Izpodbijani sklep se nanaša na povrnitev stroškov oprave rubeža z dne 26. 8. 2019, zaključenega ob 14.30 uri, iz dokazila o plačilu, ki ga je predložil dolžnik, pa izhaja, da je bilo plačilo vneseno dne 26. 8. 2019 ob 15:18:26 uri in izvršeno ob 17:19:20 uri, torej po zaključku rubeža na dolžnikovem naslovu.
Iz rubežnega in cenilnega zapisnika, ki ga je priglasitvi stroškov izvršitelja z dne 28. 8. 2019 priložil upnik, je razvidno, da je bil rubež dne 26. 8. 2019 opravljen, in sicer je pomočnik izvršitelja ob prisotnosti dolžnika zarubil drsna kovinska vrata obdana z lesom in obračalnik sena. Stroški, nastali v zvezi z opravo upravičenega rubeža, so potrebni za izvršbo, saj v trenutku oprave rubeža upnik še ni bil poplačan, zato je sodišče prve stopnje njihovo povrnitev upniku utemeljeno naložilo dolžniku (38. člen ZIZ).
ZPP člen 226, 328, 344. OZ člen 174, 174/1, 174/2.
premoženjska škoda - odškodnina za izgubljeni zaslužek - izguba dohodka - denarna renta - mesečna renta - delna nezmožnost za delo - delovna nezmožnost - pridobitna sposobnost - popravni sklep - tek zakonskih zamudnih obresti - III. kategorija invalidnosti - bodoča škoda - normalen tek stvari - mejni prag verjetnosti - trditveno in dokazno breme - informativni dokaz - predložitev listine
ZPP v 328. členu in v 344. členu ne določa, da bi bilo potrebno pred odločitvijo o predlogu za popravo sodbe le-tega vročiti nasprotni stranki v odgovor. Da je temu tako, kaže možnost začeti s postopkom za popravo sodbe tudi po uradni dolžnosti, ki ne terja obveščanja strank pred odločitvijo sodišča.
Do zamude ne more priti pred zapadlostjo odškodninske terjatve, ki zapade takrat, ko oškodovancu nastane - praviloma s koncem zdravljenja.
Pri ugotavljanju izgubljenega zaslužka in rente se upošteva zaslužek, ki bi ga tožnica prejela glede na normalen tek stvari, če do poškodbe in s tem do odsotnosti z dela oziroma nezmožnosti za delo ne bi prišlo. Gre torej za zaslužek, ki ga tožnica zaradi poškodbe (od prenehanja delovnega razmerja, med katerim je prišlo do nezgode) ni mogla oziroma ne more doseči. Škoda, ki se kaže v prikrajšanju na zaslužku, se določa na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari gledano s perspektive časa škodnega dogodka.
Izvedba predlaganih dokazov je namenjena dokazovanju s strani stranke predhodno zatrjevanih dejstev in ne more služiti ugotavljanju dejstev, ki jih stranka, ki izvedbo dokaza predlaga, predhodno ni zatrjevala (t. i. informativni dokaz). Izjema od načelne prepovedi informativnih dokazov je v določenih primerih dopustna, predvsem tedaj, ko stranka ne more poznati dejstev, ki jih sicer mora zatrjevati na podlagi trditvenega bremena, vendar pa v obravnavanem primeru ne gre za takšno situacijo.
plača - sestavine pogodbe o zaposlitvi - razlaga pogodbenih določil - pogodba o zaposlitvi
Tožena stranka kot delodajalec in sestavljalec pogodbe nosi riziko nejasnih pogodbenih določil. Po določbi 83. člena OZ za primere, ko je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali je bila pogodba kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, velja, da je potrebno nejasna določila razlagati v korist druge stranke. To pa pomeni, da je pritožba tožnika utemeljena, saj tožena stranka tožniku v spornem obdobju ni izplačevala plače v višini osnovne plače, določene v pogodbi o zaposlitvi, ker je zmotno štela, da je osnovna plača določena za 40 ur tedensko, čeprav iz navedenih določb obeh aneksov in pogodbe to ne izhaja.
nalog za plačilo sodne takse - vročitev plačilnega naloga - fikcija vročitve - obvestilo o opravljeni vročitvi - javna listina - izpodbijanje resničnosti dejstev iz javne listine
Obvestilo o opravljeni vročitvi je javna listina (primerjaj 224. člen ZPP), ki dokazuje pravilnost vročitve (torej dejstvo, da je bil taksni nalog tožencu vročen). Resničnost dejstev, ugotovljenih v potrdilu, bi moral toženec izpodbijati samo z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za neverodostojnost potrdila, ne pa s posplošenim, pavšalnim in povsem neizkazanim zanikanjem prejema sodne pošiljke.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSC00034102
ZPP člen 8, 286, 337, 337/1, 339, 339/2.
mandatna pogodba - pravno svetovanje - ustna pogodba - dogovor o plačilu - prenehanje denarne obveznosti - pravica do izjave - kršitev pravice do izjave
Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ni opredelilo do ugovorov, da so bile vse obveznosti tožene stranke po spornih računih tožeči stranki poravnane na drug način in sicer z odstopi terjatev (iz naslova povračila pravdnih stroškov) do nasprotnih strank iz posameznih sodnih postopkov (gospodarskih sporov), kar vse je tožena stranka podrobno in konkretizirano obrazložila in utemeljila v okviru svoje druge pripravljalne vloge za vse te navedbe pa tudi predložila ustrezne dokaze in sicer pogodbe o odstopu terjatev, pri tem pa je podala tudi natančen obračun, katere terjatve tožeče stranke (tudi po vtoževanih računih) bi se na ta način zapirale. Ker se do teh trditev tožene stranke, ki jih ni mogoče označiti za pravno nepomembne, ni opredelilo, izpodbijana sodba v tem delu nima razlogov, zaradi česar je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, s takšnim postopanjem pa je sodišče prve stopnje toženi stranki tudi kršilo njeno pravico do izjave, kar pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.
Po določbi prvega odstavka 133. člena ZPP v zvezi s šestim odstavkom 142. člena ZPP se pisanje pravnim osebam vroča tako, da se izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem pošte, ali delavcu, ki je v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu, ali zakonitemu zastopniku ali prokuristu. Navedeno velja tudi za vročitev tožbe, sodbe ipd. pisanj za katere je predpisana osebna vročitev (člen 142 ZPP). Vročitev je tako pravilno opravljena tudi, če pisanja ne sprejme zakoniti zastopnik pravne osebe ali pooblaščenec.
Sodišče prve stopnje se je o pravilni vročitvi sodnih pisanj prepričalo iz vročilnice pošte, ki je javna listina in dokazuje resničnost tistega kar je v njej navedeno (člen 224/I in II ter IV ZPP).
sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - standard obrazloženosti ugovora
Dolžnik je nasprotoval terjatvi upnika in tako zatrjeval negativna dejstva, ki jih ne more dokazati, zato je dokazno breme terjatve prešlo nazaj na upnika. To lahko stori zgolj v rednem pravdnem postopku, saj skrajšani postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine ni temu namenjen.
DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00035112
ZPP člen 343, 343/4, 351, 351/1.
postopek za dodelitev v vzgojo in varstvo ter določitev stikov - začasna odredba v sporu med starši in otroki - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - začasna ureditev stikov - obseg in način izvajanja stikov - stiki v korist otroka - preprečevanje stikov - izkazana težko popravljiva škoda - namen regulacijske začasne odredbe - sklep o začasni odredbi - nedopustna pritožba
Namen postopka z začasno odredbo ni in ne more biti natančno ugotavljanje vseh okoliščin pri otroku in udeležencih ter iskanje optimalnega načina in ureditve stikov, morajo pa biti stiki (tudi začasno) urejeni tako, da otroku ne škodijo.
Zoper tisti del sklepa, v katerem je bilo ugodeno predlogu za izdajo začasne odredbe oziroma izdana začasna odredba glede stikov po uradni dolžnosti, ni dopustna pritožba.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00033233
ZIZ člen 215, 215/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 362, 362/1. OZ člen 168, 168/2, 391, 391/1.
hipotekarni dolžnik - odgovornost osebnega dolžnika in hipotekarnega dolžnika - vrnitev premičnin - primerna odmena - upoštevanje napotkov višjega sodišča - cenitev premičnin - trenutek ugotovitve višine obveznosti - izplačilo protivrednosti v denarju - pravica do zakonskih zamudnih obresti - fakultativna obveznost - pravica do izbire - premoženjski položaj - načelo popolne povrnitve škode - cene ob izdaji sodne odločbe - obrazloženost odločitve o stroških
Sodišče prve stopnje je odločilo o predlogu po 215. členu ZIZ in o stroških predhodnih pravnih sredstev, kar je vse neposredno povezano le z izvršbo za izterjavo nedenarne terjatve, ki je bila dovoljena le zoper dolžnika, ne pa tudi zoper hipotekarne dolžnike (ki odgovarjajo le za denarno terjatev iz naslova stroškov postopka, kot utemeljeno opozarjajo v pritožbi). Sodišče tako ni imelo podlage, da je tudi hipotekarnim dolžnikom v plačilo naložilo odmeno za premičnine, ki bi jih dolžnik moral vrniti upniku, ter da je tudi v razmerju do njih odločalo o stroških pravnih sredstev, ki se nanašajo le na nedenarno terjatev.
215. člen ZIZ sodišče uporabi, kadar se stvari, ki jih je dolžnik dolžan izročiti upniku, ne najdejo ne pri dolžniku ne pri kom drugem, upnik pa je v predlogu navedel in izkazal, da pri rubežu stvari niso bile najdene in je tako izpolnil pogoje po tej zakonski določbi. V takem primeru sodišče na upnikov predlog oceni vrednost teh stvari in s sklepom odloči, da mora dolžnik v določenem roku izplačati to vrednost upniku.
Na podlagi 215. člena ZIZ je dolžniku v plačilo mogoče naložiti zgolj in samo denarni znesek, ki predstavlja ocenjeno vrednost premičnin, ki bi jih sicer v okviru svoje nedenarne obveznosti moral vrniti, kar pomeni, da 215. člen ZIZ ne omogoča tudi naložitve plačila zakonskih zamudnih obresti od ocenjene vrednosti stvari.
Namen ugotovitve vrednosti premičnin po 215. členu ZIZ je v tem, da se upniku zagotovi takšen premoženjski položaj, kakršen bi bil, če dolžnik ne bi opustil svoje obveznosti vrniti te stvari. Pritrditi je argumentaciji v izpodbijanem sklepu, da je ekvivalent premoženjskega položaja upnika, ki vzpostavlja ravnotežje, ki je bilo porušeno, ko dolžnik ni vrnil stvari, ravno ocenjena vrednost teh stvari, kot izhaja iz izvršilnega naslova. Dolžnik bi se namreč lahko obveznosti izročitve premičnin razbremenil z izpolnitvijo svoje fakultativne obveznosti, to je s plačilom zneskov, ki so bili določeni v pravdnem postopku. Ti zneski bi upniku v tistem trenutku omogočili enak premoženjski položaj, kot bi ga imel v primeru vračila predmetov, in bi zanj predstavljali natanko takšno denarno zadoščenje, kot bi ga imela sama izročitev stvari s strani dolžnika, ob plačilu te protivrednosti pa upnik tudi ne bi imel več podlage za prisilno izvršitev izvršilnega naslova. Takšno stališče tudi v celoti ustreza načelu povrnitve premoženjske škode, na katerega je napotilo višje sodišče v predhodnem sklepu in na katerega se sklicuje tudi pritožba, saj se skladno z drugim odstavkom 168. člena OZ povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe.
Stroškovna odločitev je ustrezno in zadostno obrazložena, razlogi pa so konkretni in prepričljivi ter omogočajo obrazloženo izpodbijanje njihove pravilnosti, česar upnik v pritožbi ni izkoristil. V sklepu je pojasnjena tudi materialnopravna podlaga, ki jo višje sodišče sprejema kot pravilno, zato so pavšalni pritožbeni očitki o napačnih zaključkih neutemeljeni, očitkov o arbitrarnosti odločitve pa pritožba ne konkretizira, zato jih niti ni mogoče preizkusiti.
tožba za plačilo odškodnine - odškodninska odgovornost psihiatrične bolnice - fizični napad - protipravno ravnanje - uporaba prisilnih ukrepov - poškodba hrbtenice - nastanek škode - dokazno breme - nedokazanost škode - zavrnjen zahtevek
Tožnik zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi jo utrpel njegov oče med zdravljenjem v bolnišnici v fizičnem konfliktu, v katerem naj bi zaradi protipravnega ravnanja zdravstvenega osebja utrpel poškodbo hrbtenice. Od toženke, pri kateri ima stranski intervenient zavarovano svojo odgovornost, vtožuje nepremoženjsko škodo. Sodišče je po izvedenem dokaznem postopku tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je presodilo, da tožniku ni uspelo dokazati, da je do poškodbe vretenca prišlo v zatrjevanem dogodku.
Sodna praksa v določenih okoliščinah, ko je dokazovanje določenega dejstva zaradi objektivnih okoliščin nemogoče, dopušča lajšanje dokazne stiske z nižjim dokaznim standardom „pretežne verjetnosti“ (namesto prepričanosti). Vendar tudi v primeru, če bi se postavili na stališče, da konkretna zadeva predstavlja takšen primer, zahtevku ne bi bilo mogoče ugoditi, saj rezultati izvedenega dokaznega postopka niso ponudili zadostne opore za nasprotne dokazne zaključke niti ob upoštevanju nižjega dokaznega standarda. Kot je razvidno zgoraj, kombinacija številnih dejstev, predvsem pa pojasnila izvedenca, vzbujajo močan dvom, da je do poškodbe hrbtenice prišlo ravno v zatrjevanem škodnem dogodku, medtem ko dokazni postopek ni ponudil nobenih nasprotnih dokaznih rezultatov.
Ker ni sporno, da sta prav zvin in nateg prsne ter vratne hrbtenice poškodbi, ki sta izključeni iz zavarovalnega kritja, pomeni, da tožniku iz tega naslova (kljub temu, da je tožniku nastala škoda, ki je pravno priznana) ni moč izplačati zavarovalnine oziroma do slednje na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe ni upravičen.
DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00033340
OZ člen 562. ZD člen 121.
preužitek - denarna renta - sprememba preužitka - oblika pogodbe o dosmrtnem preživljanju - pogodba o dosmrtnem preživljanju - sprememba pogodbe o dosmrtnem preživljanju - sprememba pravice v dosmrtno denarno rento - vsebinska presoja - bistveno spremenjene okoliščine
Tožnik utemeljeno opozarja na napačno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da sprememba preužitka v dosmrtno denarno rento po analogiji s pogodbo o dosmrtnem preživljanju ni mogoča. V konkretnem primeru gre za obligacijsko razmerje, nastalo pred uveljavitvijo OZ, saj je preužitek med pravdnima strankama pričel veljati in se izvajati v letu 1986, zato se v tej zadevi uporabljajo prej veljavne določbe ZD. V praksi se je za preužitek uveljavila analogna uporaba pravil pogodbe o dosmrtnem preživljanju, torej tudi 121. člena ZD, ki je dopuščal možnost spremembe preživljančeve pravice v dosmrtno denarno rento, če je to ustrezalo eni in drugi stranki. Tej določbi je danes vsebinsko enak 562. člen OZ. Drži, da je nomotehnično res umeščen (le) v poglavje o pogodbi o dosmrtnem preživljanju, a je zaradi podobnih značilnosti te pogodbe s pogodbo o preužitku in ker sedmo poglavje posebnega dela OZ ne ureja razveze ali spremembe pogodbe o dosmrtnem preživljanju zaradi spremenjenih razmer, tudi po uveljavitvi OZ, pri presoji pogodbe o preužitku, primerna njegova smiselna uporaba.
Kljub zmotnemu izhodišču sodišča prve stopnje, pa to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj je sodišče prve stopnje ob smiselni uporabi 562. člena OZ opravilo tudi vsebinsko presojo možnosti spremembe preužitka v dosmrtno denarno rento.
Preužitek ni namenjen neomejenemu financiranju in skrbi za preužitkarja, neodvisno od njegovih lastnih sposobnosti za preživetje. Preužitkar mora tudi z lastnimi finančnimi sredstvi, če jih ima, prispevati k lastnemu preživljanju, prevzemnik pa z dogovorjenimi dajatvami in storitvami zagotavljati, da preužitkarju vse do smrti ne primanjkuje ničesar za dostojno življenje.
Do spremembe razmer, ki utemeljujejo spremembo naturalnih obveznosti v denarno rento, lahko pride na strani ene, druge ali obeh pogodbenih strank. Te spremembe so lahko individualne (v osebni ali premoženjski sferi pogodbenika) ali splošne (izven osebne ali premoženjske sfere pogodbenikov), vedno pa morajo biti take, da je zaradi njih izpolnjevanje pogodbe postalo znatno oteženo. Ali je nastala takšna situacija, sodišče presodi upoštevaje vse okoliščine primera
izvršba na podlagi verodostojne listine - obrazložen ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - postopek po ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine
Upnik neutemeljeno navaja, da dolžnik ni predložil ali vsaj predlagal nobenih pravno pomembnih dokazov, da bi moral predlagati vsaj zaslišanje zakonite zastopnice dolžnika. Kot pojasnjeno, je dolžnik zatrjeval negativna dejstva, ki jih ne more dokazati.
Neutemeljeno še upnik dodaja, da je dolžnik zatrjeval neresnična dejstva, da je s potrditvijo IOP obrazca dejansko priznal in pripoznal dolg, s tem pa priznal ustreznost opravljenih del ter se sklicuje na primer v sodni praksi, ker izvršilno sodišče ne presoja utemeljenosti tožbenih in ugovornih trditev, saj v ZIZ nima instrumentarija za to, temveč je to naloga pravdnega sodišča.
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da (procesni) pobotni ugovor tožene stranke ni dovoljen, ker naj bi bil že pred tem izvršen materialni pobot. Stališče ni pravilno, saj tožena stranka kot delodajalec ni mogla pravno veljavno izvesti pobota svoje terjatve iz naslova odškodnine, s terjatvijo tožnice za plačilo odpravnine. Po določbi prvega odstavka 136. člena (zadrževanje in pobot izplačila plače) ZDR-1 lahko delodajalec zadrži izplačevanje plače delavcu samo v zakonsko določenih primerih. Vsa določila pogodbe o zaposlitvi, ki določajo druge načine zadrževanja izplačila, so neveljavna. Po določbi drugega odstavka 136. člena ZDR-1 delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila. V skladu s tretjim odstavkom 136. člena ZDR-1 delavec ne more dati soglasja iz prejšnjega odstavka pred nastankom delodajalčeve terjatve. Glede na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni podala soglasja za pobot terjatve, pobotna izjava tožene stranke brez soglasja tožnice ni mogla med strankama povzročiti pravnih učinkov. Zato je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da procesni pobot ni dopusten, ker je že bil opravljen materialni pobot.
URS člen 14, 125.. Odvetniška tarifa (2015) člen 15/1b, 15/1c.
odločitev o pravdnih stroških - ustavitev postopka
Tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da mu je sodišče prve stopnje zmotno naložilo v plačilo za 100 % povečane stroške tožene stranke po tar. št. 15/1c OT. V skladu s tem določilom OT se sicer v zadevah, opredeljenih pod tar. št. 15/1b, tarifa za zastopanje delodajalca zviša za 100 %, vendar pa to zvišanje temelji le na lastnosti ene stranke spora (delodajalca), kar je v nasprotju z ustavnim načelom enakosti (14. člen URS). Odločitev, da mora delavec v individualnih delovnih sporih v primeru neuspeha nasprotni stranki povrniti dvojne stroške zgolj zato, ker je nasprotna stranka delodajalec, je tudi v nasprotju z načelom varovanja delavca kot šibkejše stranke v postopku.
Sodniki so v skladu s 125. členom URS pri odločanju vezani le na ustavo in zakon. Iz določb URS ne izhaja, da bi moralo sodišče začeti postopek presoje ustavnosti tudi v zvezi s podzakonskimi akti, kar pomeni, da mora pri odločanju samo izločiti nezakonite ali protiustavne podzakonske predpise. Teh aktov pri odločanju ne sme uporabiti. Pritožbeno sodišče je že v sodbi opr. št. Pdp 683/2018 z dne 19. 11. 2018, zavzelo stališče, da je ustavno skladno presojo treba uporabiti tudi pri odločanju o stroških postopka. Ker je sodišče prve stopnje odločilo skladno z ustavno spornim določilom tar. št. 15/1c OT, je izpodbijana odločitev v tem delu napačna.
gospodarski spor majhne vrednosti - pritožbeni razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja - nedovoljeni pritožbeni razlogi - subvencija za plačilo vrtca - pridobitev podatkov - trditveno breme
Stališče sodišča prve stopnje, da je „tožena stranka imela možnost preveriti podatke in kolikor bi se želela ubraniti plačila, bi morala konkretno in specificirano ugovarjati posameznemu dejstvu, navedenemu v specifikaciji“, pomeni pravilno uporabo 212. člena ZPP.
Svoje zakonske obveznosti subvencioniranja vrtcev se zato toženka, če so pogoji izpolnjeni, ne more izogniti, tudi če pogodba ni sklenjena, saj vsebino take pogodbe determinirajo določila citiranih zakonov in ustrezni sklepi CSD.
Utemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo izvedbo dokazov toženke z vpogledom v spise. Izvedbo teh dokazov je na naroku pavšalno zavrnilo, kar je toženka takoj grajala. V sodbi ni niti navedlo, katerih predlaganih dokazov ni izvedlo, prav tako pa ni obrazložilo, zakaj je izvedbo dokazov na naroku zavrnilo. Očitana kršitev je kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
Dolžnost, da sodišče v sklepu, sprejetem na naroku za glavno obravnavo, najkasneje pa v sodbi, obrazloži, zakaj je štelo, da izvedba s strani toženke predlaganih dokazov ni potrebna, izhaja iz odločbe Up -77/01 z dne 4. 3. 2004, pa tudi številnih odločb Vrhovnega sodišča RS.
izvršilni stroški - stroški, ki so bili potrebni za izvršbo - stroški izterjave dolga - izterjava denarne terjatve v tuji valuti
Upnica je zahtevala povrnitev sodne takse za predlog in sklep o izvršbi in povrnitev stroškov izterjave terjatve v Avstriji. Stroški predhodne izterjave v Avstriji skladno s petim odstavkom 38. člena ZIZ za predmetno izvršbo niso potrebni.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00031656
ZZZDR člen 51, 59, 84. ZPP člen 207.
tožba na ugotovitev solastninskega deleža na skupnem premoženju - višina solastninskega deleža - skupna vlaganja - darilna pogodba - vračanje darila - razveza zakonske zveze - skupno premoženje - posebno premoženje - vlaganja skupnega premoženja v posebno premoženje zakonca - smrt stranke ni razlog za prekinitev postopka
Enotno stališče sodne prakse je, da so v času veljavnosti ZTLR vlaganja skupnega premoženja v posebno premoženje enega od zakoncev, če so bila tako obsežna, da je premoženje spremenilo identiteto, povzročila transformacijo posebnega premoženja v skupno premoženje zakoncev. Vložek posebnega premoženja enega zakonca zato vpliva na višino deležev zakoncev na skupnem premoženju. V takem primeru ni mogoče uporabiti 84. člena ZZZDR, ki je podlaga za vračilo nesorazmernega darila zaradi razveze zakonske zveze, pač pa darovalec ob ugotavljanju deležev na skupnem premoženju uveljavlja vrednost darila kot svoj vložek v skupno premoženje.
ZPP člen 277, 318, 318/1, 318/1-1, 318/1-4, 318/2.. ZDR-1 člen 44, 118.. Uredba (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah ( vročanje pisanj ) in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1348/2000 člen 4, 11.
zamudna sodba - odpoved pogodbe o zaposlitvi - vročanje tožbe v odgovor
Pritožba z navedbo, da s strani tožnika predložena elektronska komunikacija med njim in B.B. dokazuje, da je tožnik prejel vsa plačila za opravljeno delo, smiselno uveljavlja, da ni izpolnjen pogoj iz 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP, kar pa ni res. Korespondenca potrjuje tožnikove navedbe o tem, da je toženo stranko pozival k izplačilom. Napačna je tudi pritožbena navedba, da ročno napisana listina ne more dokazovati opravljenih ur in izplačil, sicer pa je z vidika presoje navedenega pogoja za izdajo zamudne sodbe ključno predvsem to, da listine, ki jih je predložil tožnik, ne nasprotujejo njegovim navedbam, pač pa jih potrjujejo.