Stranka, ki uveljavlja varstvo pred motenjem posesti, mora dokazati, da je imela pred zatrjevanim motenjem posest sporne stvari, da je bila posest zares motena, da je bil toženec tisti, ki je v posest posegel, da njegovo ravnanje res pomeni motenje in da je to dejanje protipravno. Za uspeh s tožbenim zahtevkom v takem sporu morajo biti izpolnjene vse navedene predpostavke, dokazno breme glede njihovega obstoja pa je na stranki, ki zahteva posestno varstvo. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnika nista zmogla svojega dokaznega bremena glede obstoja motilnega ravnanja, ki naj bi ga izvršil toženec. Njuna trditvena podlaga glede tega je bila ustrezna, vendar svojih trditev nista uspela dokazati.
Neutemeljene so pritožbene navedbe glede tega, česa toženec v postopku ni dokazal, na kar se osredotoča bistveni del pritožbe. Šele uspeh dokazovanja tiste stranke, ki nosi materialno dokazno breme (v konkretni zadevi tožnikov), lahko prevali procesno dokazno breme na nasprotno stranko. Ker toženca nista zmogla svojega materialnega dokaznega bremena, do prevalitve procesnega dokaznega bremena na toženca sploh še ni prišlo.
Zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka o glavni stvari ni več izkazana verjetnost obstoja terjatve, zato je vprašanje o obstoju nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode po 2. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, ki je predmet pritožbene polemike, pravno nepomembno. Pogoji za izdajo začasne odredbe po 272. členu ZIZ morajo biti namreč izkazani kumulativno.
Kadar so podani utemeljeni razlogi za postavitev skrbnika za posebni primer, ga lahko po 268. členu DZ postavi tudi sodišče, pri čemer je to lahko tudi pristojni CSD. Izbiro mora opraviti upoštevajoč konkretne okoliščine zadeve, glede na predmet zahtevanega sodnega varstva in strokovno znanje, ki je (oz. bo) potrebno, da se bodo pravice in pravne koristi stranke kakovostno zavarovale.
Kadar dolžno ravnanje ni predpisano, oblikuje sodišče svojo oceno o tem, kaj - če sploh kaj - bi bil moral organizator športnega tekmovanja storiti za preprečitev škode, na podlagi testa tehtanja interesov in okoliščin. Skladno s tem testom se obseg in intenzivnost varnostnih ukrepov ovrednotita glede na naslednje: obseg grozeče nevarnosti in škode; verjetnost, da pride do škode (v verjetnosti je logično vsebovana tudi predvidljivost škode); katere so možnosti za preprečitev škodne nevarnosti in kako (stroškovno) obremenjujoče so za njihove naslovnike; ali obstaja možnost oškodovanca, da se izogne škodi.
Organizator je z običajnimi in pričakovanimi ukrepi (prestavitev tekme za več ur, pivnanje in posipanje, dokler na igrišču ni bilo ne luž ne blata in ob pritisku na zadnji črti z igrišča ni pritekla voda) preprečil nevarnosti telesnih poškodb, katerih nastanek je precej verjeten. Torej škod, do katerih bi prišlo, če bi bilo jedrno telo teniškega igrišča - prostor znotraj oznak igrišča in za zadnjo črto v obsegu 4 do 5 metrov levo in desno od igrišča - , kjer se igralec med igranjem v veliki večini giba, premokro in s tem premalo utrjeno. Da lahko kljub izvršenim običajnim ukrepom škoda vendarle nastane na obrobnem delu igrišča (ki je ob klopi za igralce in sodnikovem stolu, kjer se igralci običajno le sprehodijo ob menjavah strani) - čeprav na njem ni ne luž ne blata in je jedrno telo igrišča ponekod že preveč suho - pa je poudarjeno manj verjetno, ker se na takem delu teniški udarci izvajajo le poudarjeno izjemoma.