Tožbo za objavo popravka je treba vložiti zoper izdajatelja medija.
Materialno procesno vodstvo (odprto sojenje, razjasnjevalna oblast) se nanaša se vsebinsko stran procesnih dejanj, zlasti na navedbo relevantnega dejanskega stanja, na zbiranje procesnega gradiva, na področje stvarnih predlogov ter na pravna vprašanja. Na področju stvarnih predlogov mora sodnik razčistiti, kakšno pravno varstvo stranka želi doseči, kar je potrebno takrat, kadar tožbeni predlog ni popolnoma jasen ali je nepopolno formuliran. Gre torej za situacijo, ko je potrebna poprava formulacije, ne pa (subjektivna) sprememba tožbe. Poziv sodnika tožnici, da naj zaradi zgrešene pasivne legitimacije tožbo spremeni tako, da toži namesto odgovorne urednice izdajatelja, bi pomenil, da se je spremenil v zagovornika ene stranke in s tem kršil dolžnost, da obe stranki obravnava nepristransko in enakopravno.
Za prisojo denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi posega v čast in dobro ime ne zadostuje vsaka prizadetost zaradi žaljivih objav, temveč mora oškodovanec izkazati duševne bolečine takšne intenzitete in trajanja, ki pomenijo pravno priznano nepremoženjsko škodo. Pri presoji obstoja duševnih bolečin je treba upoštevati oba prepletajoča se vidika osebnostne pravice – čast kot zavest o lastni vrednosti ter dobro ime oziroma ugled kot spoštovanje posameznika v družbi. Če objave niso povzročile okrnitve ugleda niti porušenja oškodovančevega duševnega ravnovesja, odškodninska odgovornost ni podana.
Toženka ob hudih očitkih, ki jih v spornem članku usmerja zoper tožnika, ni opravila dolžnega razumnega obsega raziskovanja in ni na ustrezen način preverila, kaj pravzaprav tožniku očita kazenska ovadba, s katero niti ni razpolagala. Prav tako tožniku pred objavo članka ni dala možnosti odziva in obrambe, v članku pa je izpustila informacije, ki bi bile tožniku v korist. Hkrati je v članku vsebino ovadbe povzela napačno in neresnično in kaznivo dejanje, ki je bilo tožniku očitano, senzacionalistično prenapihnila. Prav tako ob povedanem toženka ni imela utemeljenega razloga, da bi verjela v resničnost dejstev, ki jih je podala v spornem članku. Ob tako nekorektnem poročanju je mogoč samo zaključek, da je bilo toženkino ravnanje protipravno in je kot tako nedopustno poseglo v tožnikove ustavnopravno varovane pravice do dostojanstva, časti in dobrega imena.
Groba, žaljiva prispodoba o tožnici, naperjena izključno v njeno osebo, njeno žaljenje in sramotitev, brez kakršnekoli povezave s temeljno razpravo in tožničinim delom, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni imela nobene realne podlage v njeni predhodni izjavi niti temeljni razpravi o družbeno pomembni temi. Tovrstnih zapisov ni dopustno širiti niti zoper absolutne javne osebe. Nedovoljene so vsakomur, tudi znanim javnim publicistom. Izjave, katerih izključni namen je sramotitev oziroma zaničevanje prizadete osebe, ne uživajo varstva pravice do svobode izražanja.
Vsi popravki so objavljeni z istim naslovom, zato ni mogoče razbrati, na kateri članek se nanašajo, niti jih ni mogoče ločiti glede na datum objave, ker je na isti dan objavljenih več popravkov. Besedilo objavljenega popravka je napisano v pisavi enake velikosti in v enem delu, brez ločenih odstavkov.
Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi izpodbijane sodbe, da tako objavljen popravek (z generičnim naslovom, v pisavi enake velikosti in v enem delu, brez ločenih odstavkov) ni ustrezen. Zaradi nepreglednosti se povprečni bralec težje osredotoča na vsebino, zato je občutno zamegljeno sporočilo popravka.