Smisel prepovedi sodbe presenečenja je v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero stranka ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako – presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena, do česar pa v tej zadevi ni prišlo.
Pogodbeno določilo lahko postane sporno, če stranka z ustreznimi navedbami zaseje dvom o jasnosti pogodbenega določila, česar pa tožnica ni storila, saj je tekom postopka pred sodiščem prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljevala (le) na podlagi neupravičene obogatitve toženca, češ da toženec do povračila stroškov v zvezi z delom sploh ni bil upravičen, ker bi moral biti kot napoten delavec upravičen le do minimalne plače po nemški zakonodaji (prvi odstavek 209. člena ZDR-1).
Stranki sta se v pogodbah o zaposlitvi lahko dogovorili za ugodnejši obseg pravic, kot izhaja iz (tudi tuje) zakonodaje (drugi odstavek 9. člena v zvezi s prvim odstavkom 209. člena ZDR-1, torej tudi do pravice do povračila stroškov, do katerih toženec po tujem pravu morda ne bi bil upravičen.
Materialnopravno zmotno je prepričanje sodišča prve stopnje, da dokončnost in pravnomočnost upravne odločbe onemogoča presojo veljavnosti zavezovalnih pravnih poslov po določbah OZ. Postopek prodaje kmetijskega zemljišča je po določbah ZKZ sicer jasno predpisan in strogo obličen, saj lastnika omejuje pri izbiri pogodbenega partnerja ter v samem postopku prodaje. Ko prodajalec - ponudnik prejme kupčevo izjavo o sprejemu ponudbe, je po načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča z dne 6. 4. 2012 pogodba za prodajo kmetijskega zemljišča sklenjena pod odložnim pogojem odobritve s strani pristojnega upravnega organa. Tedaj namreč nastopi soglasje volj pogodbenih strank o bistvenih sestavinah pogodbe (15. člen OZ), vendar četudi s strogo oblično doseženim soglasjem volj, še ni izključena uporaba ostalih določb obligacijskega prava, tudi ne pravil o neveljavnosti pogodb, torej o ničnosti. Ničnost pogodbe ureja OZ v poglavju o neveljavnosti pogodb. Po prvem odstavku 86. člena OZ je pogodba nična, če nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Iz 92. člena OZ nadalje izhaja, da na ničnost pazi sodišče po uradni dolžnosti in se lahko nanjo sklicuje vsaka zainteresirana oseba. Utemeljena je zato pritožba v delu, da bi sodišče prve stopnje moralo presojati utemeljenost tožbenega zahtevka še iz vidika veljavnosti zavezovalnih pravnih poslov. Kolikor je namreč tožnik deloval kot oderuh (119. člen OZ), njegovo ravnanje nasprotuje moralnim načelom, kar pomeni, da je pogodba nična, čeprav je upravna enota odobrila pravni posel.
Odločitev o zavrženju toženčevega predloga za obnovo postopka je pravilna. Golo sklicevanje na zakonske določbe ob vsebinsko praznih navedbah predloga ne zadošča. V predlogu za obnovo postopka ni navedb, ki bi utemeljevale obstoj konkretnih okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da je podan kateri od zakonitih obnovitvenih razlogov.
Ker ni podana ne objektivna ne krivdna odškodninska odgovornost toženke za tožniku nastalo škodo v delovni nesreči dne 9. 9. 2019, se sodišču prve stopnje ni bilo treba opredeljevati do soprispevka tožnika in višine vtoževane odškodnine.
Prepoved sodbe presenečenja strank ne varuje pred dejanskim presenečenjem nad sprejeto odločitvijo, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku.
Sestopanje po lestvi ne predstavlja nevarne dejavnosti, tudi če je ta vlažna ali mokra, saj že ob povprečni pazljivosti pri sestopu ni podana znatnejša nevarnost zdrsa. Objektivna odgovornost ni določena za vsako nevarnost, pač pa le za posebno, večjo nevarnost, ki je posledica dejstva, da določene stvari ali dejavnosti kljub povečani skrbnosti ni mogoče imeti pod nadzorom in ne odvrniti škode, ki iz nje izvira. Krivdna odgovornost je pravilo, objektivna pa izjema in jo je kot takšno treba tolmačiti ozko.
To, da je tožnik padel z lestve, še ne pomeni, da je bila ta pomanjkljivo pritrjena oziroma da je bilo z njo nekaj narobe. Tožnik je padel z lestve bodisi zaradi lastnega premalo skrbnega ravnanja bodisi zaradi nesrečnega naključja, ki se mu je pripetilo. Nesrečno naključje, katerega rezultat je nastala škoda, pa v odsotnosti krivca zanjo ali pa okoliščin, ki pogojujejo objektivno odgovornost, bremeni tistega, ki se mu je pripetilo.
Presoja, ali so za oškodovanca ugodnejša pravila o zastaranju kazenskega pregona (za tisto kaznivo dejanje, s katerim je bila povzročena škoda) ali civilnopravna pravila o zastaranju odškodninske terjatve, ni abstraktna, temveč mora upoštevati okoliščine konkretnega primera. Nanje je treba aplicirati vsa pravila o zastaranju (o začetku teka roka, dolžini roka, zadržanju in pretrganju zastaranja) in na podlagi njihovega skupnega učinkovanja dognati, katero zastaranje nastopi pozneje. Za to presojo je poleg različne dolžine rokov pomembno tudi, da zastaranje kazenskega pregona praviloma teče od storitve kaznivega dejanja (prvi odstavek 91. člena KZ-1), zastaranje odškodninske terjatve pa šele s trenutkom nastanka škode (objektivni rok) oziroma s seznanitvijo s škodo in povzročiteljem (subjektivni rok; 352. člen OZ).
Z uveljavitvijo KZ-1 (1. 11. 2008) je bil uzakonjen enotni sistem zastaranja (z daljšimi roki, ki so podobno dolgi kot prejšnji absolutni zastaralni roki), skladno s tem pa je bilo odpravljeno tudi pretrganje zastaranja kazenskega pregona s procesnimi dejanji za pregon storilca (90. in 91. člen KZ-1). Enako mnenje je zavzela tudi novejša teorija, ki prepričljivo utemeljuje, da omenjena stališča sodne prakse (iz zadev II Ips 539/2004, II Ips 196/2011 in II Ips 347/2017) niso uporabljiva za presojo zastaranja odškodninskih zahtevkov, izvirajočih iz kaznivih dejanj, ki se presojajo po (novem) KZ-1, kakršen je tudi konkretni primer.
Višje sodišče pritrjuje prepričljivemu stališču novejše teorije, da obsodilna sodba tudi v takem primeru ne povzroči vnovičnega teka zastaralnega roka, temveč ima oškodovanec (ki je zastaranje pretrgal z vložitvijo premoženjskopravnega zahtevka, o katerem pa kazensko sodišče ni odločilo, temveč ga je napotilo na pravdo) za vložitev odškodninske tožbe še toliko časa, kot bi ga ostalo, preden bi zastaral kazenski pregon, oziroma (če bi do zastaranja ostalo manj kot tri mesece) vsaj še tri mesece v skladu z določbo 367. člena OZ, ki se smiselno uporablja za primer napotitve prijavitelja premoženjskopravnega zahtevka na pravdo.
Pravočasno sodno uveljavljanje prve sukcesivno nastajajoče škode je pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod, saj pretrga zastaranje, po (uspešnem) koncu pravdnega postopka pa začne znova teči zastaralni rok za naslednje istovrstne bodoče terjatve. Če torej oškodovanec zamudi zastaralni rok za uveljavljanje prvega zahtevka, je zastarala celotna terjatev (tudi za povrnitev škode, ki tedaj še ni nastala).