Po ponovni preučitvi zadev II Ips 254/2011, II Ips 236/2008, II Ips 603/2007 in II Ips 443/2008 in obravnavane zadeve je Vrhovno sodišče ocenilo, da ne bi smelo na načelni ravni zavzeti stališča, da ugovor posebnega premoženja nikoli ne zajema tudi podrednega ugovora višjega deleža na skupnem premoženju. Procesno ravnanje tožene stranke je namreč treba ocenjevati upoštevajoč okoliščine posameznega primera. Kadar tožena stranka svojo pravno tezo, da je sporno premoženje njeno posebno premoženje, utemeljuje z dejanskimi trditvami, ki po svoji naravi izpodbijajo domnevo enakih deležev na skupnem premoženju, jih je treba upoštevati v okviru ugovora višjega deleža. Tak je tudi obravnavan primer.
V situaciji, ko toženca, s svojimi dejanji (vložitvijo številnih predlogov za izločitev sodnice, predlogi za delegacijo, obnašanjem na narokih) sama ustvarjata situacije, v katerih nato odziv sodišča (zavrnitev predlogov, ukrepe za vzdrževanje reda) dojemata in izpostavljata kot neenakopravno in pristransko obravnavanje, bi ugoditev njunemu predlogu za prenos pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče pomenilo pravzaprav izigranje instituta delegacije. Ker mora sodnik vselej ravnati tako, da varuje nepristranskost in neodvisnost sojenja ter ugled sodniške službe (prvi odstavek 2. člena ZSS), mora biti sposoben za objektivno odločanje v vseh sporih, tudi v takih, ko mora procesno disciplino zagotoviti z zakonsko predvidenimi disciplinskimi ukrepi. Dejstva, da je sodnica drugemu tožencu izrekla disciplinski ukrep in da je varnostnik sodišča zoper njega podal kazensko ovadbo, sodnica pa kot pri dogodku prisotna izjavo v predkazenskem postopku, zato v širšem smislu še vedno pomenijo ukrep(e) za vzdrževanje reda na obravnavi in nemoten tek sodnega postopka, ne pa okoliščine, ki bi kazale na obstoj nevarnosti oziroma ogroženosti nepristranskosti sojenja.