ZZVZZ člen 87, 87/1. Pravilnik o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme člen 23.
varstvo pri delu - nesreča pri delu
Za presojo vprašanja, ali je v konkretnem primeru podana pravno relevantna vzročna zveza, je potrebno ugotoviti, ali so bili prekršeni predpisi o varstvu pri delu in ali je posledica te kršitve ena od tistih posledic, ki jih je hotela ta pravna norma preprečiti. Najprej je treba upoštevati pasivne vzroke (zatrjevane opustitve), ki so lahko ustvarili nevarni položaj, ki ga želijo predpisi o varstvu pri delu preprečiti, ker računajo z določenim ravnanjem delavcev v konkretnem delovnem procesu.
Prisilna izterjava neplačane povprečnine, ki je bila določena s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v opr. št. ... z dne ..., izvrši po uradni dolžnosti.
Izvršba, ki se je začela po uradni dolžnosti, se vodi in se mora tako tudi izpeljati.
pomanjkanje procesne sposobnosti – pravdna sposobnost - veljavnost pooblastila – odvzem poslovne sposobnosti
Procesna sposobnost je splošna procesna predpostavka, na katero po uradni dolžnosti sodišče pazi ves čas postopka. Od njenega obstoja je odvisna tudi veljavnost pooblastila. Pri tem ni pomembno, da stranki poslovno sposobnost ni bila omejena oziroma odvzeta z odločbo sodišča v postopku, ki ga predvideva ZNP. Če sodišče posumi na pomanjkanje procesne sposobnosti ali če se na to stranka sama sklicuje, mora sodišče v tekočem postopku o tem izvesti potrebne dokaze in s stopnjo zanesljivosti ugotoviti ali je predpisana procesna predpostavka podana.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0061955
OZ člen 168, 168/3, 182, 351, 351/1, 352, 352/1. ZPP člen 2, 7, 7/1, 11, 11/1, 180, 180/1.
zastaranje odškodninske terjatve – začetek teka zastaralnega roka pri odškodninski terjatvi – sklepčnost – pravno priznana škoda – izgubljeni dobiček – bodoča škoda – načelo ekonomičnosti in pospešitve postopka
Odškodninska terjatev šteje za zapadlo z nastankom škode in takrat jo je že mogoče uveljavljati. Zastaranje pravice sodno uveljavljati takšno terjatev začne teči z dnem, ko oškodovanec izve za vse elemente, na podlagi katerih je mogoče opredeliti škodo, in ko izve za tistega, ki jo je povzročil. Zastaralni rok odškodninske terjatve torej začne teči, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in povzročitelja, ne pa od dneva, ko je izvedel za višino škode oziroma odgovornost povzročitelja škode.
Tekst :
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške.
Tožeča stranka je dolžna toženima strankama povrniti stroške odgovora na pritožbo, in sicer prvotoženi stranki v višini 3.396,91 EUR in drugotoženi stranki v višini 1.339,93 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.
O b r a z l o ž i t e v :
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je zahtevala povračilo škode, ki naj bi jo utrpela zaradi izgube slišnosti in poslušanosti. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov toženih strank.
2. Zoper navedeno sodbo je pravočasno pritožila tožeča stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov, predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.
3. Pritožba je bila vročeni v odgovor toženima strankama, ki navedbam v pritožbi nasprotujeta, predlagata potrditev izpodbijane sodbe ter priglašata stroške odgovora na pritožbo.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Da bi sodišče lahko ugodilo denarnemu odškodninskemu zahtevku, mora tožeča stranka konkretno navesti (2. člen ZPP) in dokazati vse predpostavke odškodninske odgovornosti za vtoževano škodo, in sicer:
- konkretno protipravno dejanje (v obravnavanem primeru protipraven poseg v pritožnikove pridobljene pravice oziroma protipravno podeljevanje radijskih frekvenc konkurenčnim radijskim postajam v območju tožeče stranke),
- nastanek in višino škode,
- obstoj pravnorelevantne vzročne zveze med očitanim ravnanjem in nastalo škodo in
Očitano ravnanje ima elemente civilnega delikta takrat, ko so kumulativno (hkrati) izpolnjene zgoraj navedene predpostavke. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je le-ta zahtevala povračilo škode zaradi izgube slišnosti in poslušanosti s pravilno ugotovitvijo, da ni izpolnjena ena od štirih predpostavk za obstoj odškodninske odgovornosti, ki morajo biti podane kumulativno: tožeča stranka s tožbo namreč ni zahtevala plačila izgubljenega dobička, pač pa stroške, potrebne za povrnitev njenega tržnega položaja, kot ga je imela pred izgubo slišnosti in poslušanosti. Zaradi načela ekonomičnosti in pospešitve postopka (prvi odstavek 11. člena ZPP) v primeru, ko sodišče ne ugotovi enega od pogojev odškodninske terjatve, ni potrebno ugotavljati še obstoja drugih elementov in v zvezi s tem ni potrebno izvajati dokazov.
6. Sklepčnost pomeni, da iz dejstev, ki jih je tožnik navedel v tožbi, izhaja tista pravna posledica, ki jo tožnik zatrjuje v zahtevku. Sklepčnost tožbe pomeni tožnikovo trditveno breme (prvi odstavek 7. člena ZPP). V formalnem pogledu predstavlja trditveno breme dolžnost tožnika, da v tožbi navede dejstva, na katera opira zahtevek (prvi odstavek 180. člena ZPP); če tega ne stori, je tožba formalno pomanjkljiva, kar lahko v končni posledici pripelje do njenega zavrženja (108. člen ZPP). V vsebinskem pogledu pa predstavlja trditveno breme dolžnost tožnika, da navede vsa tista dejstva, ki utemeljujejo zahtevek. Gre torej za posebno strankino dolžnost do same sebe - če namreč tožnik tega bremena ne zmore, bo tožbeni zahtevek zavrnjen (prim. Jan Zobec: Nesklepčnost tožbe in zamudna sodba, Pravna praksa, št. 18/2002 in Vsebinski pogoji za izdajo zamudne sodbe in poizvedovalni postopek, Pravnik, let. 61 (2006), 11-12). Vsebinsko pomanjkljiva oziroma nesklepčna je torej tista tožba, pri kateri iz dejstev, ki jih zatrjuje stranka, ne izhaja pravna posledica, ki jo uveljavlja (utemeljenost oziroma neutemeljenost zahteve). Formalna pomanjkljivost je stvar procesnega prava; če se ne odpravi, je predvidena sankcija zavrženja vloge. Nasprotno pa je vsebinska pomanjkljivost vloge oziroma njena nesklepčnost stvar materialnega prava. Nanaša se na dejansko podlago vloge in pogojuje odločitev o neutemeljenosti zahteve (Nina Betteto, komentar Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, str. 439). Tožniku v tožbi sicer ni potrebno navesti vseh pravotvornih dejstev, bistveno pa je, da jih navede toliko, da omogočajo jasno identifikacijo zahtevka in njegovo ločitev od morebitnih drugih zahtevkov. Sklepčnost tožbe torej ni pogoj za njeno popolnost; samo nerazumljivo ali nepopolno vlogo pa je potrebno poslati tožniku v popravo (prvi odstavek 108. člen ZPP); če je ne popravi, jo sodišče zavrže. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek zaradi nesklepčnosti zavrnilo, je torej pravilna.
7. Kot izhaja iz pritožnikovih navedb, je bilo škodno dejanje storjeno s posegom v njegove pridobljene pravice oziroma s protipravnim podeljevanjem radijskih frekvenc konkurenčnim radijskim postajam v območju tožeče stranke, posledica tega pa je bila izguba slišnosti in poslušanosti. Kot navaja pritožnik, Uprava Republike Slovenije za telekomunikacije ni izvršila prepisa imetnika frekvence iz RTV X na Radio Y že takoj po prejetju dovoljenja RTV A 18. 02. 1997, pač pa je namesto tega napotila Radio Y na javni razpis 28. 12. 1998 po novem Zakonu o telekomunikacijah, v maju 1996 pa je brez razpisa izdala dovoljenje za Radio Z na frekvenci 94,9 MHz. Tožeči stranki je tudi zamenjala frekvenco 95,0 MHz na 88,9 MHz, pri čemer je na tej frekvenci začel delovati Radio B. Iz pritožnikovih navedb torej izhaja, da mu je škoda začela nastajati v letih 1996 do 1998. Ker je bila tožba vložena 20. 07. 2006, je tožbeni zahtevek zastaran (352. člen OZ). Na zastaranje ne more vplivati v postopku na prvi stopnji zatrjevano dejstvo, da je tožeča stranka dokaze in informacije o tem, da regulator škoduje tožeči stranki namerno ali iz hude malomarnosti, pridobila šele po letu 2004, dokončno pa šele po prejetih naročenih študijah leta 2005. Odškodninska terjatev šteje za zapadlo z nastankom škode in takrat jo je že mogoče uveljavljati. Zastaranje pravice sodno uveljavljati takšno terjatev začne teči z dnem, ko oškodovanec izve za vse elemente, na podlagi katerih je mogoče opredeliti škodo, in ko izve za tistega, ki jo je povzročil (prvi odstavek 352. člena OZ). Zastaralni rok odškodninske terjatve torej začne teči, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in povzročitelja, ne pa od dneva, ko je izvedel za višino škode oziroma odgovornost povzročitelja škode.
8. O zahtevku za povračilo premoženjske škode je mogoče (ob obstoju temelja odškodninske odgovornosti) presojati le, če obstaja tudi pravno relevantna škoda. Tožeča stranka je tista, ki nosi dokazno breme, ne le za dokazovanje temelja odškodninske odgovornosti, temveč tudi za dokazovanje, da je pravno priznana premoženjska škoda nastala. Povedano drugače: na tožeči stranki je breme, da predloži dokaze o obstoju nastale škode. Tožeča stranka je v tem postopku uveljavljala stroške, ki bi jih imela s sanacijo oziroma povrnitvijo tržnega položaja pred izgubo slišanosti. Že sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni vtoževala navadne škode; iz njenih navedb bi bilo torej mogoče sklepati, da vtožuje izgubljeni dobiček. Toda tožeča stranka ni vtoževala plačila izgubljenega dobička za vsa leta od začetka izgubljanja dohodka, pač pa stroške, ki so potrebni za povrnitev njenega tržnega položaja pred izgubo slišnosti.
9. Pravni red kot pravno priznano bodočo škodo priznava le škodo zaradi izgubljenega dobička (prim. tretji odstavek 168. člena OZ) in za negmotno škodo (prim. 182. člen OZ). Noben zakonski predpis ne daje podlage, da bi tožeča stranka od tožene stranke lahko uspešno uveljavljala bodočo potencialno škodo, ki ji sploh še ni nastala kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Pri tem višje sodišče še dodaja, da tožeča stranka višine zatrjevane škode tudi sicer ni izkazala: v postopku na prvi stopnji se je sklicevala na izvedensko mnenje izvedenke finančne stroke S. J., kateremu pa sta obe toženi stranki izrecno nasprotovali. Dokaz po določbah ZPP je le izvedensko mnenje, ki ga je izdelal v konkretnem postopku postavljeni izvedenec, zato mnenje S. J. predstavlja le trditveno gradivo tožeče stranke, ne pa tudi dokaza za njene trditve. Tožeča stranka v postopku na prvi stopnji tudi sicer ni predlagala izvedbe dokaza z izvedencem, zaradi česar je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje o nesklepčnosti zahtevka po višini.
10. Nepravilno je stališče pritožnika, da imajo vse pojavne oblike škode značilnost pravno priznane škode. Pravno priznana škoda je zgolj tista škoda, za katero pravo kot sankcijo določa odškodninsko odgovornost. Sodišče prve stopnje pravilno navaja, da naše pravo ne pozna kategorije slišnosti in poslušanosti kot samostojne (premoženjske) kategorije. Tožeča stranka v tem postopku ni vtoževala nepremoženjske škode, zaradi česar pritožbene navedbe, ki se nanašajo na predmetno škodo kot na (ne)premoženjsko kategorijo, ne more biti upoštevne.
11. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).
12. Izrek o stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi pritožbene stroške, dolžna pa je toženima strankama povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško tarifo, predstavljajo pa stroške sestave odgovora na pritožbo, posveta s stranko, materialne stroške, sodno takso za odgovor na pritožbo in DDV (prvotožena stranka) oziroma sestavo odgovora na pritožbo, obvestila stranki ter materialne stroške (drugotožena stranka).
posebni revizor – domneva nepoštenega in nezakonitega poslovanja
Predlagatelj je predlagal imenovanje posebnega revizorja pod pogoji 2. odstavka 318. člena ZGD-1. Sporen je bil tretji pogoj, to je ali obstaja vzrok za domnevo, da je prišlo pri vodenju postopkov in poslov s strani nasprotnega udeleženca do nepoštenosti ali hujših kršitev zakona ali statuta. Predpisani standard verjetnosti, vzrok za domnevo nepoštenosti pri vodenju poslov ali kršitev zakona s strani predlagatelja je torej le obstoj suma, da je prišlo do neenakopravnega obravnavanja delničarjev in oškodovanja nasprotnega udeleženca.
OZ člen 1012, 1013, 1019, 1019/3, 1019/4. ZM člen 107, 108.
poroštvo – poroštvena pogodba – finančni leasing
Poroštvena pogodba je veljavno sklenjena, saj je v pisni obliki. Tožena stranka je s to pogodbo kot porok prevzela obveznost za plačilo vseh zapadlih neplačanih obveznosti leasingojemalca AA d.o.o. Njena odgovornost je podana po 3. in 4. odstavku 1019. člena OZ.
predlog za oprostitev plačila sodne takse – odlog plačila sodne takse – odločitev o celotnem predlogu stranke – pritožba zoper sklep, s katerim se predlogu stranke ne ugodi.
Tožeča stranka je ob vložitvi tožbe predlagala oprostitev plačila sodne takse, prvostopno sodišče pa je njenemu predlogu ugodilo le delno, in sicer tako, da je plačilo sodne takse odložilo za obdobje 12 mesecev. V preostalem delu predlogu tožeče stranke ni ugodilo, kar pa ne izhaja ne iz izreka ne iz obrazložitve izpodbijanega sklepa. Prvostopno sodišče bi tako, v okviru odločanja o celotnem predlogu tožeče stranke, moralo zavrniti predlog za oprostitev plačila sodne takse, v kolikor bi seveda ugotovilo, da pogoji za oprostitev plačila sodne takse niso izpolnjeni, zoper takšno zavrnilno odločitev pa bi tožeča stranka, v skladu z določbo 5. odstavka 12. člena ZST-1, imela možnost pritožbe.
PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO – VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSL0066014
ZP-1 člen 25, 27, 27/1, 123, 156. ZVCP-1 člen 103, 103/1, 103/9, 103/13.
kršitev materialnih določb zakona – stek – navidezen stek – sankcija za posamezni prekršek – enotna sankcija
Zakonodajalec je v zakonskem opisu prekrška po 13. odstavku 103. člena ZVCP-1 navedel več izvršitvenih dejanj, zato je obdolženec, ki je ravnal v nasprotju s prvim in 9. odstavkom 103. člena ZVCP-1 storil le en prekršek po 13. odstavku 103. člena ZVCP-1.
Sodišče mora za vsak posamezen prekršek določiti glavno sankcijo (globo) in stranske sankcije ter nato izreči enotno sankcijo kot seštevek tako določenih glob in stranskih sankcij. Sodišče v enotni sankciji ne sme izreči stranske sankcije, ki je ni pred tem določilo poleg globe za katerega od posameznih prekrškov.
vsebina zahteve za sodno varstvo – odločanje sodišča – zaslišanje obdolženca – opravičilo izostanka - umik zahteve za sodno varstvo - domneva umika zahteve za sodno varstvo
V točki 17. odločbe št. U-I-56/06 z dne 15. 3. 2007 je Ustavno sodišče RS izrecno navedlo, da gre v primeru odločanja o zahtevi za sodno varstvo za odločanje v okviru enotnega upravno-kaznovalnega postopka, v katerem opravljajo okrajna sodišča vlogo instančnega organa in hkrati zagotavljajo sodno varstvo.
Pritožnik zgolj na podlagi tega, da je poslal opravičilo za izostanek s prošnjo za preložitev naroka ter na podlagi zatrjevanega pogovora z delavko sodišča, še ni mogel utemeljeno pričakovati, da bo sodišče narok res preložilo. Ocena o tem, ali je razlog za izostanek opravičljiv ali ne, je namreč v domeni sodišča, pritožnik pa se pred razpisanim narokom, glede na poslano opravičilo in glede na zatrjevano pojasnilo delavke sodišča niti ni prepričal, ali je narok res preložen ali ne, saj s strani sodišča ni prejel nobenega obvestila. Če sodišče naroka ne preloži oziroma stranke ne obvesti, da je prošnji za preložitev naroka ugodilo, velja domneva, da prošnji ni bilo ugodeno in je v takem primeru procesni položaj obdolženca, ki se ne zglasi na narok, na katerega je bil pravilno povabljen, enak kot da izostanka ne opraviči.
Zakonodajalec je z uvedbo domneve o umiku zahteve za sodno varstvo ob pogojih, navedenih v 3. odstavku 61. člena ZP-1, postrožil procesni režim zahteve za sodno varstvo in od vlagatelja zahteve za sodno varstvo zahteva sodelovanje v postopku, ki teče po vloženi zahtevi za sodno varstvo, da se izogne predvidenim sankcijam, to je domnevi o umiku zahteve za sodno varstvo. To pa tudi pomeni, da morajo biti že samemu opravičilu priloženi podatki, na podlagi katerih bo sodišče ugotovilo, ali je izostanek upravičen ali ne, ne pa da sodišče vlagatelja na predložitev teh podatkov oziroma dokazil šele kasneje poziva, prav tako pa se mora vlagatelj tudi sam na ustrezen način prepričati, ali je narok preložen ali ne, da ga ne zadenejo posledice nesodelovanja v postopku z zahtevo za sodno varstvo.
ZOR člen 80, 80/2, 83, 83/2, 111, 111/2, 125, 126, 127, 210, 201/4. ZPP člen 350, 350/3, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-14.
odstop od pogodbe – razveza pogodbe - ara – nemožnost izpolnitve - predpogodba – prodaja nepremičnine
Ker je tožena stranka predmetno stanovanje prodala tretji osebi, svojih obveznosti po predpogodbi ne more več izpolniti, zato tožeča stranka od nje tega v obravnavani zadevi niti ni zahtevala, pač pa je s tožbo zahtevala plačilo dvojne are, podrejeno pa vrnitev danega zneska kupnine. Ravnanje tožeče stranke pomeni odstop od predpogodbe in s tem njeno razvezo brez naknadnega roka v skladu s 127. členom ZOR, saj je iz ravnanja tožene stranke razvidno, da svoje obveznosti niti v dodatnem roku ne bi izpolnila.
I.odst. čl.233 ZVCP-1 ne določa, da mora obdolženec z dokazi prepričati sodišče o tem, da ni storilec prekrška, temveč lastniku oziroma imetniku pravice uporabe nalaga predvsem aktivno sodelovanje v postopku o prekršku v taki obliki, da predloži za svoj alibi razbremenilne dokaze, kar je obdolženec v obravnavani zadevi tudi storil.
Stališče prvostopnega sodišča, ko kljub obdolženčevemu aktivnemu sodelovanju in predlaganju dokazov le-teh ni izvedlo in je zaključilo, da bi moral obdolženec svojo odsotnost s kraja dokazati, je torej napačno.
Ker so popravki odločb sestavni deli odločb o prekrških in drugih odločb, je pritožbeno sodišče navedbe v pritožbi zagovornika zoper sklep o popravi pomot štelo kot del pritožbe zoper sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja.
ZVCP-1 člen 25, 27, 134, 234. ZP-1 člen 156, 156-4.
vožnja z vozilom po cesti – vključevanje v promet, sprememba smeri in premiki z vozilom – povzročitev prometne nesreče – prometna nesreča z neznatno nevarnostjo – kršitev materialnih določb zakona
Prometna nesreča, pri kateri je nastala samo materialna škoda, torej prometna nesreča I. kategorije, se v primeru, da je vzrok tej prometni nesreči prekršek, za katerega je predpisana samo globa, šteje kot prometna nesreča z neznatno nevarnostjo, za katero ni mogoče uporabiti določbe 234. člena ZVCP-1, ki določa sankcije za t.i. kvalificirani prekršek.
V izreku izpodbijane sodbe opisano ravnanje ne predstavlja kršitve 2. odstavka 25. člena ZVCP-1, ki določa, da mora voznik voziti po desnem smernem vozišču glede na dovoljeno smer vožnje, temveč 1. odstavka 27. člena citiranega zakona, ki določa, da se mora voznik, preden zapelje na drug prometni pas in pred vsako drugo spremembo smeri vožnje, pred premikom vozila ali vključevanjem v promet, prepričati, da to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence cestnega prometa ali premoženje, in svojo namero pravočasno in nedvoumno nakazati s smerno utripalko.
Strinjati se je sicer z obdolženčevimi pritožbenimi navedbami, da zaradi dolžine vozila in priklopnega vozila ter zavijanja v stransko cesto tega manevra drugače ni mogel izpeljati, vendar pa bi se moral prav zaradi tega tudi kot voznik ustrezno prepričati, da ta manever stori brez nevarnosti za druge udeležence v cestnem prometu ali premoženje in tudi zaradi specifičnosti vozila in nameravane spremembe smeri na ustrezen način poskrbeti za odvrnitev nevarnosti za druge udeležence v prometu (na primer s postavitvijo ustreznega opozorilnega znaka, s pomočjo druge osebe in podobno).
preverjanje psihofizičnega stanja – strokovni pregled
Strokovni pregled v skladu s 133. členom ZVCP-1 obsega tako zdravniški pregled kot odvzem vzorcev telesnih tekočin, pri čemer se obseg odvzema vzorca določi glede na potrebe preiskave, s katero se ugotavlja prisotnost prepovedanih snovi v organizmu, tako da sicer zadostuje tudi odvzem le ene od navedenih telesnih tekočin, vendar pa mora udeleženec v cestnem prometu pri strokovnem pregledu sodelovati ter na (zdravnikovo) zahtevo oddati tako vzorec krvi kot urina. Če zaradi zdravstvenega stanja ali iz drugega, s tem povezanega objektivnega vzroka, ni mogoče opraviti celotnega strokovnega pregleda, mora zdravnik opraviti tisti del pregleda, ki ga je mogoče opraviti, in podati mnenje o znakih motenj v vedenju, ki kažejo na vpliv alkohola.
OZ člen 393, 394. SPZ člen 24, 25, 33, 33/1, 35. ZPP člen 2, 8, 154, 154/1, 155, 156, 161, 161/1, 161/3, 191, 191/1, 191/1-1, 336, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-15, 350, 350/2, 426.
motenje posesti - soposest - izključna posest
V skladu z določili 24. in 25. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ je posest dejanska oblast nad stvarjo, ki jo več oseb lahko izvršuje tako, da posedujejo stvar skupaj (soposest) ali da vsak od njih izključno poseduje določen del stvari. Sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje (prvi odstavek 33. člena SPZ in 426. člen ZPP). V razmerju med več posestniki iste stvari se šteje za motilno vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti (35. člen SPZ). Ko je oblikovana soposest, vsak posestnik uživa poleg varstva posesti nasproti tretjim osebam tudi sodno varstvo v medsebojnem razmerju, torej nasproti ostalim posestnikom.
smiselna uporaba določb zakona o kazenskem postopku – načelo neposrednosti – ustna obravnava – predodelitev zadev – postopek proti mladoletnikom – krajevna pristojnost
Načelo neposrednosti v postopku o prekršku ni določeno v takem obsegu, kot to velja za kazenski postopek. Tako v ZP-1 to načelo dejansko velja v primeru izvedbe ustne obravnave po določbi 125. člena ZP-1, kjer se smiselno uporabljajo določbe ZKP o glavni obravnavni v skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem, medtem ko sicer za redni sodni postopek o prekršku, ki se odvija kot niz narokov, zakonodajalec ni določil, da se morajo pri vsaki spremembi sodnika, ki vodi konkretni postopek o prekršku, znova neposredno izvajati vsi dokazi, ki so že bili izvedeni pred drugim sodnikom, in med bistvenimi kršitvami določb ZP-1 tudi ni določil kot kršitve ravnanja, če je pri izreku sodbe sodeloval sodnik, ki ni sodeloval na glavni obravnavi (oziroma smiselno, ki ni sodeloval pri izvajanju posameznih dokazov v postopku o prekršku).
ZVCP-1 člen 32, 32/7. Pravilnik o prometni signalizaciji in prometni opremi na javnih cestah člen 22, 22/4, 22/6, 100.
dejansko stanje – materialno pravo – prekoračitev hitrosti – veljavnost prometnih znakov – dokazna ocena
Veljavnost prometnega znaka III-14 „ime naselja“ velja do konca naselja, prometni znaki, ki pa znotraj naselja na določenih odsekih ceste dovoljujejo višjo hitrost, pa veljajo do prvega križišča.
ZP-1 člen 67, 67/1, 69, 155, 155/1, 155/1-3. ZKP člen 234, 235.
zaslišanje obdolženca – bistvena kršitev določb postopka – smiselna uporaba določb zakona o kazenskem postopku – zasliševanje prič
S tem, ko sodišče prve stopnje ni upoštevalo obdolženčevega zagovora, ni podana kršitev določb postopka iz 3. alinee 1. odstavka 155. člena ZP-1, saj je ta kršitev podana le v primeru, če obdolženec ni bil zaslišan pred izdajo sodbe o prekršku.
Glede zasliševanja prič se v rednem sodnem postopku smiselno uporabljajo določbe ZKP (67. člen ZP-1), ZKP pa v 235. členu le določa, da kot priča ne sme biti zaslišan, kdor bi s svojo izpovedbo prekršil dolžnost varovanja uradne ali vojaške tajnosti, dokler ga pristojni organ ne odveže te dolžnosti, in obdolženčev zagovornik o tem, kar mu je obdolženec zaupal kot svojemu zagovorniku, razen če obdolženec to sam zahteva. Ob smiselni uporabi 234. člena ZKP pa se za priče vabijo osebe, za katere je verjetno, da bi mogle kaj povedati o prekršku in storilcu in o drugih pomembnih okoliščinah. S tem ko je sodišče prve stopnje kot priči zaslišalo policista, ki sta ugotavljala okoliščine obravnavane kršitve, tako niso bile kršene določbe postopka o prekršku.