tožbene navedbe – pritožba v izvršilnem postopku – nadaljevanje izvršilnega postopka v pravdi – spor majhne vrednosti – izpodbijanje dejanskega stanja – dokazno breme
Pritožba v izvršilnem postopku ne predstavlja ustreznega odgovora na ugovor, na vložitev katerega je bila tožeča stranka pozvana v pravdnem postopku in pritožbenih navedb, s katerimi je izpodbijala odločitev sodišča prve stopnje o odstopu zadeve v pravdo, ni mogoče šteti kot tožbenih navedb v pravdnem postopku, zato jih sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni bilo dolžno obravnavati.
Če je delodajalec na podlagi davčne izvršbe poravnal prispevke, hkrati pa je takšno obveznost moral plačati še na podlagi pravnomočne sodbe v delovnem sporu (kot je to izkazano v toženčevem primeru), lahko zahtevek zaradi neupravičene obogatitve od delavca uveljavlja v delovnem sporu, in ne pred rednim sodiščem, saj gre pri takšnem zahtevku za prejemke, ki izhajajo iz delovnega razmerja. Gre za individualni delovni spor, za katerega je v skladu s 1. odstavkom, točka b) 5. člena ZDSS-1 stvarno pristojno delovno sodišče.
ZObr člen 57, 57/7. Pravila službe v Slovenski vojski člen 119. ZPP člen 319.
disciplinski postopek – javni uslužbenci – pravnomočnost – ne bis in idem
Pri vprašanju, kdaj gre za isto stvar, da ponovno odločanje ni dopustno (načelo ne bis in idem), je treba izhajati iz historičnega dogodka, ki se presoja, oz. iz sklopa dejstev, na podlagi katerih se odločitev sprejme. V prvem disciplinskem postopku, ki ga je tožena stranka uvedla, je tožeči stranki očitala uživanje alkohola v nastanitvenem objektu, v drugem disciplinskem postopku pa ji je očitala, da je uživala alkohol istega dne v istem časovnem terminu, vendar na drugem kraju, to je v lokalu. Glede na to ni sprejemljiv zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v obeh disciplinskih postopkih odločala o isti stvari, o isti očitani disciplinski kršitvi. Kraj, kjer delavec uživa alkohol, ne predstavlja znaka disciplinske kršitve, kljub temu pa dveh kršitev, ki sta po vsebini istovrstni, pa storjeni na različnem kraju, ni mogoče obravnavati kot isti kršitvi.
O prostovoljnem odstopu bi bilo možno govoriti, če bi obtoženi v celoti odstopil od naklepa, kakršen se zahteva pri poskušenem kaznivem dejanju. Kot pa je v temeljitem dokaznem postopku dognalo sodišče prve stopnje, obtoženi od kaznivega dejanja ni prostovoljno odstopil, ampak so ga od nadaljnjega kriminalnega ravnanja odvrnila kovinska vrata, za katera je bila pridobljena napačna informacija, da so lesena in ne bodo predstavljala večje ovire pri vlomu v notranjost objekta trgovine.
Uradni zaznamek o izjavi sicer anonimnega občana se izkaže za neproblematičnega, če se je vsebina izjave potrdila z nadaljnjimi preiskovalnimi dejanji - identifikacijo lastnika vozila, najdbo cigaretnega ogorka in povezavo med lastnikom vozila in donorjem biološke sledi na cigaretnem ogorku. Teza obrambe o konstruktu kriminalista in o izmišljeni izjavi neznanega občana je zato bila po prvostopenjskem sodišču uspešno ovržena.
Odločitev o tem, katera delovna mesta se bodo združila v novo delovno mesto, je v pristojnosti delodajalca, zato se je tožena stranka lahko odločila, da staro delovno mesto (komercialist) prevede v dve novi delovni mesti (sodelavec za javna naročila in strokovni sodelavec za javna naročila) in na ti dve delovni mesti prevede javne uslužbence, ki so prej delo opravljali v okviru istega delovnega mesta..