predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine - sporazum o krajevni pristojnosti - ugovor zoper sklep o izvršbi - predlog za izvršbo kot tožba v pravdnem postopku
S prvo pripravljalno vlogo v pravdnem postopku ponovno uveljavljen dogovor o krajevni pristojnosti ni dovoljen, če tožeča stranka še kot upnica v izvršilnem postopku na podlagi verodostojne listine ni vložila pritožbe zoper sklep o izvršbi, s katerim je bilo, ne glede na pravilno in pravočasno uveljavljen sporazum o krajevni pristojnosti, odločeno drugače in je zadeva na podlagi pravnomočnega sklepa odstopljena v reševanje drugemu sodišču kot je bilo dogovorjeno in se tudi sodišče, ki mu je zadeva odstopljena v reševanje ne more več izreči za krajevno nepristojno, ker je o dogovoru o krajevni pristojnosti (ki ni v nasprotju z določili o izključni krajevni pristojnosti) že pravnomočno odločeno.
avtorska pravica – kršitev avtorskih pravic – avtorska pravica v delovnem razmerju – dopolnilna sodbo – izdaja dopolnilne sodbe
Ni mogoče uporabiti določbi 27. in 95. člena ZAP, če gre za avtorska dela, ustvarjena v delovnem razmerju, zato je za presojo tožničinih pravic potrebno uporabiti specialni določbi 20. in 21. člena ZAP. Niso pomembne okoliščine, ali je delo ustvarjeno v delovnem času ali izven njega in ali je spadalo v redno delovno obveznost avtorja ali ne.
Zahtevek je bil po temelju že pravnomočno zavrnjen, zato je bilo potrebno tožbeni zahtevek zavrniti tudi v dajatvenem delu brez posebnega obravnavanja.
leasing pogodba – sell and lease back – simuliran pravni posel – prenehanje glavnega dolžnika – poroštvo – obveznost poroka
„Sell and lease back“
, prodaj in vzemi nazaj v leasing (najem), je pravna operacija, na podlagi katere določen subjekt proda drugi osebi vsa ali del svojih osnovnih sredstev (
sale
) in se hkrati dogovori, da bo prodana sredstva vzel nazaj v leasing tako, da jih bo lahko ponovno izkoristil in nadaljeval s proizvodnjo (
lease back
). Opisana operacija ne predstavlja niti nedovoljenega niti simuliranega pravnega posla.
Namen poroštva je v tem, da bo upnik prišel do poplačila svoje terjatve, če tega iz kateregakoli razloga ne bi zmogel glavni dolžnik, torej tudi v primeru, ko bi ta prenehal obstajati. Tudi če je glavni dolžnik prenehal obstajati zaradi izbrisa iz sodnega registra po uradni dolžnosti, to poroka ne odvezuje njegove obveznosti.
pogodba o delu – plačilo – cena za opravljeno delo – izpolnitev obveznosti – čas izstavitve računa
Čas izstavitve računa je lahko pomemben le za davčno gledanje, ne vpliva pa na dolžnost izpolnitve pogodbe.
Nesporno je, da je bilo dodatno naročilo s strešnimi okni ter kleparskimi deli opravljeno in izpolnjeno. Ni bilo torej ugotovljeno, da bi šlo za dogovorjeno fiksno plačilo, zato je sodišče s pomočjo izvedenca presojalo, ali je zato zaračunani znesek pravilen.
Pravni temelj nastanka obveznosti, da se poleg glavnice plačajo tudi obresti, je (poleg pravnega posla) nastop zamude z izpolnitvijo glavne obveznosti. Zamudne obresti so stranska terjatev glavne obveznosti in je zanje značilna njihova akcesornost, to pomeni odvisnost od glavne terjatve. Zaradi navedenega (praviloma) delijo usodo glavne denarne obveznosti. Glede na že večkrat ponovljeno dejstvo, da je bil zahtevek tožnice, da ji toženka plača glavnico, pravnomočno zavrnjen, je jasno, da ni prav nikakršne podlage, da tožnica terja od toženke plačilo obresti. Če namreč ni dolžna plačati glavnega dolga, ni dolžna plačati niti zamudnih obresti, saj v zamudo sploh ni mogla priti.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0052543
OZ člen 24, 168, 168/2, 169, 741, 741/4.
gostinska hramba – odgovornost gostinca za stvari, ki jih gost prinese s seboj – gostinec kot shranjevalec – avto kot stvar, ki jo gost prinese s seboj
Glede na 741. člen OZ je gostinec tisti, ki za stvari, ki jih gost prinese s seboj, odgovarja kot shranjevalec, in to ne glede na voljo strank, da se sklene shranjevalna pogodba, po kateri je obveznost gostinca tudi varovanje gostovih stvari. V konkretnem primeru sodi med prinesene stvari gosta tudi njegovo vozilo, s katerim je prispel do hotela in ga parkiral na za to odrejenem mestu.
Ker založniška pogodba ni bila sklenjena v pisni obliki, je treba vse sporne točke šteti v korist avtorja. Toženi stranki ni uspelo dokazati, da bi od tožnika prejela soglasje (pisno ali konkludentno), da neprodane izvode prodaja posebej. Kljub temu da je tožena stranka dokazala, da je bilo običajno in da je to tožnik vedel, da so revijo prodajali tudi po posameznih mesecih, to še ne pomeni, da lahko reklamira in prodaja tožena stranka tožnikovo brošuro posebej.
dokazovanje – zaslišanje stranke – poligraf – uporaba poligrafa v civilnem postopku – ničnost – goljufija – izpodbojnost – oderuška pogodba
Uporaba poligrafa je dopustna s privolitvijo osumljenca v predkazenskem postopku. V pravdnem postopku ni sicer izrecno prepovedana. Vendar je treba upoštevati, da gre za dokaz, ki se v kazenskem postopku uporablja v predkazenskem postopku, ko oseba, ki je podvržena testiranju, še ni seznanjena z dejstvi in okoliščinami, ki so pomembne za kazenski postopek, če sama oseba ni seznanjena s temi podatki zaradi vpletenosti v kaznivo dejanje. Pri kazenskem procesu pa je uporaba testiranja s poligrafom nedovoljen dokaz, ker ima element prisile. Enako velja za sojenje v civilnem postopku. Vendar je poligraf v civilnem postopku nepotreben, saj sodišče odloča na podlagi 214. člena ZPP v povezavi z 8. členom.
Delovanje tožencev proti tožnici z namenom, da bi jo ogoljufali, naj bi bilo delovanje, ki nasprotuje prisilnim predpisom. Vendar takšne trditve lahko pomenijo napako volje, kar bi imelo lahko za posledico izpodbojnost pravnega posla, ne pa ničnost.
izostanek tožnika s kasnejšega naroka – domneva umika tožbe – sodba na podlagi stanja spisa
Če na poznejši narok ne pride tožeča stranka, izda sodišče sodbo na podlagi stanja spisa le, če to predlaga tožena stranka. Sicer se šteje, da je tožeča stranka tožbo umaknila (razen, če se tožena stranka ne strinja z domnevo umika tožbe).
Udeleženec zemljiškoknjižnega postopka je po 4. točki 132. člena ZZK-1 tudi druga oseba, katere pravni interes utegne biti z vpisom prizadet. Upoštevaje določilo 3. odst. 154. člen ZZK-1, po katerem sodišče sklep o dovolitvi vpisa vroči udeležencem postopka iz 4. točke 132. člena (torej tem, ki zatrjujejo pravni interes) le, če so prijavili udeležbo v postopku, pa je jasno, da bi morala pritožnica svojo udeležbo najprej prijaviti, o tej udeležbi bi sodišče odločilo, nato pa bi ji, če bi izkazala interes, ki ga zakon za udeležbo tretjih zahteva, tudi vročilo sklep, zoper katerega bi lahko nato vložila ugovor. Ker pritožnica tega ni storila, je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je njen ugovor zavrglo kot nedovoljen, saj je ugovor pridržan po zakonu zgolj udeležencu.
izbris iz sodnega registra brez likvidacije – nedovoljena pritožba
Pritožbo proti sklepu o izbrisu lahko v skladu s 1. točko 4. odstavka 34. člena ZFPPod vloži le oseba, ki je vložila ugovor proti sklepu o začetku postopka izbrisa in je bil njen ugovor zavržen oziroma zavrnjen. Družba ugovora ni vložila. Zato je bilo treba pritožbo družbe zavreči kot nedovoljeno.
Za družbenika teče omenjeni rok od objave sklepa o izbrisu (2. odstavek 34. člena ZFPPod).
V tožbenem zahtevku in v izreku izpodbijane sodbe opisana služnostna pot (že obstoječa, utrjena in asfaltirana pot, ki se nahaja na parc. št. .... k.o. ... ter se uporablja za hojo in vožnjo z vsemi vrstami vozil) je dovolj identificirana in prepoznavna.
tekst :
Pritožba se zavrne in se potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.
Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo ugotovilo, da obstoji za potrebe nepremičnin parc. št. 378/1 in parc. št. 378/4, vpisanih v vl. št. 38 k.o. P., last tožnika, v korist vsakokratnega lastnika teh nepremičnin služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vrstami vozil po že obstoječi in utrjeni asfaltni poti v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 378/2, vpisane v vl. št. 1817 k.o. P., katere solastnika sta toženca (1. točka izreka). Nadalje je razsodilo, da sta toženca dolžna izstaviti tožniku za vknjižbo primerno listino, na podlagi katere bo mogoč zemljiškoknjižni vpis ugotovljene služnostne pravice (2. točka izreka), ter tožencema prepovedalo vsak poseg v ugotovljeno služnostno pravico (3. točka izreka). Odločilo je še, da sta toženca dolžna povrniti tožniku njegove pravdne stroške v znesku 303,54 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila (4. točka izreka).
Zoper sodbo sodišča prve stopnje vlagata toženca po svoji pooblaščenki pravočasno pritožbo. Pritožujeta se zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v 2. točki izreka zavrne, tožniku pa naloži povrnitev njunih pravdnih stroškov, tudi pritožbenih. Menita, da v tej zadevi niso izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, in sicer, da ni izpolnjen pogoj, da mora utemeljenost tožbenega zahtevka izhajati iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Navedeno utemeljujeta s tem, da tožnik v tožbi ni identificiral obstoječe služnostne poti v smislu dolžine, širine in konkretno opisanega območja lege. Nadalje tožniku očitata, da ob zatrjevanem priposestvovanju služnosti vtožuje še obligacijski zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine za vknjižbo ugotovljene stvarne služnosti. V primeru ugotovitve obstoja stvarne služnosti na podlagi priposestvovanja oziroma na podlagi zakona, predstavlja pravnomočna sodba, s katero sodišče ugotovi obstoj stvarne služnosti, listino, ki predstavlja v skladu z Zakonom o zemljiški knjigi podlago za vknjižbo. Nadalje navajata, da je tožnik prejel z njune strani podpisano služnostno pogodbo, v kateri je med drugim dogovorjeno, da vse stroške v zvezi z realizacijo te pogodbe nosi tožnik. Zato je nepravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da sta tožniku dolžna povrniti njegove pravdne stroške.
Tožnik je po svoji pooblaščenki na pritožbo odgovoril. Meni, da je pritožba neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlaga njeno zavrnitev. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08).
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da služnostna pot, ki je predmet te pravde, v tožbi ni dovolj identificirana. V tožbi oziroma v tožbenem zahtevku in posledično v izreku izpodbijane sodbe je jasno navedeno, da gre za že obstoječo, utrjeno in asfaltirano pot, ki se nahaja na parc. št. 378/2 k.o. P. ter se uporablja za hojo in vožnjo z vsemi vrstami vozil. Tožba se sklicuje tudi na priložen grafični prikaz parcel, v katerem je vrisana sporna pot (priloga A/5). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tako opisana služnostna pot dovolj identificirana in prepoznavna, zato sta tožbeni zahtevek in posledično izrek izpodbijane sodbe dovolj določna.
Pritožba sicer pravilno navaja, da bi lahko tožnik z izpodbijano sodbo ugotovljeno služnostno pravico vknjižil že na podlagi ugotovitvenega dela izreka oziroma 1. točke izreka izpodbijane sodbe in da torej dajatveni del izreka (v 2. točki izreka) izpodbijane sodbe ni potreben. Zakon o zemljiški knjigi (Ur. l. RS, št. 58/03 s spremembami; ZZK-1) namreč v 3. točki 1. odstavka 40. člena določa, da se vknjižba pravic dovoli na podlagi pravnomočne sodne odločbe, s katero je sodišče ugotovilo obstoj, spremembo oziroma prenehanje pravice, katere vknjižba se predlaga. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijani dajatveni del izreka, v katerem je tožencema naloženo, da morata tožniku izstaviti ustrezno listino, na podlagi katere bo mogoča vknjižba ugotovljene služnostne pravice, na samo pravilnost izpodbijane sodbe sicer ne vpliva, zato pritožbeno sodišče ni posegalo v izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje. Toženca se namreč zoper z izpodbijano sodbo ugotovljen obstoj stvarne služnosti v breme nepremičnine, katere lastnika sta, sploh ne pritožujeta (razen glede očitka o premalo identificirani služnostni poti).
Neutemeljena je tudi pritožba zoper odločitev o pravdnih stroških. Pritožbeno sklicevanje na podpis služnostne pogodbe, ki sta jo toženca (kot to izhaja iz njunih navedb) tudi sicer podpisala že po vročeni tožbi in v skladu s katero naj bi nosil tožnik stroške realizacije te pogodbe, je namreč v zvezi z odločitvijo o pravdnih stroških povsem nerelevantno. Ker toženca v pravdi nista uspela, morata pač povrniti tožniku njegove pravdne stroške (1. odstavek 154. člena ZPP). Glede na datum podpisa omenjene pogodbe, pa je bila tožba očitno potrebna. Ne glede na navedeno pritožbeno sodišče še dodaja, da so pritožbene navedbe o dejstvu, da sta toženca podpisala omenjeno pogodbo, nedopustne, saj se nanašajo na dejansko stanje, zamudna sodba pa se ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 338. člena ZPP). Procesna neaktivnost tožene stranke namreč vzpostavlja pravno fikcijo oziroma neizpodbitno domnevo, da so dejanske trditve v tožbi resnične oziroma da jih je kot takšne tožena stranka s svojo pasivnostjo, ker ni odgovorila na tožbo, priznala, zato sodišče kot podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi.
Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje.
Ker toženca s pritožbo nista uspela, krijeta sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).
Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek, krije tožnik sam svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).
ODZ paragraf 431. ZTLR člen 33. SPZ člen 40. ZZK-1 člen 40, 40/1, 40/1-3. OZ člen 125.
lastnina - pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla - učinki pogodbe med pogodbenikoma in njunimi pravnimi nasledniki - načelo relativnosti pogodbenega razmerja - vpis v zemljiško knjigo - izstavitev zemljiškoknjižne listine - priposestvovanje - ugotovitev lastninske pravice na temelju priposestvovanja
Ker velja v pogodbenem pravu načelo relativnosti, to je, da pogodba ustvarja pravice in obveznosti samo med pogodbenima strankama (125. člen OZ), tožnik ni aktivno legitimiran zahtevati izstavitev zemljiškoknjižne listine, sklicujoč se pri tem na kupno pogodbo z dne 16.7. 1959 in kupno pogodbo z dne 9.3.2005, niti na povezavo med njima.
V primeru zahtevka na ugotovitev lastninske pravice iz naslova priposestvovanja, del zahtevka, ki se nanaša na izstavitev zemljiškoknjižne listine, nima podlage v materialnem pravu.
nova dejstva – dopustnost navajanja novih dejstev – prekluzija z navajanjem novih dejstev
Prekluzija novih dejstev predstavlja procesno omejitev, ki pa ima za stranko učinke le pod predpostavko, da ne uspe izkazati, da novih dejstev brez svoje krivde ni mogla navesti do prvega naroka. Sodišče je za novoto štelo trditve toženca, da je tožnik prispeval k nastanku škode, ne pa samega dokaza z vpogledom v prekrškovni spis.
Sodišče zaradi načela prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari (res iudicata) ne sme in ne more še enkrat odločati o stvari, o kateri je že pravnomočno odločeno.
Udeleženec mora ne glede na izid postopka drugemu udeležencu povrniti stroške, ki so nastali po njegovi krivdi.
pogodba o poslovodenju – ničnost – pogodbena svoboda strank
Ustavna odločba, ki prepoveduje retroaktivno veljavo zakonov, splošnih aktov in drugih predpisov, ne prepoveduje dogovora o tem, da se pogodbena določila uporabljajo tudi za obdobje pred sklenitvijo pogodbe. V okviru pogodbene svobode strank je mogoče medsebojno razmerje urediti retroaktivno, tako da pogodba o poslovodenju ni nična, ker je v njej določeno, da začne veljati z dnem podpisa, uporablja pa se že za obdobje pred tem.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0058721
ZPP člen 2. ZASP člen 46, 48, 51, 101, 105, 167,190. OZ člen 346. ZOR člen 371.
avtorsko delo - citiranje – citat – citiranje avdiovizualnega dela – citiranje filmskega posnetka – prosta uporaba avtorskih del zaradi pravice do obveščenosti - nadomestilo za uporabo avdiovizualnega dela – vezanost na zahtevek – idem – aliud - minus – zaporedje gibljivih slik
Neuporabljenim „ostankom“ filmov kot tudi dokumentarnim posnetkom nekega dogajanja ter dokumentiranjem prireditev in aktualnih dogodkov ni dopustno že na abstraktni ravni odvzeti značaja avtorskega dela in jih označiti zgolj za zaporedje gibljivih slik iz 133. člena ZASP. Ali gre pri navedenih delih za avtorsko delo je potrebno presojati od primera do primera.
51. člen ZASP dovoljuje tudi citiranje avdiovizualnih oziroma filmskih posnetkov.
Pri citiranju gre za izjemo od varstva avtorske pravice, ki pa jo je, tako kot vse izjeme, potrebno interpretirati restriktivno. V primeru citiranja avdiovizualnega dela mora biti že iz samega inserta vidno avtorstvo in vir citata. Če (strogi) pogoji za citiranje (ter tudi za izjemo zaradi pravice do obveščenosti) niso izpolnjeni, potem ne gre za citat (oziroma izjemo zaradi pravice do obveščenosti), temveč za navadno koriščenje tujega avtorskega dela z vsemi pravnimi posledicami. V kolikor pa so pogoji za citiranje (oziroma pogoji za objavo zaradi pravice do obveščenosti) podani, potem se za uporabo tujega avtorskega dela ne plačuje nadomestila.