upravičenec do odkupa - privatizacija (zasedenih) stanovanj - namen privatizacije - smrt imetnika stanovanjske pravice po privolitvi lastnika v prodajo stanovanja - dedovanje pravice do odkupa
Mati tožnikov (imetnica stanovanjske pravice) je umrla pred sklenitvijo prodajne pogodbe za obravnavano stanovanje in je ostalo to nezasedeno (nasprotnih trditev ni). Toda zasedeno je bilo, ker ga je zasedala mati ob uveljavitvi stanovanjskega zakona, ob podaji zahteve za odkup, ob privolitvi tožene stranke kot lastnika, da proda stanovanje, in ob končanju denacionalizacijskega postopka, ko ni bilo več ovir, da bi tožena stranka izpolnila svojo zakonsko dolžnost in obveznost. Mati tožnikov bi tako postala lastnica in po njeni smrti bi tožnika kot dediča stanovanje dedovala. Tožena stranka, ki ni izpolnila zakonske in pogajalske obveznosti, zato ne sme odkloniti sklenitve pogodbe in tako izkoristiti naključje, ki se je primerilo drugi stranki v času, ko je bila na potezi tožena stranka. V takšnem primeru, kot je obravnavani, bi bilo v nasprotju z duhom omenjenih privatizacijskih in prehodnih določb stanovanjskega zakona odkloniti zahtevo tožnikov za sklenitev pogodbe, ker nista bila navedena v najemni pogodbi matere kot imetnice stanovanjske pravice. Po njej sta podedovala pravico skleniti pogodbo, do katere sklenitve ni prišlo zaradi ravnanja tožene stranke kot prodajalca.
ZPP (1977) člen 77, 77/1, 77/2, 332, 332/1-5.SZ člen 22, 29, 145, 145/2, 159.
zahteva za varstvo zakonitosti - sodba zaradi izostanka - sposobnost biti pravdna stranka - skupnost lastnikov stanovanj - skupnost stanovalcev - hišniško stanovanje - tožba na izpraznitev
Opredelitev pri oznaki tožeče stranke, da jo zastopa skupnost stanovalcev, je napačna in v izrecnem nasprotju s tožbi priloženo pogodbo z dne 22.5.1992. Oznaka tožeče stranke le kot lastnikov stavbe ... pa ne zadostuje, ker ni dovolj opredeljena v smislu prvega odstavka 77. člena ZPP. Tudi, če bi bilo oznako tožeče stranke lastniki določene stavbe mogoče dobrohotno razumeti kot skupnost lastnikov te stavbe, taka oznaka tožeče stranke ne bi bila zadostna, ker zanjo ni izkazan pogoj iz drugega odstavka 77. člena ZPP, torej da ima ta konkretna skupnost lastnikov tudi lastnost pravne osebe, kot pravilno opozarja zahteva za varstvo zakonitosti, ki po obrazloženem tudi utemeljeno uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 5.tč.1.odst.332. čl. ZPP v povezavi s 77.čl. ZPP.
izpraznitev stanovanja - lastninjenje - imetništvo pravice uporabe kot kriterij lastninjenja - privatizacija - prodaja stanovanj iz 2. odst. 113. člena SZ - plačilo denarnega nadomestila prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice
Prejšnji imetniki stanovanjske pravice so lahko uveljavljali dvoje vrst privatizacijskih pravic: ali odkup stanovanja ali izplačilo 30% nadomestila vrednosti stanovanja v primeru njegove izpraznitve, če so izpolnjevali predpisane pogoje. Lastniki iz 111. do 115. člena SZ so morali prodati tudi stanovanja iz drugega odstavka 113. člena SZ, za katera ni bila vložena zahteva za denacionalizacijo ali pa če je bila taka zahteva zavrnjena (prvi odstavek 123. člena SZ, ki sicer ureja roke za uveljavljanje pravice nakupa, medtem ko obveznost prodaje stanovanj določa že 117. člen SZ). Pravico do izplačila 30%
nadomestila pa ureja 126. člen SZ. Ta sicer v prvem odstavku ne določa obveznosti izplačila tudi za lastnike stanovanj iz drugega odstavka 113. člena SZ. Toda razlaga privatizacijskih določb stanovanjskega zakona pripelje lahko le do sklepa, da zadeva obravnavana obveznost tudi lastnika takih stanovanj, kadar ga prejšnji imetnik stanovanjske pravice izprazni. Namreč kadar denacionalizacijski zavezanec ne vrne stanovanja denacionalizacijskemu upravičencu, mora stanovanje prodati prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice. Če se ta ne odloči za nakup, ostane denacionalizacijski zavezanec lastnik stanovanja (tako kot ostalih stanovanj, olastninjenih po določilu 112. člena SZ). Čeprav veljajo za stanovanja iz drugega odstavka 113. člena SZ določene modalitete, sta prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice na takih stanovanjih ostali obe spredaj omenjeni privatizacijski pravici. To je razvidno predvsem iz (noveliranega) 125. člena SZ, katerega srž je glede privatizacijskih upravičenj prejšnjega imetnika stanovanjske pravice v naslednjem: če mu denacionalizacijski upravičenec, ki mu je bilo stanovanje vrnjeno, ne proda stanovanja oziroma ne izplača odpravnine, mora te obveznosti do prejšnjega imetnika stanovanjske pravice izpolniti denacionalizacijski zavezanec. Če mora tako navedene obveznosti izpolniti celo v primeru, ko vrne stanovanje denacionalizacijskemu upravičencu, je pravno logičen edino sklep, da njegove obveznosti do prejšnjega imetnika stanovanjske pravice ne morejo biti manjše v primeru, ko stanovanja ne vrne in mu torej to ostane. Njegove obveznosti do prejšnjega imetnika stanovanjske pravice so v takih primerih torej enake kot do imetnikov stanovanjske pravice v stanovanjih, na katerih je postal lastnik po določbah 112. člena SZ.
STANOVANJSKO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA - STVARNO PRAVO
VS03874
SZ člen 116, 116/3, 117, 117/1. ZTLR člen 43.ZZK člen 101.
privatizacija stanovanj - pridobitev lastninske pravice - preureditev ali nadzidava skupnih prostorov v stanovanjski hiši - materialna vlaganja - izbrisna tožba
Za vpis lastninske pravice na stanovanjih, pridobljenih s preureditvijo ali nadzidavo skupnih prostorov, mora biti izpolnjena ena od nadaljnjih dveh predpostavk: da je bila preureditev opravljena na podlagi gradbenega dovoljenja oziroma odločbe o dovolitvi priglašenih del. Ta pravna podlaga v obravnavanem sporu ni podana, ker sta sodišči nižjih stopenj ugotovili, da toženec za gradbene posege na podstrešju ni imel navedenih odločb. Poleg tega pa predmet pridobitve lastninske pravice na navedeni način ne morejo biti stanovanja, na katerih je stanovalec imel stanovanjsko pravico.
Lastninsko pravico na takih stanovanjih je lahko prejšnji imetnik stanovanjske pravice pridobil na podlagi privatizacijskih določb SZ (117. in naslednji členi SZ). Če pa je tak stanovalec za pridobitev stanovanjske pravice prispeval dodatna sredstva, lahko ob izpolnjenih predpostavkah iz tretjega odstavka 116. člena SZ zahteva od lastnika priznanje solastniškega deleža na stanovanju v sorazmerju s svojo vlogo.
ZOR člen 26, 27, 28, 73.SZ člen 117, 117/1. ZAKON O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O POGOJIH ZA PRODAJO STANOVANJSKIH HIŠ IN STANOVANJ V DRUŽBENI LASTNINI (1988) člen 6.
prodajna pogodba - upravičenci za odkup stanovanj v družbeni lasti pred uveljavitvijo SZ - privatizacija stanovanj po členu 117/1 SZ - lastninska pravica - pridobitev - sklenitev pogodbe - soglasje volj - izjava volje - obličnost
Ko je V. 20.11.1990 sklenila prodajno pogodbo z J. R., je veljal Zakon o pogojih za prodajo stanovanjskih hiš in stanovanj v družbeni lastnini (Ur.l. SRS, 38/86), ki je v svoji prvotni obliki omogočal odkup stanovanja le imetniku stanovanjske pravice, toda novela (Ur.l. SRS, 46/88) je spremenila 6. člen Zakona. Od spremembe Zakona je bilo mogoče prodati zasedeno stanovanjsko hišo ali stanovanje imetniku stanovanjske pravice, s soglasjem imetnika stanovanjske pravice pa tudi uporabniku te stanovanjske hiše ali stanovanja. Za izjavo je zakon določal strogo obličnost (pisna oblika, overjena pri sodniku), sicer je bila pogodba nična. Šele SZ je krog upravičencev do odkupa zasedenega stanovanja ali stanovanjske hiše razširil na ožje družinske člane in tedaj bi bilo ob dopolnitvah prodajne pogodbe mogoče prenesti lastninsko pravico vsaj na tožnico. Zato tožnika sprva, t.j. do uveljavitve SZ ne bi mogla kupiti spornega stanovanja od J. R., kasneje, ko bi bilo to mogoče, pa jima pok. V. tega ni omogočila.
privatizacija stanovanj - upravičenec do okupa - zakonca - pisna privolitev imetnika stanovanjske pravice - tožba na odkup stanovanja kot nadomestilo pisne privolitve za odkup
Kadar zakonec kot ožji družinski član imetnika stanovanjske pravice brez njegove pisne privolitve sam zahteva odkup stanovanja po določbi 117. člena SZ, tožbo za odkup stanovanja pa nato vložita oba zakonca, je pisna privolitev tistega zakonca, ki je imetnik stanovanjske pravice, nadomeščena najmanj takrat, ko je ta še v zakonitem roku tudi sam podal zahtevo za odkup stanovanja. Zato je podana njuna skupna aktivna legitimacija v pravdi.
Hišniško stanovanje je bilo po določbah 40. člena prej veljavnega zakona o stanovanjskih razmerjih funkcijsko stanovanje, na katerem ni bilo mogoče pridobiti stanovanjske pravice do začasne uporabe, če stanovalec ne bi opravljal del v hiši, v kateri je stanovanje oziroma v več stavbah v njeni okolici. Pravica uporabljati hišniško stanovanje pa je bila omejena na čas, dokler je hišnik opravljal dela (kurjača, vzdrževalca dvigal in sploh hišniška), ki so bila navedena v pogodbi. V hišniškem stanovanju tak stanovalec ni imel položaj imetnika stanovanjske pravice, ki bi mu omogočal odkup stanovanja po določbah 117. in naslednjih členov SZ.
privatizacija stanovanj - popolnost zahteve za odkup stanovanja - predložitev pisne izjave o okoliščinah iz člena 128/2 in 148/2 SZ - vrednost točke
Zmotno je materialnopravno stališče revidentke, da je podaja pismene izjave o okoliščinah iz drugega odstavka 128. člena in drugega odstavka 148. člena SZ zakonska obveznost upravičenca do nakupa stanovanja, zaradi česar naj bi bilo brez take izjave vloženo zahtevo šteti za nepopolno vlogo. Iz zakonske dikcije navedenih členov jasno izhaja, da gre le za pravico lastnika stanovanja, da v določenih primerih odkloni sklenitev kupne pogodbe in ne za obveznost prejšnjega imetnika stanovanjske pravice, da s pisno izjavo dokazuje neobstoj okoliščin, ki bi upravičevale lastnika k zavrnitvi zahteve za prodajo stanovanja.
Tožnica, ki je v pravdi dokazala, da je bila odklonitev zahteve za prodajo stanovanja neutemeljena, upravičeno zahteva sklenitev kupne pogodbe pod pogoji, ki bi jih imela, če tožena stranka z izpolnitvijo svoje zakonske obveznosti ne bi odlašala. To pa narekuje upoštevanje vrednosti točke iz 121. člena SZ, ki je veljala na 30. dan po vložitvi zahteve za prodajo stanovanja.
SZ člen 117, 117/1. ZSR člen 10, 18, 18/3, 18/4, 18/5, 19, 19/3.
privatizacija stanovanj - pridobitev stanovanjske pravice - status uporabnika stanovanja po odselitvi imetnika stanovanjske pravice
Za ta spor pa je pomembno, da je stanovanjsko pravico pridobil tudi tisti uporabnik stanovanja, ki je ostal v stanovanju po smrti imetnika stanovanjske pravice (18. člen ZSR) ali po tistem, ko je imetnik stanovanjske pravice trajno prenehal uporabljati stanovanje (19. člen ZSR), pa stanodajalec ni v dveh letih po smrti imetnika stanovanjske pravice oziroma po njegovem prenehanju uporabe stanovanja zahteval izselitve uporabnikov (peti odstavek 18. člena ZSR in tretji odstavek 19. člena ZSR). Okoliščina, da uporabnik ni ravnal po tretjem odstavku 18. člena ZSR, mu pravice trajno in neovirano uporabljati stanovanje ni odvzela. Prav pasivnost stanodajalca pa je s potekom dvoletnega prekluzivnega roka iz petega odstavka 18. člena ZSR povzročila, da je pravica uporabnika trajno in neovirano uporabljati stanovanje dejansko in pravno prerasla v status imetništva stanovanjske pravice. Ob izpolnjenih pogojih je tako dotakratni uporabnik stanovanja pridobil stanovanjsko pravico mimo določbe 10. člena ZSR. Zato je pravno zmotno stališče revizije, da je bila odločba stanodajalca po četrtem odstavku 18. člena ZSR konstitutivne narave.
UZITUL člen 9, 14.SZ člen 117, 117/1, 123, 147. UREDBA O IZVEDBI PRIVATIZACIJE STANOVANJSKIH HIŠ IN STANOVANJ, PREVZETIH OD ORGANOV IN ORGANIZACIJ BIVŠE SFRJ IN JLA člen 2, 2/2, 2/3.
vojaško stanovanje - odkup stanovanja po 117. členu SZ - pridobljene pravice
Tudi po Uredbi o izvedbi privatizacije stanovanjskih hiš in stanovanj, prevzetih od organov in organizacij bivše SFRJ in JLA (Uradni list RS, št. 61/92, v nadaljevanju uredba), se privatizacija stanovanjskih hiš in stanovanj, ki so bila državno premoženje nekdanje SFRJ, izvede v skladu z določili SZ, tj. po določbah 117. in naslednjih členov tega zakona. V 2. odstavku 2. člena te uredbe je sicer res določeno, da se stanovanja, prevzeta od JLA, ki so bila dodeljena po 6.1.1991, privatizirajo, če so bila dodeljena v skladu s predpisi, ki so veljali v Republiki Sloveniji. Vendar pa si tožnik to določbo zmotno razlaga. Če bi bila njegova razlaga točna, do privatizacije ne bi imeli pravice vsi tisti, ki so stanovanja pridobili pred tem datumom. Da pa naj bi ta rok veljal tudi po uveljavitvi SZ, pa je v nasprotju z že navedeno določbo uredbe, da se stanovanja privatizirajo po pogojih iz SZ. Uredba v 3. odstavku 2. člena drugače od SZ določa le začetek teka roka iz 123. in 147. člena SZ.
Tožena stranka je v dopisu z dne 31.3.1993 določila širši krog upravičencev, kot ga določa SZ. Vendar pa mora sodišče to "širitev", če ni povsem jasno določena, restriktivno tolmačiti, ker pomeni omejitev lastninske pravice zavezanca. Obveznost prodaje stanovanja po privatizacijskih pogojih namreč pomeni prodajo za ceno, ki je bistveno nižja od tržne. Če tožena stranka ne uvršča tožnika v krog oseb, ki ga zajema navedeni dopis, in med njima tudi ni bila sklenjena nobena pogodba, ki bi toženo stranko zavezovala, lahko tožnik od tožene stranke uspešno zahteva odkup po privatizacijskih pogojih SZ le, če ima tožena stranka status zavezanca po SZ v povezavi z ustavnim zakonom in uredbo. Morebitnega nekorektnega obnašanja predstavnikov tožene stranke (ustne obljube) pa v tem postopku ni mogoče obravnavati.
uporaba določb Zakona o stanovanjskih razmerjih po uveljavitvi Stanovanjskega zakona - prenehanje stanovanjske pravice - najemna pogodba - odpovedni razlogi - neuporaba stanovanja ali oddaja v podnajem po uveljavitvi SZ brez soglasja lastnika - tožba na izpraznitev stanovanja
Stališče tožeče stranke, da je za odločitev v tej zadevi potrebno uporabiti določila Zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR), po oceni revizijskega sodišča ni pravilno. Tožeča stranka pri tem očitno misli na določilo 2. odstavka 159. člena SZ, ki določa, da se ZSR uporablja do sklenitve najemne pogodbe. To določbo pa je potrebno razlagati v povezavi s 141. členom SZ. ZSR je mogoče uporabiti le za prehodno urejanje razmerij med lastnikom stanovanja in imetnikom stanovanjske pravice glede pravic in obveznosti, ki izvirajo iz uporabe stanovanja. Ne more pa se ta prehodna določba razlagati tako, da se do sklenitve najemne pogodbe podaljšuje pravni režim prejšnjega ZSR za stanovanje, ki je bilo prej v družbeni lastnini, z uveljavitvijo SZ pa je bilo olastninjeno (členi 111-116 SZ). Imetništvo stanovanjske pravice po ZSR ima posledice pri vzpostavitvi najemnih razmerij po SZ za tiste imetnike, ki so to pravico imeli na dan uveljavitve SZ. Slednji zakon pa na novo ureja razmerja med lastniki in najemniki. Sklenitev najemne pogodbe pa je dolžnost, ki jo je SZ naložil lastnikom stanovanj. Ti lahko odklonijo sklenitev najemne pogodbe le v obsegu razlogov, ki so navedeni v 148. členu SZ; kar pomeni, le tistim neupravičenim osebam, ki na dan uveljavitve SZ niso bile imetnice stanovanjske pravice ali pa so bile to neupravičeno po določbah ZSR.
ZSR v 19. členu določa, da imetnik stanovanjske pravice, ki trajno neha uporabljati stanovanje, izgubi stanovanjsko pravico. Torej imetnik stanovanjske pravice to pravico izgubi tudi pred pretekom šestmesečnega roka, če stanodajalec dokaže, da se je imetnik stanovanjske pravice izselil iz stanovanja z namenom trajno prenehati uporabljati stanovanje.
privatizacija stanovanj - upoštevanje okoliščin glede pravice do odkupa v času uveljavitve SZ - prenehanje stanovanjske pravice - zamenjava stanovanj
Na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo določilo prvega odstavka 117. člena SZ, ki določa, da morajo lastniki prodati stanovanje na zahtevo imetnika stanovanjske pravice, ki je to pravico na dan uveljavitve tega zakona imel... To določilo je sodna praksa strogo upoštevala v vseh primerih, v katerih je odločala, zato je tudi v danem primeru bistveno imetništvo stanovanjske pravice na določenem stanovanju na dan vložitve zahteve in odkupa stanovanja in na dan uveljavitve SZ dne 19.10.1991.
SZ člen 58, 117, 117/1. ZPP (1977) člen 297, 297/3, 374.UZITUL člen 9.
vojaško stanovanje - razpolaganje s stanovanji v času moratorija - odločba poveljstva garnizije po 25.6.1991 - nezakonita vselitev - privatizacija stanovanj - odlonitev sklenitve prodajne pogodbe - tožba na izpraznitev - dodelitev prejšnjega ali drugega primernega stanovanja - zakup - prepoved reformatio in peius
Ker je toženec svojo pravico do vselitve v garsonjero med postopkom uveljavljal v obliki materialnopravnega ugovora proti samemu izpraznitvenemu tožbenemu zahtevku, bi morali obe nižji sodišči ta ugovor pri odločanju o tem tožbenem zahtevku oceniti in upoštevati (tretji odstavek 297. člena ZPP). Ob pravilnih ugotovitvah obeh nižjih sodišč, da odločba Komande garnizije L. z dne 21.8.1991 ni predstavljala veljavnega pravnega naslova za toženčevo preselitev v enoinpolsobno stanovanje, ista odločba ne more imeti za posledico toženčeve obveznosti, da se iz tega stanovanja izseli na cesto. Prav ta odločba je bila namreč razlog za toženčevo izselitev iz garsonjere. Prenehanje uporabe garsonjere zato ne more imeti za posledico prenehanja zakupnega razmerja. Tudi v taki pravni situaciji, je potrebno vzpostaviti prejšnje stanje, torej tako, kot bi bilo, če odločba sploh ne bi bila izdana. Toženec se res mora izseliti iz večjega stanovanja, vendar je njegova dolžnost pogojena z istočasno obveznostjo tožeče stranke, da mu omogoči vselitev v prejšnje manjše ali temu enakovredno stanovanje s statusom, kot ga je na manjšem stanovanju imel.
Procesna kršitev o odločitvi v škodo edinega pritožnika bi bila podana, če bi sodišče druge stopnje (v času prvega pritožbenega odločanja) v nasprotju z določbo 374. člena ZPP (prvo) sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v škodo stranke, ki se je edina pritožila. V prvem pritožbenem odločanju pa ni prišlo do spremembe izpodbijane sodbe, temveč do njene razveljavitve in vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri taki odločitvi ni bilo o ničemer pravnomočno odločeno, kot zmotno uveljavlja revizija, saj je bila sodba sodišča prve stopnje v celoti razveljavljena. Prepoved reformatio in peius iz 374. člena ZPP lahko torej krši le pritožbeno sodišče, kadar izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni v škodo edinega pritožnika.
razpolaganje z vojaškimi stanovanji v času moratorija - odločba komande garnizije (stanovanjskega organa) po 25.6.1991 - preselitev v enakovredno stanovanje - stanovanjska pravica - obseg stanovanjske zaščite
Spričo pridobljene stanovanjske pravice na prejšnjem stanovanju, ki je toženka ni izgubila na v zakonu predpisan način (res ga je sicer toženka nehala uporabljati, vendar ga je izročila v uporabo pravnemu predniku tožeče stranke), je zato upravičena bodisi, da se preseli nazaj vanj bodisi, da dobi na voljo drugo (prejšnjemu) enakovredno stanovanje. Le tako je toženki zagotovljen pravovarstveni zahtevek, ki izvira iz pridobljene stanovanjske pravice, po naši prejšnji ustavni ureditvi celo povzdignjene v ustavno zagotovljeno človekovo oziroma občanovo pravico (206. člen ustave socialistične Republike Slovenije, Ur. list SRS, št. 6/74). Pri tej pravici ni šlo za premoženjsko pravico (1. člen ZSR), zaradi česar ni mogoče uporabiti v zvezi z njenim zagotavljanjem in varstvom neposredno obligacijskopravnih predpisov, po katerih, če vzpostavitev prejšnjega stanja z vrnitvijo stvari zaradi dejanskih ali pravnih razlogov ni možna, gre upravičencu ustrezno denarno nadomestilo. Pri stanovanjski pravici kot nepremoženjski je namreč drugače. Če vzpostavitev stanja, kakršno je bilo pred preselitvijo imetnika stanovanjske pravice brez veljavnega pravnega naslova iz kakršnegakoli upoštevnega razloga ni mogoča, ima takšen imetnik pravico do drugega ustreznega stanovanja. To seveda tudi prinese dolžnost izprazniti sedanje stanovanje, ko mu je ponujeno drugo (prejšnjemu) ustrezno stanovanje (če se želi ali ne vseliti vanj, je to pač njegova stvar).
SZ člen 5, 5/1, 5/2, 54, 54/2, 117, 117/1, 128, 128/2, 129, 129/1, 129/2. ZSR člen 60, 60/1, 60/2.
privatizacija stanovanj - primerno stanovanje - izjeme od obveznosti lastnika prodati stanovanje - stanovanje v stanovanjski hiši, predvideni za celovito prenovo - odkup nadomestnega stanovanja - drugo primerno stanovanje po členu 129/2 SZ
Ko mora lastnik ponuditi v odkup prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice drugo stanovanje po drugem odstavku 129. člena SZ, se primernost slednjega ravna po 5. členu SZ in torej ne gre za primernost, ki bi ustrezala stanovanju, ki ga zaseda bivši imetnik stanovanjske pravice.
privatizacija stanovanj - upravičenci do odkupa - pisna privolitev imetnika stanovanjske pravice po 117/1 SZ - pravica imetnika stanovanjske pravice do odkupa, če je ne izkoristi ožji družinski član, na katerega je bila prenešena - nezakonita vselitev - tožba na izpraznitev stanovanja
Po 118. členu Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91 in 21/94, v nadaljevanju SZ) s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe kupec prevzame vse pravice in obveznosti, ki jih imajo lastniki stanovanj, če ni v tem zakonu drugače določeno. Med pravicami, ki so posebej urejene v SZ, je tudi pravica lastnika zahtevati izselitev nezakonito vseljenih oseb iz svojega stanovanja.
SZ ne vsebuje prepovedi odkupa stanovanja s strani imetnika stanovanjske pravice, če pravice do odkupa ne izkoristi oseba, ki ji je bila privolitev dana.
ZOR člen 403, 404, 405, 406, 407, 408.SZ člen 111, 117, 125, 129.
privatizacija stanovanj - razlogi in zavezanec za dodelitev drugega primernega stanovanja - alternativne obveznosti
Alternativne obveznosti so urejene v Zakonu o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) v členih 403 do 408. Iz navedenih določb izhaja, da gre za obveznost, ki ima dva ali več predmetov. Če izbire ni, ne gre za alternativno obveznost. Kakšne vrste je postavljeni zahtevek tožeče stranke, je materialnopravno vprašanje in ne procesnopravno, kot trdi tožeča stranka.
Prodaja drugega primernega stanovanja po privatizacijskih pogojih SZ je vezana na obveznost tistega, ki mora prodati določeno stanovanje, pa tega zaradi v zakonu določenih razlogov ne more storiti.
SZ člen 58, 59. ZSR člen 1, 1/2, 19, 19/1, 58, 58/1.
prenehanje stanovanjskega razmerja - trajna neuporaba stanovanja - izguba stanovanjske pravice - podstanovalska razmerja - nezakonita uporaba stanovanja
Ključno vprašanje v tem postopku je, ali je N. F. prenehalo stanovanjsko razmerje na spornem stanovanju in v posledici tega še podnajemniška pogodba med F. in toženko. Sodišči prve in druge stopnje sta pri tem izhajali iz ugotovitve, da v času od vselitve toženke v stanovanje 5.10.1991 do uveljavitve Stanovanjskega zakona 11.10.1991 (pravilno 19.10.1991, Ur.l. RS, št. 18/91-I, 21/94 in 23/96, SZ) še ni poteklo šest mesecev, da bi lahko po takratnem Zakonu o stanovanjskih razmerjih (Ur.l. SRS, št. 35/82 in 14/84, ZSR), stanovanjsko razmerje prenehalo zaradi neuporabe (58. člen ZSR). Pri tej presoji pa sta sodišči izhajali iz napačne razlage materialnega prava, torej 58. člena ZSR in pomena zakonske določitve šestmesečnega roka neuporabe stanovanja. Po preteku tega roka ni bilo več potrebno dokazovati namena trajnega prenehanja uporabe stanovanja (domneva iz 1. odst. 19. člena ZSR). Kadar pa so bile okoliščine take, da je namen trajnega prenehanja uporabe stanovanja bil jasno izkazan, je veljalo, da je imetnik stanovanjske pravice trajno prenehal uporabljati stanovanje že ob izselitvi. To je bilo potrebno posebej ugotoviti in v takem primeru je lahko stanovanjska pravica prenehala seveda prej kot po poteku šestih mesecev.