MEDIJSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00068025
ZMed člen 1, 1/1, 76, 110, 110/2, 112, 112/2, 112/3, 113, 113/2, 113/3. ZASP člen 1, 21, 31. ZKUASP člen 9, 9-4, 75. OZ člen 9, 15, 29, 29/2, 29/3, 30, 55, 55/1, 341, 341/1, 346, 347, 347/1, 347/2, 349, 349/1, 705.
program posebnega pomena - licenčna pogodba - pogodba za retransmisijo TV programov - nadomestilo za radiodifuzno oddajanje - odplačnost - pravilo "must-carry" - pravilo "must-offer" - ugovor zastaranja - zastaralni rok za terjatve iz gospodarskih pogodb - salvatorična klavzula
Kabelski operaterji morajo razmerja z imetniki avtorske in sorodnih pravic kabelske retransmisije urediti ne glede na način njenega uveljavljanja. Za obveznost tožene stranke torej ni pomembno, ali gre za individualno ali kolektivno uveljavljanje avtorske ali sorodnih pravic.
Namen ureditve tretjega odstavka 112. člena ZMed ni v zagotovitvi neodplačnosti prenosa avtorske in sorodnih pravic na RTV programih posebnega pomena pri obveznem prenosu, temveč zgolj v prepovedi odplačnosti samega dostopa do signala za prenos pri obveznostih prenosa in ponudbe.
ZMed člen 26, 26/4, 31, 31/1-2, 31/1-6. ZOdv člen 21a.
objava v medijih - zahteva za objavo popravka - objava popravka po ZMed - odklonitveni razlog za objavo popravka - neresnična dejstva - televizijska oddaja - komentar novinarja - odgovorni urednik - ugovor aktivne legitimacije - poseg v pravice tretjih oseb - identifikacija - civilna družba - financiranje iz javnih sredstev - načelo sorazmernosti - odvetniška dejavnost - reklama
Odgovorni urednik mora popravek objaviti, razen, če je podan kateri od odklonitvenih razlogov.
Tožniki so relativno znane osebnosti in je za njihovo identifikacijo zadoščala fotografija, brez navedbe osebnega imena. Poseg v pravice tožnikov je treba presojati na podlagi vseh, tudi slikovnih informacij, objavljenih v sporni oddaji.
Sodna praksa je glede navedbe pooblaščenca oseb, ki zahtevajo popravek, že oblikovana. Objava pooblaščenega odvetnika ni razlog za zavrnitev objave popravka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VSL00066948
URS člen 15, 15/3, 35, 39. OZ člen 179. ZPP člen 286b, 286b/1, 325.
škodni dogodek - nepremoženjska škoda - povrnitev nepremoženjske škode - odškodninska odgovornost novinarja - objava članka - dolžna skrbnost novinarja - preveritev informacije pred objavo - kodeks novinarske etike - pravična denarna odškodnina - duševne bolečine zaradi posega v osebnostne pravice - varstvo časti in dobrega imena - svoboda izražanja - kolizija ustavnih pravic - kolizija osebnostnih pravic in svobode izražanja - merila ESČP - vrednostna sodba - negativna ocena - medijsko pravo - trditveno in dokazno breme - pravočasno uveljavljanje kršitev - zavrnitev tožbenega zahtevka - dopolnilna sodba - odločanje o postavljenem tožbenem zahtevku - pomanjkljiv izrek sodbe sodišča prve stopnje - posledice opustitve predloga za izdajo dopolnilne sodbe - domneva umika tožbe
Ni dvoma, da novinar pred objavo spornega članka tožnici ni dal možnosti, da se brani oziroma pri njej ni preverjal informacij, ki so bile v članku C. o njej objavljene. Vendar pa se pritožbeno sodišče ne more strinjati s stališčem sodišča prve stopnje, da gre za tako absolutno predpostavko odgovornega novinarstva, da v takem primeru sploh ni pomembno, ali so objavljena dejstva resnična ali ne. Meni tudi, da so okoliščine primera v zadevi VSRS II Ips 190/2016 z dne 25. 5. 2017, v kateri je sodišče prve stopnje našlo oporo za to stališče, neprimerljive z obravnavano zadevo.
Ena od relevantnih okoliščin za presojo, ali novinarju (pri povzemanju drugega vira) ni treba preveriti resničnosti objavljenih informacij, je med drugim tudi, v kolikšni meri lahko medij uporabljeni vir šteje za zanesljiv vir o posredovani informaciji.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDIJSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE
VSL00067198
OZ člen 134, 134/1, 178, 179, 179/1.
odškodnina zaradi razžalitve časti in dobrega imena - objektivno žaljiva izjava - presoja žaljivosti - kontekst objave - preklic izjave - konkretiziranost navedb - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - duševne bolečine zaradi kršitve osebnostne pravice
Trditev, da neka oseba prejema slovensko pokojnino, sama po sebi res nima nikakršne vrednostne dimenzije, drugače pa je, če je postavljena v kontekst, iz katerega jasno in nedvoumno izhaja, da jo prejema oseba, ki je ne bi smela, in sicer zaradi svojega zavržnega ravnanja.
Sodišče ni dolžno stranke pozivati h konkretizaciji presplošnih navedb, če je to storila že nasprotna stranka; poleg tega gre za dobro znane in uveljavljene koncepte - za denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo ne zadošča zgolj objektivni poseg v osebnostno pravico, ugotovljeno mora biti konkretno trpljenje oškodovanca, ker je odškodnina za nepremoženjsko škodo v našem sistemu satisfakcija (tolažba, zadoščenje).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDIJSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00065927
ZPP člen 214, 214/2, 339, 339/1, 362, 362/2. ZIZ člen 272. ZMed člen 57, 57/1, 57/2-4, 58, 58/1, 58/2, 58/4-3. OZ člen 39, 39/2, 39/4.
začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - prepoved razpolaganja s poslovnim deležem v družbi - pravni interes - nova dejstva in dokazi v ponovljenem postopku - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - soglasje ministrstva - povezane osebe - nična pogodba - nedopustna podlaga pogodbe
Glede na definicijo povezanih oseb iz prvega odstavka 57. člena ZMed za ugotovitev povezanosti oseb ni potrebno, da so osebe kapitalsko ali personalno povezane, niti da tvorijo koncern v smislu Zakona o gospodarskih družbah, ampak zadošča, da so kakor koli drugače povezane tako, da zaradi navedenih povezav poslujejo usklajeno z namenom doseganja skupnih ciljev, kot je podano v obravnavani zadevi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDIJSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00064477
ZMed člen 26, 26/1, 26/4, 27, 27/1, 31, 31/1, 45, 45/1, 45/3. ZPP člen 214, 339, 339/2, 339/2-14. ZDOdv člen 12. URS člen 40.
objava popravka po ZMed - objava popravka objavljenega obvestila - sprememba prvostopenjske odločitve - pravica do popravka - aktivna legitimacija - aktivna legitimacija države - zakoniti zastopnik - predpravdni postopek - pooblaščena oseba - zahteva za objavo popravka - podpis vloge - obvezne sestavine vloge - vsebina popravka - obseg objave popravka - nekonkretiziranost predloga - interes države - zavrnitev zahtevka - poseg v pravice ali pravne koristi - tehtanje pravic v koliziji - razlogi za zavrnitev objave (odklonilni razlogi) - bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Pravica do popravka je primarno namenjena varstvu zasebnega interesa prizadetega posameznika, ki na ta način dobi enakovredno možnost (preko medijev), da zaščiti svoje osebnostne pravice (čast in dobro ime oziroma ugled, dostojanstvo). Hkrati je z njo varovan interes javnosti po uravnoteženi, celoviti in objektivni informiranosti. Prizadeti dobi možnost, da je slišan, javnost pa možnost, da sliši obe strani in si ustvari svoje mnenje. Po izrecni določbi 40. člena Ustave RS in določbah ZMed (prvi in tretji odstavek 26. člena in 31. člen ZMed) je pravica do popravka zagotovljena vsakomur, glede na svojo pravno naravo tudi pravnim osebam in v izjemnih primerih tudi državi. V krog naslovnikov so vključeni celo državni organi, ki praviloma nimajo pravne subjektivitete. Dejstvo, kdo in v čigavem imenu je podal predpravdno zahtevo za objavo popravka, na presojo aktivne legitimacije nima vpliva. Državni organi imajo zakonsko pooblastilo za neposredno komuniciranje z mediji po določenih - pooblaščenih odgovornih osebah in s tem za neposredno vlaganje zahteve za objavo popravka v predhodnem postopku v samem ZMed (prvi in tretji odstavek 45. člena ZMed).
Četrti odstavek 26. člena ZMed opredeljuje, kakšna mora biti vsebina popravka. Popravek v ožjem smislu je zanikanje oziroma popravljanje zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb v objavljenem besedilu. Popravek v širšem smislu pa je navajanje oziroma prikaz drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi prizadeti izpodbija ali z namenom izpodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu. Če popravek vsebinsko ne ustreza tem merilom, to predstavlja odklonitveni razlog za njegovo objavo iz druge alineje prvega odstavka 31. člena ZMed.
V sodni praksi je ustaljeno stališče, da se mora popravek nanašati na bistveno vsebino objavljenega prispevka, s katerim je bilo poseženo v pravice in interese posameznika. Popravek mora biti vsebinsko ustrezen. Iz njega mora biti jasno razvidno, katere objavljene vsebine prizadeta oseba zanika, s katerimi dejstvi in okoliščinami jih izpodbija oziroma dopolnjuje. Le tako oblikovani popravek lahko služi obrambi pravic prizadetega na eni strani in na drugi strani javnosti omogoči oblikovanje racionalnega stališča o prispevku. Pavšalno zanikanje ne prispeva k argumentirani javni razpravi niti ni učinkovito sredstvo za varovanje osebnosti, dostojanstva in dobrega imena prizadetega. Z njim namreč ni mogoče ustvariti zadostnega (prepričljivega, razumnega) dvoma o trditvah spornega novinarskega prispevka. Zato je v sodni praksi prevladujoča razlaga, da mora biti zanikanje dejstev v prispevku argumentirano in podprto z nasprotnimi dejstvi.
Ker je popravek vsebinsko prazen, presplošen in zanika kvečjemu tisti del objavljenega prispevka, ki generalizira splošne očitke o nezakonitem delu policije, ne more doseči svojega namena. Med objavljenim obvestilom in popravkom po presoji pritožbenega sodišča ni vsebinskega dialoga. Popravek na navedbe o eni in prevladujoči temi (konkretizirane navedbe o nezakonitem delu policije v določenem kazenskem postopku) odgovarja z drugo temo (splošnim opisom dela in vloge policije v predkazenskem in kazenskem postopku). Ker s splošnim in nekonkretiziranim popravkom slednji ne podaja vsebinskega odgovora na objavljeni prispevek o nezakonitem delovanju policije v konkretnem kazenskem postopku, je podan odklonitveni razlog iz druge alineje prvega odstavka 31. člena ZMed.
objava popravka - sprememba prvostopenjske odločitve - ugotovitveni zahtevek - pravica do popravka - (ne)izpolnjeni zakonski pogoji - vsebina popravka - pogoji za objavo popravka - razlogi za zavrnitev objave (odklonilni razlogi) - popravek v širšem smislu - objava popravka v ožjem smislu - pravica do dobrega imena in časti - vsebina in dolžina popravka
Bistvo pravice do popravka je, „da se sliši druga stran“, dialog pri prispevku in popravku pa mora biti ustrezno vsebinski, da lahko pri javnosti doseže svoj namen, pri čemer ni pomembno, katere trditve so resnične in ali so zatrjevana dejstva v popravku sposobna ovreči dejstva v prispevku (sodba VS RS II Ips 69/2021). Zahtevani popravek vsemu temu ustreza, saj je v celoti vsebinski ter ne predstavlja golega zanikanja posameznih navedb v prispevku.
MEDIJSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00061780
URS člen 60. ZASP člen 1. OZ člen 9, 15, 29, 29/2, 29/3, 30, 55, 55/1, 341, 341/1, 346, 347, 347/1, 347/2, 349, 349/1, 705. ZMed člen 1, 1/1, 76, 110, 110/2, 112, 112/2, 112/3, 113, 113/2, 113/3. ZPP člen 338, 338/1.
varstvo avtorskih pravic - licenčna pogodba - pacta sunt servanda - kabelska retransmisija - neodplačnost - sprejem ponudbe s predlogom naj se spremeni - molk naslovnika - kdaj je pogodba sklenjena - soglasje volj pogodbenih strank - dolžnost izpolnitve obveznosti - sankcija, če pogodba nima potrebne oblike - individualno upravljanje avtorske pravice - pripoznava zahtevka - ugovor zastaranja - splošni zastaralni rok - občasne terjatve - terjatve iz gospodarskih pogodb - zastaralni rok za terjatve iz gospodarskih pogodb - salvatorična klavzula - kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - obveznost prenosa RTV-programov - pravilo "must-carry" - pravilo "must-offer" - pridržek pravice - zastaranje - zastaranje obročnih odplačil
Tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi razlogi, da je bila tožeča stranka že pred sklenitvijo pogodbe seznanjena z njenim stališčem, da pogodba naj ne bi veljala za programe tožeče stranke. Licenčna pogodba je bila sklenjena v pisni obliki. Tožena stranka je Licenčno pogodbo podpisala in jo zato zavezuje.
Pridržek ni sestavni del Licenčne pogodbe. Zato Pridržek med strankama ne ustvarja nobenega pravnega učinka.
Kabelski operaterji morajo razmerja z imetniki avtorske in sorodnih pravic kabelske retransmisije urediti ne glede na način njenega uveljavljanja. Za obveznost tožene stranke torej ni pomembno, ali gre za individualno ali kolektivno uveljavljanje avtorske ali sorodnih pravic.
Namen ureditve tretjega odstavka 112. člena ZMed ni v zagotovitvi neodplačnosti prenosa avtorske in sorodnih pravic na RTV programih posebnega pomena pri obveznem prenosu, temveč zgolj v prepovedi odplačnosti samega dostopa do signala za prenos pri obveznostih prenosa in ponudbe.
objava popravka - pravica do popravka - zapisnik o glavni obravnavi - javna listina - domneva o resničnosti vsebine javne listine - prepozno vložena tožba - zakonski prekluzivni rok - dokazni postopek - COVID-19
Treba je izhajati iz domneve o resničnosti tistega, kar izkazuje zapisnik o naroku, čeprav je tožnica njegov podpis odklonila. Nasprotnega ne more dokazati zgolj s svojimi trditvami.
objava popravka po ZMed - zavrnitev tožbenega zahtevka - razlogi za zavrnitev objave (odklonilni razlogi) - pravica do popravka - namen pravice do popravka - načelo enakosti orožij - svoboda novinarskega izražanja
Ker predlagana objava popravka ne vsebuje zanikanja bistva sporočila, v katerem je bil tožnik omenjen, je podan razlog za odklonitev objave iz druge alineje prvega odstavka 31. člena ZMed. Predlog je tudi predolg, saj je nesorazmerno daljši od obvestila.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00061353
ZASP člen 31, 32a, 75, 75/2, 79, 137. ZMed člen 112, 113, 113/2. ZPP člen 285, 337, 337/1.
operater - televizijski program - izdajatelj televizijskega programa - pravice RTV organizacije - sorodne pravice - kabelska retransmisija - pisna pogodba - neodplačnost - nadomestilo - diskriminacija - trajno pogodbeno razmerje - sklepčnost tožbe po višini - procesno trditveno in dokazno breme - nedovoljene pritožbene novote - materialno procesno vodstvo
Med strankama je bilo dogovorjeno trajno pogodbeno razmerje in neodplačen prenos za potrebe razširjanja programov, ki ga izvaja toženka. Trajno pogodbeno razmerje, kot je pravilno razložilo sodišče prve stopnje, se lahko prekine le z odpovedjo, zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje spregledalo navedbe tožnika glede ničnosti pogodbenih določil, ki jih zapoveduje 73. in prvi odstavek 79. člena ZASP. Ni šlo namreč za dogovor o prihodnjem koriščenju avtorskih in sorodnih pravic ter da je izdajatelj programa (tožnik) le posredni imetnik pravic, ki jih je le ta pridobil od avtorjev, fizičnih oseb. Razumevanje 79. člena ZASP na način, da pogodbe o razširjanju programov in v njih opredeljeni prenosi avtorskih in sorodnih pravic za pogodbeno dogovorjeno obdobje pomenijo nično določbo, bi onemogočalo sklepanje in prenos kakršnihkoli pogodb o prenosu pravic za razširjanje tv programov in bi povzročilo ničnost praktično vseh obstoječih pogodb med operaterji in izdajatelji programov.
V skladu z drugim odstavkom 75. člena ZASP se šteje, da so prenesene tiste pravice in v takem obsegu, kot je bistveno za dosego namena pogodbe. Izraz razširjanje in izraz distribucija se v poslovnem jeziku operaterjev in izdajateljev programov redno uporablja za označbo tistih avtorskih in sorodnih pravic, ki jih operater uporablja pri razširjanju programov, to je kabelsko retransmisijo in dajanje na voljo vsebin tv programov.
Ravno programi, ki jih zastopa tožnik, so komercialni programi in ne progami posebnega pomena, ki so urejeni v tretjem odstavku 112. člena ZMed. Ravno zato velja prosta pogodbena volja strank, ki so se dogovorile za neodplačno razširjanje televizijskih programov. V zvezi z očitkom tožnika, da pogodbe ne vsebujejo natančne navedbe posamičnih pravic, ki so bile predmet prenosa, je treba pojasniti, da je točna konkretizacija namenjena varstvu avtorjev kot fizičnih oseb.
Gledanost ni edini ali prevladujoč kriterij za določanje cene posameznega programa.
MEDIJSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00059328
URS člen 15, 22, 35, 39. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 10. OZ člen 147, 178, 183, 187. ZPP člen 2. Kodeks slovenskih novinarjev (2002) točka 3. Odvetniška tarifa (2015) člen 11, 11/3.
uresničevanje in omejevanje pravic - kolizija ustavno varovanih pravic - enako varstvo pravic - varstvo zasebnosti in osebnostnih pravic - pravica do osebnega dostojanstva - pravica do svobode izražanja - svoboda novinarskega izražanja - varstvo osebnostnih pravic - tehtanje pravic v koliziji - javni interes - presoja žaljivosti - povprečen bralec - negativna vrednostna sodba - okrnitev ugleda in dobrega imena pravne osebe - novinarska etika - dolžna skrbnost novinarja - preklic izjave - dobra vera - preverjanje informacije - svoboda tiska - objava sodbe ali popravka - demokratična družba - denarna odškodnina pravni osebi - kršitev osebnostne pravice - hude obtožbe - utemeljen razlog - nepremoženjska škoda - povrnitev nepremoženjske škode - pravična denarna odškodnina - pravica do obveščenosti - izjava o dejstvih - vrednostna sodba - komentar novinarja - odziv na predhodno ravnanje
Pri vrednotenju spornih izjav je v primerih kot je obravnavani (ki se nanašajo na svobodo novinarskega izražanja) pomembno izhodišče, razlikovanje med izjavami o dejstvih in vrednostnimi sodbami. Obstoj dejstev je namreč mogoče dokazovati, resničnosti vrednostnih sodb pa ne. Zahteva po dokazovanju slednjih bi pomenila kršitev svobode izražanja mnenj, ki je del pravice do svobode izražanja. Pri vrednostnih sodbah oziroma mnenjih zato za sorazmernost posega zadošča izkaz zadostne podlage v dejstvih (sufficient factual basis). Negativna vrednostna sodba je nedopustna le, če nima nikakršne podlage v dejstvih, ki bi jo podpirala, oziroma če gre onkraj predmeta razprave in se sprevrže v osebno sramotenje in ponižanje. Tudi, če sporna izjava vsebuje neresnična dejstva, še ne pomeni, da je posameznik izključen iz pravice do svobode izražanja, če je imel utemeljene razloge, da je verjel v resničnost tistega, kar je zapisal. Pri tem je treba presoditi, ali je novinar ravnal v dobri veri in skladu z novinarsko etiko ter profesionalno skrbnostjo.
Skladno s sodno prakso ESČP je treba pri presoji "utemeljenih razlogov verjeti v resničnost podatkov" upoštevati več okoliščin oziroma kriterijev za presojo skrbnosti. Tako je preverjanje informacij pri nasprotni strani odvisno od okoliščin posameznega primera, po mnenju pritožbenega sodišča predvsem od tega, ali so bile obtožbe predstavljene na razumno uravnotežen način in ali so bili na voljo drugi, zanesljivi viri ter kako hudi so bili očitki v izjavi (ali ta predstavlja razžalitev). Navedene kriterije je treba presojati predvsem v luči novinarjevega vedenja v času pisanja sporne izjave.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00059843
URS člen 15, 15/3, 22, 34, 35, 39, 39/1. OZ člen 178. ZDU-1 člen 17, 17/5.
preklic izjave - preklic neresnične izjave - žaljivost izjave - članek v medijih - objava na spletni strani - poseg v osebnostno pravico do zasebnosti in osebnega dostojanstva - protipravnost posega - svoboda izražanja - kolizija med svobodo izražanja ter pravico do dobrega imena in časti - absolutno javna oseba - kritika javne osebe - sekretar - funkcionar v državnem organu - (ne)resničnost izjave - zavrnitev dokaznega predloga - nerelevantna dejstva - vnaprejšnja dokazna ocena
Sporne izjave so po vsebini vrednostne sodbe, v okviru katerih je toženec kritiziral delo tožnika kot državnega sekretarja za nacionalno varnost. Tožnik je moral računati s tem, da je zaradi svojega položaja na očeh javnosti. Kritiki je bil izpostavljen kot funkcionar. Pri tehtanju pravic v koliziji je namreč odločilen tožnikov položaj v času, iz katerega izvira očitek o zlorabi represivnih organov (ko je opravljal funkcijo državnega sekretarja v kabinetu predsednika vlade), ne položaj (javnega uslužbenca) v času podaje spornih izjav. Okoliščina, da se ni izpostavljal v javnosti, nima vpliva na njegov status javne osebnosti. Kot oseba javnega življenja (pri čemer ni odločilno, ali je tožnika šteti za absolutno ali relativno javno osebo) oziroma oseba s pomembno družbeno močjo je moral tožnik v primerjavi z običajnimi posamezniki (zasebniki) trpeti širše meje dopustne kritike v zvezi s svojim delom (metodami dela). Meje svobode izražanja so v tem primeru širše. Sporne izjave so bile usmerjene v kritiko ravnanja oškodovanca v funkciji državnega sekretarja za nacionalno varnost (ad rem), njihov namen ni bil v osebnem ponižanju in osramotitvi oškodovanca (ad personam).
Sporne izjave, kot jih razume povprečen bralec, sicer vsebujejo žaljivo sporočilo (očitek o zlorabi, torej o moralno spornem ravnanju, je objektivno žaljiv), kar pa še ne zadošča za zaključek, da je toženec presegel meje sprejemljive kritike. Za oceno o protipravnosti oziroma nedopustnosti posega v tožnikovo osebnostno sfero je odločilna presoja, ali je za sporne izjave, ki so prepoznane kot žaljive vrednostne sodbe, obstajala zadostna dejanska podlaga. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ni pomembno, ali je tožnik dejansko vplival na direktorje SOVE, OVS in NPU (objektivna resničnost), temveč zgolj, ali je bil toženec o tem prepričan (subjektivna resničnost) in ali je njegovo prepričanje temeljilo na zadostni dejanski podlagi.
odškodnina - odškodnina za nepremoženjsko škodo - novinarski prispevek - neresnična navedba - odgovornost za programske vsebine in njihovo razširjanje - izdajatelj medija - odgovornost delodajalca za delavca - odgovornost novinarja - neposredna odgovornost delavca - namenoma povzročena škoda
Za vsebino programa, ki ga razširja medij, je po zakonu odgovoren njegov izdajatelj. Za objavljene vsebine zato odgovarja izdajatelj medija in ne njegov lastnik, četudi slednji vpliva na izdajatelja medija. Gre za posebno zakonsko ureditev.
Ne glede na navedeno pa tudi za neposredno odgovornost novinarja analogno veljajo pravila, ki jih določa OZ tako za odgovornost delodajalca za delo delavca kot tudi za neposredno odgovornost delavca v takem primeru. Izdajatelj je tisti, ki mu pripadajo koristi iz opravljenega dela in je primarno odgovoren. Novinar opravlja delo zanj in je v razmerju do izdajatelja medija (oziroma odgovornega urednika) v podrejenem položaju. Oškodovanec lahko neposredno od novinarja, ki je pripravil sporni prispevek, zahteva povrnitev škode le, če je bila povzročena namenoma.
ZMed člen 26, 26/1, 27, 27/1, 31, 31/1. URS člen 39, 40, 74.
pravica do informacije - popravek - objava popravka - ustreznost popravka - pogoji za objavo popravka - presoja sodišča
Pravica do popravka nastopi, če je bila objavljena pomanjkljiva, popačena, napačna informacija. Tisti, ki je z objavo take informacije prizadet v svojih pravicah in interesih, ima pravico, da se o spornem besedilu izjavi na način, da se sliši tudi druga stran. Gre za pravico posameznika, da s sredstvi medijskega prava brani svojo čas ali dobro ime z učinkovitim sodelovanjem v javni razpravi, ki ga zadeva.
Ker se mora skladu s prvim odstavkom 27. člena ZMed popravek objaviti brez sprememb in dopolnitev, je to vodilo sodišče prve stopnje v zavrnitev zahtevka.
MEDIJSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00061479
ZASP člen 5, 5/1, 81, 81/1, 168, 168/2. OZ člen 5, 5/1, 10, 131, 131/1.
avtorsko nadomestilo - avtorsko delo kot pravni standard - javnomnenjska anketa - Twitter - načelo vestnosti in poštenja - prepoved povzročanja škode
Tožnik je izdajatelj spletnega in tiskanega časopisa in je v tej pravdi od toženca zahteval plačilo avtorskega nadomestila za uporabo treh javnomnenjskih anket o podpori volivcev predsedniškim kandidatom, ki jih je toženec objavil brez soglasja tožnika na Twitter profilu, v času, ko so bile ankete dostopne zgolj naročnikom spletnega časopisa. Čeprav sporne ankete izražajo nižjo raven ustvarjalnosti, gre po presoji pritožbenega sodišča še vedno za dovolj visoko stopnjo individualnosti, da je takšno delo mogoče uvrstiti med avtorska dela.
Ne glede na določbe splošnih pogojev, ki izrecne prepovedi objavljanja vsebine na Twitter profilu ne določajo, pa prepoved takšnih ravnanj (javne objave plačljivih vsebin) izhaja že iz splošnih načel vestnosti in poštenja (5. člen OZ) ter prepovedi povzročanja škode (10. člen OZ).
Tožnik je zmotno vtoževal nastanek škode v višini stroška, ki ga je imel z izdelavo ankete, kot da bi bile ankete odtujene ali uničene. Zaradi deljene objave ankete niso ostale brez vrednosti. Škoda, ki bi lahko nastala tožniku se bi kazala npr. v padcu prodaje, zmanjšanju števila naročnikov ipd. (izgubljeni dobiček) ali določenem zmanjšanju vrednosti samih anket (navadna škoda). Tožnik je podal trditve v smeri nastanka navadne škode, vendar pa ni zadostno konkretiziral, za koliko se je zmanjšala vrednost anket.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00057918
OZ člen 134, 178, 184. ZGD-1 člen 579, 587. ZPP člen 8, 7, 212.
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - opravičilo tožene stranke - umik objave - spletna stran - javna objava - kršitev osebnostnih pravic - poseg v osebnostne pravice po tisku - poseg v čast in dobro ime pravne osebe - neresnične trditve - nedopusten poseg v čast in dobro ime - objektivno žaljiv zapis - zavajujoče informacije - neobstoj protipravnega ravnanja - vzročna zveza - pravno priznana nepremoženjska škoda - trditveno in dokazno breme - predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti - javno objavljeni podatki - statusno preoblikovanje družbe - resnični podatki - celovita dokazna ocena
Zmotno je pritožbeno naziranje, da bi sodišče moralo ugoditi tožbenemu zahtevku že samo zaradi protipravnega posega v osebnostne pravice tožeče stranke. Ugled in dobro ime sta osebnostni pravici, ki sta po 183. členu OZ priznani tudi pravnim osebam. Za okrnitev ugleda ali dobrega imena prisodi sodišče pravni osebi pravično denarno odškodnino, če spozna, da okoliščine primera to opravičujejo. Pravno priznana nepremoženjska škoda je po navedenem pravnem določilu že sama kršitev te osebnostne pravice. Vendar morajo biti za obstoj odškodninske obveznosti povzročitelja izpolnjene tudi ostale predpostavke civilnega delikta: poleg škode in protipravnega ravnanja še vzročna zveza med ravnanjem odgovorne osebe in škodo. Najpogostejša pojavna oblika ravnanj, ki povzročajo okrnitev ugleda ali dobrega imena pravne osebe, ki so torej v vzročni zvezi, so različne izjave, dane v javnosti oziroma objave določenih trditev o delovanju – poslovanju pravne osebe, kar je bilo predmet očitanih ravnanj tožeče stranke tudi v obravnavani zadevi. Vzročna zveza med izjavo oziroma objavo o trditvah o določenih dejstvih in okoliščinah v zvezi z delovanjem pravne osebe in okrnitvijo ugleda pravne osebe je podana, kadar je vsebina te izjave oziroma njene objave neresnična. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v točki 107 sodbe, pa vzročne zveze ni, če v resnici nastopijo določena dejstva oziroma okoliščine, ki objektivno krnijo ugled oziroma dobro ime pravne osebe. V takih primerih so vzroki za okrnitev ugleda oziroma dobrega imena pravne osebe ta dejstva in okoliščine same, ne pa objava teh dejstev.
Trditveno in dokazno breme za prve tri predpostavke odškodninske obveznosti povzročitelja so tudi v primeru kršitev osebnostnih pravic pravne osebe na oškodovancu (protipravno ravnanje, obstoj škode in vzročna zveza), česar tudi po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka v tem postopku ni zmogla.
Dokazna ocena, da so bili objavljeni podatki o statusnem preoblikovanju tožeče stranke in o nadaljnjih pooblastilih prejšnjega zastopnika tožeče stranke resnični, temeljijo na pravilno ocenjenem procesnem gradivu.
Ker tožeči stranki ni uspelo dokazati neresničnosti objavljenih dejstev, je tožbeni zahtevek zaradi pomanjkanja vzročne zveze pravilno zavrnjen.
V postopku ni bila podana procesna predpostavka za pričetek reševanja tožbe.
Obvezne sestavine tožbe vsebuje 180. člen ZPP, ki v drugem odstavku res določa obveznost navedbe vrednosti spornega predmeta le, če je od tega odvisna pristojnost sodišča. Skladno s tretjim odstavkom 30. členom ZPP so za tovrstne zahtevke (objava popravka in objava odgovora po ZMed) pristojna okrajna sodišča. A je navedba vrednosti spornega predmeta, ne glede na navedeno določilo, obvezna skladno s 105.a členom ZPP, ki določa, da mora biti ob vložitvi tožbe plačana sodna taksa.
Temeljno pravilo pri oblikovanju tožbenega zahtevka je, da naj se ta glasi dobesedno tako, kot si tožnik želi, da se glasi izrek sodbe, da bo torej sodišče, če bo ugotovilo da je zahtevek utemeljen, njegovo vsebino dobesedno prepisalo v izrek sodbe. Iz tega izhaja, da mora biti zahtevek konkretiziran, enako kot velja za izrek sodbe.
Pri pravočasnosti tožbe po 33. členu ZMed gre za dejstva, ki jih mora tožeča stranka zatrjevati in s tem upravičiti pravočasnost vložene tožbe. Tožnica se do pravočasnosti tožbe v dopolnitvi ni opredelila, že iz tega razloga gre šteti, da pravočasno vložene tožbe ni niti zatrjevala, niti dokazala.
Namen izdajanja soglasij upravnih organov je tudi varstvo javne koristi. Iz tega razloga je posebna predpostavka veljavnosti tovrstnih pogodb določena z zakonom. Zakon torej v primeru določenih pravnih poslov omejuje (če ne kar izključuje, npr. v primeru zavrnitve soglasja) avtonomijo volje pogodbenih strank. Pritožnik se zato ne more uspešno sklicevati na to, da OZ v 60. členu ne loči med zakonskimi in nezakonskimi pogoji. Celoten 60. člen OZ namreč samo v okviru dovoljene avtonomije pogodbenih strank omogoča, da pogodbeni stranki določita pravno dejstvo, ki sta ga sami (in ne po sili zakona) določili za predpostavko začetka učinkovanja pogodbe. Pritožbeno stališče upnika, da dosledno velja 60. člen OZ, je zmotno.
V obravnavani zadevi je predmet tožbe objava popravka v mediju. Gre za izraz ustavno varovane pravice do popravka, kot jo zagotavlja 40. člen Ustave RS. Njeno bistvo je v tem, da ima vsakdo pravico odzvati se na obvestilo, objavljeno v mediju, s katerim je bila prizadeta njegova pravica ali interes. Namen pravice do popravka se lahko doseže le s hitrim, ažurnim odzivom na objavljeno obvestilo. Temu načelu so prilagojena specialna postopkovna pravila, ki jih za obravnavani postopek predpisuje ZMed v členih 33 do 41.
Ob različnih podatkih glede odgovornega urednika, na katere sta naletela tožnika, jima ob dvomu ni mogoče očitati premajhne skrbnosti, ker sta zahtevo za objavo popravka naslovila na odgovorno urednico, ki je bila razvidna iz razvida medijev.