zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - regulacijska začasna odredba - zahteva za prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic - očitek storitve kaznivega dejanja - začasna ureditev spornega razmerja - pravica do svobode izražanja - dopusten poseg v čast in dobro ime - pravica javnosti do obveščenosti - težko nadomestljiva škoda - nedopustna pritožbena novota
Za izdajo regulacijske začasne odredbe, ki se pokriva s tožbenim zahtevkom, mora tožnik izkazati verjetnost nastanka težko nadomestljive škode in da bo v primeru neuspeha v pravdi mogoča vzpostavitev prejšnjega stanja.
Pri presoji o utemeljenosti začasne ureditve razmerja na način, ki je po vsebini enak zahtevi za sodno varstvo, je treba ovrednotiti položaja obeh strank, hkrati pa tudi upoštevati, da je varstvu tožnikove terjatve, ki jo uveljavlja v pravdi, prvenstveno namenjen sodni postopek (z vsemi potrebnimi procesnimi jamstvi, danimi vsaki od strank). Začasna ureditev spornega razmerja na način, ki ga tožnik uveljavlja tudi s tožbenim zahtevkom, je zato sprejemljiva le tedaj, ko sodno varstvo ne bi moglo več doseči svojega namena.
Pravica do svobode govora ter javnosti do obveščenosti o delovanju banke pretehta nad pravico tožnika do časti in dobrega imena. Tožnik kot predsednik nadzornega sveta zavarovalnice in predsednik uprave banke opravlja delo, ki je odgovorno tako z družbenega kot tudi etičnega pomena; dolžan je trpeti izpostavljenost ostrejšemu nadzoru in kritiki, zato je zaščita pred posegi v njegove osebnostne pravice bistveno ohlapnejša od zaščite, za kakršno se zavzema v pritožbi.
zavarovanje nedenarne terjatve - izdaja regulacijske začasne odredbe - vsebina začasne odredbe enaka tožbenemu zahtevku - verjetnost obstoja terjatve - zahtevek za izpraznitev prostorov - predpostavke za izdajo začasne odredbe - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali znatno otežena - preprečitev nasilja ali težko nadomestljive škode - tehtanje neugodnih posledic izdaje začasne odredbe - tehtanje interesov strank - ogrožanje varnosti - javna varnost - redno vzdrževanje zaklonišča - začasna ureditev spornega razmerja - možnost vzpostavitve prejšnjega stanja - reverzibilna začasna odredba
Pravilno je stališče izpodbijanega sklepa, da je pri izdaji začasne odredbe, katere vsebina se prekriva z vsebino tožbenega zahtevka, potrebna zadržanost. Stališče ima oporo v odločbi US RS Up-275/97 z dne 16. 7. 1998, ki je bila podlaga za spremembo prejšnjega stališča sodne prakse, da se začasna odredba ne more prekrivati z vsebino zahtevka. US RS je poudarilo, da je v nekaterih primerih nujno na tak način začasno urediti stanje, ker sicer sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena. Ena od takih okoliščin je, da tožniku že med sodnim postopkom nastaja težko nadomestljiva škoda. Ne glede na to je na drugi strani v vsakem takem primeru treba upoštevati tudi položaj nasprotne stranke. Izdaja začasne odredbe z vsebino, identično tožbenemu zahtevku, je pred izvedbo kontradiktornega postopka dopustna le, kadar bo kljub izdani (in izvršeni) začasni odredbi mogoče po zavrnitvi tožbenega zahtevka vzpostaviti prejšnje stanje.
Vzpostavitev in ohranjanje ustreznih pogojev v zakloniščih z namenom varovanja življenja in zdravja ljudi je tožničina zakonska naloga. Zmotno je zato stališče v izpodbijanem sklepu, da trditve o ogroženosti življenj drugih ne utemeljujejo sklepa o verjetnem izkazu težko nadomestljive škode. Sodno varstvo, ki ga tožnica uveljavlja s tožbenim zahtevkom, ne služi zgolj varstvu njene lastninske pravice glede sporne nepremičnine (istovrstne lastninski pravici oseb zasebnega prava), ampak tudi – ali celo prvenstveno – izpolnitvi njenih zakonskih nalog, ki jih ima kot oseba javnega prava na področju varovanja zdravja in življenja ljudi na svojem območju. Navedeno funkcijo tožničine lastninske pravice glede javnih zaklonišč je zato treba upoštevati tudi pri presoji, ali potrebuje začasno sodno varstvo. Z nasprotnim stališčem bi bilo začasno sodno varstvo zoženo na zgolj eno od funkcij lastnine, ne da bi bil za to podan stvaren razlog.
Zahteve po možni vzpostavitve prejšnjega stanja v primeru, ko bi bil po izdani začasni odredbi zahtevek zavrnjen kot neutemeljen (t. i. reverzibilnost), ni sprejemljivo razlagati tako ozko, da bi bila začasna ureditev razmerja dopustna le, ko se ne bi v ničemer ali le zanemarljivo spremenil toženčev pravni položaj. Na eni strani je treba ovrednotiti škodo, ki bi nastala tožniku v primeru odložitve ureditve razmerja na čas izdaje pravnomočne sodbe, na drugi strani pa toženčevo breme, ki bi ga ureditev razmerja predstavljala zanj pred izvedbo kontradiktornega postopka in izdajo pravnomočne odločbe.
začasna odredba - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - verjetnost obstoja terjatve - nenadomestljiva škoda - izkazovanje verjetnosti - nujnost izdaje - nujnost izdaje začasne odredbe - pogoj reverzibilnosti
Del zemljišča, za katerega tožnika trdita, da je njuna last, je toženka asfaltirala še preden so bili izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe. Škoda, ki jo je sodišče prve stopnje pripisalo asfaltiranju in jo ocenilo kot težko nadomestljivo, je že nastala in je začasna odredba ne more več preprečiti niti omiliti. Pogojev, da bi začasna odredba zaradi te škode ostala v veljavi, zato ni.
Zgolj zatrjevano vedenje stečajne upraviteljice in njena seznanitev s stališčem etažnih lastnikov, da je Predmetna parcela pripadajoče (funkcionalno) zemljišče Stavbe, še ne zadošča za sklepanje, da je (tudi) na strani stečajne upraviteljice prvo tožene stranke kot prodajalke Predmetne parcele podana t.i. kvalificirana nedobrovernost, zlonamernost, namerno izigravanje stečajnega postopka. Upoštevati je namreč potrebno tudi vse preostale okoliščine tega primera, še zlasti pa dejstvo, da je tožeča stranka v stečajnem postopku prijavila svojo izločitveno pravico na Predmetni parceli, ki jo je stečajna upraviteljica obrazloženo prerekala, nato pa niti v zakonsko predpisanem roku niti kasneje vse do prodaje Predmetne parcele v stečajnem postopku ni vložila tožbe za uveljavitev prerekane izločitvene pravice. Tožeča stranka bi lahko, ob lastni zadostni skrbnosti (s pravočasno vložitvijo tožbe za uveljavitev izločitvene pravice) že v teku stečajnega postopka ustrezno poskrbela za varstvo svojih interesov in zavarovanje svojega pravnega položaja in (vsaj do pravnomočne odločitve o obstoju njene izločitvene pravice na Predmetni parceli) preprečila tudi prodajo Predmetne parcele. S trditvami tožeče stranke ni verjetno izkazano, da gre v konkretni zadevi za primer, ki bi zaradi kvalificirane nedobrovernosti (vseh) strank Prodajne pogodbe zahteval odstop od pravila iz 5. odstavka 342. člena ZFPPIPP in bi bil tako njen zahtevek vsaj s stopnjo verjetnosti utemeljen.
Prvostopno sodišče je zmotno presodilo, da tožeča stranka ni izkazala verjetnosti terjatve kot temeljne predpostavke za izdajo predlagane začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ).
začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve - objektivna nevarnost - obstoj nevarnosti, da bo terjatev onemogočena ali znatno otežkočena - konkretizirana nevarnost - konkretna ravnanja dolžnika - težko nadomestljiva škoda - neznatna škoda - možnost uporabe - hujše neugodne posledice
Za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve zadošča objektivna nevarnost, da bo terjatev onemogočena ali precej otežena, vendar mora biti ta dejanska in konkretizirana. Zgolj dejstvo, da bi lahko toženka v primeru, če bi ji bilo omogočeno prosto razpolaganje z nepremičninami, z njimi razpolagala, jih odtujila ali obremenila z zastavno pravico, ne zadošča, saj je to vsakdanja možnost vsakega lastnika.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00042172
ZIZ člen 270, 270/1, 270/2. OZ člen 275, 1028.
začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - postopek za izdajo začasne odredbe - hiter postopek - izvajanje dokazov - dokazni standard v postopku izdaje začasne odredbe - dokazni standard verjetnosti - trditvena in dokazna podlaga - neobvezna izvedba naroka - obstoj verjetnosti terjatve - povračilni zahtevek - poroštvo - subrogacija - plačilo obratovalnih stroškov - subjektivna nevarnost, da bo terjatev onemogočena ali precej otežena - odtujitev nepremičnine - razpolaganje s premoženjem - premoženjsko stanje dolžnika
Eno temeljnih načel postopka zavarovanja je načelo hitrosti postopka. Načelo kontradiktornosti se lahko vzpostavi šele v ugovornem postopku. Sodišče namreč lahko izda sklep o začasni odredbi zgolj na podlagi podatkov, ki izhajajo iz predloga, še preden se o njih izjavi dolžnik. Z ugovorom pa je dolžniku omogočeno, da se izjavi o upnikovih (tožnikovih) pravnorelevantnih navedbah in dokazih. O ugovoru nato sodišče odloči na podlagi trditvene in dokazne podlage obeh strank. Dokazni standard za odločanje o postopku zavarovanja je nižji kot pri izdaji sodbe. Zadošča standard verjetnosti. Ker mora sodišče postopek zavarovanja izvesti hitro, odloči o izpolnjenosti zakonskih pogojev za izdajo začasne odredbe na podlagi tistih dokazov, katerih izvedba je čimhitrejša. To so praviloma listinski dokazi. Izvajanje ustnih dokazov je praviloma pridržano za odločitev o tožbenem zahtevku v pravdi, kar je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, ko je v obravnavanem primeru v okviru podane trditvene in dokazne podlage obeh strank in glede na materialnopravni pogoj izpolnjenosti standarda verjetnosti pravilno zavrnilo izvajanje predlaganih ustnih dokazov. Izvedba naroka namreč v postopku zavarovanja ni obvezna. Sodišče ga izvede le, če ugotovi, da je razpis naroka smotrn.
Za subjektivno nevarnost po drugem odstavku 270. člena ZIZ mora biti izkazano konkretno ravnanje dolžnika, ki ima lahko za posledico otežitev ali preprečitev možnosti, da bi upnik dejansko prišel do poplačila terjatve.
ZIZ člen 225, 225/1, 226, 226/1, 268, 272. EZ-1 člen 147, 154, 154/3. Splošni pogoji za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije (2007) člen 27, 27/1, 45, 45/1.
regulacijska začasna odredba - priklop električne energije - motenje posesti - sredstvo izvršbe - nenadomestno dejanje - nadomestno dejanje - soglasje za priključitev na električno omrežje - dobava električne energije - denarna kazen kot sredstvo izvršbe
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da tožnik lahko sam uredi vse pri elektro omrežju, da se ponovno priklopi na javno električno omrežje. Toženka kot lastnica mora skleniti pogodbo z elektro podjetjem in njeno ravnanje je nenadomestljivo. Sodišče ne more pooblastiti tožnika, da sam ureja pri elektro podjetju vse za priklop, ampak to lahko zahteva od toženke in jo prisili v ravnanje s penali.
V primeru, če upnik ne predlaga ustreznega sredstva izvršbe, predlog za izdajo začasne odredbe šteje za neutemeljenega in se ne vrača v popravo.
začasna odredba v družinskih sporih - izdaja začasne odredbe po uradni dolžnosti - odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe - redni postopek - sprememba izvajanja stikov - ukrepi za varstvo koristi otroka - ogroženost otroka - izkazana ogroženost otroka - ukinitev stikov z otrokom - stiki pod nadzorom - spolna zloraba otroka - izkaz verjetnosti - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - pravica do osebnih stikov staršev in otrok - pravica do kontradiktornosti - kontradiktornost postopka - izvedba dokazov - zavrnitev dokaznih predlogov
Poseg v pravico do kontradiktornosti postopka je podan v primeru, če sodišče ne izvede predlaganih dokazov, ki so pomembni za odločitev. Sodišče zato ne sme brez utemeljenega razloga zavrniti dokaznega predloga udeleženca postopka. V konkretnem primeru pa je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sklepa navedlo prepričljive razloge, zaradi katerih predlog predlagateljice ni utemeljen, iz katerih tudi izhaja, zakaj sodišče ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagala predlagateljica.
Pri tem je po presoji pritožbenega sodišča pravilen pristop k ugotavljanju očitnega nesorazmerja med premoženjem in dohodki, po katerem se upoštevajo tudi odhodki (poraba), ki jih je imel preiskovanec v relevantnem obdobju. Šele upoštevanje teh pokaže, s kakšnim premoženjem je oseba v preiskovanem obdobju razpolagala. Tako razumevanje ni le v okviru jezikovnega pomena 5. člena ZOPNI, temveč je skladno tudi z njegovim namenom, ki je v ugotovitvi razkoraka med dohodki prvotoženca in premoženjem, s katerim je razpolagal v določenem časovnem obdobju.
V postopku začasnega zavarovanja po ZOPNI se smiselno uporabljajo določbe ZIZ. Tožnica je v odgovoru na ugovor obema ugovoroma nasprotovala, vendar sodišče prve stopnje svoje odločitve v bistvenem ni oprlo na navedbe tožnice iz odgovora na ugovor. Iz drugega odstavka 58. člena ZIZ izhaja, da če upnik v odgovoru na ugovor ugovoru nasprotuje, sodišče glede na okoliščine primera razpiše narok za obravnavo ugovora ali pa izda sklep brez naroka. Glede na že pojasnjene okoliščine konkretnega primera sodišče prve stopnje pravilno ni izvajalo naroka za obravnavanje ugovora, saj za kaj takega ni bilo nobene potrebe.
Ni kršena kontradiktornost v postopku, če sodišče ne ugodi posameznemu dokaznemu predlogu, ker pravilno oceni, da izvedba določenih dokazov ni potrebna oziroma ni dovoljena (zaslišanje prič kot nedovoljen informativni dokaz) ter zaradi tega v primeru reševanja ugovora zoper začasno zavarovanje v skladu z določbo drugega odstavka 58. člena ZIZ presodi, da izvedba naroka ni potrebna. Enako velja to tudi za fazo odločanja o samem predlogu za začasno zavarovanje, saj opravi sodišče narok, kadar zakon tako določa ali kadar je po njegovem mnenju to smotrno (29.a člen ZIZ).
V postopku izvršbe in zavarovanja mora sodišče upoštevati načelo sorazmernosti iz 3. člena ZIZ, ki izrecno določa obseg izvršbe in zavarovanja. To pomeni, da se lahko zavarovanje dovoli le v obsegu, ki je nujno potreben za dosego namena zavarovanja. Namen začasnega zavarovanja odvzema premoženja nezakonitega izvora je v odpravi nevarnosti, da tega premoženja po končanem pravdnem postopku ne bo mogoče več odvzeti.
V sodni praksi je zavzeto povsem določno stališče, da je začasne odredbe, ki se prekrivajo s tožbenim zahtevkom, dopustno izdajati izjemno restriktivno, da ob morebiti pozitivni odločitvi brez izvedbe kontradiktornega postopka ne bi prišlo do prejudiciranja spora o glavni stvari. Tožnikovo drugačno pravno naziranje je zmotno in zato nesprejemljivo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00041985
DZ člen 138, 138/1, 141, 161, 162, 162/1, 162/1-3, 173, 173/1. ZPP člen 214, 214/1, 214/4.
zaupanje otroka v varstvo in vzgojo - dodelitev otroka - varstvo koristi otroka - stiki otrok s starši - preselitev zakonca in otrok - izvrševanje stikov - enakopravnost staršev pri izvajanju stikov - preživnina otrok - priznanje sklopa dejstev - začasne odredbe v družinskih sporih - začasna odredba o stikih - odvzem pravice do stikov - omejitev pravice do stikov - COVID-19 - restriktiven pristop - tehtanje neugodnih posledic izdaje začasne odredbe - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe
Pri odločanju o dodelitvi otrok je bolj pomembno, da so otroci dodeljeni v vzgojo in varstvo tistemu od staršev, ki ima boljše starševske kapacitete, kot tistemu, pri katerem bi imeli boljše stanovanjske pogoje. Drugačna odločitev bi bila v nasprotju s temeljnim načelom, ki mora prevevati vsako odločanje o otrokovih pravicah - načelom njihove koristi.
Vrhovno sodišče RS je zavzelo načelno stališče, da naj oba roditelja skrbita za prevoze otrok na stike in s stikov, pri čemer ni odločilna finančna plat tega vprašanja, ampak to, da sodelovanje obeh staršev pokaže otrokom, da pri izvrševanju stikov sodelujeta in sta v odnosu do njih enakopravna.
Le če je nujno, se v skladu s prvim odstavkom 173. člena DZ enemu ali obema od staršev omeji ali odvzame pravico do stikov, če je otrok zaradi teh stikov ogrožen in je mogoče le z omejitvijo ali z odvzemom pravice do stikov v zadostni meri zavarovati njegove koristi. Poseg v pravico do stikov je hud poseg ne le v starševsko skrb oziroma pravico, temveč v prvi vrsti v pravico otrok, da imajo (redne in kontinuirane) stike s tistim od staršev, s katerim ne živijo, da na ta način ohranjajo povezanost in z njim vzdržujejo čim bolj poln odnos. Okoliščina, da je (bila) v državi razglašena epidemija COVID-19, sama po sebi ni razlog za izdajo ukrepa sodišča. Ob tehtanju nevarnosti, da otroka zbolita in nevarnosti, da se odtujita od očeta zaradi nekajmesečne odsotnosti stikov, je treba dati prednost osebnim stikom z očetom.
DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS00042360
ZDSS-1 člen 43, 43/4.. ZIZ člen 54, 58, 58/4, 268, 272, 272/1, 273.
neizbran kandidat - razrešitev - direktor - javni natečaj - začasna odredba - pravnomočna sodba - upravno sodišče - zavarovanje nedenarne terjatve
Ker je bil tožnik, kot izhaja iz pravnomočne sodbe upravnega sodišča nezakonito razrešen kot direktor in je bila ta odločba odpravljena, pred delovnim sodiščem pa tožnik uveljavlja nezakonitost premestitve na drugo delovno mesto v posledici nezakonite razrešitve, lahko, glede na to, da se mu mandat kot direktorju še ni iztekel in ni pravne podlage za njegovo premestitev, predlaga vsako primerno začasno odredbo za zavarovanje njegove terjatve po reintegraciji na delovno mesto, s katerega je bil nezakonito razrešen. Tako gre za terjatev iz delovnega razmerja, ki je v pristojnosti delovnega sodišča.
Sodišče je vezano na pravnomočno sodbo upravnega sodišča, s katero je bila odločba o tožnikovi razrešitvi odpravljena. Ker je s tem odpadla pravna podlaga za tožnikovo premestitev, je pravilna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je izkazan pogoj iz prvega odstavka 272. člena ZIZ, saj je tožnik izkazal, da verjetnost njegove terjatve za reintegracijo na delovno mesto, s katerega je bil nezakonito razrešen, obstoji. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da zaradi aktivnosti tožene stranke, ki je po izdaji sodbe upravnega sodišča objavila posebni javni razpis, obstaja nevarnost, da bo uveljavitev tožnikove terjatve za reintegracijo na delovno mesto direktorja onemogočena ali precej otežena.
zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe - začasna odredba za zavarovanje denarne in nedenarne terjatve - onemogočanje ali oteževanje uveljavitve terjatve tožeče stranke - nevarnost za uveljavitev terjatve - subjektivna nevarnost za uveljavitev terjatve - dokazni standard verjetnosti
Predlagatelj začasne odredbe mora za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve izkazati subjektivno in konkretno delovanje dolžnika v smeri onemogočanja ali oteževanja uveljavitve konkretne terjatve. Objektivni izkaz slabega finančnega stanja sam po sebi pa ne zadošča za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve.
Slabo finančno stanje gospodarske družbe samo po sebi še ne predstavlja nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve za izročitev zimskih pnevmatik in namestitev vlečne naprave, onemogočena ali precej otežena. Tudi pritožbena navedba, da toženka zmanjšuje zaloge, ne izkazuje takšne nevarnosti. Za izročitev enih zimskih pnevmatik in namestitev vlečne naprave namreč niso nujne posebej velike zaloge.
spor zaradi motenja posesti - posestno varstvo - sodno varstvo posesti - materialni rok - prekluzivni rok za tožbo - subjektivni rok za vložitev tožbe - objektivni rok za vložitev tožbe - ponavljajoče se motilno dejanje - prepozna tožba - neutemeljena začasna odredba - verjetnost obstoja terjatve
Roki za varstvo posesti so kratki. So materialni, prekluzivni, ki niso podaljšljivi in ne dopuščajo vrnitve v prejšnje stanje. Prepozno tožbo sodišče zavrže. Rok 30 dni je subjektivni rok – vezan je na subjektivne okoliščine. Teči začne takrat, ko je posestnik zvedel za motenje in za storilca. V primeru ponavljanja motilnih dejanj začne teči od zadnjega motenja. Upoštevati pa je treba tudi objektivno okoliščino motenja: enoletni (objektivni) rok začne teči od dneva, ko je motenje nastalo. Po preteku objektivnega roka sodno posestno varstvo zaradi istega motilnega ravnanja ni več mogoče. Ker je bila tožba zaradi motenja posesti vložena več kot 30 dni potem, ko je tožnik ugotovil, da je bila ključavnica zamenjana in da ne more več v stanovanjsko hišo in druge prostore, je vložena prepozno.
Ob dejstvu, da tožnik do posestnega varstva zaradi prepozno vložene tožbe ni več upravičen, je pravilna presoja, da verjetnosti terjatve kot prvega pogoja iz navedenega zakonskega določila ni.
DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS00042824
ZDSS-1 člen 43.. ZIZ člen 270.. ZPIZ-2 člen 413.
začasna odredba - dodatno pokojninsko zavarovanje - zavarovanje denarne terjatve
Pritožba (kot že predhodno v ugovoru ne) niti ne izpodbija ugotovitev sodišča glede verjetnosti terjatve. Zato pritožbeno sodišče v okviru preizkusa po uradni dolžnosti le na kratko izraža strinjanje s pravilnim razlogovanjem sodišča prve stopnje, pri čemer je bistveno, da je bil tožnik, zaposlen na delovnem mestu "dimnikar", v času od 15. 3. 2004 do 4. 7. 2004 ter nato od 1. 9. 2004 do 29. 2. 2012 že vključen v poklicno zavarovanje in je prva toženka zanj za to obdobje že plačala prispevke za dodatno pokojninsko zavarovanje, nakar je s tem prenehala. Zato je ključna podlaga za odločitev v tem sporu prehodna določba 413. člena ZPIZ-2. Sodišče prve stopnje se je glede tega pravilno sklicevalo na stališča iz zadeve VIII Ips 2/2019.
začasna odredba v zavarovanje denarne terjatve - objektivna nevarnost - nevarnost razpolaganja s premoženjem - subjektivna nevarnost - neznatna škoda
Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da zgolj verjetno izkazana objektivna nevarnost, da bo dolžnik onemogočil ali precej otežil izterjavo, ne zadošča za izdajo začasne odredbe, ampak mora biti v skladu z drugim odstavkom 270. člena ZIZ podano subjektivno delovanje dolžnika.
Glede na to, da tožeča stranka ni predstavila drugih okoliščin glede premoženjskega stanja tožene stranke, da bi se lahko štela nepremičnina kot njen neznatni del, je sodišče pravilno zaključilo, da ni izkazala pogoja po tretjem odstavku 270. člena ZIZ.
Tudi po presoji pritožbenega sodišča predlagatelja nista zmogla že zadostnega trditvenega bremena v smeri obstoja dodatne predpostavke za izdajo začasne odredbe. Termin verjetno izkazati pomeni, da mora upnik obstoj omenjenih predpostavk najprej konkretizirano zatrjevati in nato še s stopnjo verjetnosti izkazati. Golo ponavljanje zakonskega besedila in pravnih pojmov, ki so vsebovani v njem, ne zadošča, ampak je treba zatrjevati konkretne okoliščine primera, ki jih je mogoče subsumirati pod omenjeni zakonski dejanski stan.
Sodišče sme izdati vsako začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja. Začasna odredba mora biti predlagana v povezavi s samo zavarovano terjatvijo.