Uredba o plačilih za ukrepe osi 2 iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007???2013 v letih 2010???2014 (2013) člen 13, 13/2, 14, 4/1, 14/3, 14/4, 14/7.
To, da je tožnik ukrep zamenjal, in za toženko dopustnost zamenjave ni bila sporna, saj je zahtevku v tem delu ugodila, pomeni, da je zamenjava dovoljena in veljavno izvršena. Vendar pa tožnik zmotno trdi, da iz tega razloga ne gre za ukrep, ki je bil podaljšan, ampak za nov ukrep tj. za novo prevzeto obveznost za izvajanje podukrepa KOP po drugem odstavku 13. člena Uredbe osi 2, ki dopušča prevzemanje novih obveznosti za ukrep KOP EK.
Površin, na katerih se pred prevzemom (od soseda) ni izvajal noben ukrep, v vlogi pa tožnik za njih uveljavlja plačilo za ukrep KOP EK, ni mogoče obravnavati kot površine, na katerih se prevzema nova obveznost za izvajanje podukrepa KOP EK, saj obveznost izvajati ukrep že obstaja. Toženka je zato pravilno uporabila predpis, ko je štela, da površine 4,42 ha ni mogoče obravnavati kot površine, na kateri tožnik prevzema obveznost izvajati nov ukrep KOP EK, ampak kot povečanje površine za izvajanje že obstoječe obveznosti iz podaljšanega ukrepa.
podelitev koncesij - obnova postopka - razveljavitev odločbe - stranka z interesom
Tožena stranka se je v izpodbijani odločbi ustrezno opredelila do vprašanja, kako in v čem izpodbijana odločba posega v pravne koristi stranke z interesom. Tako je bil upravni organ dolžan vsebinsko presojati ugovore stranke z interesom v obnovljenem postopku, ki je izpodbijala zakonitost podeljene koncesije tožeči stranki, tudi iz razloga, ker je stranka z interesom v ločenem postopku podala vlogo za podelitev koncesije in je zato nedvomno podan njen pravni interes za sodelovanje v upravnem postopku po vlogi tožeče stranke za podelitev koncesije na isti vrtini.
Tožena stranka je pravilno uporabila 199. člen ZV-1 in pri tem skladno z vsebino tega člena ugotovila, da tožeča stranka ne izpolnjuje v tem členu navedenih zakonskih pogojev za podelitev koncesije. Svojo odločitev je izčrpno pojasnila v izpodbijani odločbi, pri čemer na pravilnost njenih zaključkov tudi ne vpliva vsebina pogodbe o gospodarjenju z vodonosniki in vrtino RgS-2/88 s piezometrom V-6/67 z dne 23. 5. 1997, kot to v tožbi zatrjuje tožeča stranka.
ZZDej člen 42, 43. ZGJS člen 41, 42. ZZ člen 25, 27.
zdravstvena dejavnost - podelitev koncesij - odločba o podelitvi koncesije - pogodba o koncesiji - nosilec koncesijske pravice - prenehanje koncesije
Določitev nosilca koncesije kot osebe, ki izvaja zdravstvene storitve, za katere se podeljuje koncesija, v ZZDej, veljavnem ob podelitvi koncesije tožeči stranki (v letu 2001) res ni predvidena. Predvidena tudi ni z Zakonom o zavodih kot sistemskim zakonom, ki ureja podeljevanje koncesij na področju javnih služb. Vendar pa obenem ne ZZDej ne ZZ takšne možnosti ne izključuje, saj ni izrecnih določb v tej zvezi. Tudi vsebina odločbe o koncesiji ni bila predpisana v nobenem od obeh zakonov, medtem ko je bilo glede pogodbe o koncesiji v ZZDej določeno le, katere vsebine se predvsem (in torej primeroma) določijo v pogodbi, po določbah ZZ (drugi odstavek 26. člena) pa celo velja, da se s pogodbo o koncesiji določijo pogoji, pod katerimi mora koncesionar opravljati javno službo, v skladu s predpisi, ki urejajo javno službo. Ovire za določitev t. i. nosilca koncesije pa tudi ni videti po vsebini in tega nenazadnje niti tožeča stranka v tožbi ne zatrjuje. Zato je po prepričanju sodišča šteti določitev nosilca koncesije v odločbi za pogoj, ki ga je tožeči stranki postavilo pristojno Ministrstvo in ki kot takšen ni bil v nasprotju s predpisi. Kar po presoji sodišča velja še toliko bolj, ker zadevna odločba Ministrstva z ozirom na zakonsko ureditev (25. člen ZZ) ni zgolj odločba, s katero se podeli koncesija, temveč je hkrati tudi odločba, s katero se koncesija ustanovi, kar pomeni, da (kot koncesijski akt) lahko temelji tudi na (širših) premislekih v zvezi z ustanovitvijo in ne le v zvezi s podelitvijo koncesije. Pooblastila ustanovitelja koncesije so namreč še posebej široka, saj se s koncesijo daje pooblastilo za opravljanje dejavnosti, ki je sicer v izključni pristojnosti države ali lokalne skupnosti.
skrbnik za poseben primer - izpolnjevanje pogojev za imenovanje - ustavitev postopka
Iz podatkov upravnega spisa kot iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja ugotovitev, da je tožnik v času izdaje izpodbijanega sklepa imel skrbnika, ki je bil njegov zakoniti zastopnik. S pavšalnimi navedbami, da ni zadovoljen z delom skrbnika, pa tožnik ne more biti uspešen, niti to ne more biti razlog za imenovanje skrbnika za poseben primer.
varstvo osebnih podatkov - tožba zaradi molka organa - upravičeni razlogi - prekinitev postopka - spor polne jurisdikcije
30 dnevni rok za odločitev po prejemu sodbe upravnega sodišča je v tem primeru zaradi kompleksnosti zadeve kratek in res ni mogoče življenjsko pričakovati, da bi lahko tožena stranka glede na navodila sodišča v zadnji sodbi v tako kratkem času izpeljala postopek in izdala novo odločbo. Vendar pa je potrebno upoštevati, da je vseeno trajalo zelo dolgo obdobje (več kot štiri mesece od prejema sodbe), da je bil izdan sklep o prekinitvi postopka, v teh štirih mesecih pa kljub navodilom sodišča tožena stranka ni razpisala ustne obravnave. V zvezi z navedbo stranke z interesom, da je bila tožba vložena le štiri dni po koncu prekinitve postopka, pa sodišče pojasnjuje, da so bile procesne predpostavke za vložitev tožbe zaradi molka podane že veliko prej.
Namen upravnega spora je predvsem kontrola zakonitosti upravnih aktov, sodno odločanje iz pristojnosti drugih organov (spor polne jurisdikcije) pa bi moralo biti zgolj izjema, saj predstavlja (sicer zakonsko dopusten) odstop od načela delitve oblasti.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - očitno neutemeljena prošnja vložena iz ekonomskih razlogov - varna izvorna država
Sodišče soglaša s toženko, da so bila vsa navajanja tožnika v zvezi z razlogom za odhod iz izvorne države povezana z njegovo ekonomsko situacijo, ekonomska podlaga pa ne opravičuje podelitve mednarodne zaščite. Prav tako je Ljudska demokratična Republika Alžirija je z Odlokom Vlade o določitvi seznama varnih držav razglašena za varno izvorno državo, tožnik je na osebnem razgovoru ni navedel okoliščin, s katerimi bi izpodbil koncept varne države iz prvega odstavka 62. člena ZMZ-1.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - ugotavljanje istovetnosti prosilca - dvom v prosilčevo identiteto - ugotavljanje dejstev - glavna obravnava - dokazni postopek
Na glavni obravnavi je tožnik povedal, da je prek spletne komunikacije pridobil sliki svojega vozniškega dovoljenja in osebne izkaznice, in ti sliki tudi predložil sodišču. S tema slikama sicer še ni seznanil toženke, ker je bil njegov osebni razgovor (sicer razpisan za dan pred izdajo te sodbe, torej 3. 5. 2018) preložen, vendar pa je sliki natisnil s pomočjo uslužbenke Centra za tujce. Sodišče zato nima razlogov za dvom o tem, da tožnik zdaj razpolaga vsaj s slikama dveh dokumentov, ki imata videz uradnega dokumenta s fotografijo (osebne izkaznice in vozniškega dovoljenja), in ju toženka iz očitnih razlogov ni mogla upoštevati pri izdaji in obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Že možnost obstoja takih dokumentov, ki je izkazana z omenjenima slikama, pa po presoji sodišča pomeni, da standard očitnosti dvoma v tožnikovo identiteto in državljanstvo ni več izpolnjen, vsaj ne brez ocene vsebine oziroma verodostojnosti tega dokumenta.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - ugotavljanje istovetnosti prosilca - dvom v prosilčevo identiteto - nesodelovanje v postopku - nevarnost pobega
Razlog za omejitev gibanja po prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je podan le, če je dvom v istovetnost prosilca očiten. Tožnik je neizobražen, ne zna brati, napisati pa zna le svoje ime, kar je lahko vzrok za napačen zapis njegovega osebnega imena na registracijskem listu in v prošnji. Priimek in ostale podatke pa je tožnik ves čas navajal enako (državljanstvo, datum rojstva in kraj rojstva, kraj bivališča). Poleg tega je tožnik ves čas postopka enako navajal, kje je pustil osebne dokumente in zakaj. Po oceni sodišča je toženka zato zmotno uporabila prvo alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ne glede na to, da je tožnik na zaslišanju v spis predložil tudi fotokopijo osebne izkaznice, ki naj bi mu jo posredovala sestra. Navedena okoliščina, ki pa za odločitev, kot rečeno, ni odločilna, prav tako kaže, da očiten dvom v tožnikovo identiteto ni izkazan.
Toženka kot razlog za tožnikovo begosumnost navaja, da je že v Grčiji zaprosil za mednarodno zaščito, kasneje pa jo zapustil, ne da bi počakal na odločitev. Po presoji sodišča pomeni zapustitev Grčije pred kakršnokoli odločitvijo pristojnih organov zgolj enkratno dejanje, za katero je tožnik ponudil povsem logično razlago. Ves čas postopka je navajal, da je Grčijo zapustil, ker ga je iz „kampa izgnala policija“ in je moral spati na cesti. Da teh tožnikovih navedb se toženka ni opredelila, sodišče pa ne vidi razloga, zakaj jim ne bi verjelo.
mednarodna zaščita - prošnja za priznanje mednarodne zaščite - zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene - navajanje nepomembnih ali zanemarljivih dejstev - nekonsistentne in protislovne navedbe - preganjanje
Tožnik je državo zapustil zlasti iz ekonomskih razlogov. Ta razlog je sicer povezoval s tem, da je po narodnosti Berber in zato v državi diskriminiran, vendar te okoliščine ni uspel konkretizirati v smislu konkretnih dogodkov, ki so se mu zgodili. Dokazno breme je v tej fazi na strani prosilca za mednarodno zaščito. Tožnik tudi ni zatrjeval, da bi mu ob vrnitvi v izvorno državo grozila smrtna kazen ali usmrtitev ali da bi bil izpostavljen mučenju ali nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju ali kazni, ali da bi mu vrnitev v izvorno državo predstavljala resno grožnjo za življenje ali osebnost kot civilista zaradi samovoljnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Kot resno škodo tožnik pavšalno navaja nezmožnost preživetja iz ekonomskih razlogov in ker bi bil podvržen preganjanju, ker ne želi služiti vojaškega roka.
ZTuj-2 člen 68, 97. ZMZ-1 člen 84. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28.
Presoja okoliščin konkretnega primera, ki se zahteva v skladu z določbo drugega odstavka 28. člena Dublinske uredbe, je bila s strani tožene stranke nedvomno opravljena. Tako se v izpodbijanem sklepu ugotavlja obstoj izrazite nevarnosti, da bo tožnik pred predajo pobegnil, ocena okoliščin konkretnega primera pa je opravljena glede na kriterije za opredelitev pojma „nevarnost pobega“ iz 68. člena ZTuj-2, ki se lahko uporabljajo za presojo tega pojma tudi v zadevah mednarodne zaščite. Predvsem v utemeljenost odrejenega ukrepa prepričuje tožnikovo ilegalno prehajanje državnih mej ter zadosti utemeljena verjetnost, da je tožnikova ciljna država Francija in ne Slovenija, kot je zatrjeval v nadaljnjem postopku pred upravnimi organi in pred sodiščem.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - dvom v prosilčevo identiteto - ugotavljanje istovetnosti prosilca - ugotavljanje dejstva
Dejstvo, da tožnik svoje identitete ne izkazuje s predložitvijo osebnih dokumentov, pomeni le, da tožnik svoje identitete sicer ni izkazal nedvoumno, ne pa tudi, da je dvom v identiteto, ki jo zatrjuje oseba, ki prosi za mednarodno zaščito, tudi očiten. Dvom je očiten le, če je podkrepljen še z dodatnimi okoliščinami.
Toženka je tudi zato, ker gre za poseg v tožnikovo osebno svobodo, dolžna ukreniti vse potrebno, da razlogi za izvajanje ukrepa čimprej prenehajo, torej da se očiten dvom v tožnikovo identiteto čimprej odpravi. Za odpravo razloga za izvajanje ukrepa oziroma v tem primeru za odpravo dvoma v identiteto si je ves čas dolžan prizadevati tudi tožnik sam, saj je on tisti, ki se je toženki dolžan izkazati z ustreznimi osebnimi dokumenti, s svojim ravnanjem pa je povzročil, da toženka dvomi v njegovo identiteto.
Toženka ni pojasnila, zakaj že ob podaji prošnje o navedenih dejstvih tožniku ni bilo mogoče zastaviti nobenih konkretnejših vprašanj, zaradi česar naj bi bilo treba do izvedbe osebnega razgovora tožniku omejiti gibanje. Ker zato toženka ni izkazala oziroma utemeljila, da je v tej fazi postopka, to je ob razgovoru s tožnikom ob podaji prošnje izkoristila vse možnosti, da razčisti pravno pomembna dejstva, tudi ni izkazala drugega kumulativnega elementa - vzročne povezave med relevantnimi dejstvi in omejitvijo gibanja.
omejitev gibanja - pridržanje za namen predaje odgovorni državi članici - dvom v zatrjevano istovetnost - nevarnost pobega
Zgolj odsotnost osebnih dokumentov je premalo, da bi bil izpolnjen pogoj očitnega dvoma v tožnikovo istovetnost, kot je opredeljen v prvi alinei prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.
omejitev gibanja - pridržanje - nevarnost pobega - ugotavljanje istovetnosti prosilca - nujnost in sorazmernost ukrepa
Sodišče iz izpodbijanega sklepa ne razbere zadostne dejanske podlage za omejitev gibanja tožniku na podlagi 2. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Toženka v izpodbijanem sklepu sicer navaja razloge za nevarnost tožnikovega pobega, vendar pa je to le eden izmed pogojev za omejitev gibanja na podlagi citirane določbe, medtem ko glede ostalih kumulativnih pogojev v izpodbijanem sklepu ni ustreznih razlogov. Tako iz obrazložitve sklepa ni razvidno, katera so tista dejstva, na katerih temelji tožnikova prošnja in ki jih ima tožena stranka oziroma pristojni organ namen ugotavljati, oziroma katera so tista dejstva, ki jih brez omejitve gibanja ne bi bilo mogoče pridobiti. Razlog za omejitev gibanja tožniku na podlagi 2. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 zato ni utemeljen.
Obrazloženo, z obširnim opisom razmer v Azilnem domu, pa v izpodbijanem sklepu tožena stranka pravilno ugotavlja, zakaj drugih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce, ni, in da je zato le z namestitvijo v omenjenem Centru kot edinim razpoložljivim prisilnim ukrepom mogoče zagotoviti tožnikovo omejitev gibanja. Na ta način je toženka ustrezno obrazložila sorazmernost izrečenega ukrepa pridržanja v smislu določb 2. odstavka 84. člena ZMZ-1.
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah člen 4, 6. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8(3). ZTuj-2 člen 97. ZMZ-1 člen 34, 34/4, 84, 84/1.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - odvzem prostosti - pridržanje osebe - začasna odredba
Iz izpodbijanega akta je jasno razvidno, da je tožena stranka tožniku v tem primeru odvzela prostost primarno zaradi tega, ker ni izkazal dokumenta, ki ga predvideva 97. člena ZTuj-2. Takšna uporaba določila 1. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1 je napačna, zaradi napačne uporabe 97. člena ZTuj-2 v zvezi z 4. odstavkom 34. člena ZMZ-1. Dvom v to, da je tožnik dokumente res izgubil, je bil očitno utemeljen, a to ni isto, kot je dvom v tožnikovo istovetnost; slednje je bistvena pravno relevantna okoliščina z vidika 1. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1, ne pa dvom v pojasnilo prosilca, kako, kje in kdaj je izgubil osebni dokument.
Iz izpodbijanega akta ni razvidno, da določenega dejstva ne bi bilo mogoče pridobiti brez pridržanja prosilca. Vse okoliščine, ki jih je tožnik navedel v prošnji, bi lahko tožena stranka brez zadržkov razčistila že ob podaji prošnje za mednarodno zaščito in med zaslišanjem ob seznanitvi z možnostjo pridržanja.
Tožena stranka je zmotno uporabila določilo 2. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1 tudi zato, ker ni upoštevala, da je razčiščevanje določenega pomembnega dejstva v smislu pridobitve manjkajočega dejstva lahko pogoj za pridržanje, če hkrati ob tem ugotovi tudi obstoj utemeljene nevarnosti, da bo prosilec pobegnil.
Zgolj odsotnost osebnih dokumentov sama po sebi še ne zadostuje za dvom v istovetnost določene osebe. Res je sicer, da tožnik osebnih dokumentov niti njihovih kopij v času izdaje izpodbijanega akta ni imel, vendar pa je povedal, kako mu je ime, kako se piše, katerega dne je rojen, iz katere države je in kakšno državljanstvo ima. Po mnenju sodišča ni nobenega razloga, zakaj se tožniku tudi pred predložitvijo kopij dokumentov ne bi verjelo, da je tista oseba, za katero se izdaja. Zgolj potencialna pridobitev informacij tudi po mnenju sodišča ne more biti razlog za odreditev ukrepa pridržanja. Sodišče se tudi strinja s tožbeno navedbo, da oprava osebnega razgovora ne more biti dejstvo, ki naj bi se ugotavljalo, saj ta dva pojma vsebinsko ne pomenita isto. Sodišče se strinja s tožbeno navedbo, da je osebni razgovor procesno dejanje tožene stranke, ne pa dejstvo, na katerem temelji prošnja za mednarodno zaščito, kot je to določeno v drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.