surovo ravnanje - zanemarjanje mladoletne osebe ali surovo ravnanje - zakonski znaki kaznivega dejanja
Obsojenec, ki je s ponavljajočim, dlje časa trajajočim fizičnim nasiljem nad sinom, ko ga je v primeru, ko ni naredil, kar mu je naročil, vsaj trikrat s pestjo boksnil v trebuj, ga vsaj trikrat na teden vlekel za ušesa in lase ter ga klofutal, kršil obveznosti skrbi in vzgoje ter grobo posegel v njegovo telesno in duševno celovitost ter mu povzročil bolečine ter s tem pri oškodovancu povzročil stisko, strah, bolečine in posledično odklanjanje stikov z očetom, izpolnil vse zakonske znake kvalificiranega kaznivega dejanja zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje po drugem odstavku 192. člena KZ-1.
KZ-1 člen 173, 173/1.. ZKP člen 65, 65/3, 331, 331/5, 331/6, 338.. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 8.
spolni napad na osebo mlajšo od petnajst let - mladoletni oškodovanec - zaslišanje mladoletnega oškodovanca
Zakonodajalec je v petem in šestem odstavku 331. člena ZKP predvidel drugačen režim, ki velja za zaslišanje oseb, ki so mlajše od petnajst let in so bili oškodovanci kaznivih dejanj iz tretjega odstavka 65. člena ZKP. V skladu s petim odstavkom 331. člena ZKP je neposredno zaslišanje teh oseb na glavni obravnavi dopustno le izjemoma, sicer pa sodišče odloči, da se prebere zapisnik o prejšnjem zaslišanju teh oseb. Stranke lahko postavijo posredna vprašanja. Če senat spozna, da so vprašanja utemeljena in potrebna za razjasnitev dejanskega stanja, opravi zaslišanje (šesti odstavek 331. člena ZKP). Ponovno zaslišanje se lahko opravi tudi s pomočjo preiskovalnega sodnika (338. člen ZKP).
Skladno z določbami ZKP in prakso ESČP se mladoletna oškodovanka, ki je žrtev spolnega nasilja, zaradi varstva njene integritete tekom kazenskega postopka zasliši le enkrat in njeno ponovno zaslišanje na glavni obravnavi, ki bi služilo zgolj preverjanju verodostojnosti njene izpovedbe, praviloma ni dopustno. Na dolžnost zagotoviti čim manjše število zaslišanja žrtev, ki se opravijo le, če so nujno potrebna za namen kazenske preiskave, ter na pomembnost zaščite žrtve pred ponovljeno viktimizacijo opozarja tudi Direktiva 2012/29/EU (20.b člen ter a) točka prvega odstavka 56. člena).
V skladu z novejšo prakso ESČP morajo sodišča, kadar opustijo neposredno zaslišanje obremenilne priče, celovito in skupaj presoditi tri vprašanja: (i) ali so podani opravičljivi razlogi za opustitev neposrednega zaslišanja priče; (ii) ali je izjava priče (v smislu 6. člena EKČP) edini ali odločilen dokaz, na katerega se opira obsodilna sodba; (iii) ali so sodišča v zadostni meri poskrbela za uravnoteženje slabšega položaja obrambe.
Glede na predstavljena izhodišča je zaščita žrtve pred ponovno viktimizacijo in travmatizacijo v postopku lahko opravičljiv razlog za opustitev neposrednega zaslišanja obremenilne priče.
Sodišče je ustrezno uravnotežilo pravici obsojenca do učinkovite obrambe kot dela pravice do poštenega sojenja in oškodovanke do varstva njene osebne integritete. Oškodovanka je v zvezi z obravnavanimi dogodki podala več izjav. To je omogočilo tako sodišču kot tudi obrambi, da so na ta način lahko primerjali (ne)skladja in zanesljivost oškodovankinih izjav. Hkrati je sodišče razpolagalo tudi s posrednimi dokazi, ki so oškodovankino izjavo potrdili.
Obsojencu je bila dvakrat v postopku dana možnost, da izpodbija verodostojnost oškodovankine izjave. Obsojenec je imel najprej zadostno možnost, da v preiskavi s pomočjo zagovornika uresniči svojo pravico do obrambe, vendar te možnosti ni uporabil. Kljub temu, da je bil v preiskavi pravilno obveščen tako o pravici do zagovornika kot tudi o dnevu in uri oškodovankinega zaslišanja, je ostal pasiven. Ustavno sodišče Republike Slovenije je že sprejelo stališče, da obdolženec, "ki zavestno opusti možnost, da je navzoč pri zaslišanju prič v fazi preiskave, sprejema nevarnost, da teh prič ne bo mogel zaslišati na glavni obravnavi, če takšnega zaslišanja tam ne bo mogoče izvesti ali pa bi bila njihova izvedba zvezana z nesorazmernimi težavami. S tem zavestno sprejema možnost, da enega izmed temeljnih procesnih jamstev ne bo mogel uveljaviti." Enako tveganje sprejema tudi obdolženec, ki opusti možnost, da to pravico izkoristi s pomočjo zagovornika.
dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - zahteva vložena zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper obtožnico
Naš kazenski postopek je koncipiran tako, da (tudi) obdolžencu v posameznih fazah postopka zagotavlja učinkovito sodno varstvo, pri čemer pa izhaja tudi iz podmene, da ni sprejemljivo, da bi se procesna kompozicija zaradi prevelikega kopičenja rednih in izrednih pravnih sredstev ustavljala na (pre)številnih ranžirnih postajah, kar bi privedlo tudi do nepotrebnih zastojev v postopku, ki bi v končni fazi lahko tudi izničili doseganje ciljev, ki jim je kazenski postopek namenjen.
izostanek procesnih predpostavk za meritorno odločanje - zavrženje pritožbe - suspenzivnost pritožbe - nastop pravnomočnosti
Vloga stranke, ki je zavržena zaradi izostanka procesnih predpostavk, se šteje, kot da sploh ne bi bila vložena. Iz tega razloga storilčeva prepozna pritožba ni mogla imeti suspenzivnega učinka glede nastopa pravnomočnosti sklepa, zoper katerega je bila vložena, torej sklepa o zavrženju storilčevega predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.
tuje vozniško dovoljenje - prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na območju RS
Storilec, ki mu je zaradi zbranih 18 ali več kazenskih točk v cestnem prometu izrečena prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije za vse kategorije motornih vozil, za katere je imel dovoljenje, v času izvrševanja te prepovedi, dejansko nima vozniškega dovoljenja, veljavnega na ozemlju Republike Slovenije.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - kršitev pravice do obrambe - sprememba obtožbe - opis kaznivega dejanja - nerazumljiv izrek
Izreka sodbe ni mogoče označiti kot "nerazumljivega" (v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP) zgolj zato, ker v opisu ravnanja ne prepoznamo (vseh) znakov kaznivega dejanja.
Sprememba obtožbe v tem primeru ne more biti plod presoje (ponovno ali dodatno) izvedenih dokazov (zlasti, ker državni tožilec sodbe ni izpodbijal), ampak kvečjemu plod materialnopravnih stališč višjega sodišča, ki je pritrdilo pritožbi obrambe. Rezultat je sprememba obtožbe, zaradi katere so se izjalovila pritožbena prizadevanja obrambe, usmerjena v izrek oprostilne sodbe. Takšna sprememba obtožbe zato pomeni nedopusten poseg v pravice obrambe in pravico do pravnega sredstva, ki bi ji sodišče v ponovljenem sojenju moralo odreči pravne učinke.
ogled - glavna obravnava - prestajanje zaporne kazni - nenavzočnost obdolženca - temeljna jamstva poštenega postopka
Sodišče je ocenilo, da je bila obsojenčeva navzočnost na ogledu potrebna, čeprav o tem ni sprejelo posebne odločbe. Ker je bila obsojencu v času ogleda odvzeta prostost, bi moralo sodišče odrediti njegovo privedbo (prvi odstavek 82.a člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, ZIKS-1), vendar tega ni storilo. Glede na konkretne okoliščine primera, čeprav je obsojenec pred izvedbo ogleda že podal svoj zagovor in se je do obtožbe že opredelil, bi lahko sodišče ogled opravilo brez obsojenca le, če bi ta podal izrecno soglasje, da se ogled opravi brez njegove navzočnosti.
Ugotovljena kršitev ne pomeni hkrati tudi kršitve jamstev poštenega postopka iz 22. in 29. člena Ustave oziroma iz 6. člena EKČP.
kršitev kazenskega zakona - zakonski znaki kaznivega dejanja - umor - umor na zahrbten način
Skupni imenovalec dejanj, v katerih je bilo mogoče prepoznati umor na zahrbtni način, je odnos zaupanja med oškodovancem in storilcem, ki je obstajal neposredno pred oziroma v trenutku storitve kaznivega dejanja. Poleg tega so se vsi dogodki, v katerih je Vrhovno sodišče zaznalo elemente (poskusa) umora na zahrbten način, zgodili v zasebnem prostoru, v katerem sta se oškodovanec in storilec zavestno nahajala, bodisi na povabilo oškodovanca ali storilca. Zahrbtnost, ki je bila prepoznana v ravnanjih storilcev, je bila vselej prostorsko in časovno neločljivo povezana z napadom, oškodovanci pa so se v času napada zavedali prisotnosti storilcev.
začasni ekstradicijski pripor - odločba, ki je enakovredna odločbi o priporu
Sporočilo Interpola oziroma mednarodna tiralica lahko v skladu s slovensko ustavnopravno ureditvijo štejeta za akt, ki je enakovreden odločbi o priporu, samo v primeru, da je v listini med ostalim določno identificirana odločba organa države prosilke, na podlagi katere je treba tujcu odvzeti prostosti, in organ države prosilke, ki je odredil odvzem prostosti, pri čemer mora organ na prvi pogled izpolnjevati tiste lastnosti, ki jih pripisujemo sodiščem. To pomeni tudi, da ne sme delovati v okviru državnega tožilstva države prosilke.
pravica do izjave - kontradiktornost postopka - podaljšanje pripora po vloženi obtožnici - odgovor na predlog za podaljšanje - vročitev obtožnice - prevod obtožnice - podaljšanje pripora po izteku roka
Če obdolženec slovenskega jezika ne razume, mu sodišče ob vložitvi obtožnice, v kateri je predlagano podaljšanje pripora, zaradi same narave postopka, ki zahteva hitro postopanje sodišča, lahko vroči obtožnico s predlogom tudi na posebnem naroku. V tem primeru mu mora s sodelovanjem sodnega tolmača zagotoviti ustno prevajanje predloga in bistvenih delov obtožnice, iz katerih izhaja utemeljen sum storitve kaznivega dejanja. Obdolžencu s tem omogoči, da se v odgovoru na predlog, ki ga ima pravico podati v roku 24 ur, po vsebini izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so navedene v pripornem predlogu in dokazih, na katere se predlog opira in ponudi nasprotna dejstva in dokaze. Pritrditi je sicer zagovornikom, da prvi odstavek 8. člena ZKP določa, da je obdolžencu potrebno zagotoviti pisni prevod obtožnice. Vendar v primeru, ko je obdolženec v priporu, zato, da se mu omogoči, da se izjavi o predlogu za podaljšanje pripora, zadošča, da se mu zagotovi ustni prevod bistvenih delov obtožnice, v delu, ki se nanaša na obstoj utemeljenega suma. Pisni prevod celotne obtožnice pa je potrebno zagotoviti, da se obdolžencu omogoči, da zoper obtožnico ugovarja.
zakonski znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - neupravičena proizvodnja prepovedanih drog - konoplja - namen prodaje
Zgolj neupravičeno gojenje konoplje samo po sebi še ne zadostuje za zaključek, da je storilec konopljo tudi proizvajal. Proizvodnja namreč vključuje izdelavo in gojenje prepovedane droge v večjem obsegu in za nadaljnjo prodajo, saj pomeni (že po jezikovnem pomenu besede) produciranje večje količine določene snovi. V primeru, ko se obsojencu očita gojenje relativno majhnega števila rastlin konoplje, je za kaznivost takšnega ravnanja treba ugotoviti tudi obstoj drugih okoliščin, ki kažejo na to, da pridelava konoplje ni bila namenjena samo obdolženčevi lastni uporabi. Pridelava prepovedane droge mora biti takšna, da se pri njej ustvarjajo presežki, namenjeni širšemu krogu oseb, in ne zgolj obsojenčevi lastni uporabi.
in dubio pro reo - domneva nedolžnosti - dokazni standard prepričanja - oprostilna sodba
Domneva nedolžnosti pomeni, da 1) oseba velja za nedolžno, dokler se ji ne dokaže krivda, 2) da mora krivdo dokazovati državni tožilec in ne obdolžena oseba (dokazno breme) in 3) kar je najpomembnejše, da mora sodišče v dvomu, ko krivda ni nesporno dokazana, obdolženo osebo oprostiti.
Dokazni standard je neločljiva sestavina ustavnega jamstva domneve nedolžnosti. Ravno zaradi domneve nedolžnosti bo sodišče izreklo oprostilno sodbo sklicujoč se na pravilo in dubio pro reo, čeprav zakon tega izrecno ne predpisuje. Obdolženec bo torej oproščen v primeru dvoma (in dubio pro reo), celo v primeru verjetnosti ali utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje.
prekinitev postopka - zahteva za presojo ustavnosti - delo v splošno korist - rok za vložitev prošnje
Upoštevajoč primerljiva materialnopravna izhodišča za določitev alternativnih načinov izvrševanja kazni zapora Vrhovno sodišče ugotavlja, da ni razumnega razloga za drugačno ureditev procesnih predpostavk za odločanje o prošnji obsojenca za izvršitev kazni z delom v splošno korist.
Ureditev alternativnih načinov izvrševanja prostostne kazni je najtesneje povezana z ureditvijo posegov v osebno svobodo (19. člen Ustave, glej tudi 6. in 7. točko obrazložitve odločbe U-I-14/20-9, Up-844/16-27 z dne 14. 5. 2020). Oblikovanje pravil o načinu izvrševanja prostostnih kaznih (tudi z delom v splošno korist) je po svojih učinkih (tudi) določanje obsega omejevanja pravice do osebne svobode. Zahteve po določni zakonski ureditvi (lex certa) so zato najstrožje in Vrhovno sodišče teh pravil ne more oblikovati samo neposredno na podlagi Ustave.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - USTAVNO PRAVO
VS00058210
URS člen 35. KZ-1 člen 48a, 48a/3, 308, 308/1. ZKP člen 378, 378/4. ZNB člen 31, 31/1, 31/2, 32, 32/1. ZMZ-1 člen 20, 20/1. ZIKS-1 člen 127, 127/5. ZTuj-2 člen 72.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - pritožbena seja - nenavzočnost obdolženca - pogoj PCT - odklonitev testiranja - poseg v telesno integriteto - test sorazmernosti - diskriminacija - stranska kazen - izgon tujca iz države - mednarodna zaščita - status begunca - status subsidiarne zaščite
Ustavno sodišče je v odločbi U-I-793/21-13, U-I-822/21-12 judiciralo, da t. i. pogoji PCT niso bili v neskladju z Ustavo. Testiranje na COVID-19 sicer res pomeni poseg v telesno integriteto (35. člen Ustave), vendar je tak poseg ustavno dopusten, sej prestane vse vidike t. i. strogega testa sorazmernosti. Zahteva, da obdolženec pred navzočnostjo na pritožbeni seji v navzočnosti strank opravi testiranje, ni bila nezakonita ali diskriminatorna. Ob odklonitvi testiranja, ki je onemogočila njegovo navzočnost na pritožbeni seji, se je obdolženec zavedal razumno utemeljenih posledic, ki so njegovi (prostovoljni) odločitvi sledile.
Ne obstoj katerega koli statusa mednarodne zaščite (begunca ali subsidiarne zaščite) niti postopek za priznanje tega statusa ne predstavljata pravne ovire za izrek stranske kazni izgona tujca iz države.
pravica do sojenja v navzočnosti - seja pritožbenega senata - pogoji za sojenje v nenavzočnosti - kriteriji za presojo sojenja v nenavzočnosti pred sodiščem druge stopnje
Obdolženec (ki se lahko brani sam ali z zagovornikom) nima vselej pravice do sojenja v navzočnosti na pritožbeni stopnji, ampak je treba upoštevati značilnosti vsakega konkretnega postopka.
Določbo četrtega odstavka 378. člena ZKP je mogoče razlagati ustavnoskladno na način, da je treba pri ugotavljanju pogojev za izvedbo pritožbene seje najprej presoditi, ali poštenost postopka zoper obdolženca v konkretnem primeru narekuje, da se mu na pritožbeni stopnji sodi v navzočnosti, in nato - če je odgovor pritrdilen - v naslednjem koraku presoditi še, ali se je obdolženec pravici do sojenja v navzočnosti (izrecno ali implicitno) odpovedal.
Opravičiti pomeni po ustaljeni praksi "navesti razloge, zaradi katerih se naroka ni oziroma ne bo mogel udeležiti in temu predložiti tudi ustrezna dokazila."
Vložniku zahteve za varstvo zakonitosti v primeru ugotovljenih kršitev ustavnih pravic ni treba izkazati njihovega vpliva na zakonitost izpodbijane sodbe.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00057298
KZ-1 člen 135, 135/1.. ZKP člen 228, 228/1, 228/3, 241, 241/1.
grožnja - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - namen ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanca - oškodovanec - zaslišanje priče - sugestivno vprašanje - kapciozna vprašanja
Konkretizacija obsojenčevega namena ustrahovanja in vznemirjanja v abstraktnem delu opisa, ki mu sledi konkretni del s substanciranjem izrekanja resnih groženj ter posledic pri oškodovancu, je zadostna. Oba dela opisa, tj. abstraktni in konkretni, je vselej treba vrednotiti v vzajemni povezavi, pri čemer je obsojenčev posebni namen v abstraktnem delu izrecno zatrjevan, razpozna(ve)n pa je tudi iz objektiviziranega konkretnega dela.
Oškodovanec kaznivega dejanja po prvem odstavku 135. člena KZ-1 je izključno naslovnik grožnje, čeprav je uresničitev te grožnje, kot jo je predočil storilec, usmerjena (tudi) v drugo, oškodovancu bližnjo osebo.
Drugače kot pri nespoštovanju prepovedi pri zaslišanju obdolžencev izpovedba priče, čeprav je slednji zastavljeno kapciozno ali sugestivno vprašanje, ne predstavlja nedovoljenega, tj. procesno neveljavnega dokaza. Problematičen del izpovedbe je lahko kvečjemu neverodostojen, kar sodi v sfero dokazne ocene verodostojnosti (izpovedbe) priče.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00057316
KZ-1 člen 240.
zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - premoženjskopravni zahtevek - napotitev oškodovanca na pravdo - pravilo podjetniške presoje (business judgement rule) - protipravno pridobljena premoženjska korist
Pravilo podjetniške presoje torej združuje tako izhodišča objektivne kot tudi izhodišča subjektivne narave. Med prva spada (i) presoja, ali je odločevalec odločal na podlagi (po obsegu in kakovosti) primernih informacij, (ii) presoja, ali je bila odločitev usmerjena v dobro družbe (ki mora biti objektivizirana, izhajajoč iz trenutka sprejemanja sporne odločitve), in (iii) presoja, ali so razpoložljive informacije kazale na izrazito tveganje pri posamezni poslovni odločitvi. V okviru izhodišč subjektivne narave, kot jih je razvila presoja v gospodarskopravnih zadevah, pa je treba presojati, (i) ali je odločevalca usmerjal lastni interes ali interes tretjih oseb, in (ii) ali je odločevalec ravnal v dobri veri. Z drugimi besedami, presoditi je treba, ali je odločevalec varoval interese principala, v tem primeru – gospodarske družbe.
Protipravno pridobljena premoženjska korist in premoženjsko oškodovanje na drugi strani se nujno ne prekrivata. Pri presoji premoženjskopravnih zahtevkov je treba upoštevati dinamiko obligacijskega razmerja, pri čemer so pri presoji civilnopravnih obveznosti upoštevna tudi pravno pomembna dejstva, ki so nastala po izvršitvi ravnanja in lahko civilno obveznost spreminjajo ali celo ukinjajo.
prenos krajevne pristojnosti - pritisk javnosti - civilna družba - javno izražanje mnenja
Javno izražanje stališč civilne družbe, ki je mogoče pred katerim koli slovenskim sodiščem, z vidika razumnega opazovalca ne ustvarja upravičenega dvoma v nepristranskost sojenja.
zahteva za varstvo zakonitosti - nedokazanost - oprostilna sodba - kršitev kazenskega zakona
Iz utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno stališče, da kadar je sodišče utemeljilo oprostitev obdolženca na podlagi 3. točke 358. člena ZKP (ker dejanje, opisano v obtožbi, ni dokazano), zahteva za varstvo zakonitosti ne more uspeti z vprašanjem, ali so v ravnanju obdolženca podani zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja.
Po določbi sedmega odstavka 392. člena ZKP, če je obtoženec v priporu, preizkusi sodišče druge stopnje ali so še dani razlogi za pripor in s sklepom ugotovi, da so razlogi za pripor še podani ali pa pripor odpravi. Sodišče druge stopnje torej presoja le, ali so razlogi iz katerih je bil zoper obtoženca pripor odrejen oziroma podaljšan še podani, ali pa so se okoliščine od tedaj spremenile, kar zahteva presojo vpliva teh sprememb na obstoj pripornih razlogov. Ob ugotovitvi, da je isti priporni razlog še vedno podan, sodišču za takšno presojo ni potrebno v sklepu izdanem na podlagi sedmega odstavka 392. člena ZKP (ponovno) utemeljevati vseh zakonskih pogojev iz 201. člena ZKP (utemeljenost suma, priporni razlog, neogibnost pripora), ki izhajajo iz prej izdanih sklepov o odreditvi oz. podaljšanju pripora.