ZUS-1 člen 22, 22/1, 22/2. ZPP člen 86, 86/4, 343.
postulacijska sposobnost
Pritožnik ob vložitvi obravnavane pritožbe ni zatrjeval ali izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit, zato ga je Vrhovno sodišče z dopisom pozvalo, naj v roku treh dni predloži dokazilo o tem, in ga opozorilo na posledice opustitve. Poziv je bil pritožniku vročen 9. 9. 2017, a nanj v roku ni odgovoril. Dne 21. 9. 2017 je Vrhovnemu sodišču po pooblaščencu sicer poslal vlogo, ki pa je glede na prej navedeno prepozna, zato se Vrhovno sodišče ni opredeljevalo do navedb v njej.
pripor - sorazmernost pripora - trajanje pripora - nevarnost in teža kaznivega dejanja - podaljšanje pripora po razveljavitvi sodbe
Pri presoji razumnega časa trajanja pripora je potrebno upoštevati posebne okoliščine konkretnega kazenskega postopka, ki se nanašajo na ravnanje obtoženca, naravo in značilnost posamezne zadeve ter na ravnanje sodišča. Primerjava med dolžino pripora in naravo kaznivega dejanja, zaradi katerega je obtoženec v kazenskem postopku, to je dejanja, ki ogroža varnost drugih in napada njihovo življenje, ob ugotovljeni stopnji nevarnosti ponovitve istovrstnega kaznivega dejanja, pokaže, da razumen čas trajanja pripora ni prekoračen in da je pripor še vedno sorazmeren, kot najhujši poseg v osebno svobodo s težo dejanja, ki se očita obtožencu.
dopuščena revizija - neposredni zahtevek podizvajalca do naročnika
Predlogu se ugodi in se revizija dopusti glede vprašanja, ali je naročnik, ki je prejel neposredno zahtevo sodelavca podjemnika, dolžan, ko so izpolnjeni pogoji za plačilo te neposredne zahteve, plačati terjatev sodelavcu podjemnika.
Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 34, 35, 45, 55.
priznanje tuje sodne odločbe - priznanje izvršljivosti tuje sodne odločbe - javni red - pridržek javnega reda - pravica do sodelovanja v postopku - vročitev sodbe - fikcija vročitve - klavzula pravnomočnosti - ugovor krajevne pristojnosti - obstoj izključne krajevne pristojnosti - spor iz pogodbenega razmerja - zmotna uporaba materialnega prava
Nasprotna udeleženka zgolj z navedbami, da sporne tuje sodne odločbe ni prejela, ni izkazala okoliščin v smislu 2. točke 34. člena Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001, saj iz overjenega prevoda tuje sodne odločbe očitno izhaja, da je bila nasprotna udeleženka o postopku obveščena in da je imela v njem možnost sodelovati. Iz 2. točke 34. člena Uredbe je mogoče sklepati, da morebitna opustitev vročitve sodbe ne more biti razlog za nepriznanje sodne odločbe. Če bi bila s tujo sodbo nasprotna udeleženka morebiti seznanjena šele v postopku njenega priznanja, pa bi morala dokazati vsaj to, da je pred tujim sodiščem ugovarjala navedeno napako (da je na primer zahtevala vročitev sodbe ali dokaz o njeni vročitvi). Na tuji sodbi se nahaja klavzula o pravnomočnosti in izvršljivosti, navedeno pa pomeni, da slovenski organ izhaja iz domneve, da je bila sodba nasprotnemu udeležencu vročena, četudi s fikcijo. Če temu ni bilo tako, mora nasprotni udeleženec doseči razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti pri sodišču, kjer je tekel postopek.
Tuje sodne odločbe v postopku priznanja ni dovoljeno preverjati glede vsebine.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - objektivna nepristanskost sodišča - sodnik pristojnega sodišča kot zakonec stranke v postopku
Okoliščina, da je tretja toženka - višja sodnica pristojnega sodišča tožnikova žena ter mati prvega toženca in druge toženke, bi pri širši javnosti utegnila vzbuditi dvom v objektivno nepristranskost sodišča, kar je tehten razlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča.
predlog za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti - dovoljenost revizije zoper sklep - zavrženje revizije
Ker sklep o zavrnitvi predloga za razveljavitev klavzule pravnomočnosti ne predstavlja sklepa, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan, revizija zoper njega ni dovoljena.
MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VS00004314
ZFPPIPP člen 122, 122/4, 459, 463, 463/1, 468, 468/3. ZMZPP člen 109, 109/3, 111. ZIZ člen 42. ZPP člen 354. ZNP člen 37.
priznanje tujega postopka zaradi insolventnosti - varstvo upnikov - ugovor zoper sklep o priznanju tuje sodne odločbe - objava sklepa o priznanju tujega postopka o insolventnosti - sprememba ali odprava posledic priznanja tujega postopka o insolventnosti - rok za vložitev predloga - zavrženje predloga - razveljavitev klavzule o pravnomočnosti - bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Določba 468. člena ZFPPIPP pooblašča sodišče, ki odloča o priznanju tujega postopka zaradi insolventnosti, da sme pri določitvi pravnih posledic, ki jih določi po 465. ali 467. členu, le-te ustrezno omejiti in s tem zavarovati interese upnikov in drugih oseb, vključno z dolžnikom, za katere pravne posledice učinkujejo. Sodišče lahko tako ravna po uradni dolžnosti ali na predlog tujega upravitelja ali osebe, za katero učinkujejo pravne posledice. Nasprotni udeleženec v pritožbi utemeljeno opozarja, da zakon roka, po katerem lahko sodišče v takšnem primeru postopa, ne določa. Navedeno tudi pomeni, da ni mogoče z rokom omejiti predloga, ki ga lahko zainteresirana oseba poda sodišču, da bi postopalo po določbi 468. člena ZFPPIPP.
ZFPPIPP v prvem odstavku 463. člena določa, da se mora sklep o priznanju tujega postopka zaradi insolventnosti objaviti na spletnih straneh za objave v postopkih zaradi insolventnosti. Določba predstavlja v razmerju do splošnih procesnih pravil o vročanju sodnih odločb posebno ureditev. Namen pravila o javnem objavljanju na spletnem portalu je, da se lahko vnaprej nedoločno zainteresiranih število oseb seznani s postopkom oziroma procesnimi dejanji, opravljenimi v njem, in jim zagotovi sodelovanje v postopku, če so zato izpolnjeni zakonski pogoji.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - dvom v nepristranskost sodnikov - izločitev sodnika
Trditve o pristranskosti posamezne sodnice lahko pomenijo razlog za njeno izločitev po 6. točki 70. člena ZPP, ne pa tudi razloga za prenos krajevne pristojnosti, četudi v povezavi z okoliščino, da gre za manjši oddelek pristojnega višjega sodišča. Tudi sicer pa sodnica, katere pristranskost je zatrjevana, ni stranka v postopku, v katerem je predlagana delegacija pristojnosti.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - kršitev materialnega in procesnega zakona
Očitkov na račun dosedanjega sojenja ni mogoče subsumirati pod pravni standard "drugi tehtni razlogi" iz 67. člena ZPP, saj zakonitost in pravilnost sojenja zagotavlja instančni sistem sojenja. Postopkovne in materialnopravne nepravilnosti so tako predmet pritožbenega preizkusa in zato niso razlog za delegacijo pristojnosti.
Ker niso izpolnjeni pogoji, ki jih za dopustitev revizije določa 367.a člen ZPP, je Vrhovno sodišče predlog tožene stranke v skladu z drugim odstavkom 367.c člena ZPP zavrnilo.
dopuščena revizija - zemljiški dolg - ničnost pogodbe - zemljiško pismo - izročitev zemljiškega pisma - izbrisna tožba - izbris zemljiškega dolga
Revizija se dopusti glede naslednjih vprašanj:
- ali je ob ugotovitvi ničnosti pravnega posla o ustanovitvi zemljiškega dolga tožnik (v konkretnem primeru dejanski lastnik nepremičnine) upravičen tudi do izročitve zemljiškega pisma;
- ali z odločitvijo, da se izbriše zemljiški dolg, ustanovljen na podlagi ničnega pravnega posla, tožnik izgubi pravico zahtevati še zemljiško pismo;
- ali je mogoče z izbrisno tožbo po 243. členu ZZK-1 zahtevati izbris zemljiškega dolga.
skupno premoženje zakoncev - povrnitev vlaganj v nepremičnino - ugotavljanje deležev na skupnem premoženju - sklepčnost tožbe - trditveno in dokazno breme - informativni dokaz - pravica do sodnega varstva - pravica do obrambe
Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek zavrnilo zato, ker naj bi bile njegove trditve o vlaganjih v toženkino nepremičnino preskope (premalo konkretne), tožba zato nesklepčna in zahtevek neutemeljen.
Revident trdi, da je s tem nižje sodišče lestvico trditvenega in dokaznega bremena postavilo previsoko. Predmet presoje Vrhovnega sodišča v tem revizijskem postopku torej je, ali so stališča nižjih dveh sodišč o ustrezni vsebini trditvenega in dokaznega bremena še skladni s standardi, ki izhajajo iz pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave), ali pa sta nižji sodišči, nasprotno, s pretirano rigoroznim ovsebinjenjem trditvenega bremena napačno uporabili procesna pravila iz 7. in 212. člena ZPP.
Če naj bo zahtevana raven trditvenega bremena skladna s pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave), je treba upoštevati pravna in življenjska položaja obeh pravdnih strank. Od tožnika je tako mogoče terjati le tisto, kar je od njega življenjsko še mogoče in razumno pričakovati. Hkrati pa trditvenega bremena (v imenu življenjskosti) spet ni mogoče znižati do te mere, da bi bila tožena stranka prizadeta v svoji pravici do obrambe. Braniti se je mogoče namreč le zoper ustrezno konkretizirano trditveno podlago.
ZKP člen 200, 200/1, 201, 201/1-3, 272, 272/2, 371, 371/2.. URS člen 14.
relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - očitna pisna pomota - načelo kontradiktornosti - kršitev pravice do obrambe - vpliv na zakonitost sklepa - pripor - utemeljen sum - nedovoljeni dokazi - načelo enakosti
Za presojo, ali obdolženčeva fotografija in dokazi, ki so bili pridobljeni na podlagi fotografije, predstavljajo nedovoljen dokaz, je treba ugotoviti, ali je v obravnavanem primeru sploh prišlo do posega v obdolženčevo informacijsko zasebnost in ali je bil poseg v skladu z načelom sorazmernosti. Tako obdolženčeva fotografija, ki naj bi bila po trditvah zagovornice pridobljena iz policijskih evidenc, ne predstavlja dokaza, ki je že na prvi pogled oziroma očitno nedovoljen, odločanje o nedovoljenosti tega dokaza in dokazov, ki so bili pridobljeni na njegovi podlagi, pa je pridržano nadaljnjemu kazenskemu postopku.
Kot je obrazložilo višje sodišče (točka 40 obrazložitve sklepa višjega sodišča), je zunajobravnavni senat v uvodu sklepa z dne 12. 5. 2017 navedel napačno številko obtožnice in predloga za podaljšanje pripora, na podlagi katerega je obdolžencem podaljšal pripor. Iz podatkov spisa izhaja, da je bila v obravnavani zadevi vložena le obtožnica s predlogom za podaljšanje pripora s številko Kt/20724/2016/IR/MVS z dne 9. 5. 2017, ki je bila vročena obdolžencem in njihovim zagovornikom. Iz obrazložitve sklepa je razvidno, da je zunajobravnavni senat obdolžencem pripor podaljšal na podlagi edinega predloga za podaljšanje pripora, vloženega v obravnavani zadevi, to je predlog v obtožnici št. Kt/20724/2016/IR/MVS z dne 9. 5. 2017. Napaka v uvodu sklepa zunajobravnavnega senata predstavlja očitno pisno pomoto, ki ob upoštevanju, da je bil obdolženčevemu zagovorniku (v obravnavani zadevi edini) predlog za podaljšanje pripora vročen in da je zagovornik nanj odgovoril, na zakonitost izpodbijanega sklepa ne more vplivati.
Zagovornikove navedbe glede nasprotja v razlogih izpodbijanega sklepa niso konkretizirane, zato jih Vrhovno sodišče ne more presojati (prvi odstavek 424. člena ZKP). V zvezi z zatrjevano kršitvijo 22. člena URS je potrebno poudariti, da je odločanje o odreditvi in podaljšanju pripora vedno individualizirano in mora sodišče poleg objektivnih kot odločilne upoštevati tudi osebne okoliščine obdolženca (oziroma posameznih soobdolžencev). Primerjava soobdolžencev zgolj z vidika njihove (pred)kaznovanosti, brez poznavanja individualnih okoliščin konkretnega kaznivega dejanja in vloge soobdolžencev v njem ter celote subjektivnih okoliščin vsakega posameznega soobdolženca, ne zadostuje za zaključek, da se jih mora pri odločanju o odreditvi in podaljšanju pripora enako oziroma podobno obravnavati. Višje sodišče se je opredelilo do zagovornikovih navedb in (med drugim) obrazložilo, da je izbira ukrepa vezana na presojo individualnih okoliščin vsakega obdolženca (točka 38 obrazložitve sklepa višjega sodišča). Iz vsebine zagovornikovih navedb je tako razvidno, da s primerjavo dejanskih okoliščin med soobdolženci utemeljuje odreditev hišnega pripora za soobdolženega M. N., s čimer pod videzom kršitve ustavnih pravic po 14. in 22. členu URS uveljavlja nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.
dovoljenost revizije - novo pooblastilo odvetnika za vložitev revizije - zavrženje revizije
Novo pooblastilo za revizijo pomeni, da izvira iz časa, ko je stranki nastala pravica do vložitve izrednega pravnega sredstva, pravica pa ji nastane po pravnomočnosti sodbe ali sklepa, izdanega na drugi stopnji. Novega pooblastila v spisu ni, ampak le pooblastilo za revizijo, ki jo je pooblaščenec vložil zoper prejšnjo pravnomočno odločitev v zadevi.
kršitev kazenskega zakona - poslovna goljufija - zakonski znaki kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - preslepitev - opis kaznivega dejanja v izreku sodbe - obljuba plačila - poslovno sodelovanje - neizpolnitev pogodbenih obveznosti
S to odločbo Vrhovno sodišče odstopa od svoje prakse, po kateri je za uresničitev zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije v določenih primerih lahko zadostovalo že, če je opis dejanja (v povezavi z abstraktnim delom) vseboval navedbo, da se je dolžnik zavezal, da bo obveznosti izpolnil in/ali obljubljal plačilo, pa do izpolnitve obveznosti ob dospelosti ni prišlo.
Navedbe v opisu dejanja, da se je obsojenec "dogovoril za obliko in pogoje poslovanja" in da je "vsakokrat obljubljal redno plačilo", ob kasnejši (delni) neizpolnitvi pogodbenih obveznosti, po presoji Vrhovnega sodišča same zase ne zadostujejo za konkretizacijo zakonskega znaka preslepitve. Vsebina in narava teh ravnanj namreč nista takšni, da bi (že) na njuni podlagi bilo mogoče sklepati na obstoj tega zakonskega znaka. V obravnavani zadevi je v abstraktnem delu opisa dejanja sicer navedeno, da je obsojenec (pri sklenitvi in izvajanju pogodb) preslepil drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene. Vendar pa Vrhovno sodišče meni, da povezovanje abstraktnega dejanskega stanu kaznivega dejanja poslovne goljufije z opisom obsojenčevih ravnanj v konkretnem delu opisa ne prispeva h konkretizaciji znaka preslepitve oziroma njegove vsebine.
V opisu dejanja niso navedena nikakršna dejstva in okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče zanesljivo sklepati, da je obsojenec s tem, ko se je dogovoril za obliko in pogoje poslovnega sodelovanja in obljubljal redno plačilo, preslepil predstavnike oškodovane družbe, kot tudi ne, da je pri tem ravnal s preslepitvenim namenom.
Ravnanja, ki se očitajo obsojencu (dogovor za poslovno sodelovanje in obljube plačila), so po stališču Vrhovnega sodišča samo potrebni, ne pa hkrati tudi že zadostni pogoj za uresničitev zakonskega znaka preslepitve. Za uresničitev (konkretizacijo) znaka preslepitve se v takih primerih (opisov) ravnanj zahteva (bistveno) več. To pa je vedenje oziroma zavest storilca, da kljub danim pogodbenim zavezam in obljubam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo. To storilčevo zavest lahko izpeljujemo le iz dejanskih okoliščin, ki zanesljivo in izkustveno kažejo na obstoj zakonskega znaka preslepitve. Takšna konkretizacija preslepitve pa spada v tenor obtožnega akta oziroma izrek sodbe.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - nezadovoljstvo z delom sodnika - vzdrževanje reda na glavni obravnavi - dvom v nepristranskost sodnika pristojnega sodišča - izločitev sodnika - konfliktnost stranke v postopku
V situaciji, ko toženca, s svojimi dejanji (vložitvijo številnih predlogov za izločitev sodnice, predlogi za delegacijo, obnašanjem na narokih) sama ustvarjata situacije, v katerih nato odziv sodišča (zavrnitev predlogov, ukrepe za vzdrževanje reda) dojemata in izpostavljata kot neenakopravno in pristransko obravnavanje, bi ugoditev njunemu predlogu za prenos pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče pomenilo pravzaprav izigranje instituta delegacije. Ker mora sodnik vselej ravnati tako, da varuje nepristranskost in neodvisnost sojenja ter ugled sodniške službe (prvi odstavek 2. člena ZSS), mora biti sposoben za objektivno odločanje v vseh sporih, tudi v takih, ko mora procesno disciplino zagotoviti z zakonsko predvidenimi disciplinskimi ukrepi. Dejstva, da je sodnica drugemu tožencu izrekla disciplinski ukrep in da je varnostnik sodišča zoper njega podal kazensko ovadbo, sodnica pa kot pri dogodku prisotna izjavo v predkazenskem postopku, zato v širšem smislu še vedno pomenijo ukrep(e) za vzdrževanje reda na obravnavi in nemoten tek sodnega postopka, ne pa okoliščine, ki bi kazale na obstoj nevarnosti oziroma ogroženosti nepristranskosti sojenja.
V delu, ko revidentka poskuša izpostaviti nejasnost in protislovnost ugotovitev glede dokončnega zneska kupnine, preskakuje pravna sredstva (prvi odstavek 367. člena ZPP, po katerem je predmet revizijskega preizkusa pravilnost sodbe sodišča druge stopnje, s katero je prvostopna odločitev prestala pritožbeni preizkus). Takšnega očitka namreč v pritožbi ni uveljavljala, nasprotno - v njej je posebej celo izpostavila nepotrebnost obrazlaganja sodišča prve stopnje, da je kupnino prejela, ker da to ni predmet te pravde in da bo vprašanje plačila kupnine morda predmet drugega pravdnega postopka.
Opisani tožnikov enostranski "poseg" v pogodbo, ki se na njen vsebinski telos ne nanaša, ne vsebuje takšnih pogodbenih sestavin, katerih ne bi mogla upoštevaje že doseženo voljo pogodbenikov o kupoprodaji nepremičnine ter o vseh glavnih in stranskih točkah pogodbe vnesti ena od pogodbenih strank sama brez posledic za njihovo pravno opolnomočenost.
ugotovitev obstoja lastninske pravice na nepremičnini - pridobitev lastninske pravice - varstvo lastninske pravice - geodetska napaka - razsojena stvar (res iudicata) - identiteta spora - objektivna identiteta - subjektivna identiteta - trditvena podlaga - bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Čeprav je tožbeni predlog isti, dejanska podlaga pravnomočne sodbe in v tej pravdi identičnega zahtevka ni enaka: V prvi zadevi dejanska podlaga obsega sklop dejstev, ki vodijo v pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja in/ali pravnega posla; "geodetska napaka" je bila obravnavana le v tem kontekstu (njen možen vpliv na posest tožnika in/ali vključenost parcele v pravni posel za pridobitev lastninske pravice). V tej pravdni zadevi pa tožnik zasleduje varstvo že obstoječe lastninske pravice na nepremičnini zaradi napačnega ravnanja geodetske uprave. Dejansko podlago tožbe torej predstavlja sklop dejstev, povezanih z vprašanjem, ali je zaradi napačnega zarisa parcele št. 691/2 okrnjena tožnikova lastninska pravica na nepremičnini.
ZKP člen 420, 420/1, 423, 423/2.. ZPPre člen 8, 8/4.
parlamentarna preiskava - zahteva za varstvo zakonitosti - dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - druga odločba - pravnomočno končan kazenski postopek - zaseg predmetov kršitve
Razen v primeru izrecno določenih izjem, zahteva za varstvo zakonitosti torej ni mogoča zoper odločbo sodišča, preden kazenski postopek ni pravnomočno končan. Tudi v predmetni zadevi je bila odredba izdana v začetni fazi postopka parlamentarne preiskave, ki še ni zaključena. Tako niti ob analogni uporabi določb ZKP, na katere napotuje 19. člen ZPPre, ni podlage za sklepanje, da je predmetna zahteva za varstvo zakonitosti dovoljena.
ZPP člen 8, 339, 339/1, 339/1-8, 339/1-14, 339/1-15.
bistvena kršitev določb pravdnega postopka - formalna dokazna ocena - protispisnost - pravica do izjave v postopku - razlogi o odločilnih dejstvih
V izpodbijanih sodbah sodišč je ocenjen vsak dokaz posebej in vsi skupaj ter upoštevan tudi uspeh celotnega postopka. Pojasnjeno je, katere dokaze in zakaj sta sodišči ocenili kot verodostojne in katere ne. Dokazna ocena je atomistično-holistična oziroma analitično-sintetična, ter v svoji koherentnosti in celovitosti tudi skrbna in prepričljiva.
Kolikor pa revident poskuša omajati dokazno vsebinsko prepričljivost oz. življenjsko izkustveno verodostojnost dokazne ocene predvsem z očitkom o nezadostni tožnikovi dokazni aktivnosti pri utemeljevanju svojih navedb in izpovedb ter obširnim izpostavljanjem izpovedb prič C. C. in A. A., ki naj bi pričala v njegovo korist, ter svojih izpovedb, in s prikazovanjem dokaznih zaključkov, oprtih predvsem na tožnikove izpovedbe, kot nenavadnih in nelogičnih, pa že nedopustno izpodbija dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje (tretji odstavek 370. člena ZPP). Tako tudi očitek, da ni logično, da ga tožnik ni vprašal, zakaj bo uporabil sporni znesek, ki naj bi mu ga posodil, spada v sfero vsebinske neprepričljivosti, torej v sfero presoje na podlagi nenapisanih, neformalnih dokaznih pravil, kar pomeni zgolj zatrjevanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja.
Procesna kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je lahko storjena le v primeru napačnega povzetka oziroma "prepisa" besedila listine, zapisnika o izvedenih dokazih ali prepisov zvočnih posnetkov v razlogih sodbe o odločilnih dejstvih tako, da obstaja medsebojno nasprotje med njihovo dejansko vsebino in zapisi v razlogih, torej če sodišče kakšno listino ali zapisnik o izpovedbah oziroma prepis zvočnega posnetka v razlogih povzame oziroma citira v nasprotju z njihovo vsebino; v to procesno kršitev torej ni mogoče uvrstiti tudi situacij, ko sodišče interpretira izvedene dokaze, z dokazno oceno pa pravdna stranka ne soglaša.
Sodišče se je dolžno opredeljevati le do pravno pomembnih okoliščin in pravno pomembnih očitkov procesne in tudi materialno pravne narave. Če pri svoji dokazno - dejanski presoji izključi konkretni zakonski dejanski stan, ki bi lahko potrdil pravno tezo ene od pravdnih strank, s tem implicite in nujno zavrne tudi pravno pomembnost vseh tistih ugovorov pravne narave, ki na njem temeljijo oziroma iz njega črpajo svojo pravno aktualnost.