ZKP člen 26, 26/1, 26/3, 35, 35/1, 38, 38/2, 435, 435/2. KZ-1 člen 19, 19/1.
spor o krajevni pristojnosti - prenos krajevne pristojnosti - kraj storitve kaznivega dejanja
Obdolžencema se ne očita storitev kaznivih dejanj na območju sodišča, kjer naj bi prišlo le do dogovora za njihovo storitev.
Kazenski postopek praviloma prične teči z izdajo sklepa o preiskavi, oprava posameznih preiskovalnih dejanj v skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem pa takšnega vpliva na začetek teka kazenskega postopka nima in prične postopek teči šele z odreditvijo vročitve obtožnega predloga obdolžencu.
Ker pred nobenim od stvarno in krajevno pristojnih sodišč kazenski postopek še ni bil začet niti ni bila predlagana njegova uvedba, pristojnega sodišča ni mogoče določiti ob uporabi tretjega odstavka 26. člena ZKP.
V skladu z drugim odstavkom 38. člena ZKP lahko sodišče, ko odloča o sporu o pristojnosti, hkrati po uradni dolžnosti odloči o prenosu krajevne pristojnosti, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 35. člena ZKP.
Zaščita (mladoletnega) oškodovanca je lahko opravičljiv razlog za opustitev njegovega neposrednega zaslišanja. Z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje mladoletnega oškodovanca sta nižji sodišči dali prednost oškodovančevi koristi, kar je tudi bistvo inkriminacije kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe in predstavlja opravičljiv razlog za zavrnitev dokaznega predloga.
Za zlonamerno onemogočanje uresničitve izvršljive odločbe glede mladoletne osebe gre, ko storilec zasleduje cilj, da se izvršljiva odločba ne uresniči.
Ponarejenost listine se pri posebni obliki iz 3. točke prvega odstavka 252. člena KZ-1 kaže v tem, da v listini storilec označi, da je ta izdana po pooblastilu neke osebe, pa pooblastila ni.
Presoja, kdo je s kaznivim dejanjem oškodovan, ni omejena le na pravno dobrino, ki je varovana z določenim kaznivim dejanjem. Objekt, ki je s posameznim kaznivim dejanjem zaščiten, je le izhodišče za presojo, ali ima lahko določena oseba položaj oškodovanca v kazenskem postopku. Ne more pa ta predstavljati absolutne ovire za konkretno presojo, ali je bila s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena določena pravica.
URS člen 42. ZJZ člen 4, 4/1, 4/1-7, 4/1-8, 13, 13/3, 38, 38/1, 38/1-4.
kršitev predpisa, ki določa prekršek - pravica do zbiranja in združevanja - organiziranje shodov in prireditev - javni shod - organizator shoda - vodja shoda
Za presojo obravnavane zadeve je tako treba presoditi, ali storilec ustreza definiciji organizatorja kot osebe, ki se javno razglaša za organizatorja; ali osebe, ki kot taka nastopa pred državnim organom. V prvem primeru iz zakonskega besedila 7. točke 4. člena Zakona o javnih zbiranjih izhaja, da za zaključek, da je osebo mogoče šteti za organizatorja, ne zadošča, da oseba ravna oziroma deluje kot organizator, temveč zakon terja aktivnost posameznika v smeri, da se sam navzven razkrije oziroma deklarira kot tak, torej javno in nedvoumno trdi, da je organizator določenega shoda; besedilo „ki kot organizator nastopa pred državnim organom“ pa terja, da se posameznik kot tak predstavlja oziroma nastopa v nekem upravnem postopku pred državnim organom.
kršitev predpisa, ki določa prekršek - konkretizacija prekrška - javni shod - organizator shoda
Za presojo obravnavane zadeve je treba presoditi, ali storilka ustreza definiciji organizatorja kot osebe, ki se javno razglaša kot taka; ali osebe, ki kot organizator nastopa pred državnim organom. V prvem primeru iz povzetega zakonskega besedila izhaja, da za zaključek, da je osebo mogoče šteti za organizatorja ne zadošča, da oseba ravna oziroma deluje kot organizator, temveč zakon terja aktivnost posameznika v smeri, da se sam navzven razkrije oziroma deklarira kot tak, torej javno in nedvoumno trdi, da je organizator določenega shoda. Besedilo „ki kot organizator nastopa pred državnim organom“ pa predvideva osebo, ki se kot taka predstavlja oziroma nastopa v upravnem postopku pred državnim organom.
storilec kaznivega dejanja - prepovedana posledica
Formalni položaj delodajalca ni pogoj za storitev obravnavanega kaznivega dejanja, ampak je to lahko storjeno tudi po drugi osebi, ki je o pravicah delavcev iz zgornje zakonske določbe pri delodajalcu dejansko odločala. Izhodišče temelji na več odločbah Vrhovnega sodišča, ki jih nižji sodišči v razlogih sodb pravilno navajata in na katere se, zaradi primerljivosti odločilnih dejstev upravičeno sklicujeta. Ker je bil torej obsojenec po opisu dejanja v izreku pravnomočne sodbe takšna-druga oseba, nadaljnja konkretizacija njegovega dejanskega položaja pri delodajalcu, dodajanje zakonsko ne-opisanih subjektivnih znakov kaznivega dejanja ter obsojenčev popolni prevzem ravnanj v primeru delodajalčeve nezmožnosti, glede na opisano vsebino opuščenega ravnanja niso nujni. Dovolj je povezava med dejanskim položajem in ravnanjem, po kateri je obsojenčeva osebna storitev kaznivega dejanja iz prvega odstavka 20. člena KZ-1 v celoti izkazana, posredno uveljavljana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP pa je po ugotovljenem neutemeljena.
ZP-1 člen 60, 60/2, 77, 77/1, 82, 82/3, 83, 83/1. KZ-1 člen 19.
krajevna pristojnost - spor o pristojnosti - kraj storitve prekrška - samostojni podjetnik - sedež samostojnega podjetnika
Prekršek naj bi bil izvršen z opustitvijo dolžnega nadzorstva, za katero je treba po naravi stvari šteti, da je bilo izvršeno na sedežu pravne osebe oziroma sedežu samostojnega podjetnika, razen če je očitno, da je bilo dejanje izvršeno drugje.
prenos krajevne pristojnosti - fakultativni prenos krajevne pristojnosti - videz nepristranskosti - običajni kolegialni odnosi - poznanstvo s sodniki pristojnega sodišča
Uveljavljeno stališče je, da običajni kolegialni odnosi med člani pravniškega poklica in znanstva med sodniki, ki temeljijo na opravljanju njihovega poklica, ne pomenijo tehtnega razloga za prenos krajevne pristojnosti. Vendar pa je pri tem presoja vselej odvisna od okoliščin konkretnega primera: Vrhovno sodišče mora oceniti naravo osebnih povezav med sodniki in na tej podlagi ugotoviti, ali so dvomi v nepristranskost sojenja objektivno upravičeni.
Čeprav morajo izvoljeni predstavniki ljudstva trpeti intenzivnejše posege v svojo čast in dobro ime in je šteti, da je kaznivo dejanje razžalitve javne osebe izvršeno le v primerih, ko se storilec o tej osebi izjavi še posebej grobo, napadalno oziroma žaljivo, iz besed, kot jih je pod javno objavo na omrežju facebook zapisal obsojenec, izhaja, da niso podane v resni kritiki ravnanja zasebnega tožilca kot župana ali le kot pretirane izjave v javni politični razpravi z namenom kritike dela funkcionarja. Namen zapisa je izključno napad na osebnost in zaničevanje zasebnega tožilca z žaljivimi izjavami, brez izkazanega interesa po zaščiti javnega interesa ali vzpodbujanju javne razprave v zadevi javnega pomena, zato ni mogoče pritrditi zavzemanju za presojo ravnanja po tretjem odstavku 158. člena KZ-1.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00064790
KZ-1 člen 74, 75, 76, 240, 240/1, 240/2, 245, 245/1, 245/2, 245/3. ZKP člen 100, 100/1, 104, 104/1, 105, 105/2. ZGD člen 240, 241, 244. ZGD-1 člen 247, 248, 251. ZPP člen 306, 306/2, 308, 339, 339/2, 339/2-12. OZ člen 87.
zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - zakonski znaki kaznivega dejanja - pridobivanje lastnih delnic - nični pravni posli - pranje denarja - navidezni idealni stek - dvojna kaznivost - predikatno kaznivo dejanje - realni stek - opis kaznivega dejanja - premoženjskopravni zahtevek - adhezijski postopek - sodna poravnava - res transacta - pravnomočno razsojena stvar - zavarovana pravna dobrina - nekaznivost naknadnega kaznivega dejanja - zakrivanje dejanskega izvora nakazanih sredstev
V nasprotju z bistvom inkriminacije 240. člena KZ-1 je teza, da gospodarski družbi, ki je bila zaradi ravnanj vodstvenega kadra udeležena v pravnih poslih, za katere zakon določa ničnostno sankcijo, v zvezi s temi posli pa ji je zaradi zmanjšanja premoženja nastala premoženjska škoda, ne bi bilo mogoče priznati statusa oškodovanca v kazenskem postopku.
Iz zakonskega besedila drugega odstavka 245. člena KZ-1 jasno izhaja t. i. dvojna kaznivost, saj storilec oziroma udeleženec pri t. i. predikatnem kaznivem dejanju, iz katerega izvira denar ali premoženje, v realnem steku odgovarja za kaznivo dejanje pranja denarja, če tako v objektivnem kot subjektivnem pogledu izpolni zakonske znake tega kaznivega dejanja. Pri pranju denarja ne gre le za varstvo premoženja kot pri kaznivem dejanju po 240. členu KZ-1, temveč za varstvo zakonitega in nemotenega delovanja finančnega in gospodarskega sistema.
Vrhovno sodišče je že večkrat presodilo, da storilec tudi z nakazili znotraj bančnega sistema izpolni zakonske znake pranja denarja. Prav tako je ničkolikokrat presodilo, da pri opisovanju subjektivnega odnosa storilca zadošča sklicevanje na zakonske prvine očitanega kaznivega dejanja, medtem ko sodijo okoliščine, s katerimi se subjektivni odnos dokazuje, v obrazložitev sodbe. Storilčev subjektivni odnos do kaznivega dejanja po 245. členu KZ-1 se ugotavlja na dveh ravneh. Poleg zavedanja, da denar izvira iz kaznivega dejanja, se mora storilec zavedati prikrivanja izvora denarja, istočasno pa hoteti (pristati), da posledica (prikrivanje) nastane.
Kazensko sodišče pri odločanju o premoženjskopravnem zahtevku v adhezijskem postopku, ki je po svoji vsebini pritegnitev pravdnega postopka h kazenskem postopku, zahtevku oškodovanca ne more ugoditi, če oškodovanec niti v pravdi ne bi mogel uspeti. Kolikor ravna drugače, je odločba o premoženjskopravnem zahtevku nezakonita. Med istima pravdnima strankama sklenjena sodna poravnava (res transacta) o istem (odškodninskem) zahtevku, ima učinek pravnomočno razsojene stvari (res iudicata).
oškodovanec kot tožilec - rok za vložitev obtožnice - rok za vložitev obtožnega predloga - materialni in procesni rok
Oškodovanec kot tožilec ob prevzemu pregona ne uveljavlja svojega zahtevka, ki bi mu šel po materialnem pravu, temveč le prevzame zahtevek državnega tožilca. Vse oškodovančeve nadaljnje aktivnosti pa pomenijo le nadaljevanje že prevzetega kazenskega pregona, tekom katerega zakon določa še vrsto drugih rokov, znotraj katerih mora oškodovanec kot tožilec opraviti procesna dejanja. Med te roke spada tudi petnajstdnevni rok iz tretjega odstavka 186. člena ZKP, v katerem mora po zaključku preiskave oškodovanec kot tožilec vložiti obtožni akt. Glede na specifično vlogo oškodovanca kot tožilca v kazenskem postopku, znotraj katerega slednji ob prevzemu pregona ne uveljavlja svoje pravice do kazenskega pregona gre tako zaključiti, da tudi rok iz tretjega odstavka 186. člena ZKP predstavlja procesni rok.
pravica do obrambe - možnosti za pripravo obrambe - pregledovanje spisa - pravica do pregleda in prepisovanja spisa - seznanitev s podatki - dokazi, pridobljeni s prikritimi preiskovalnimi ukrepi
Dokaz v kazenskem postopku je originalno gradivo, to je zvočni posnetek prestrežene komunikacije, s katerim se sodišče seznani tako, da ga posluša. Čeprav je v sodni praksi sprejeto stališče, da se lahko sodišče z vsebino posnetkov seznani tudi tako, da prebere prepise zvočnih zapisov, predstavlja tak način izvajanja dokazov izjemo, ki je dopustna samo pod pogojem, da stranke temu ne ugovarjajo in če tudi sodišče ne dvomi o njihovi pravilnosti in popolnosti.
Za zagotovitev poštenega sojenja je bistveno, da ima obdolženec ustrezne in zadostne možnosti, da se opredeli tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve in da v razmerju do nasprotne stranke (tožilca) ni zapostavljen, pri čemer je obdolženčeva seznanitev s podatki spisa namenjena temu, da lahko še pred samim sojenjem in pred izvajanjem dokaznega postopka pripravi svojo obrambo. Neomejen dostop do spisa, ki je omogočen obdolženčevemu zagovorniku, ne more nadomestiti obdolženčeve pravice, da se brani sam, kar velja še posebej za vprašanja dejanske narave.
dokazi, ki so jih pridobili tuji organi - zavrnitev dokaznega predloga obrambe - in dubio pro reo - indici - procesna sposobnost - argument teleološke redukcije - izrek enotne kazni za dejanja v steku - umor na zahrbten način - dejanska vzajemnost
V novejši sodni praksi je bila zahrbtnost kot kvalifikatorna oziroma razmejitvena ločnica med umorom in ubojem prepoznana v odnosu zaupanja med storilcem in oškodovancem, ki je obstajal neposredno pred oziroma v trenutku kaznivega dejanja, poleg tega je šlo za dogodke v zasebnem prostoru, kjer sta se oškodovanec in storilec zavestno nahajala, bodisi na povabilo enega ali drugega. Zahrbtnost, ki je bila prepoznana v ravnanjih storilcev, je bila vselej časovno in prostorsko neločljivo povezana z napadom, oškodovanci pa so se v času napada zavedali prisotnosti storilcev. V konkretnem primeru je gotovo, da med obtožencem in oškodovancem v času storitve dejanja ali neposredno pred tem ni obstajal nikakršen odnos zaupanja ali celo garantna dolžnost obtoženca, tako da obtoženi s svojim ravnanjem ni mogel zlorabiti zaupanja oškodovanca, do dejanja je prišlo na prostem in to na razdalji skoraj 50 metrov, ko se oškodovanec prisotnosti obtoženca sploh ni zavedal. Glede na to, pa čeprav sta se obtoženi in oškodovanec sicer poznala, da se je obtoženec dobro pripravil na storitev kaznivega dejanja in da je šlo za hladnokrvno eksekucijo oškodovanca, ob navedenem ne moremo govoriti o zahrbtnosti kot kvalifikatornem znaku kaznivega dejanja umora. Prikritje ravnanja in hiter pobeg s kraja dogodka pa samo po sebi tudi ne opredeljuje zakonskega znaka zahrbtnosti.
stroški kazenskega postopka - zahteva za varstvo zakonitosti - dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - stroški zagovornika po uradni dolžnosti - procesni položaj zagovornika
Zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo vlaga zagovornik izključno v svojo korist, ni dovoljena. Nedovoljena je zato zahteva za varstvo zakonitosti zoper sklep o odmeri stroškov in nagrade za zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, če je sodišče odločilo, da se nagrada in potrebni izdatki izplačajo iz proračunskih sredstev, ker bi bilo sicer ogroženo obsojenčevo vzdrževanje ali vzdrževanje oseb, ki jih je dolžan vzdrževati.
odvzem premoženjske koristi - odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem - izračun premoženjske koristi - metoda izračuna
Stroški, vloženi v storitev kaznivega dejanja, kot so stroški za nakup droge, ki že sam po sebi predstavlja storitev kaznivega dejanja, se ne odštevajo, zato jih pri oceni višine premoženjske koristi ni mogoče priznati.
Bruto metoda se izkaže kot pravilna in pravična ravno v primerih, kot je obravnavani, kjer narava stroškov oziroma izdatkov predstavlja del biti neprava, obsojencu pa je nakup droge predstavljal strošek kot vložek v storitev kaznivega dejanja za pridobitev protipravne premoženjske koristi. Navedeni institut ima zato dvojno naravo, tako restitutivno kot preventivno in ne pomeni "dodatnega" oziroma dvojnega kaznovanja.
Trditve o izvoru odvzetega denarja niso upoštevne, saj bi lahko sodišče naložilo obsojencu tudi plačilo zneska premoženjske koristi, odmerjenega po prostem preudarku od višine prejetega denarja od prodaje droge. Glede zaseženega denarja pa v postopku ni bilo nobenega dvoma, da gre za obsojenčev denar.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00065114
ZKP člen 427, 421/1. KZ-1 člen 204, 204/1.
precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev - kaznivo dejanje tatvine - obseg preizkusa zahteve za varstvo zakonitosti
Pooblastilo iz 427. člena ZKP je izključno namenjeno Vrhovnemu sodišču, pri katerem vzporedno z odločanjem o zahtevi za varstvo zakonitosti nastane precejšen dvom v resničnost odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v pravnomočno sodbi in nikoli zato, ker so upravičenci za vložitev zahteve iz prvega odstavka 421. člena ZKP takšen dvom uveljavljali.
Kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 je t.i. splošno kaznivo dejanje (delictum commune), ki po zakonskem opisu ni odvisno od storilčevih lastnosti ali drugih okoliščin, v katerih je bilo storjeno. Nasprotno, kot je v navedenem odstavku opisano, to kaznivo dejanje zajema največji možni nabor življenjskih primerov z razlikami, ki so stvar dokazovanja v posameznem kazenskem postopku in ne pravne opredelitve (kvalifikacije), ki je kljub razlikam ves čas enaka.
ZKP člen 8, 8/6, 371, 371/1, 371/1-3. URS člen 29.
jezik v postopku - prevod listine - sodni tolmač - pravica do obrambe
Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP bi bila podana samo, če bi bila obsojenka kljub svoji zahtevi v postopku prikrajšana za pravico uporabljati svoj jezik, ki je različen od jezika, v katerem je potekal kazenski postopek.
Jedro očitkov v zahtevi je v tem, da prevodov dokaznega gradiva v slovenski jezik ni opravil sodni tolmač, kar ni vprašanje obsojenkine pravice do uporabe lastnega jezika, temveč gre lahko - z vidika kršitev, ki so upoštevne v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti, - samo za vprašanje obsojenkine pravice do obrambe iz 2. alineje 29. člena Ustave RS in drugega odstavka 5. člena ZKP ter (širše) obsojenkine pravice do poštenega sojenja iz prvega in tretjega odstavka 6. člena EKČP, ki so lahko prekršene, če se v spisu nahajajo dokazi v tujem jeziku ali če prevodi dokaznega gradiva niso dovolj kakovostni.
ZKP člen 361, 361/5, 420, 420/1, 420/4. URS člen 25.
pripor - podaljšanje pripora ob izreku sodbe - dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti
V skladu z zakonskimi določili prvega in četrtega odstavka 420. člena ZKP zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o podaljšanju pripora ob izreku sodbe ni dovoljena.
Pravici po 25. členu Ustave zadoščeno tudi v primeru, ko višje sodišče spremeni odločitev prvostopenjskega sodišča tako, da po pritožbi tožilstva pripor zoper obtoženca podaljša, saj je bilo obtožencu zagotovljeno jamstvo dvostopenjskega odločanja.