Sklep o vpisu mora biti obrazložen le, če se z njim zavrže oziroma zavrne zemljiškoknjižni predlog oziroma odloči, da se vpis ne opravi. Če se predlogu za vpis ugodi, posebna obrazložitev ni potrebna.
načelo javnosti zemljiške knjige - javna objava podatkov - identifikacijski znak zemljiške parcele – zaznamba vpisa
Vsi vpisi v zemljiški knjigi so javni. Zato se mora pritožnik sam pred vložitvijo predloga za zaznambo spora prepričati o tem, s katerim identifikacijskim znakom so v zemljiški knjigi opisane nepremičnine, na katere meri s tožbo.
Za zadržanje zaupanega in za tožnico izročenega mu denarja toženec ni imel nobenega pravnega temelja: ne dovoljenja naročiteljice ne tožnice. Zato z njim ne more pobotati svoje iz drugega razmerja izvirajoče terjatve do tožnice.
odgovornost za delavca – delo z viličarjem – soprispevek oškodovanca – zastaranje zahtevka – višina denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo
Voznik viličarja je dvigoval tovor, ki na paleti ni bil stabilno naložen. Navedeno je bil povod za ravnanje tožnika, ki je stopil na tovor, zaradi česar se je tovor prevrnil in skupaj s tožnikom padel po tleh. Tožnik je s takšnim nepremišljenim ravnanjem sam prispeval h nezgodi, in sicer v 60%.
tekst :
Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom.
O b r a z l o ž i t e v
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožniku iz naslova nepremoženjske škode izplača odškodnino v višini 14.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 3.546,672 SIT od 1.1.2002 do 27.6.2003 v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, zmanjšane za temeljno obrestno mero, in od zneska 14.800,00 EUR od 28.6.2003 po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, ki tečejo do prenehanja obveznosti. Iz naslova materialne škode pa mora toženka tožniku plačati znesek 121,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.200,00 SIT od 8.5.1998 do 31.12.2006 in od zneska 5,01 EUR od 1.1.2007 do prenehanja obveznosti ter od zneska 28.000,00 SIT od 29.12.1999 do 31.12.2006 in od 116 EUR od 1.1.2007 do prenehanja obveznosti, prav tako pa mu je dolžna povrniti njegove pravdne stroške v višini 4.004,00 EUR. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.
Sodišče je dne 31.3.2009 s popravnim sklepom v uvodu in zaključku sodbe popravilo datum izdaje sodbe, tako da se namesto 22.1.2008 pravilno glasi 22.1.2009, prav tako pa je popravljen stroškovni izrek, tako da je znesek 4.0040,00 EUR nadomeščen z zneskom 4.004,00 EUR.
Pritožbo zoper sodbo vlagata obe pravdni stranki.
Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da je sodba v delu, kjer je sodišče odločalo o tožnikovi soodgovornosti, v delu, kjer je izračunalo uspeh tožnika v pravdi in v stroškovnem delu, nepravilna. Sodišče je štelo, da je tožnik v pravdi uspel s 40%, kar je zmotno, saj bi moralo upoštevati tožnikov uspeh glede na temelj in glede na višino zahtevka ločeno. Tožnik tudi sicer ocenjuje, da njegov soprispevek k nastanku škodnega dogodka ni bil večji od 40%, pri čemer priznava, da je vedel, da je način dvigovanja nestabilnega tovora nepravilen, ne priznava pa, da bi moral vedeti, da se na neustrezno pripravljen in naložen tovor ne sme stopiti, ker tako določajo predpisi za upravljanje z viličarjem. Teh tožnik niti ni mogel poznati, čeprav je imel izpit iz varstva pri delu. Sodišče se sicer opre na izvedeniško mnenje dr. B., vendar prezre, da ta ni našel dokaza, ki bi potrjeval, da je tožnik usposobljen za delo z viličarjem. Sodišče tako ni imelo osnove za zaključek, da je bil tožnik seznanjen s pravilnim načinom ravnanja z viličarjem. Zato meni, da bi moralo sodišče bistveno večji prispevek pripisati vozniku viličarja oziroma toženi stranki. Dejstvo je, da je voznik viličarja ravnal neodgovorno, to pa je bilo tudi poglavitni vzrok nesreče. Takšen zaključek izhaja tudi iz izvedeniškega mnenja dr. B.. Vse navedeno, torej pravilo o računanju uspeha strank in višine soprispevka tožnika, posledično vpliva na odmero pravdnih stroškov. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da dosodi tožnikovo soodgovornost za nezgodo na največ 40%, dosodi tožniku priznane pravdne stroške skladno z odstotkom uspeha in mu prizna tudi pritožbene stroške oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.
Pritožba tožeče stranke je bila vročena toženi stranki, ki odgovora nanjo ni podala.
Tožena stranka izpodbija sodbo v obsodilnem delu zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Uvodoma navaja, da je sodišče zapisalo napačen datum izdaje sodbe, saj to ni bilo 22.1.2008 temveč 22.1.2009, očitno napačno je zapisan tudi znesek pravdnih stroškov, v razlogih sodbe se sodišče namesto na polico o zavarovanju odgovornosti sklicuje na polico o nezgodnem zavarovanju in zavarovanju oseb, navedeni pa sta tudi dve priči, ki v postopku sploh nista sodelovali. Tožena stranka ugovarja temelju tožbenega zahtevka in meni, da za škodo ne obstaja kritje, ker je tožnik v času nezgode delal zase in izven delovnega časa. V vsakem primeru je previsoko dosojena soodgovornost voznika viličarja oziroma tožene stranke, saj bi tožnik moral vedeti, da na viličarja ne sme stopati. Viličarist tudi ni mogel pričakovati, da se bo tožnik nenadoma povzpel na tovor in tudi ni mogel preprečiti njegovega padca, zato je za škodo v celoti odgovoren samo tožnik. Izpodbija tudi odločitev o zastaranju tožbenega zahtevka in vztraja, da čakanje na invalidsko komisijo ne pomeni zdravljenja in nepoznavanja obsega posledic. Sodišče je samo zapisalo, da tožnik po 7.11.1996 ni imelo več aktivnega zdravljenja, torej se mu zdravstveno stanje ni moglo bistveno spreminjati. Tožnik svoje izjave, da mu je obseg poškodb dr. Z. povedal šele leta 1999, ni dokazal, niti ne izhaja iz listin v spisu. Dosojena odškodnina je odmerjena previsoko. Sodišče ni upoštevalo, da je bilo aktivno zdravljenje končano že leta 1996, previsoko pa je odmerilo tudi odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnik ni dokazal, da bi aktivnosti kot so plezanje po drevesih in lovljenje rib opravljal tudi pred nesrečo. Sodišču druge stopnje predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da tožniku naloži večji del soodgovornosti in dosodi nižjo odškodnino.
Pritožba tožene stranke je bila vročena tožeči stranki, ki odgovora nanjo ni podala.
Pritožbi nista utemeljeni.
Pritožbeno sodišče v prvi vrsti obravnava uvodne pritožbene navedbe tožene stranke v glede pisnih napak sodbe. Medtem ko je sodišče napaki v zvezi z datumom izdaje sodbe in zneskom pravdnih stroškov odpravilo samo s popravnim sklepom z dne 31. 3. 2009, pa tožena stranka utemeljeno opozarja tudi na zapis prič, ki v postopku niso sodelovale, in sicer Z. G. ter B. P. (zadnji odstavek 3. strani sodbe), ter na zmotno sklicevanje na polico nezgodne zavarovanja in zavarovanja oseb. Medtem ko je slednje vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, kar bo pritožbeno sodišče razdelalo v nadaljevanju te sodne odločbe, pa je odprava napačnega vnosa imen oseb stvar izdaje popravnega sklepa (prvi odstavek 328. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/2007-UPB3, 45/2008, v nadaljevanju: ZPP), katerega izdajo lahko vselej predlagajo tudi pravdne stranke. Da gre zgolj za očitno pomoto (in ne morebiti kršitev določb pravdnega postopka) namreč izhaja iz razlogov sodbe, kjer sodišče obravnava izpovedbe v postopku zaslišanih prič, med katerimi spornih imen ni najti. Zato bo to očitno napako lahko odpravilo sodišče prve stopnje v nadaljnjem postopku.
Pritožbeno sodišče najprej odgovarja na navedbe tožene stranke glede vprašanja zastaranja. Res je sicer, da je bilo hospitalno in ambulantno kirurško zdravljenje pri tožniku zaključeno dne 7. 11. 1996, vendar pa je bilo zaradi posledic kraniocelebralne poškodbe, tako po mnenju izvedenca dr. P. kot mag. S., potrebno tudi nadaljnje zdravljenje tako pri nevrologu kot izbranem zdravniku, ki je bilo zaključeno šele leta 1999. Oba izvedenca sta zaslišana na naroku tudi izpovedala, da tožniku pred odločanjem invalidske komisije ZPIZ v letu 1999 dokončen obseg njegovih poškodb ni bil znan. To potrjuje tudi izpovedbo tožnika, da mu je bilo njegovo zdravstveno stanje znano šele po obisku dr. Z., prav tako v letu 1999. Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje ugovor zastaranje utemeljeno zavrnilo.
Vprašanje odgovornosti tožene stranke glede na dejstvo, da je tožnik v času škodnega dogodka delal v svojo korist in izven delovnega časa, je višje sodišče sodišče obravnavalo že v svoji odločbi II Cp 4797/2007 z dne 19.12.2007 in obrazložilo, da je podlaga odškodninske odgovornosti v predmetni zadevi določba 170. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/1978 in nadaljnji, v nadaljevanju: ZOR), ki uzakonja odškodninsko odgovornost delodajalca za delavce kot posebno obliko odgovornosti za ravnanje drugega. Tožnik ima v tem primeru položaj tretjega, zato je pomembno le, ali je viličarist kot delavec zavarovanke tožene stranke, v dani situaciji ravnal tako kot je bilo treba ali ne, ter nadalje, v kolikor bi bila odgovornost toženke podana, ali je morebiti tudi tožnik s svojim ravnanjem prispeval k nastanku škodnega dogodka. Tožena stranka se v pritožbi v tej zvezi sklicuje še na obseg zavarovalnega kritja, vendar iz 3. člena Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti (B8), ki obravnava izključitve odgovornosti, ni najti izključitve za škodo, ki jo utrpijo delavci zavarovane stranke, pa najsi delajo v zavarovančevem interesu ali gre za škodo, kot je bila ta.
Obe pravdni stranki izpodbijata tudi odločitev sodišča o krivdnem prispevku tožnika (192. člen ZOR) k nastali nezgodi. Izhodišče za obravnavanje navedenega vprašanja je ugotovitev, da sta protipravno ravnala tako viličarist kot tudi tožnik. Protipravnost ravnanja viličarista se kaže v neupoštevanju pravil za pravilno naložitev bremena na vilice, saj je ta dvigal tovor, ki na paleti ni bil stabilno naložen. Nepravilno pripravljeni in nepravilno naloženi tovor na vilice je bil tako povod za nepremišljen korak tožnika in sodelavca V. R. na tovor. Viličarist je imel nesporno opravljen izpit za delo z viličarjem, pa tudi zaslišan je izpovedal, da se je zavedal, da je bil način prenosa tovora nepravilen, vendar se je tako ves čas delalo. Tožnik pa je k nastanku nesreče prispeval s tem, da je na naloženi tovor stopil, kar je povzročilo, da je ta zanihal oziroma se začel rušiti, posledično pa sta tovor in tožnik padla na tla med tovorno vozilo in vilicami. Tožnik res ni bil usposobljen za delo z viličarjem in ustreznega izpita za njegovo upravljanje ni imel, vendar pa to za predmetno zadevo ni relevantno. Imel je namreč opravljen izpit iz varstva pri delu, izvedenec dr. B. pa je zaključil, da je iz Programa za izobraževanje, usposabljanje in preizkus znanja delavcev iz varstva pri delu družbe ... razvidno, da so delavci seznanjeni tako z varnostjo pri notranjem prometu, ki vključuje način dvigovanja bremen, kakor tudi vrsto transportnih naprav in varnostno opremo ter varnostne ukrepe, da pri delu ne pride do poškodb. Tožnik je torej nedvomno vedel, da se na viličarju med transportom ne sme stati. Tudi sicer neka povprečna skrbnost glede varnosti pri delu bi morala tožniku preprečiti, da se je lotil že na prvi pogled tako nevarnega manevra, kot je vožnja na naloženem viličarju. Nenazadnje se tožnikova pritožba v tem delu izkaže toliko bolj neutemeljena zato, ker je ob zaslišanju sam izpovedal, da je vedel, da se na ta način ne sme delati. Upoštevajoč dejstvo, da sta tako tožnik kot viličarist vedela, da preložitev tovora ni opravljena pravilno, vendar tudi, da se je tožnik sam odločil stopili na tovor, torej da mu tega ni nihče naložil, ter na dejstvo, da viličarist po tožnikovem vzponu praktično ni mogel več preprečiti nezgode, saj je tožnik padel praktično v trenutku, ko je na tovor stopil, se pritožbeno sodišče pridružuje presoji sodišča prve stopnje, da je na tožniku 60%, na toženi stranki pa 40% odgovornosti za nastalo nezgodo.
Tožena stranka izpodbija tudi višino dosojene odškodnine. Podlaga za odločitev o višini je določena v 200. členu ZOR. Pri odmeri se upošteva pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, ta pa ne sme iti na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Odškodnina za negmotno škodo predstavlja zadoščenje ob prizadeti dobrini, ki pa mora biti individualizirano in postavljeno v okvire. Sodna praksa je tako oblikovala razmerja med odškodninami za manjše, večje in katastrofalne škode, pojem pravična denarna odškodnina pa je pravni standard, ki pomeni pravilno uporabo materialnega prava. Tožena stranka tudi v tem delu izpostavlja dejstvo, da tožnik po letu 1996 ni imel več aktivnega zdravljenja, vendar pa je potrebno ugotoviti, da je sodišče pri odmeri odškodnine za to postavko upoštevalo obseg poškodb, ki jih je tožnik utrpel in vse nevšečnosti, ki so jih spremljale, ne zgolj časa, ki je bilo potrebno za zdravljenje. Pa tudi sicer je tožnik po letu 1996 nadaljeval z zdravljenjem pri nevrologu in osebnemu zdravniku, kar je pri odmeri odškodnine prav tako potrebno upoštevati. Tudi pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti velja ugotoviti, da tožnik sicer res še vedno opravlja svoje delo, vendar pa ne tudi nekaterih aktivnosti v prostem času (ribarjenje, plezanje), kar izhaja iz njegovega zaslišanja kot tudi izvedeniških mnenj. Poleg tega tožnik še danes trpi zaradi glavobolov, pozabljivosti, težave ima s koncentracijo, z ravnotežjem, na desno uho pa sliši le 30%. Oba izvedenca sta zaključila, da zaradi trajnih anatomskih in funkcionalnih posledic invalidnost pri tožniku znaša 30%, invalidska komisija ZPIZ pa ga je ocenila kot invalida III. kategorije. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da je dosojena odškodnina primerljiva s podobnimi primeri iz sodne prakse (prim. II Ips 556/94, II Ips 601/99, II Ips 30/95).
Pritožba tožeče stranke sicer napada tudi uspeh pravdnih strank in s tem posredno odmero pravdnih stroškov, vendar pa je višje sodišče pritožbo tudi v tem delu zavrnilo, saj pri odmeri stroškov potrebno upoštevati vse okoliščine primera (drugi odstavek 154. člena ZPP), kar pomeni celotni uspeh v pravdi, pa tudi zakaj so stroški nastali.
Pritožbeno sodišče je tako na podlagi 353. člena ZPP pritožbi zavrnilo, saj nista utemeljeni, sodišče pa tudi ni našlo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).
Zemljiškoknjižno sodišče pa je tisto, ki bo v skladu s 86. v zvezi s 87. členom Zakona o zemljiški knjigi – ZZK-1 opravilo zaznambo izvršbe pri nepremičninah dolžnikov v zemljiški knjigi. Zaznamba izvršbe ima za posledico, da upnik, na čigar predlog je bil izdan sklep o izvršbi, z zaznambo izvršbe na podlagi tega sklepa pridobi na nepremičnini hipoteko, ki učinkuje od trenutka, od katerega učinkuje zaznamba izvršbe, če ni hipoteke pridobil že prej. Če pa je bil sklep o izvršbi, ki je podlaga za zaznambo izvršbe, izdan na predlog upnika, v čigar korist je bila že vknjižena hipoteka, učinkuje zaznamba izvršbe že od trenutka, od katerega učinkuje predznamba oziroma vknjižba te hipoteke in če zemljiškoknjižno sodišče dovoli zaznambo izvršbe na podlagi sklepa o izvršbi izvršilnega sodišča, odloči, da zaznamba izvršbe učinkuje od trenutka, od katerega učinkuje predznamba oziroma vknjižba navedene hipoteke.
oprostitev plačila sodnih taks – premoženjsko stanje stranke –polnoletni študent - uresničevanje pravice do sodnega varstva
Pri presoji utemeljenosti predloga za taksno oprostitev stranke, ki je polnoletni študent, mora sodišče upoštevati njegovo premoženjsko stanje in ne stanje njegovih staršev.
ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO VREDNOSTNIH PAPIRJEV
VSM0020929
ZOR člen 18, 18/2, 170, 206, 239, 257.
zloraba bančne kartice – vezanost pravdnega sodišča na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo – soprispevek imetnika plačilne kartice k nastanku škode – komulativna vzročnost – profesionalna skrbnost delavcev na prodajnem mestu – skrbnost dobrega strokovnjaka - plačilno-kreditna kartica kot izkazni papir
Za presojo pravilnosti ravnanja delavcev toženih strank na prodajnih mestih v materialnopravnem oziru je treba najprej odgovoriti na vprašanje, kaj sploh plačilno kreditna kartica kot plačilno sredstvo je. Čeprav se uporaba teh kartic izrazito povečuje in prihaja lahko tudi do zlorab, pa v bistvu v pravnem redu sam institut plačilno kreditne kartice ni izrecno in določno urejen. V zvezi z uporabo teh kartic gre sicer za trostransko razmerje, na eni strani med izdajateljem in imetnikom kartice, nato med imetnikom kartice in prodajnim mestom ter običajno še med prodajnim mestom in izdajateljem kartice. Splošni pogoji poslovanja, na katere se sklicuje tudi sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe, se nanašajo na razmerje med izdajateljem kartice in imetnikom te ter razumljivo slednjega tudi zavezujejo k posebni skrbnosti pri varovanju in uporabi te kartice, saj že njena izdaja sloni med drugim tudi na določenem zaupanju, ki ga ima izdajatelj kartice do imetnika te, običajno kot do svojega komitenta (izdajatelji kartic so običajno banke, lahko pa tudi določene trgovske družbe oziroma drugi). Posebne pogodbe pa običajno sklepajo tudi izdajatelji kartic s prodajnimi mesti, v danem primeru to na primer izkazuje listina pod B5 listinskih prilog in to v razmerju med petotožencem ter Banko C.. Iz te listine je na primer razvidno, da se prodajno mesto zavezuje, da bo ob prejemu kartice preverilo veljavnost te, prisotnost kartice na stop listi in istovetnost podpisov na kartici in potrdilu o nakupu. Da je obstojala dolžnost delavcev toženih strank, da preverijo istovetnost podpisov v navedeni smeri, je sodišče prve stopnje zaključilo tudi v danem primeru, kot to izhaja iz obrazložitve sodbe. Vendar je nekako sklepalo, da ta primerjava podpisov lahko pomeni le površinsko primerjavo, ki pa ni zanesljiva. To je lahko sicer res v določenih primerih, vendar na splošno velja, da podpisa ob hitrem postopku, kot je običajno na prodajnem mestu, le ni mogoče tako zanesljivo in pristno ponarediti, da bi izgledal kot podpis imetnika kartice na njej. Sicer pa daje vprašanje, čemu je potrebna primerjava podpisov in ugotavljanje identičnosti teh v navedeni smeri, lahko le odgovor, da gre za obliko preverjanja istovetnosti imetnika kartice in tistega, ki jo na prodajnem mestu želi uporabiti, saj drugače ta dolžnost ne bi imela svojega smisla. Takšna razlaga pa je tudi v skladu s pravno naravo tega plačilnega instrumenta, kot jo v obstoječih komentarjih vidijo pravni teoretiki. Plačilno kreditno kartico definirajo kot izkazni papir in to kvalificiran izkazni papir, kar vse se približuje pojmu imenskega vrednostnega papirja. Izkazni papir ima po svoji naravi legitimacijsko oziroma prezentacijsko vlogo, kar pomeni v skladu s členom 239 ZOR (ta se tudi za izkazne papirje uporablja v skladu s členom 257 ZOR), da gre pravica iz tega papirja na ime tistemu, na katerega se tak papir glasi oziroma tistemu, na katerega je bil pravilno prenesen (moralo bi iti za upoštevno obliko cesije). Že navedene določbe nalagajo delavcem na prodajnih mestih, da v bistvu preverijo, ali želi kartico uporabiti oseba, ki je obenem njen imetnik ali kdo drug. To pomeni, da bi morali skrbno preverjati skladnost podpisov oziroma v primeru dvomov in pomislekov glede istovetnosti prinosnika kartice z imetnikom te opraviti še morebitna druga dejanja v smeri ugotovitve navedene istovetnosti (morebiti tudi z zahtevo po predložitvi osebnega dokumenta). K temu je gotovo tudi v danem primeru delavce toženih strank zavezovala profesionalna skrbnost, ki jih bremeni pri opravljanju dejavnosti (drugi odstavek člena 18 ZOR).
OZ člen 179, 182, 352, 352/1, 352/2, 353, 943. ZPP člen 313, 313/1, 313/2.
odškodnina za nepremoženjsko škodo – soprispevek oškodovanca – neuporaba varnostnega pasu - zastaranje odškodninske terjatve za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem – določitev roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti
Tožeča stranka v predmetnem postopku odškodninski zahtevek uveljavlja nasproti zavarovalnici, pri kateri je povzročitelj nezgode imel zavarovano svojo odgovornost, tak odškodninski zahtevek pa ni odvisen od dejstva, ali je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, saj je zavarovalnica tožeči stranki kot tretji osebi udeleženi v prometni nezgodi odškodnino dolžna plačati v vsakem primeru, pri čemer ta njena obveznost izhaja iz pogodbenega razmerja s povzročiteljem škode. V zvezi s temeljem tožbenega zahtevka je bil predmetni pravdni postopek potreben zgolj zaradi ugotavljanja soprispevka tožeče stranke k nastanku škodnega dogodka. Zastaranje odškodninske obveznosti zavarovalnice je zato sodišče prve stopnje pravilno presojalo ob uporabi zastaralnega roka, ki je za zastaranje odškodninskih terjatev določen v prvem in drugem odstavku 352. člena OZ (triletni subjektivni in petletni objektivni zastaralni rok).
Natančna obravnava dopolnitve izvedenskega mnenja vodi k zaključku, da bi tožeča stranka, pripeta z varnostnim pasom, v škodnem dogodku utrpela še hujše poškodbe, takšne, zaradi katerih je lahko v nevarnosti tudi človeško življenje, saj ob prevračanju vozila varnosti pas ne bi v celoti preprečil nihanja telesa navzgor, kjer bi zaradi udarca v streho z veliko verjetnostjo nastale že zgoraj opisane poškodbe. Ob tem, ko sta dopolnitev izvedenskega mnenja sprejeli obe pravdni stranki, je potrebno kot pravilne sprejeti prvostopenjske zaključke, da neuporaba varnostnega pasu ni prispevala k obsegu poškodb tožeče stranke, zaradi česar dodatna sokrivda tožeče stranke za nastanek škodnega dogodka ne more biti podana.
Ker sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe toženi stranki ni določilo roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, je to storilo pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom v zvezi z drugim odstavkom 313. člena ZPP.
ZP-1 člen 46, 46/2, 67, 67/1, 67/2, 129a, 129a/5, 129a/10. ZKP člen 365, 365/2.
izdaja sodbe v skrajšanem postopku – ugovor – smiselna uporaba določb zakona o splošnem upravnem postopku – vročanje – smiselna uporaba določb zakona o kazenskem postopku – roki – sklep o popravku – pomote – neujemanje pisno izdelane sodbe in njenega izvirnika
Pomoto v rojstnem datumu lahko sodišče v skladu z določbo 2. odstavka 46. člena ZP-1 popravi s sklepom vsak čas ali po uradni dolžnosti ali na predlog udeležencev postopka. Zato pritožbeno sodišče ne more upoštevati pritožbenih navedb zagovornice, da po določbah 67. člena ZP-1 v zvezi z določbo 2. odstavka 365. člena ZKP teče rok za pritožbo zoper sodbo od dneva vročitve sklepa o popravku sodbe; v obravnavanem primeru je sodišče v postopku izdalo sodbo o prekršku, zaradi česar ne gre za neujemanje med pisno izdelano sodbo in njenim izvirnikom glede podatkov iz 1. do 5. in 7. točke 1. odstavka 359. člena ZKP, zaradi česar bi rok za pritožbo zoper sodbo tekel od dneva vročitve sklepa o popravku, zoper katerega pa ni posebne pritožbe.
POGODBENO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0059066
OZ člen 104, 239, 239/2. ZPP člen 453, 458/1.
kršitev pogodbe – pravočasnost izpolnitve kot bistven element – razveza pogodbe - povrnitev škode - spor majhne vrednosti – izpodbijanje dejanskega stanja
V primeru kršitve pogodbe je toženec dolžan povrniti vso škodo, ki je v vzročni zvezi z njegovim ravnanjem. Ni treba, da toženec ve, kakšno škodo lahko utrpi tožnik.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - nasilje na delovnem mestu - nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka
Tožena stranka je tožnikovo fizično nasilje in grožnje res opredelila kot kršitev 6.a člena ZDR. Vendar takšna opredelitev ne spremeni dejstva, da je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razlogov po drugi alinei prvega odstavka 111. člena ZDR, saj je fizično nasilje in grožnje, kot jih je nad sodelavko izvajal tožnik, vsekakor hujša kršitev pogodbenih obveznosti. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da takšno tožnikovo ravnaje predstavlja tako hudo okoliščino, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več možno.
vloge – revizija – plačilo sodne takse – procesna predpostavka za dopustnost revizije – fikcija umika – prehodne in končne določbe ZPP-D – uporaba določb ZPP-D
Pritožnica pravilno opozarja, da v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti 105a. člena ZPP. V skladu s prehodno določbo 2. odstavka 130. člena ZPP-D se v primeru, ko je bila pred uveljavitvijo tega zakona na prvi stopnji izdana odločba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, postopek nadaljuje po dosedanjih predpisih. V konkretnem primeru je bila sodba sodišča prve stopnje izdana dne 10.7.2008, torej še pred uveljavitvijo navedenega zakona, ki je začel veljati dne 1.10.2008. Dejstvo, da je bila prvostopna sodba delno razveljavljena na pritožbeni stopnji po uveljavitvi ZPP-D, ne narekuje uporabo 3. odstavka 130. člena ZPP-D, ki napotuje na uporabo novega zakona. Sodišče prve stopnje je tako nepravilno uporabilo novo določbo 105.a člena ZPP, ki za neplačilo takse za revizijo uzakonja procesno sankcijo – neizpodbojno domnevo umika revizije.
razmerja med starši in otroci – preživnina – preživninski zavezanec – izterjava preživninske obveznosti – neupravičena pridobitev – verzija – povračilo preživninskih izdatkov
Če preživninski zavezanec obveznosti, ki mu jo nalaga razvezna sodba, ne izpolnjuje prostovoljno, je treba zapadle in neplačane obroke preživnine izterjati v izvršilnem postopku. Verzijski zahtevek drugega roditelja je v tem primeru izključen.
sosedsko pravo – ureditev meje – ureditev meje v pravdi – mejni spor – lastninski spor
Spornost meje predstavlja predvsem situacija, ko vsaka od strank zatrjuje ali kaže različen potek mejne črte. Velikost in vrednost spornega mejnega prostora ne predstavlja kriterija za razločevanje mejnega spora od lastninskega spora.
Konvencija o pogodbi za mednarodni cestni prevoz blaga (CMR) člen 32, 32/1-c.
zastaranje terjatev po CMR konvenciji - triletni zastaralni rok po CMR konvenciji - enoletni zastaralni rok po CMR konvenciji - namerna kršitev ali malomarnost - pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu
Iz podatkov spisa izhaja, da je tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izvršbi smiselno podala ugovor zastaranja, v pripravljalni vlogi z dne 29. 8. 2009 pa je konkretizirano navedla, da bi v skladu z določbo 32. člena CMR konvencije tožeča stranka tožbo vložila pravočasno le, če bi jo vložila v roku 15-ih mesecev od sklenitve prevozne pogodbe. Tožeča stranka je v odgovor na te navedbe tožene stranke navedla zgolj, da je bil postopek sprožen pravočasno, v skladu z veljavno zakonodajo. Takšen ugovor pa je po presoji pritožbenega sodišča povsem nekonkretiziran. Daljši, triletni zastaralni rok, ki pomeni lex specialis v razmerju do splošnega enoletnega zastaralnega roka po 32. členu CMR konvencije, je v konkretnem primeru v interesu tožeče stranke, zato bi morala tožeča stranka zatrjevati, da je šlo za namerno kršitev ali za malomarnost tožene stranke, ki je po zakonu pristojnega sodišča izenačena z namerno kršitvijo. Ker tožeča stranka tega ni zatrjevala, sodišče prve stopnje teh pomanjkljivih trditev tožeče stranke ne bi smelo nadomestiti s smiselno interpretacijo trditev tožene stranke, iz katerih naj bi izhajalo, da je ta iz različnih razlogov plačilo zavestno in namerno odklanjala. Sodišče prve stopnje je pri uporabi triletnega zastaralnega roka zmotno uporabilo pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu, s tem pa je tudi napačno uporabilo materialno pravo.
Zaznambo sklepa o izvršbi v sodnem registru pred njegovo pravnomočnostjo narekuje ZIZ v 3. odstavku 165. člena, ki določa, da izvršilno sodišče vroči sklep o izvršbi družbi in ga zaznamuje v sodnem registru. Istočasna vročitev sklepa družbi z vpisom zaznambe v sodni register torej izključuje zaznambo sklepa šele po njegovi pravnomočnosti.
Če sodišče kljub substanciranemu predlogu za zaslišanje stranke te o relevantnih dejstvih ne zasliši, zagreši absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Vendar pa ta kršitev ni upoštevna po uradni dolžnosti, zato jo mora stranka skladno z 286b členom ZPP uveljavljati takoj, ko je to mogoče, sicer je pritožbeno sodišče ne upošteva.
OZ člen 347, 347/1. SPZ člen 100, 118, 118/4, 118/4-5, 119, 119/2.
prenehanje obveznosti – zastaranje – čas, ki je potreben za zastaranje – občasne terjatve – etažna lastnina – razmerja med etažnimi lastniki – upravnik – obvezen rezervni sklad
Terjatev za plačilo sredstev rezervnega sklada zastara v roku, ki je predviden za zastaranje občasnih terjatev, to je v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve.