ZIZ člen 3, 34, 34/3, 34/4, 53, 55, 56, 169, 201, 202, 202/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
nadaljevanje izvršbe z novim sredstvom ali predmetom izvršbe - ugovor zoper novo izvršilno sredstvo - ugovor po izteku roka - relevantni ugovorni razlogi - omejitev izvršbe - sorazmernost - neizvedba dokazov - načelo stroge formalne legalitete izvršilnega postopka - izpodbijanje terjatve - napotitev na pravdo - pravica do sojenja v razumnem roku
V primeru ugovora zoper nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom so ugovorni razlogi omejeni le na razloge, ki preprečujejo izvršbo na novem sredstvu ali predmetu izvršbe, in dolžnik v tej fazi postopka ne more uspešno nasprotovati terjatvi in izvršilnemu naslovu, saj je navedbam v tej smeri namenjen redni ugovor zoper sklep o izvršbi.
Po tretjem odstavku 34. člena ZIZ lahko sodišče na predlog upnika dovoli poleg že dovoljenih sredstev oziroma predmetov izvršbo še z drugimi sredstvi in na drugih predmetih oziroma namesto že dovoljenih sredstev in predmetov izvršbo z drugimi sredstvi oziroma drugimi predmeti do konca izvršilnega postopka, za tako postopanje pa ZIZ ne postavlja pogoja pravnomočnosti sklepa o izvršbi.
Po 3. členu ZIZ se izvršba dovoli in opravi v obsegu, ki je potreben za poplačilo terjatve, vendar pa to ni ovira, da sodišče v primeru, ko upnikova terjatev še ni poplačana v celoti, ne bi smelo dovoliti izvršbe z dodatnimi izvršilnimi sredstvi ali predmeti izvršbe. Varstvo dolžnika je ob tem zagotovljeno s četrtim odstavkom 34. člena in 169. členom ZIZ, ki dolžniku omogočata vložitev predloga za omejitev izvršbe na drugo nepremičnino oziroma na drugo sredstvo ali predmet izvršbe, na katerega je dovoljena izvršba.
V ugovoru po roku je dolžnik uveljavljal ničnost izvršilnega naslova, ki je podlaga za predmetno izvršbo. Sodišče je pravilno pojasnilo, da je po načelu stroge formalne legalitete na izvršilni naslov vezano in v izvršilnem postopku ne more presojati njegove pravilnosti in zakonitosti. Taki presoji so namreč namenjeni drugi postopki, pravno upoštevni ugovorni razlog v izvršilnem postopku pa je podan šele, ko je izvršilni naslov razveljavljen, odpravljen ali spremenjen.
Napotitev na pravdo zaradi izpodbijanja terjatve, njene višine ali vrstnega reda ZIZ predvideva šele v fazi poplačila terjatve iz kupnine za prodano nepremičnino, pri čemer do te faze predmetni postopek še ni prišel. Poleg tega ZIZ za dolžnika to možnost predvideva le, če tega brez svoje krivde ni mogel izpodbijati z drugimi pravnimi sredstvi med izvršilnim postopkom, v konkretnem primeru pa je v izvršilnem postopku te navedbe že (neuspešno) uveljavljal in ta pogoj torej ni izpolnjen.
Presoja zagotavljanja pravice do sojenja v razumnem roku oziroma zatrjevane kršitve te pravice niso predmet odločanja v tem postopku. Zagotavljanju te pravice so namenjeni postopki in pravna sredstva po Zakonu o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.
Toženka v pritožbi neutemeljeno vztraja pri ugovoru zastaranja zahtevka za plačilo nadomestila za neizrabljen del letnega dopusta za leto 2017. Ker je bil tožnik od marca 2018 dalje neprekinjeno v bolniškem staležu, je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da se je tožniku skladno s četrtim odstavkom 162. člena ZDR-1 pravica do izrabe neizrabljenega dela letnega dopusta za leto 2017 podaljšala do 31. 12. 2018, oziroma glede na Listino EU o temeljnih pravicah in Direktivo 2003/88/ES ter sodno prakso Sodišča EU celo do 31. 3. 2019. Zato ne drži pritožbena navedba, da bi tožnik neizrabljen del letnega dopusta za leto 2017 lahko koristil le do 30. 6. 2018 in da je tega dne njegova pravica do izrabe dopusta zapadla ter da je posledično tožba, ki je bila vložena dne 19. 7. 2023, vložena po poteku petletnega zastaralnega roka (iz 202. člena ZDR-1). Terjatev za plačilo nadomestila za neizrabljen del letnega dopusta za leto 2017 v času vložitve tožbe tako še ni zastarala, saj se je tožniku pravica do izrabe letnega dopusta zaradi bolniškega staleža podaljšala.
Nadalje toženka v pritožbi neutemeljeno vztraja na stališču, da je treba pri ugotovitvi števila dni tožnikovega neizrabljenega letnega dopusta upoštevati le obdobje do izteka odpovednega roka, to je do dne 8. 11. 2018. Pravilna je obrazložitev sodišča prve stopnje, da ZDR-1 v prvem odstavku 161. člena število dni sorazmernega dela letnega dopusta veže na prenehanje delovnega razmerja med koledarskim letom in ne na potek odpovednega roka po odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker je tožniku delovno razmerje pri toženki dejansko prenehalo šele 14. 4. 2019 (na podlagi tretjega odstavka 116. člena ZDR-1), je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik pridobil v letu 2018 pravico do celotnega letnega dopusta, v letu 2019 pa pravico do sorazmernega dela letnega dopusta.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00078626
ZPP člen 339, 339/2, 329/2-14, 339/2-15. KPJS člen 46. ZObr člen 97č, 97e.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - straža - varovanje državne meje - sodba SEU - neuporaba direktive EU
Ali straža izpolnjuje pogoje za izvzetje iz področja uporabe direktive, je odvisno od narave dejavnosti straže in ne od tega, ali gre za običajno delo pripadnika SV. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da predstavlja straža redno mirnodobno delovno nalogo, ki je bila načrtovana vnaprej. Ni se izvajala v izrednih okoliščinah, niti kot odziv na neposredno grožnjo za nacionalno varnost, prav tako ni šlo za vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Tožnik je v okviru straže varoval objekt F. v rotaciji 8 ali 12 ur na način, da je bil izmenično na straži in v pripravljenosti. Objekta v času pripravljenosti ni smel zapuščati.
Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da varovanje državne meje ne predstavlja posebne dejavnosti, zaradi katere bi se lahko izključila uporaba Direktive 2003/88/ES. Toženka tudi v zvezi z dejavnostjo varovanja državne meje neutemeljeno uveljavlja, da ni šlo za redno delo tožnika, saj je pomembno le, ali predstavlja varovanje državne meje posebno vojaško dejavnost, za katero se lahko izključi uporaba direktive.
ZDR člen 6, 6/6, 85, 85/2, 74, 74/1, 89, 89/1, 89/1-2, 91. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15.
vodilni delavec - razrešitev vodilnega delavca - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti - vsebina pravice do zagovora - dolžnosti delodajalca v zvezi z zagovorom - neizvedba zagovora - dejanski razlog za odpoved - osebne okoliščine
Odpoved ni nezakonita zato, ker toženka tožniku pred odpovedjo iz razloga nesposobnosti ni omogočila zagovora po drugem odstavku 85. člena ZDR-1. Stališče, da v okoliščinah tožnikove odpovedi (razrešitev s položaja vodilnega delavca) od toženke ni bilo upravičeno pričakovati, da mu omogoči zagovor, je pravilno, saj tožnik s svojim zagovorom ne bi mogel vplivati na to, da je zaradi razrešitve izgubil položaj izvršnega direktorja, kar je pogoj za opravljanje dela na tem delovnem mestu. Iz pritožbe sicer izhaja, da si tožnik pravico do zagovora razlaga kot možnost, da bi toženka vsebinsko obrazložila sklep o razrešitvi (in s tem po njegovem mnenju "vsebinsko napolnila" redno odpoved iz razloga nesposobnosti), vendar za tako zavzemanje ni pravne podlage. Zagovor po 85. členu ZDR-1 je predviden v povezavi z nameravano odpovedjo in ne v povezavi z razrešitvijo. Ker tožnik v nobenem primeru ne bi mogel spremeniti posledice razrešitve, torej izgube položaja izvršnega direktorja, ki je pogoj za opravljanje dela na tem delovnem mestu, je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno štelo, da zagovor ne bi bil smiseln, torej so podane okoliščine, da toženki zagovora tožniku ni bilo treba omogočiti, kar je tudi skladno s sodno prakso v podobnih primerih (npr. sklepom VSRS VIII Ips 203/2018).
Tožnik v pritožbi nasprotuje tudi dokazni oceni izvedenih dokazov v zvezi s trditvijo, da so bile dejanski razlog za odpoved njegove osebne okoliščine. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, upoštevnih osebnih okoliščin tožnik ni navajal. Skladno z ustaljeno sodno prakso osebne zamere nadrejenih do delavca niso upoštevne osebne okoliščine v smislu šestega odstavka 6. člena ZDR-1, torej osebne okoliščine, na podlagi katere bi bila neenaka obravnava zakonsko prepovedana, zato toženki niti ni bilo treba dokazovati, da tožnika ni neenako obravnaval.
ugotovitev vrednosti zapuščine - premoženje zapustnika - ustavna pravica do socialne varnosti - omejitev dedovanja premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu - predmet dedovanja - nujni dedni delež - dednopravni zahtevek na izločitev iz zapuščine - plačilo stroškov pogreba
Del zapustnikovega premoženja, ki ustreza vrednosti prejete socialne pomoči, se izloči iz zapustnikovega premoženja in zato sploh ni predmet dedovanja - niti zakonitega niti oporočnega.
ZNPPol člen 13, 13/1. KZ-1 člen 143, 143/2, 143/7. ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1.
policist - izredna odpoved - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - vpogled v evidence
Tožnik v pritožbi nasprotuje ugotovitvi, da imajo ugotovljeni vpogledi v evidence podatkov znake kaznivega dejanja zlorabe uradnih podatkov iz 143. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da sme policist dostopati do osebnih podatkov le, če to potrebuje pri opravljanju svojega dela, pri čemer mora po določbi prvega odstavka 13. člena ZNPPol pri opravljanju policijskih nalog spoštovati človekove pravice in temeljne svoboščine, torej tudi pravico do varstva osebnih podatkov. Zavzelo je pravilno materialnopravno stališče, da je nepooblaščen vstop v smislu drugega in sedmega odstavka 143. člena KZ-11 podan tudi, če delavec sicer ima pooblastilo za vstop v zbirko podatkov v okviru izvajanja delovnih nalog, a ga zlorabi na način, da vstopi v to zbirko iz razloga, ki je zunaj okvira izvajanja delovnih nalog. Čeprav je imel tožnik pooblastilo za vstop v evidenco eRisk, so podani znaki kaznivega dejanja zlorabe uradnih podatkov, saj v navedenih primerih ni uspel dokazati, da so bile fizične osebe, v podatke katerih je vpogledal, jasno in dokazno povezane z dejanskim policijskim postopkom, ki je bil v teku, in s tem povezane z izvajanjem delovnih nalog policista.
ZPP člen 8, 286, 321, 321/3. ZDR člen 84, 84/1, 87, 87/2, 89, 89, 89/1, 89/1-1, 118, 118/1, 118/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - dokazno breme delodajalca - dokazni predlog - prekluzija dokaznega predloga - vezanost na odpovedni razlog - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - denarno povračilo namesto reintegracije
Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi ocenilo, da dopustitev spornih dokazov (zvočnih in video posnetkov), predloženih po prvem naroku za glavno obravnavo, ne bo zavlekla reševanja predmetnega spora, torej je uporabilo drugo od možnih izjem predlaganja dokazov po prvem naroku (odsotnost vpliva na dolžino postopka) in ne pogoja nekrivde, pravilnosti takega prvostopnega zaključka pa toženka v pritožbi niti ne graja. Zato tožniku ni bilo treba pojasnjevati in opravičevati, zakaj teh dokazov do prvega naroka ni mogel predložiti. Sodišče prve stopnje je tudi pojasnilo, kako je pri izvedbi teh dokazov upoštevaje načelo sorazmernosti tehtalo med pravico direktorja toženke do zasebnosti ter pravico tožnika do varstva pred odpovedjo iz nezakonitega razloga in zakaj je slednji dalo prednost, kar niti ni (več) pritožbeno izpodbijano.
Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi svoje odločitve pravilno pojasnilo, da je dokazno breme za obstoj in resničnost odpovednega razloga, kot ga je navedla v odpovedi, na toženki (prvi odstavek 84. člena ZDR-1). Slednja je pri utemeljevanju in dokazovanju odpovednega razloga v sodnem postopku omejena z dejanskim odpovednim razlogom, ki ga je navedla v izpodbijani odpovedi (drugi odstavek 87. člena ZDR-1), ki ga ne sme širiti, spreminjati ali dopolnjevati z uveljavljanjem drugih ali dodatnih razlogov. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je toženka med postopkom na prvi stopnji sklicevala na dodatne odpovedne razloge (slabe poslovne oziroma finančne rezultate, upad prihodka in upad prometa glede na pričakovanja), česar v odpovedi ni omenjala, saj se je v njej dejansko in obrazloženo sklicevala zgolj na organizacijski razlog in v tem okviru na zatrjevano reorganizacijo z združitvijo procesa nabave in prodaje v en nabavno - prodajni proces. Tega v postopku na prvi stopnji niti s predloženimi listinskimi dokazi niti z osebnimi dokazi (izpovedbe direktorja A. A. in prič B. B. ter C. C.) toženka ni uspela dokazati.
BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ - CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - ODVETNIŠTVO
VSL00076818
ZPND člen 22a, 22a/8, 22b, 22b/2, 22d. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 27, 27-5, 27-7. Odvetniška tarifa (2015) člen 11, 11/3, 13, 13/1. ZBPP člen 46, 46/3.
nasprotni stranki dodeljena brezplačna pravna pomoč - nasilje v družini - ukrepi po zpnd - ukrep prepovedi približevanja in vzpostavljanja stikov - odločanje o stroških postopka - vračilo sredstev iz naslova prejete brezplačne pravne pomoči
Predlagateljičina mati je bila ob podoživljanju dogodkov pri zaslišanju vidno prizadeta. Ob pričanju je jokala, kar je očitno predstavljalo oviro za potek postopka. Pri tem je življenjsko logično, da je prizadeto podoživljala dogodke, v katerih je prišlo do nasilja nad njeno hčerko. V takšnih položajih je tudi starša mogoče šteti za (posredno) žrtev nasilja nad otrokom. Tudi zanj velja, da se je treba izogniti njegovi sekundarni viktimizaciji v sodnem postopku. Sodnica se je z namenom spoštljivega in uvidevnega obravnavanja priče pravilno odzvala, ko je odvetnico nasprotnega udeleženca pozvala, da naj navede vprašanja, za katera že ve, da jih bo postavila omenjeni priči (17. stran zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 15. 3. 2024). Ta vprašanja je nato sodnica na dostojen in uvideven način posredovala priči.
Stališče višjega sodišča je odstopalo od dotlej uveljavljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS. Odstopalo je tudi od kasnejše sodne prakse Vrhovnega sodišča, konkretno sklepa II Ips 78/2020, ki se je skliceval na sklep II Ips 55/2020, kjer Vrhovno sodišče RS ni odstopilo od načela stroge formalne legalitete, temveč mu je sledilo. Kako lahko dolžnik doseže vsebinsko obravnavanje ničnostnega ugovora in kakšen vpliv lahko ima na potek izvršilnega postopka ni predmet tega pritožbenega preizkusa.
ugovor zoper plačilni nalog - sodna taksa - sklep o ugovoru - višina sodne takse
Dolžnik neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče odmeriti sodno takso po tarifni št. 4033 ZST-1 v znesku 33,00 EUR. Pravilno jo je odmerilo po tarifni št. 4031 za postopek o pritožbi zoper sklep o ugovoru zoper sklep o izvršbi, saj je s predhodnim sklepom z dne 18. 1. 2024 sledilo obrazloženemu ugovoru dolžnika in posledično razveljavilo sklep o izvršbi ter še sklenilo, da bo o zahtevku in stroških odločalo v pravdnem postopku.
Pomanjkljivosti v opisu kaznivega dejanja v tenorju obtožnega akta ne morejo biti sanirane z navedbami v obrazložitvi in v morebitnem dokaznem gradivu.
pritožba zoper sklep o stroških postopka - sklep o pravdnih stroških - pravne posledice začetka postopka prisilne poravnave
Terjatev iz naslova povrnitve pravdnih stroškov nastane šele z izdajo sklepa o stroških, ne glede na to, kdaj so stranki stroški, do povrnitve katerih je upravičena, nastali. Odločitev o stroških je namreč odvisna od uspeha v pravdi in šele s pravnomočnostjo odločitve o glavni stvari (glede temelja) in nato še s pravnomočnostjo odločitve o višini priznanih stroškov nastane terjatev v razmerju med pravdnima strankama.
krajevna pristojnost sodišča - kraj storitve kaznivega dejanja - ubikvitetna teorija - opis kaznivega dejanja
Temeljno pravilo za določitev krajevne pristojnosti sodišča v kazenskem postopku je predpisano v prvem odstavku 26. člena ZKP; krajevno pristojno je praviloma sodišče, na katerega območju je bilo kaznivo dejanje storjeno ali poskušeno. Kraj storitve kaznivega dejanja pa je v skladu z ubikvitetnim pravilom tako v kraju, kjer je storilec delal ali bi moral delati, kot tudi v kraju, kjer je nastala ali naj bi po njegovem naklepu nastala ali bi lahko nastala prepovedana posledica (19. člen KZ-1).
Za ugotovitev kraja storitve kaznivega dejanja je v skladu z ustaljeno sodno prakso odločilen opis kaznivega dejanja v obtožnem predlogu.
Četrti odstavek 54. člena ZS določa, da se za strokovne sodelavce uporabljajo določbe četrtega ter petega odstavka 53.a člena ZS, kar pomeni, da o pravnem sredstvu zoper odločitev o stroških postopka, ki jo izda strokovni sodelavec, odloči sodnik istega sodišča. Gre za specialnejšo določbo v razmerju do drugega odstavka 3. člena ZDSS-1, ki določa, da o pritožbah zoper odločbe delovnega in socialnega sodišča odloča višje delovno in socialno sodišče. Zoper sklep, ki ga izda strokovni sodelavec sodišča prve stopnje, ima torej stranka možnost pritožbe, o kateri odloča sodnik istega sodišča, zoper odločbo slednjega pa ima nato stranka možnost pritožbe, o kateri odloča pritožbeno sodišče. V konkretnem primeru namreč ne gre za situacijo iz četrtega odstavka 163. člena ZPP, ko bi strokovni sodelavec odločal zgolj o višini stroškov po tem, ko je sodišče že odločilo, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu. Zgolj v takšnem primeru namreč o pritožbi zoper sklep strokovnega sodelavca odloča višje sodišče.
V obravnavani zadevi je pritožbeni senat po preučitvi izvirnika izpodbijane sodbe, njenega pisnega odpravka ter sklepa z dne 14. 12. 2023 in preostale spisovne dokumentacije ugotovil, da sklep sodišča prve stopnje z dne 14. 12. 2023 ne predstavlja popravnega sklepa po 365. členu ZKP, saj z njim ni odpravljeno neskladje med pisno izdelano sodbo in njenim izvirnikom, ampak gre za vsebinsko popravo izrečene sodbe in tej popravi prilagojen popravek pisnega odpravka sodbe, kar vse bi lahko predstavljalo relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku člena 371 ZKP, ki pa se ne preizkuša po uradni dolžnosti (prvi odstavek člena 383 ZKP). Ob dejstvu, da tovrstne kršitve zagovornik ni uveljavljal v pritožbi, je treba šteti kot predmet pritožbenega preizkusa vsebino prvostopenjske sodbe, kot je bila vzpostavljena s sklepom z dne 14. 12. 2023, kar pa pomeni, da je sodišče prve stopnje, upoštevaje očitek v obtožnem predlogu, ki obdolžencu tudi po modifikaciji očita inkriminirano ravnanje dne 4. 8. 2022, zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 9. točki prvega odstavka člena 371 ZKP; obdolženca je obsodilo za dejanje, ki ni zaobseženo v vloženem obtožnem aktu.
Po določbi prvega odstavka 354. člena ZKP se sme sodba nanašati le na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženi oziroma na glavni obravnavi spremenjeni ali razširjeni obtožnici, kar zagotavlja objektivno identiteto med obtožbo in sodbo, česar pa sodišče prve stopnje ni spoštovalo in je s tem zagrešilo procesno kršitev, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (1. točka prvega odstavka člena 383 ZKP), zato je sodišče druge stopnje, glede na podano pritožbo le v korist obdolženca (člen 385 ZKP) in prvi odstavek člena 394 ZKP napadeno sodbo spremenilo po uradni dolžnosti in obdolženca, iz razloga po 3. točki člena 358 ZKP, oprostilo obtožbe za očitano kaznivo dejanje.
predhodne odredbe - premoženjsko stanje - finančno stanje - likvidnostno stanje - verjetna nevarnost za uveljavitev terjatve
Ugotovljeni prilivi in odlivi na transakcijskih računih dolžnika v zadnjih šestih oz. osmih mesecih dokazujejo, da je imel slabih 130.000,00 EUR pozitivnega salda in je kljub plačevanju mesečnega obroka kredita 30.000,00 EUR več je razlogov za to, da bo sposoben plačati kapitalizirani znesek upnikove terjatve, zaokrožene na 70.000,00 EUR. Ugotovljeno dolžnikovo stanje v zadnjem delu leta 2023 in v začetku leta 2024 po izpiskih iz TRR pretehta starejši upnikov dokaz z revidiranima letnima poročiloma iz leta 2021 in 2022.
V zadevi je sporno vprašanje, ali je podan dejanski stan po tretjem odstavku 68. člena ZDSS-1, ki se nanaša na separatne stroške.
Kot to poudarja že sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, je zaradi razjasnitve dejanskega stanja postavilo sodnega izvedenca specialista grafologa. Skladno z metodološkimi napotki kot izhajajo iz 8. člena ZPP, mora sodišče v okviru proste dokazne ocene odločiti, katere dokaze bo izvedlo in nato tudi oceniti njihovo dokazno vrednost. Izvedbo dokazov odredi sodišče s sklepom, v katerem se navedeta sporno dejstvo, o katerem naj se izvede dokaz, in dokazilo (prvi odstavek 287. člena ZPP). Sodišče je postopalo skladno z navedenimi določbami ZPP. Stranka je podala dokazni predlog in na sodišču je bilo, da glede na potrebe postopka presodi, katere dokaze bo izvajalo. Ker je sodišče presodilo, da je dokaz s postavitvijo izvedenca potreben, so s tem v zvezi neutemeljene pritožbene navedbe o krivdnem ravnanju tožnika (ta ima pravico predlagati dokaze, medtem ko je odločitev o izvedbi dokazov v pristojnosti sodišča). Prav tako tudi tožniku ni mogoče očitati zavlačevanja postopka. Toženec je izvedbi tega dokaza nasprotoval z razlogi, ki jih ponavlja tudi v pritožbi, vendar sodišče njegovih razlogov ni sprejelo. V tem primeru ne gre za stanje, kot je urejeno v tretjem odstavku že citiranega 68. člena ZDSS-1.
Pravila službe v Slovenski vojski (1996) točka 102, 103, 104, 105. Pravilnik o službeni oceni (2014) člen 4, 8.
službena ocena - preverjanje - vojaški policist
Kot bistveno pri presoji objektivnosti in pravičnosti tožniku podane ocene, pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi, da A. A. pred podajo službene ocene o tožnikovem delu ni pridobil tudi mnenja E. E., ki je bil tožniku nadrejen v času opravljanja nalog varovanja MORS GŠSV, čeprav je tožnik to nalogo izvajal kar četrtino leta. Strinjati se je z razlogovanjem prvostopnega sodišča, da iz določb Pravilnika izhaja, da je mnenje neposredno nadrejenega, pod čigar vodstvom je vojaška oseba dlje časa opravljala delo, pri čemer relevantno časovno obdobje za to opredeljuje na tri mesece, pomembno za izdelavo ocene. Zato tudi po stališču pritožbenega sodišča mnenje E. E., ki je izpovedal, da tožnikovo delo ocenjuje kot "odlično", pri ugotavljanju vseh relevantnih okoliščin za pravično oceno ne bi smelo ostati prezrto.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00077453
KZ-1 člen 86, 86/2, 86/11. ZKP člen 129a.
alternativna izvršitev denarne kazni z delom v splošno korist - delo v splošno korist - rok za izvršitev obveznosti - objektivne ovire - kršitev obveznosti iz dela v splošno korist - prestajanje zaporne kazni
Razlog neizvršitve dela v splošno korist je v obsojenčevi sferi takrat, kadar je s storitvijo novega kaznivega dejanja (po izreku sodbe, s katero mu je bilo naloženo delo v splošno korist) po svoji krivdi onemogočil določen mu alternativni način izvršitve zaporne kazni. Nezmožnost izvršitve dela v splošno korist zaradi prestajanja zaporne kazni po sodbi, ki je bila obsojencu zaradi prej storjenega kaznivega dejanja izrečena v obdobju izvrševanja dela v splošno korist zavzelo stališče, ni v obsojenčevi sferi in ne gre za razlog neizvršitve dela, ki bi bil posledica obsojenčevega zavestnega in hotenega neizpolnjevanja nalog in navodil, izmikanja ali drugačnega kršenja obveznosti, temveč gre v tem primeru za objektivno nezmožnost izvrševanja dela v splošno korist.