ZPP člen 328, 328/1. ZBPP člen 40, 40/6, 40/7, 46, 46/3.
poprava sodbe - popravni sklep o stroških postopka - zavrnitev predloga za izdajo popravnega sklepa - vračilo sredstev iz naslova prejete brezplačne pravne pomoči
Okoliščine, ki jih v predlogu izpostavlja tožeča stranka, niso posledica napake višjega sodišča v imenih in številkah, očitne pisne ali računske pomote, prav tako ne predstavljajo pomanjkljivosti glede oblike in neskladnosti prepisa sodbe z izvirnikom, zato ne utemeljujejo poprave sodbe višjega sodišča. Na nepravilnost odločitve sodišča prve stopnje, da mora tožena stranka vse pravdne stroške povrniti v proračun, bi morala tožeča stranka opozoriti v pritožbi zoper sodbo, vendar pa v njej razlogov v tej smeri ni podala in je stroške izpodbijala zgolj po višini.
V zadevi je sporno vprašanje, ali je podan dejanski stan po tretjem odstavku 68. člena ZDSS-1, ki se nanaša na separatne stroške.
Kot to poudarja že sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, je zaradi razjasnitve dejanskega stanja postavilo sodnega izvedenca specialista grafologa. Skladno z metodološkimi napotki kot izhajajo iz 8. člena ZPP, mora sodišče v okviru proste dokazne ocene odločiti, katere dokaze bo izvedlo in nato tudi oceniti njihovo dokazno vrednost. Izvedbo dokazov odredi sodišče s sklepom, v katerem se navedeta sporno dejstvo, o katerem naj se izvede dokaz, in dokazilo (prvi odstavek 287. člena ZPP). Sodišče je postopalo skladno z navedenimi določbami ZPP. Stranka je podala dokazni predlog in na sodišču je bilo, da glede na potrebe postopka presodi, katere dokaze bo izvajalo. Ker je sodišče presodilo, da je dokaz s postavitvijo izvedenca potreben, so s tem v zvezi neutemeljene pritožbene navedbe o krivdnem ravnanju tožnika (ta ima pravico predlagati dokaze, medtem ko je odločitev o izvedbi dokazov v pristojnosti sodišča). Prav tako tudi tožniku ni mogoče očitati zavlačevanja postopka. Toženec je izvedbi tega dokaza nasprotoval z razlogi, ki jih ponavlja tudi v pritožbi, vendar sodišče njegovih razlogov ni sprejelo. V tem primeru ne gre za stanje, kot je urejeno v tretjem odstavku že citiranega 68. člena ZDSS-1.
izvršba na uveljavitev nedenarne terjatve - nenadomestno dejanje - alternativna obveznost - pravica izbire - sredstvo izvršbe - denarna kazen kot sredstvo izvršbe
Skladno s prvim odstavkom 27. člena ZIZ mora upnik, če ima dolžnik po izvršilnem naslovu pravico izbirati med več predmeti svoje obveznosti, v predlogu za izvršbo označiti predmet, s katerim naj bo obveznost izpolnjena. Dolžnik ima pravico izbire, vse dokler upnik ni vsaj delno prejel predmeta, ki ga je v predlogu za izvršbo zahteval. Alternativna obveznost je obveznost z več predmeti, dolžnik pa je prost obveznosti, če izpolni en predmet. Z namenom izpolnitve obveznosti po izvršilnem naslovu je upnik sicer predlagal izvršbo, vendar pa v prvi vrsti niti ni povsem jasno označil predmeta, s katerim naj se obveznost izpolni, saj je po eni strani predlagal, da se dolžniku naloži vgradnja cilindričnega vložka (ključavnice), ki je bil vgrajen pred motilnim ravnanjem, kumulativno k temu pa še izročitev ključev, kar pa je del druge, alternativno določene obveznosti dolžnika. Že iz tega razloga njegov predlog za izvršbo ni povsem ustrezal določilom 27. člena ZIZ. Poleg tega pa upnik za opravo izvršbe tudi ni predlagal pravilnega izvršilnega sredstva. Ker gre za nenadomestno obveznost, bi upnik za izterjavo obveznosti moral predlagati izvršbo z izterjavo denarne kazni po 226. členu ZIZ, sam pa je predlagal izvršbo z napačnim izvršilnim sredstvom, t.j. opravo izvršbe z izvršiteljem. Sredstvo izvršbe je materialna predpostavka izvršbe, zato upnika niti ne bi bilo mogoče pozivati k popravi predloga.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00077453
KZ-1 člen 86, 86/2, 86/11. ZKP člen 129a.
alternativna izvršitev denarne kazni z delom v splošno korist - delo v splošno korist - rok za izvršitev obveznosti - objektivne ovire - kršitev obveznosti iz dela v splošno korist - prestajanje zaporne kazni
Razlog neizvršitve dela v splošno korist je v obsojenčevi sferi takrat, kadar je s storitvijo novega kaznivega dejanja (po izreku sodbe, s katero mu je bilo naloženo delo v splošno korist) po svoji krivdi onemogočil določen mu alternativni način izvršitve zaporne kazni. Nezmožnost izvršitve dela v splošno korist zaradi prestajanja zaporne kazni po sodbi, ki je bila obsojencu zaradi prej storjenega kaznivega dejanja izrečena v obdobju izvrševanja dela v splošno korist zavzelo stališče, ni v obsojenčevi sferi in ne gre za razlog neizvršitve dela, ki bi bil posledica obsojenčevega zavestnega in hotenega neizpolnjevanja nalog in navodil, izmikanja ali drugačnega kršenja obveznosti, temveč gre v tem primeru za objektivno nezmožnost izvrševanja dela v splošno korist.
V točki 5 razlogov izpodbijanega sklepa prvostopenjsko sodišče razumno pojasnjuje, da (in zakaj) mora biti kaznivo dejanje do stopnje utemeljenega suma raziskano že pred vložitvijo obtožnega akta, prav tako pa pravilno ocenjuje, da oškodovanec kot tožilec v obrazložitvi obtožnega predloga ni konkretno navedel dokazov, ki bi utemeljevali sum, da je A. A. storila kaznivo dejanje, ki je predmet obtožnega predloga. Enako kot prvostopenjsko, tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je oškodovanec kot tožilec podal zgolj lastno presojo in analizo v cit. pravdni zadevi že izvedenih dokazov, ki se od pravnomočno sprejete odločitve, s katero očitno ne soglaša, razlikuje, medtem ko novih dokazov takšne narave, ki bi podprli utemeljeni sum storitve kaznivega dejanja, ne ponudi.
Uredba o izdajanju in upoštevanju potrdil na podlagi neizplačanega dela neto osnovnih plač (1993) člen 3, 3/1, 5. ZPIZ člen 46, 46-4, 311. Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (1993) člen 33. ZPIZ-1 člen 39, 39/1, 39/4, 408, 408/1. ZPIZ-2 člen 30, 30/2, 183. ZLPP člen 25a. ZPP člen 254.
izračun pokojninske osnove - ponovna odmera pokojnine - lastninsko preoblikovanje podjetij - plačilo plače v obliki izdaje delnic
Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje, da je neizplačane zaostanke plač treba upoštevati v revalorizirani vrednosti. Sodni izvedenec je prepričljivo pojasnil, da je pri izračunu pokojninske osnove treba upoštevati neizplačane zaostanke plač v neto oziroma bruto osnovi in ne v revalorizirani vrednosti. V nasprotnem primeru bi to po mnenju izvedenca pomenilo, da se zneski plač, ki se upoštevajo v pokojninsko osnovo z vsakim kasnejšim obdobjem povečujejo, četudi bi bili zneski neizplačanih plač nespremenjeni. Revalorizacija v procesu lastninskega preoblikovanja predstavlja ohranitev realne vrednosti neizplačane plače in zato po presoji izvedenca ne more vplivati na sam izračun pokojninske osnove. Dodatno je izvedenec pojasnil, da v kolikor bi se revalorizacija upoštevala v pokojninski osnovi, bi bili na boljšem tisti delavci, ki niso redno prejemali plače, v primerjavi z delavci, ki so plačo prejeli redno. Ker je po mnenju izvedenca tožnik s certifikati pridobil pravico do neto revaloriziranih neizplačanih plač, ni nobene podlage, da bi se morali zneski še revalorizirati, saj bi tožnik v nasprotnem primeru preko revalorizacijskih količnikov dobil dvojno. Pri oblikovanju pokojninske osnove je skladno z določbami ZPIZ-2 oziroma ZPIZ-1 mogoče upoštevati le zneske delov plač glede na realno vrednost iz let 1990, 1991 in 1992, torej takrat, ko bi morali biti izplačani.
ZUP člen 113, 113/1. ZUPJS člen 34, 34/1, 41, 41/3, 42,.
socialni spor - stroški predsodnega postopka - postopek začet na zahtevo stranke - postopek začet po uradni dolžnosti
Temeljni pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče kljub določilu 113. člena ZUP upoštevati specifičnosti tega socialnega spora in tožniku priznati stroške predsodnega postopka, ker je bilo tožnikovo postopanje potrebno za zavarovanje njegovih pravic, mora ostati neuspešen. Sodišče je v 6. točki argumentirano pojasnilo, da je tudi v novem upravnem odločanju šlo za postopek, ki je tekel na zahtevo tožnika in ne po uradni dolžnosti upravnega organa. In ravno slednje je v zadevi odločilno. Kljub temu, da v novem upravnem odločanju prvostopenjski upravni organ sicer ni popolnoma sledil predhodnem napotku sodišča, ne v ZDSS-1 in ne v ZUP ni pravne podlage za odločanje o stroških predsodnega postopka na podlagi uspeha stranke. Nenazadnje je toženec v drugostopenjskem upravnem odločanju upošteval stališče sodišča in pravnomočno sodbo, čeprav prepozno, izvršil v celoti.
predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj - razveljavitev sklepa
Sodišče, ki se ne strinja s predlogom za opravo posameznih preiskovalnih dejanj, obvesti o tem upravičenega tožilca, torej tudi oškodovanca kot tožilca (drugi odstavek 431. člena ZKP), in ne izdaja posebnega sklepa. V nadaljevanju postopka bo moralo sodišče prve stopnje pravilno procesno postopati, tj. ob smiselni uporabi določb 60. člena ZKP, sicer so pritožniku pravice, ki mu gredo po tem členu, izvotljene.
ZSPJS nima posebnih določb o poteku postopka preizkusa ocene. Ocenjevanje delovne uspešnosti ni strogo formalen postopek, ki bi bil podrobno urejen s procesnimi pravili. Postopka preizkusa ocene ni mogoče šteti za dokazni postopek, niti ga primerjati s takšnim postopkom. Pravilno je sodišče prve stopnje obrazložilo, da preizkus ocene pred komisijo ni podvržen tako strogim procesnim pravilom, kot veljajo za postopek pred sodiščem in da je namen določbe prvega odstavka 17.a člena ZSPJS v tem, da se javnemu uslužbencu zagotovi preizkus ocene pred komisijo in s tem možnost dodatno obrazložiti svoje stališče o oceni, zaradi česar ni izrecno določeno v kakšni obliki mora biti zahteva vložena. V prvem odstavku 17.a člena ZSPJS je določeno, da ima javni uslužbenec, ki se ne strinja z oceno, v roku 8 delovnih dni od seznanitve z oceno, pravico zahtevati preizkus ocene pred komisijo, ki jo imenuje odgovorna oseba v roku 15 dni od vložitve zahteve za preizkus ocene. Med strankama ni bilo sporno, da je bil tožnik z oceno seznanjen 12. 1. 2022 ter da ni podpisal ocenjevalnega lista zaradi nestrinjanja z oceno. Tožnik je izpovedal, da je nadrejenemu že ob seznanitvi z oceno povedal, da se z oceno ne strinja in se zoper njo pritožuje.
ZIZ člen 3, 34, 34/3, 34/4, 53, 55, 56, 169, 201, 202, 202/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
nadaljevanje izvršbe z novim sredstvom ali predmetom izvršbe - ugovor zoper novo izvršilno sredstvo - ugovor po izteku roka - relevantni ugovorni razlogi - omejitev izvršbe - sorazmernost - neizvedba dokazov - načelo stroge formalne legalitete izvršilnega postopka - izpodbijanje terjatve - napotitev na pravdo - pravica do sojenja v razumnem roku
V primeru ugovora zoper nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom so ugovorni razlogi omejeni le na razloge, ki preprečujejo izvršbo na novem sredstvu ali predmetu izvršbe, in dolžnik v tej fazi postopka ne more uspešno nasprotovati terjatvi in izvršilnemu naslovu, saj je navedbam v tej smeri namenjen redni ugovor zoper sklep o izvršbi.
Po tretjem odstavku 34. člena ZIZ lahko sodišče na predlog upnika dovoli poleg že dovoljenih sredstev oziroma predmetov izvršbo še z drugimi sredstvi in na drugih predmetih oziroma namesto že dovoljenih sredstev in predmetov izvršbo z drugimi sredstvi oziroma drugimi predmeti do konca izvršilnega postopka, za tako postopanje pa ZIZ ne postavlja pogoja pravnomočnosti sklepa o izvršbi.
Po 3. členu ZIZ se izvršba dovoli in opravi v obsegu, ki je potreben za poplačilo terjatve, vendar pa to ni ovira, da sodišče v primeru, ko upnikova terjatev še ni poplačana v celoti, ne bi smelo dovoliti izvršbe z dodatnimi izvršilnimi sredstvi ali predmeti izvršbe. Varstvo dolžnika je ob tem zagotovljeno s četrtim odstavkom 34. člena in 169. členom ZIZ, ki dolžniku omogočata vložitev predloga za omejitev izvršbe na drugo nepremičnino oziroma na drugo sredstvo ali predmet izvršbe, na katerega je dovoljena izvršba.
V ugovoru po roku je dolžnik uveljavljal ničnost izvršilnega naslova, ki je podlaga za predmetno izvršbo. Sodišče je pravilno pojasnilo, da je po načelu stroge formalne legalitete na izvršilni naslov vezano in v izvršilnem postopku ne more presojati njegove pravilnosti in zakonitosti. Taki presoji so namreč namenjeni drugi postopki, pravno upoštevni ugovorni razlog v izvršilnem postopku pa je podan šele, ko je izvršilni naslov razveljavljen, odpravljen ali spremenjen.
Napotitev na pravdo zaradi izpodbijanja terjatve, njene višine ali vrstnega reda ZIZ predvideva šele v fazi poplačila terjatve iz kupnine za prodano nepremičnino, pri čemer do te faze predmetni postopek še ni prišel. Poleg tega ZIZ za dolžnika to možnost predvideva le, če tega brez svoje krivde ni mogel izpodbijati z drugimi pravnimi sredstvi med izvršilnim postopkom, v konkretnem primeru pa je v izvršilnem postopku te navedbe že (neuspešno) uveljavljal in ta pogoj torej ni izpolnjen.
Presoja zagotavljanja pravice do sojenja v razumnem roku oziroma zatrjevane kršitve te pravice niso predmet odločanja v tem postopku. Zagotavljanju te pravice so namenjeni postopki in pravna sredstva po Zakonu o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.
Toženka v pritožbi neutemeljeno vztraja pri ugovoru zastaranja zahtevka za plačilo nadomestila za neizrabljen del letnega dopusta za leto 2017. Ker je bil tožnik od marca 2018 dalje neprekinjeno v bolniškem staležu, je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da se je tožniku skladno s četrtim odstavkom 162. člena ZDR-1 pravica do izrabe neizrabljenega dela letnega dopusta za leto 2017 podaljšala do 31. 12. 2018, oziroma glede na Listino EU o temeljnih pravicah in Direktivo 2003/88/ES ter sodno prakso Sodišča EU celo do 31. 3. 2019. Zato ne drži pritožbena navedba, da bi tožnik neizrabljen del letnega dopusta za leto 2017 lahko koristil le do 30. 6. 2018 in da je tega dne njegova pravica do izrabe dopusta zapadla ter da je posledično tožba, ki je bila vložena dne 19. 7. 2023, vložena po poteku petletnega zastaralnega roka (iz 202. člena ZDR-1). Terjatev za plačilo nadomestila za neizrabljen del letnega dopusta za leto 2017 v času vložitve tožbe tako še ni zastarala, saj se je tožniku pravica do izrabe letnega dopusta zaradi bolniškega staleža podaljšala.
Nadalje toženka v pritožbi neutemeljeno vztraja na stališču, da je treba pri ugotovitvi števila dni tožnikovega neizrabljenega letnega dopusta upoštevati le obdobje do izteka odpovednega roka, to je do dne 8. 11. 2018. Pravilna je obrazložitev sodišča prve stopnje, da ZDR-1 v prvem odstavku 161. člena število dni sorazmernega dela letnega dopusta veže na prenehanje delovnega razmerja med koledarskim letom in ne na potek odpovednega roka po odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker je tožniku delovno razmerje pri toženki dejansko prenehalo šele 14. 4. 2019 (na podlagi tretjega odstavka 116. člena ZDR-1), je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik pridobil v letu 2018 pravico do celotnega letnega dopusta, v letu 2019 pa pravico do sorazmernega dela letnega dopusta.
Stališče višjega sodišča je odstopalo od dotlej uveljavljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS. Odstopalo je tudi od kasnejše sodne prakse Vrhovnega sodišča, konkretno sklepa II Ips 78/2020, ki se je skliceval na sklep II Ips 55/2020, kjer Vrhovno sodišče RS ni odstopilo od načela stroge formalne legalitete, temveč mu je sledilo. Kako lahko dolžnik doseže vsebinsko obravnavanje ničnostnega ugovora in kakšen vpliv lahko ima na potek izvršilnega postopka ni predmet tega pritožbenega preizkusa.
Pravila službe v Slovenski vojski (1996) točka 102, 103, 104, 105. Pravilnik o službeni oceni (2014) člen 4, 8.
službena ocena - preverjanje - vojaški policist
Kot bistveno pri presoji objektivnosti in pravičnosti tožniku podane ocene, pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi, da A. A. pred podajo službene ocene o tožnikovem delu ni pridobil tudi mnenja E. E., ki je bil tožniku nadrejen v času opravljanja nalog varovanja MORS GŠSV, čeprav je tožnik to nalogo izvajal kar četrtino leta. Strinjati se je z razlogovanjem prvostopnega sodišča, da iz določb Pravilnika izhaja, da je mnenje neposredno nadrejenega, pod čigar vodstvom je vojaška oseba dlje časa opravljala delo, pri čemer relevantno časovno obdobje za to opredeljuje na tri mesece, pomembno za izdelavo ocene. Zato tudi po stališču pritožbenega sodišča mnenje E. E., ki je izpovedal, da tožnikovo delo ocenjuje kot "odlično", pri ugotavljanju vseh relevantnih okoliščin za pravično oceno ne bi smelo ostati prezrto.
tajno opazovanje in sledenje - izločitev dokazov - prekluzivni rok
Opazovanje določene osebe ni namenjeno ugotavljanju njenega videza, temveč njenega ravnanja, to pa je v konkretni zadevi bilo neoizogibno povezano z vozili, ki so prihajala na tehnični pregled in kot je poudarilo sodišče prve stopnje, je bilo za ugotovitev oziroma raziskovanje očitkov o izvrševanju kaznivega dejanja, potrebno pridobivati tudi podatke o vozilih, ki so prihajala na tehnični pregled, da bi se ugotovilo, za katero vozilo je bil narejen zapisnik o tehničnem pregledu, čeprav teh vozil na samem tehničnem pregledu dejansko ni bilo.
Dostopanje organov pregona do gradiva, pridobljenega s prikritimi preiskovalnimi ukrepi, ko je to gradivo enkrat na sodišču, ni izključeno, čeprav sta minili več kot dve leti od konca izvajanja teh ukrepov, ker se rok iz četrtega odstavka 153. člena ZKP in drugega odstavka 154. člena ZKP nanašata le na tista kazniva dejanja, zaradi katerih so bili prikriti preiskovalni ukrepi odrejeni oziroma konkretni izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov zbrani. Ko pa je ta prvotni namen pridobitve izsledkov potrjen oziroma "validiran" s pravočasnim začetkom kazenskega pregona za kaznivo dejanje iz sodne ali tožilske odredbe, se gradivo še naprej hrani vse dokler se hrani kazenski spis in v tem času se lahko pokaže potreba po uporabi teh izsledkov še za druga kazniva dejanja, za katera ZKP in sodna praksa dopuščata njihovo uporabo.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. ZVis člen 63. ZPP člen 154, 158, 158/1, 214, 214/1, 214/2, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-6, 339/2-8, 339/2-14. URS člen 14, 14/2, 22, 23, 58.
plačilo razlike v plači - pedagoška obveznost - načelo enakosti - uspeh strank v postopku - delni umik tožbe
Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju pravilno upoštevalo stališča iz citirane odločbe Ustavnega sodišča RS (ki jih je povzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu VIII Ips 24/2022, izdanem v istovrstni zadevi). Ustavno sodišče RS je presojalo, ali je skladno z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave RS) toženkino stališče (pri katerem vztraja tudi v pritožbi), da način izračuna plače ni odvisen od trajanja programa, pri katerem je sodeloval predavatelj, temveč od njegove tedenske obveznosti, ki jo določa 63. člen Zakona o visokem šolstvu (ZVis; Ur. l. RS, št. 67/1993 in nadaljnji). Stališče, ki določitev plače predavatelja veže izključno na njegovo tedensko obveznost NPO in pri tem spregleda značilnosti izvajanja pedagoškega procesa v celotnem študijskem letu, ki je posredno preko določitve letnega števila ur NPO povezano tudi s trajanjem študijskega programa, ima po presoji Ustavnega sodišča RS za posledico enako plačilo za različen obseg istovrstnega (primerljivega) dela in zato krši ustavno načelo enakosti pred zakonom. Ustavno sodišče RS je pojasnilo, da četudi je tedenska obveznost NPO opredeljena enako, ne glede na trajanje študijskega programa, se tedenska obveznost v primeru 30-tedenskega študijskega programa izračunava za 30 tednov, v primeru 40-tedenskega študijskega programa pa za 40 tednov. Opredelitev NPO pa je povezana z določitvijo delovnih obveznosti za celotno študijsko leto, torej za 52 tednov. Vsaka ura NPO implicira še določen obseg ur drugih potrebnih opravil (npr. posrednih pedagoških in raziskovalnih obveznosti, ki so potrebne za ohranjanje strokovne usposobljenosti na področju, in pripravo predavanj). Ker je predpisan obseg NPO vezan na določitev skupnega obsega obveznosti NPO za celotno študijsko leto, je upošteven tudi za tisto obdobje v študijskem letu, ko se študijski program ne izvaja. To pomeni, da je v primeru 30-tedenskih študijskih programov obseg obveznosti NPO upošteven tudi za preostalih 22 tednov, v primeru 40-tedenskih programov pa tudi za preostalih 12 tednov v posameznem letu. Predavatelji bi prejeli enako plačilo za enako delo le, če bi na tedenski ravni opravili ustrezen obseg obveznosti NPO, v tednih, ko se ta ne bi izvajal (in torej ne bi opravljali nobenih obveznosti NPO), pa bi bil obseg njihovih drugih obveznosti ustrezno večji. Poleg tega bi morali imeti predavatelji, ki predavajo v 30-tedenskih študijskih programih, upoštevno večji obseg drugih obveznosti kot predavatelji v 40-tedenskih študijskih programih.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločitev o višini tožbenega zahtevka. Ta temelji na obrazloženem tožničinem izračunu prikrajšanja pri plači, ki ga toženka ni obrazloženo prerekala. Toženka je izračunu ugovarjala zgolj v smislu, da izhaja iz zmotnih materialnopravnih stališč glede obsega tožničinih delovnih obveznosti (kot je bilo že obrazloženo, so dejansko zmotna materialnopravna stališča toženke), ne pa tudi v smislu samega računskega izračuna. Tudi v pritožbi toženka ne navede, v čem konkretno naj bi bil tožničin izračun napačen. Sodišče prve stopnje je za izračun višine tožbenega zahtevka resda postavilo tudi izvedenca finančne stroke, ki pa je izračunal višjo vrednost prikrajšanja pri plači, kot jo zahteva tožnica. A kot rečeno, je sodišče prve stopnje sledilo izračunu tožnice (ki ga toženka ni obrazloženo prerekala) in ga upoštevalo pri odločanju. Zato niti niso odločilne obširne pritožbene navedbe v zvezi z izvedenskim mnenjem.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00077508
ZIZ člen 270, 270/3, 272, 272/2, 272/2-1, 272/2-2, 272/2-3, 272/3. ZPP člen 425, 428. SPZ člen 33.
posest stanovanja - motenje posesti - sodno varstvo posesti - začasna odredba v postopku zaradi motenja posesti - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe
Sodišče prve stopnje svoje odločitve namreč ni oprlo na ugotovitev, da toženec posesti ni motil (tega, ali je posest motil tožnik ali nov lastnik, sploh ni ugotavljalo), ampak na ugotovitev (vsaj tako je mogoče razumeti zgoraj povzete razloge), da ni z verjetnostjo izkazano, da je toženec posestnik stanovanja.
Zgolj navedba, da je obdolženec oškodovancu lažno obljubil, da mu bo izposojeni denar vrnil, ne pomeni konkretizacije zakonskega znaka lažnivega prikazovanja dejanskih okoliščin in spravljanja v zmoto, kot to napačno razume pritožba. Obljuba obdolženca, da bo denar vrnil, je namreč bistvo vsakega posojilnega razmerja in v nasprotnem primeru, torej če vrnitve denarja ne bi pričakovali, oškodovanci denarja niti ne bi posojali. Obljuba vrnitve izposojenega denarja tako predstavlja tipične znake civilnopravnega razmerja in ne konkretizacije preslepitve kot zakonskega znaka kaznivega dejanja goljufije po 211. členu KZ-1.
Direktiva Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu člen 5, 10. ZZRZI člen 40, 40/1. ZDR-1 člen 84, 84/1, 89, 89/1, 89/1-4, 196. ZPP člen 7, 7/2, 337, 337/1. ZPIZ-1 člen 103.
sodba SEU - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti - III. kategorija invalidnosti - delovno mesto - prilagoditev delovnega mesta - delovni proces - spremembe delovnega procesa
Na podlagi 196. člena ZDR-1 mora delavcu, pri katerem je ugotovljena preostala delovna zmožnost, delodajalec zagotoviti opravljanje drugega dela, ustreznega njegovi preostali delovni zmožnosti oziroma opravljanje dela s krajšim delovnim časom glede na preostalo delovno zmožnost, v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. To zakonsko določilo je treba razlagati v luči Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. 11. 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (v nadaljevanju: Direktiva). Ta v 5. členu z namenom zagotovitve skladnosti z načelom enakega obravnavanja, kar zadeva hendikepirane osebe, zahteva zagotovitev razumnih prilagoditev; delodajalce obvezuje k sprejemu ustreznih ukrepov glede na potrebe v konkretni situaciji, da se hendikepirani osebi omogoči dostop, sodelovanje ali napredovanje v službi ali usposabljanje, razen če bi taki ukrepi delodajalca nesorazmerno obremenili. Dokazno breme, da načelo enakega obravnavanja ni bilo kršeno, je skladno z 10. členom Direktive naloženo toženi stranki. V uvodni izjavi št. 20 k Direktivi so kot ustrezni ukrepi za prilagoditev delovnih mest hendikepiranim osebam primeroma navedeni: prilagoditev delovnih prostorov in opreme, ritma delovnega časa, razdelitve delovnih nalog, zagotovitev sredstev za usposabljanje ali uvajanje v delo. Iz uvodne izjave št. 21 izhaja, da se pri ugotavljanju, ali ukrepi povzročajo nesorazmerno breme, morajo upoštevati zlasti z njimi povezani finančni in drugi stroški, velikost in finančni viri organizacije ali podjetja ter možnost pridobitve javnih sredstev ali kakšne druge oblike pomoči. Glede na uvodno izjavo št. 17 se ne zahteva, da se obdrži v službi ali usposablja posameznika, ki ni usposobljen, zmožen in na razpolago za izpolnjevanje bistvenih funkcij zadevnega delovnega mesta ali za ustrezno usposabljanje, kar pa ne vpliva na obveznost zagotavljanja razumnih prilagoditev za hendikepirane ljudi. Dolžnost upoštevanja citiranih določb Direktive je poudarjena tudi v sodni praksi Sodišča EU (prim. C-485/20, C-631/22 idr.).
ZDR-1 člen 6, 6/6, 7, 7/4, 44, 85, 85/2, 108, 118, 118/1, 118/2,. Kolektivna pogodba za dejavnost poslovanja z nepremičninami (2016) člen 86.
plačilo razlike v plači - dejansko opravljanje dela - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - denarno povračilo namesto reintegracije - diskriminacija - trpinčenje na delovnem mestu (mobbing) - jubilejna nagrada
Kadar delavec dokaže, da opravlja višje vrednoteno delo od dela, za katerega prejema plačilo za delo, je na podlagi 44. člena ZDR-1 upravičen do razlike v plači, ki bi jo moral prejeti za opravljeno delo. To velja tudi, če le del delovnega časa opravlja višje vrednoteno delo, le da je v takem primeru upravičen do razlike v plači le za čas, ko opravlja višje vrednoteno delo.
Ker je tožnica uspela dokazati, da je polovico delovnega časa opravljala dela višje vrednotnega delovnega mesta poslovnega sekretarja, ji pripada razlika med že prejeto plačo in plačo, do katere bi bila upravičena glede na dejansko delo, to je polovica osnovne plače za delovno mesto back office assistant in polovica osnovne plače za delovno mesto poslovnega sekretarja. Osnovna plača poslovnega sekretarja je glede na ugotovitve sodišča prve stopnje znašala 2.600,00 EUR, pritožba pa pravilno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje pri izračunu pripadajoče plače uporabilo napačen znesek osnovne plače za delovno mesto back office assistant.
Stališče pritožbe, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati višino odpravnine, ki bi jo tožnica prejela, če bi ji bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je napačno. Višina nadomestila za sodno razvezo ni odvisna od višine odpravnine iz 108. člena ZDR-1. Gre za dva različna instituta, tudi sicer pa prisojeno denarno povračilo občutno presega odpravnino, ki bi tožnici pripadala po 108. členu ZDR-1, pri čemer je tožnica odpravnino nepravilno računala glede na osnovno plačo v višini 2.600,00 EUR. Katere druge okoliščine naj bi tožnica uveljavljala v pripravljalni vlogi z dne 30. 11. 2022, do katerih se naj sodišče prve stopnje ne bi opredelilo, pritožba ne konkretizira, zato se je v tem delu ne da preizkusiti.