dokazovanje – zaslišanje stranke – poligraf – uporaba poligrafa v civilnem postopku – ničnost – goljufija – izpodbojnost – oderuška pogodba
Uporaba poligrafa je dopustna s privolitvijo osumljenca v predkazenskem postopku. V pravdnem postopku ni sicer izrecno prepovedana. Vendar je treba upoštevati, da gre za dokaz, ki se v kazenskem postopku uporablja v predkazenskem postopku, ko oseba, ki je podvržena testiranju, še ni seznanjena z dejstvi in okoliščinami, ki so pomembne za kazenski postopek, če sama oseba ni seznanjena s temi podatki zaradi vpletenosti v kaznivo dejanje. Pri kazenskem procesu pa je uporaba testiranja s poligrafom nedovoljen dokaz, ker ima element prisile. Enako velja za sojenje v civilnem postopku. Vendar je poligraf v civilnem postopku nepotreben, saj sodišče odloča na podlagi 214. člena ZPP v povezavi z 8. členom.
Delovanje tožencev proti tožnici z namenom, da bi jo ogoljufali, naj bi bilo delovanje, ki nasprotuje prisilnim predpisom. Vendar takšne trditve lahko pomenijo napako volje, kar bi imelo lahko za posledico izpodbojnost pravnega posla, ne pa ničnost.
varstvo lastninske pravice – negativna ugotovitvena tožba – ugotovitev neobstoja služnostne pravice – negatorna tožba – pravni naslov – aktivna legitimacija – pasivna legitimacija – korist
Tožnica, ki je domnevna lastnica (služečega) zemljišča, je aktivno legitimirana za vložitev ugotovitvene tožbe na neobstoj služnosti. Tožnica z zahtevkom, da ne obstoji služnost dostopa, ne zahteva varstva služnostne pravice, pač pa varstvo lastninske pravice. Za pravo
negativno konfesorno tožbo
gre takrat, ko tožnik zatrjuje, da je stvarna služnost prenehala na enega od načinov, ki jih določa zakon. V konkretni zadevi pa ne gre za takšno situacijo, zato lahko tudi domnevni lastnik zahteva ugotovitev, da ne obstoji služnostna pravica na njegovi stvari. Četudi bi v obravnavani zadevi šlo za varstvo služnostne pravice, kjer mora tožnik dokazati lastninsko pravico na gospodujoči in služeči nepremičnini, aktivne legitimacije ni mogoče odreči osebi, ki se sklicuje na izvedeni način pridobitve lastninske pravice, če dokaže, da ima veljaven pravni posel, na podlagi katerega je mogoč vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo.
leasing pogodba – sell and lease back – simuliran pravni posel – prenehanje glavnega dolžnika – poroštvo – obveznost poroka
„Sell and lease back“
, prodaj in vzemi nazaj v leasing (najem), je pravna operacija, na podlagi katere določen subjekt proda drugi osebi vsa ali del svojih osnovnih sredstev (
sale
) in se hkrati dogovori, da bo prodana sredstva vzel nazaj v leasing tako, da jih bo lahko ponovno izkoristil in nadaljeval s proizvodnjo (
lease back
). Opisana operacija ne predstavlja niti nedovoljenega niti simuliranega pravnega posla.
Namen poroštva je v tem, da bo upnik prišel do poplačila svoje terjatve, če tega iz kateregakoli razloga ne bi zmogel glavni dolžnik, torej tudi v primeru, ko bi ta prenehal obstajati. Tudi če je glavni dolžnik prenehal obstajati zaradi izbrisa iz sodnega registra po uradni dolžnosti, to poroka ne odvezuje njegove obveznosti.
Sodišče zaradi načela prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari (res iudicata) ne sme in ne more še enkrat odločati o stvari, o kateri je že pravnomočno odločeno.
Udeleženec mora ne glede na izid postopka drugemu udeležencu povrniti stroške, ki so nastali po njegovi krivdi.
V tožbenem zahtevku in v izreku izpodbijane sodbe opisana služnostna pot (že obstoječa, utrjena in asfaltirana pot, ki se nahaja na parc. št. .... k.o. ... ter se uporablja za hojo in vožnjo z vsemi vrstami vozil) je dovolj identificirana in prepoznavna.
tekst :
Pritožba se zavrne in se potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.
Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo ugotovilo, da obstoji za potrebe nepremičnin parc. št. 378/1 in parc. št. 378/4, vpisanih v vl. št. 38 k.o. P., last tožnika, v korist vsakokratnega lastnika teh nepremičnin služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vrstami vozil po že obstoječi in utrjeni asfaltni poti v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 378/2, vpisane v vl. št. 1817 k.o. P., katere solastnika sta toženca (1. točka izreka). Nadalje je razsodilo, da sta toženca dolžna izstaviti tožniku za vknjižbo primerno listino, na podlagi katere bo mogoč zemljiškoknjižni vpis ugotovljene služnostne pravice (2. točka izreka), ter tožencema prepovedalo vsak poseg v ugotovljeno služnostno pravico (3. točka izreka). Odločilo je še, da sta toženca dolžna povrniti tožniku njegove pravdne stroške v znesku 303,54 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila (4. točka izreka).
Zoper sodbo sodišča prve stopnje vlagata toženca po svoji pooblaščenki pravočasno pritožbo. Pritožujeta se zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v 2. točki izreka zavrne, tožniku pa naloži povrnitev njunih pravdnih stroškov, tudi pritožbenih. Menita, da v tej zadevi niso izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, in sicer, da ni izpolnjen pogoj, da mora utemeljenost tožbenega zahtevka izhajati iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Navedeno utemeljujeta s tem, da tožnik v tožbi ni identificiral obstoječe služnostne poti v smislu dolžine, širine in konkretno opisanega območja lege. Nadalje tožniku očitata, da ob zatrjevanem priposestvovanju služnosti vtožuje še obligacijski zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine za vknjižbo ugotovljene stvarne služnosti. V primeru ugotovitve obstoja stvarne služnosti na podlagi priposestvovanja oziroma na podlagi zakona, predstavlja pravnomočna sodba, s katero sodišče ugotovi obstoj stvarne služnosti, listino, ki predstavlja v skladu z Zakonom o zemljiški knjigi podlago za vknjižbo. Nadalje navajata, da je tožnik prejel z njune strani podpisano služnostno pogodbo, v kateri je med drugim dogovorjeno, da vse stroške v zvezi z realizacijo te pogodbe nosi tožnik. Zato je nepravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da sta tožniku dolžna povrniti njegove pravdne stroške.
Tožnik je po svoji pooblaščenki na pritožbo odgovoril. Meni, da je pritožba neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlaga njeno zavrnitev. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08).
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da služnostna pot, ki je predmet te pravde, v tožbi ni dovolj identificirana. V tožbi oziroma v tožbenem zahtevku in posledično v izreku izpodbijane sodbe je jasno navedeno, da gre za že obstoječo, utrjeno in asfaltirano pot, ki se nahaja na parc. št. 378/2 k.o. P. ter se uporablja za hojo in vožnjo z vsemi vrstami vozil. Tožba se sklicuje tudi na priložen grafični prikaz parcel, v katerem je vrisana sporna pot (priloga A/5). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tako opisana služnostna pot dovolj identificirana in prepoznavna, zato sta tožbeni zahtevek in posledično izrek izpodbijane sodbe dovolj določna.
Pritožba sicer pravilno navaja, da bi lahko tožnik z izpodbijano sodbo ugotovljeno služnostno pravico vknjižil že na podlagi ugotovitvenega dela izreka oziroma 1. točke izreka izpodbijane sodbe in da torej dajatveni del izreka (v 2. točki izreka) izpodbijane sodbe ni potreben. Zakon o zemljiški knjigi (Ur. l. RS, št. 58/03 s spremembami; ZZK-1) namreč v 3. točki 1. odstavka 40. člena določa, da se vknjižba pravic dovoli na podlagi pravnomočne sodne odločbe, s katero je sodišče ugotovilo obstoj, spremembo oziroma prenehanje pravice, katere vknjižba se predlaga. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijani dajatveni del izreka, v katerem je tožencema naloženo, da morata tožniku izstaviti ustrezno listino, na podlagi katere bo mogoča vknjižba ugotovljene služnostne pravice, na samo pravilnost izpodbijane sodbe sicer ne vpliva, zato pritožbeno sodišče ni posegalo v izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje. Toženca se namreč zoper z izpodbijano sodbo ugotovljen obstoj stvarne služnosti v breme nepremičnine, katere lastnika sta, sploh ne pritožujeta (razen glede očitka o premalo identificirani služnostni poti).
Neutemeljena je tudi pritožba zoper odločitev o pravdnih stroških. Pritožbeno sklicevanje na podpis služnostne pogodbe, ki sta jo toženca (kot to izhaja iz njunih navedb) tudi sicer podpisala že po vročeni tožbi in v skladu s katero naj bi nosil tožnik stroške realizacije te pogodbe, je namreč v zvezi z odločitvijo o pravdnih stroških povsem nerelevantno. Ker toženca v pravdi nista uspela, morata pač povrniti tožniku njegove pravdne stroške (1. odstavek 154. člena ZPP). Glede na datum podpisa omenjene pogodbe, pa je bila tožba očitno potrebna. Ne glede na navedeno pritožbeno sodišče še dodaja, da so pritožbene navedbe o dejstvu, da sta toženca podpisala omenjeno pogodbo, nedopustne, saj se nanašajo na dejansko stanje, zamudna sodba pa se ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 338. člena ZPP). Procesna neaktivnost tožene stranke namreč vzpostavlja pravno fikcijo oziroma neizpodbitno domnevo, da so dejanske trditve v tožbi resnične oziroma da jih je kot takšne tožena stranka s svojo pasivnostjo, ker ni odgovorila na tožbo, priznala, zato sodišče kot podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi.
Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje.
Ker toženca s pritožbo nista uspela, krijeta sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).
Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek, krije tožnik sam svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).
ODZ paragraf 431. ZTLR člen 33. SPZ člen 40. ZZK-1 člen 40, 40/1, 40/1-3. OZ člen 125.
lastnina - pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla - učinki pogodbe med pogodbenikoma in njunimi pravnimi nasledniki - načelo relativnosti pogodbenega razmerja - vpis v zemljiško knjigo - izstavitev zemljiškoknjižne listine - priposestvovanje - ugotovitev lastninske pravice na temelju priposestvovanja
Ker velja v pogodbenem pravu načelo relativnosti, to je, da pogodba ustvarja pravice in obveznosti samo med pogodbenima strankama (125. člen OZ), tožnik ni aktivno legitimiran zahtevati izstavitev zemljiškoknjižne listine, sklicujoč se pri tem na kupno pogodbo z dne 16.7. 1959 in kupno pogodbo z dne 9.3.2005, niti na povezavo med njima.
V primeru zahtevka na ugotovitev lastninske pravice iz naslova priposestvovanja, del zahtevka, ki se nanaša na izstavitev zemljiškoknjižne listine, nima podlage v materialnem pravu.
pogodba o delu – plačilo – cena za opravljeno delo – izpolnitev obveznosti – čas izstavitve računa
Čas izstavitve računa je lahko pomemben le za davčno gledanje, ne vpliva pa na dolžnost izpolnitve pogodbe.
Nesporno je, da je bilo dodatno naročilo s strešnimi okni ter kleparskimi deli opravljeno in izpolnjeno. Ni bilo torej ugotovljeno, da bi šlo za dogovorjeno fiksno plačilo, zato je sodišče s pomočjo izvedenca presojalo, ali je zato zaračunani znesek pravilen.
nova dejstva – dopustnost navajanja novih dejstev – prekluzija z navajanjem novih dejstev
Prekluzija novih dejstev predstavlja procesno omejitev, ki pa ima za stranko učinke le pod predpostavko, da ne uspe izkazati, da novih dejstev brez svoje krivde ni mogla navesti do prvega naroka. Sodišče je za novoto štelo trditve toženca, da je tožnik prispeval k nastanku škode, ne pa samega dokaza z vpogledom v prekrškovni spis.
Če se stranki dogovorita, da se premija plača po sklenitvi pogodbe, zavarovalno kritje pa začne teči na dan, ki je v pogodbi določen kot dan začetka zavarovanja (pred dnevom zapadlosti premije – 2. odst. 937. člena OZ), neplačilo zavarovalne premije učinkuje na zavarovalno kritje z učinkom prenehanja le tedaj, ko zavarovalnica to uveljavlja s sankcijami, ki jih ima na voljo na podlagi 937. člena OZ. Gre za dolžnostno upravičenje zavarovalnice, ki ga ne more obiti z drugačnimi pogodbenimi določili.
Pri vpisu maksimalne hipoteke se ne navajajo posamezne vrednostno določene terjatve, ki so nastale ali pa bodo nastale, pač pa se zavarovanje omeji le z navedbo najvišjega zneska.
Pritožbeno novoto bi pritožnik lahko uveljavljal le, če bi izkazal, da tega brez svoje krivde ni mogel navesti do prvega naroka oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 4. odstavka 286. člena ZPP.
Od 1.1.2007 dalje je plačilno sredstvo v Sloveniji EUR, zato plačilo ne more biti izvršeno v tolarski protivrednosti, ampak v EUR.
ZOR člen 192. OZ člen 171. Pravilnik o obnavljanju, rednem vzdrževanju in varstvu cest, člen 17.
soprispevek oškodovanca k nastali škodi – odgovornost cestnega podjetja - madež na vozišču
Cestno podjetje odgovarja za škodo zaradi madeža na vozišču, zaradi katerega se je zmanjšal torni koeficient cestišča, čeprav bi bilo vozišče ne glede na madež mogoče prevoziti z dovoljeno hitrostjo 80 km/h. Izvedenec je namreč ugotovil, da bi do padca prišlo pri vožnji s hitrostjo 88 km/h, takšno odstopanje od dopustne hitrosti pa mora cestno podjetje pričakovati in poskrbeti za varno in nemoteno vožnjo tudi pri takšni prekoračitvi hitrosti.
Oškodovanec, ki je dopustno hitrost vožnje 80 km/h prekoračil za najmanj 50 %, pri čemer je vozil z mejno hitrostjo, s katero je ovinek sploh mogoče prevoziti, v mesecu marcu, na začetku motoristične sezone, ko je na vozišču še mogoče pričakovati sledi zimskega obdobja (pesek na vozišču, poškodbe cestišča) s povsem novim motorjem, ob tem, da bi kljub madežu ovinek lahko zvozil z dopustno hitrostjo, je sam soprispeval k škodnem dogodku v 70 %.
delna sodba – končna sodba – odločitev o stroških postopka – predlog za izdajo dopolnilnega sklepa
Sodišče prve stopnje je izdalo odločbo, ki jo je poimenovalo delna sodba, kljub temu da je odločilo o vseh zahtevkih tožeče stranke, odločitev o stroških postopka pa je pridržalo za končno sodbo. Ker je zoper prvotoženo stranko omenjena odločba končna sodba, predstavlja njena pritožba glede stroškov postopka predlog za izdajo dopolnilnega sklepa.
pogodba o poslovodenju – ničnost – pogodbena svoboda strank
Ustavna odločba, ki prepoveduje retroaktivno veljavo zakonov, splošnih aktov in drugih predpisov, ne prepoveduje dogovora o tem, da se pogodbena določila uporabljajo tudi za obdobje pred sklenitvijo pogodbe. V okviru pogodbene svobode strank je mogoče medsebojno razmerje urediti retroaktivno, tako da pogodba o poslovodenju ni nična, ker je v njej določeno, da začne veljati z dnem podpisa, uporablja pa se že za obdobje pred tem.
SPZ člen 19, 44, 77, 77/1, 77/3 . ZNP člen 37, 136, 136/5.
postopek za ureditev meje – zadnja mirna posest – močnejša pravica – javno dobro – ureditev meje med javnim dobrom in zemljiščem v zasebni lasti
Meje med javnim dobrim ter zemljiščem v zasebni lasti ni mogoče urediti po zadnji mirni posesti.
Priznanje posesti na javnem dobrem bi pomenilo negacijo javnega dobra. Posestno stanje predlagateljev na vodnem omrežju, ki je javno dobro, zato ne more imeti nobenih pravnih posledic. To pa pomeni, da pri ureditvi meje med zasebnim zemljiščem in javnim dobrim ne pride v poštev kriterij zadnje mirne posesti, pač pa samo kriterij močnejše pravice.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0058721
ZPP člen 2. ZASP člen 46, 48, 51, 101, 105, 167,190. OZ člen 346. ZOR člen 371.
avtorsko delo - citiranje – citat – citiranje avdiovizualnega dela – citiranje filmskega posnetka – prosta uporaba avtorskih del zaradi pravice do obveščenosti - nadomestilo za uporabo avdiovizualnega dela – vezanost na zahtevek – idem – aliud - minus – zaporedje gibljivih slik
Neuporabljenim „ostankom“ filmov kot tudi dokumentarnim posnetkom nekega dogajanja ter dokumentiranjem prireditev in aktualnih dogodkov ni dopustno že na abstraktni ravni odvzeti značaja avtorskega dela in jih označiti zgolj za zaporedje gibljivih slik iz 133. člena ZASP. Ali gre pri navedenih delih za avtorsko delo je potrebno presojati od primera do primera.
51. člen ZASP dovoljuje tudi citiranje avdiovizualnih oziroma filmskih posnetkov.
Pri citiranju gre za izjemo od varstva avtorske pravice, ki pa jo je, tako kot vse izjeme, potrebno interpretirati restriktivno. V primeru citiranja avdiovizualnega dela mora biti že iz samega inserta vidno avtorstvo in vir citata. Če (strogi) pogoji za citiranje (ter tudi za izjemo zaradi pravice do obveščenosti) niso izpolnjeni, potem ne gre za citat (oziroma izjemo zaradi pravice do obveščenosti), temveč za navadno koriščenje tujega avtorskega dela z vsemi pravnimi posledicami. V kolikor pa so pogoji za citiranje (oziroma pogoji za objavo zaradi pravice do obveščenosti) podani, potem se za uporabo tujega avtorskega dela ne plačuje nadomestila.
Predpogodba in dogovor o ari se ne izključujeta. Ker toženec ni zahteval sklenitev pogodbe in plačal dogovorjene kupnine, nepremičnino zaseda brez pravnega naslova.
tekst :
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Toženec je dolžan povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 627,27 EUR 15 dni po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženec dolžan tožeči stranki izročiti v neposredno posest prazne vseh stvari in oseb nepremičnine parc. št. 5643 stanovanjska stavba in 5667 travnik, vl. št. 161 k.o. ... ter da je tožnikom dolžan povrniti 3.736,84 EUR pravdnih stroškov z ustreznimi zamudnimi obrestmi.
Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi toženec navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ker se sklicuje na pravnomočno vmesno sodbo Delovnega in socialnega sodišča Pd 321/00 in sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 64/2004, vendar iz dokaznega sklepa ter obrazložitve sodbe ni razvidno, da bi sodišče ti dve sodbi vpogledalo in prebralo. Ugotovitev sodišča, da potrdilo z dne 25.10.2005 predstavlja predpogodbo in dogovor o ari, je v nasprotju s trditvijo sodišča, da je bila predpogodba s potekom naknadnega roka 8.2.2008 razvezana po samem zakonu, saj to velja samo za pogodbo, ne pa tudi predpogodbo. Na podlagi predpogodbe je mogoč le zahtevek za sklenitev glavne pogodbe. Razlogi izpodbijane sodbe so si zaradi tega med seboj v nasprotju. Zaključek sodišča, da se je toženec zavezal plačati celotno kupnino za sporne nepremičnine do 31.12.2005, ni pravilen, saj sodišče ni v zadostni meri pojasnilo razlogov, ki omajajo verodostojnost izpovedbe toženca, da zapadlost plačila kupnine ni bila datumsko opredeljena, saj se je plačilo vezalo na čas, ko bo toženec od Ministrstva za obrambo prejel denar zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Neutemeljeni so zaključki, da je tožnik umaknil tožbo P 104/2006 zaradi obljub toženca, da bo plačal kupnino.
Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo toženca in predlagala, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in potrdi izpodbijano sodbo.
Pritožba ni utemeljena.
Prvotožnik in toženec sta 25.10.2005 sestavila potrdilo, s katerim prvotožnik potrjuje prejem takratnih 1.000.000,00 SIT kot aro za nakup nepremičnin v vasi D.. Istočasno je bila dogovorjena kupnina v znesku 19.000.000,00 SIT (79.166,00 EUR), ki naj bi jo toženec plačal do 31.12.2005, po ugotovitvah sodišča prve stopnje pa je bil ta rok podaljšan do 1.4.2006. Na podlagi navedenega potrdila in izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je bila med pravdnima strankama sklenjena predpogodba za nakup nepremičnin. Predpogodba je takšna pogodba, s katero se prevzema obveznost, da bo pozneje sklenjena druga pogodba in stranke veže, če vsebuje bistvene sestavine glavne pogodbe in se sklenitev glavne pogodbe zahteva v roku 6 mesecev (določba čl. 33 OZ). Sodna praksa se je že izrekla, da je predpogodba združljiva z aro kot v konkretnem primeru. Ob tem, ko toženec ni plačal kupnine, niti vložil tožbe na sklenitev pogodbe za sporne nepremičnine, so neutemeljene njegove trditve tako v postopku pred sodiščem prve stopnje kot v pritožbi, da je bilo plačilo kupnine odloženo do prejema denarja, ki naj bi ga toženec prejel od Ministrstva za obrambo. Toženec takega dogovora, ki je tudi nelogičen, saj toženec kupnine ni poravnal že več kot tri leta od podpisa potrdila, toženec izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, v katero pritožbeno sodišče ne dvomi in jo v celoti sprejema. Iz katerih razlogov je prišlo do umika tožbe v zadevi P 104/2006 Okrajnega sodišča v Črnomlju za odločanje v tej zadevi ni pomembno. Res, da se je sodišče prve stopnje glede na to, da pravilno ugotavlja, da je bila med strankama sklenjena predpogodba, nepotrebno ukvarjalo z učinki razveze pogodbe, ker toženec ni izpolnil svoje obveznosti v naknadno določenem roku (čl. 111 OZ), saj bi se na navedena določila sodišče lahko sklicevalo, če bi bila med pravdnima strankama sklenjena pogodba kot utemeljeno opozarja toženec v pritožbi, vendar to v ničemer ne vpliva na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Razlogi sodišča prve stopnje pa si zaradi tega niso sami s seboj v nasprotju kot neutemeljeno trdi pritožba. Sicer pa pritožbeno sodišče še pripominja, da tudi če bi bila med pravdnima strankama sklenjena kakšna pogodba, je pogoj za njeno veljavnost plačilo kupnine, ki pa je toženec brez utemeljenega razloga razen are ni poravnal. Ker toženec sporne nepremičnine zaseda brez pravnega naslova, je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku. Pritožbo toženca je bilo glede na navedeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (čl. 353 ZPP).
Toženec mora tožeči stranki povrniti tudi stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni v skladu z odvetniško tarifo in ZST. Tak izrek o stroških temelji na določbi čl. 165 v zvezi s čl. 154 in 155/2 ZPP.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0056150
ZOR člen 542, 546 ZPP člen 181, 181/3.
prodaja nepremičnine – prodaja na obroke – dopustnost prodaje nepremičnine na obroke – vmesni ugotovitveni zahtevek – pravni interes – vsebina vmesnega ugotovitvenega zahtevka
Posebna ureditev obročne prodaje velja za premične stvari, kar pa ne pomeni, da se nepremičnina ne bi smela prodajati na obroke. Vendar določbe ZOR o prodaji na obroke veljajo samo za prodajo premičnih stvari na obroke.
Tožnici za vmesni ugotovitveni zahtevek ni potrebno izkazovati pravnega interesa, pač pa le prejudicialnost, ki nadomešča procesno predpostavko pravnega interesa.
izostanek tožnika s kasnejšega naroka – domneva umika tožbe – sodba na podlagi stanja spisa
Če na poznejši narok ne pride tožeča stranka, izda sodišče sodbo na podlagi stanja spisa le, če to predlaga tožena stranka. Sicer se šteje, da je tožeča stranka tožbo umaknila (razen, če se tožena stranka ne strinja z domnevo umika tožbe).