Vrnitev v prejšnje stanje se na podlagi 1. odst. 116. čl. ZPP dovoli, če stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravdno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, če se ugotovi, da je stranka zamudila narok oz. rok iz upravičenega vzroka. Pravna neukost tožnika oz. njegovo prepričanje v pravilnost odločitve tožene stranke ob upoštevanju dejstva, da je sporna odločba o prenehanju delovnega razmerja vsebovala pravni pouk o pravici do ugovora zoper to odločbo, tožnik pa je na naroku za glavno obravnavo izpovedal, da ga je kadrovnica tožene stranke ob izročitvi sporne odločbe opomnila na pravni pouk in na to možnost ugovora, ne predstavlja upravičenega vzroka za zamudo roka do ugovora.
Tožnik je v postopku vtoževal razveljavitev odločbe tožene stranke, s katero je bilo ugotovljeno, da ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravic po Zakonu o jamstvenem skladu RS, ker mu delovno razmerje pri delodajalcu ni prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca, ampak po njegovi volji. Tožniku je delovno razmerje pri delodajalcu prenehalo po 19a. čl. ZZZPB, ki daje delavcu možnost razveze delovnega razmerja v primeru, če delodajalec v enem mesecu po vročitvi odločbe inšpektorja za delo (s katero je bilo ugotovljeno neplačevanje plač iz pogodbe o zaposlitvi oz. kolektivne pogodbe najmanj 3 mesece zaporedoma) ne izplača zaostalih plač delavcu. V primeru takšnega načina prenehanja delovnega razmerja je 19c. čl. ZZZPB delavcem priznal pravico do odpravnine pod pogoji, kot jih določa ZDR za trajno presežne delavce. Do pravic iz ZJSRS pa ni upravičen, saj mu delovno razmerje ni prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca, pri katerem je bil zaposlen neprekinjeno najmanj 3 mesece pred datumom prenehanja delovnega razmerja, ampak po njegovi volji.
Spori zoper odločbe ministrstva, pristojnega za delo, o katerih odloča pristojno delovno in socialno sodišče (22/3 čl. ZJSRS), se ne uvrščajo med individualne delovne spore, kot jih opredeljuje 4. čl. ZDSS, temveč med spore, ki spadajo v sfero sporov v zvezi z zagotavljanjem socialne varnosti delavcev.
Za odločitev o pravilnosti vročanja vabila tožniku na sejo disciplinske komisije druge stopnje je bistveno, kdaj je bil o preklicu pooblastila obveščen pristojni organ, to pa je disciplinska komisija Vlade RS, ki je odločala o tožnikovem ugovoru. Ob smiselni uporabi 2. odst. 99. čl. ZPP, ki določa, da se mora preklic oz. odpoved pooblastila naznaniti sodišču, pred katerim teče postopek, bi morala tožnik oz. njegov pooblaščenec o preklicu pooblastila pravočasno obvestiti disciplinsko komisijo druge stopnje. Ta bi morala pisanja vročati tožniku osebno šele potem, ko bi izvedela za preklic. Skladno s 4. odst. 99. čl. ZPP je odvetnik dolžan opravljati dejanja za pooblastitelja še en mesec po odpovedi pooblastila, če je treba odvrniti kakšno škodo, ki bi lahko nastala zanj v tem času, te dolžnosti pa odvetnik nima, če pride do preklica pooblastila. Za sodišče je bistvenega pomena trenutek, ko preklic ali odpoved pooblastila začne učinkovati napram tretjim (to pa je s trenutkom seznanitve z odpovedjo oz. preklicem), ne pa ko pooblastilo preneha učinkovati v notranjem razmerju med pooblastiteljem in pooblaščencem.
Tudi v primeru, če se določeno pisanje, katerega je treba vročiti naslovniku osebno, vroča vojaškim osebam ali policijskim uslužbencem po 134. čl. ZPP, se morajo pri vročanju upoštevati določbe 142. čl. ZPP. To pomeni, da se pisanje ne more šteti za vročeno naslovniku že takrat, ko je izročeno poveljstvu oz. neposredno poveljniku naslovnika.
ZOR člen 371, 372, 372/1, 371, 372, 372/1. ZPIZ člen 181, 182, 288, 181, 182, 288. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-11, 339, 339/2, 339/2-11.
procesna sposobnost - dokazovanje
Ni podana kršitev postopka po 11. tč. 2. odast. 339. člena ZPP, če je toženkina pooblaščenka navajala, da je pri toženki prisotna starostna demenca, zaradi česar se ne bo udeležila obravnave in se tudi v bodoče obravnav ne bo mogla udeleževati, za navedeno trditev pa ni predložila dokazov. Sodišče, ki je res po uradni dolžnosti dolžno paziti na pravdno sposobnost stranke, pa ni dolžno po uradni dolžnosti v zvezi s tem vprašanjem izvajati dokazov.
ZUP (1986) člen 249, 249/1. ZPIZ (1983) člen 159, 164, 165.
pokojninsko zavarovanje - pokojninska doba - kmet - starostno zavarovanje kmetov - zavarovalna doba - dokup zavarovalne dobe - obnova postopka - upravni postopek
Ker tožnik v predlogu za obnovo pravnomočno končanega upravnega postopka ni izkazal obnovitvenega razloga iz 1. tč. ZUP (da bi bilo zanj mogoče izdati ugodnejšo odločbo glede priznanja pokojninske dobe bodisi na podlagi lastnosti zavarovanca starostnega zavarovanja kmetov, prevzema kmečkega gospodarstva, ali dokupa), predlog za obnovo ni utemeljen.
ZSDU člen 110. Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (1994) - člen 19, 19/1-4. Pravilnik o napredovanju zaposlenih v vrtcih ter osnovnem in srednjem šolstvu v plačilne razrede (1994) - člen 30, 30/2.
dejavnost vzgoje in izobraževanja - kolektivna pogodba - učitelj - napredovanje v višji plačni razred - izredno napredovanje - mnenje sindikata - bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Nesodelovanje sindikata v postopku ocenjevanja lahko pomeni bistveno kršitev določb postopka. Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v RS (Ur.l. RS, št. 52/94) v 4. alinei 1. odst. 19. člena zahteva sodelovanje reprezentativnega sindikata, od katerega mora ravnatelj 15 dni pred sprejemom odločitve zahtevati predhodno mnenje o uvajanju novih načinov delovne uspešnosti, razvrščanju oz. napredovanju v višje plačilne razrede in določanju plač in drugih prejemkov na tej podlagi. Glede na samo umeščenost citirane določbe v kolektivni pogodbi, pritožbeno sodišče poudarja, da gre za soupravljalsko odločitev, ki je ravnatelj tožene stranke ne bi smel sprejeti brez sodelovanja reprezentativnega sindikata pri toženi stranki. 110. člen Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (Uradni list RS, št. 42/93) določa, da se do uveljavitve zakona o kolektivnem dogovarjanju oziroma posebnega zakona o sodelovanja delavcev pravica do sodelovanja delavcev pri upravljanju v zavodih lahko ureja s kolektivno pogodbo.
ZDR člen 100, 100/1, 100/1-12, 106. ZPPSL člen 51, 51/6, 51, 51/6. ZDSS člen 23, 24, 23, 24.
presežni delavec - datum prenehanja delovnega razmerja
ZPPSL v 6. odst. 51. člena določa, da delavcu preneha delovno razmerje z dnem vročitve sklepa, pri čemer ni določeno, ali je to prvostopenjski ali dokončni sklep. ker je sklep, izdan po 51. členu zppsl, po svoji naravi sklep o prenehanju delovnega razmerja delavcu, katerega delo je postalo nepotrebno, je potrebno ob nejasni določbi 6. odst. 51. člena zppsl pri presoji, kdaj delavcu preneha delovno razmerje, smiselno uporabiti določbe, ki se nanašajo na prenehanje delovnega razmerja zaradi trajnih viškov, torej z vročitvijo dokončnega in ne prvostopenjskega sklepa. Če delavec uveljavlja sodno varstvo, ker delodajalec ni odločil o ugovoru, sodišče samo odloči o pravici, obveznosti oz. odgovornosti iz delovnega razmerja (23. in 24. člen ZSSS), kar pomeni, da s svojo sodbo nadomesti dokončni sklep delodajalca. v takšnem primeru delavcu preneha delovno razmerje po 51. členu zppsl šele z dnem vročitve pravnomočne sodbe v individualnem delovnem sporu.
ZPP člen 242, 242/2, 242/3, 249, 242, 242/2, 242/3, 249.
stroški izvedenca - predujem
1. Skladno s 153. členom ZPP sodišče odloča o predujmu, to je o založitvi zneska, ki je potreben za stroške, ki bodo nastali z izvedbo dokaza, pred izvedbo dokaza. Ker v obravnavanem primeru predujem, ki je bil naložen v plačilo tožeči stranki, ki je izvedbo dokaza z izvedencem predlagala, ni zadoščal, se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določbe 249. člena ter 242. člena ZPP ter izdalo izpodbijani sklep, čeprav ne gre za manjkajoči predujem (ker je bila sodba že izdana in je postopek končan), ampak za sklep o plačilu nagrade izvedencu, ki jo je dolžna plačati tožeča stranka kot predlagatelj izvedbe dokaza.
2. V 2. odstavku 242. člena ZPP je določeno, da glede povračila stroškov in nagrade za izvedenca veljajo smiselno določbe 2. in 3. odstavka 242. člena ZPP. Po 3. odstavku 242. člena ZPP sodišče v sklepu, s katerim se odmerijo stroški za priče, odredi, naj se določeni znesek izplača iz predujma, če predujem ni bil položen, pa naloži stranki, naj plača določeni znesek priči v osmih dneh. Izpodbijani sklep je torej pravilen, čeprav je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ker je sklep izdalo šele po izdaji sodbe.
Ker je tožnik - strojevodja odklonil alkotestiranje, je storil hujšo kršitev delovnih obveznosti po 4. alinei 8. člena pravilnika o disciplinski odgovornosti tožene stranke, ki določa, da je hujša kršitev delovnih obveznosti tudi kršitev zakona ali na njegovi podlagi izdanega predpisa ali splošnega akta o varstvu pri delu, o varstvu pred požarom, eksplozijo, elementarnimi nesrečami in škodljivim delovanjem strupenih in drugih nevarnih materialov. Tožnik je z odklonitvijo alkotesta kršil določbo 2. odst. 80. člena Zakona o temeljnih varnosti železniškega prometa, kar predstavlja samostojno hujšo kršitev, za katero se po določbi 13. člena pravilnika tožene stranke lahko izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Ukrep prenehanja delovnega razmerja je zakonit, ker je tožena stranka, čeprav je tožnikovo ravnanje pravno kvalificirala le kot hujšo kršitev prihoda na delo v vinjenem stanju, že v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka, tožniku očitala tudi odklonitev alkotesta.
nadomestilo za ločeno življenje - strošku prevoza - razporeditev v drug kraj - začasna razporeditev - razporeditev po službeni potrebi - lex specialis
Pravilnik o plačah in drugih prejemkih delavcev MNZ v 32. členu določa, da nadomestilo stroškov za ločeno življenje pripada delavcu v primeru, ko je zaradi premestitve oz. razporeditve po službeni potrebi oz. začasne napotitve na delo v drug kraj ločen od ožje družine. Razporeditev po službeni potrebi opredeljuje 91. člen Zakona o notranjih zadevah in v tem primeru ne gre za razporeditev po 30. člena ZDDO. 32. člen Pravilnika o plačah in drugih prejemkih tožene stranke je potrebno tolmačiti tako, da ima pravico do povračila stroškov za ločeno življenje le delavec, ki je razporejen ali premeščen na delo v drug kraj po določbi 91. člena ZONZ, ne pa tudi delavec, razporejen po določbi 30. člena ZDDO.
Plača ni letna kategorija, saj zapada mesečno in pomeni plačilo za opravljeno delo v enem mesecu. V vsakem mesecu mora delodajalec delavcu izplačati plačo najmanj v višini izhodiščne plače za tarifni razred, v katerega je delovno mesto, na katerem delavec dela, razvrščeno. Do izplačila mesečne plače pod tem minimumom pa lahko pride le v primeru nedoseganja pričakovanih rezultatov dela s strani delavca oz. slabe finančne situacije delodajalca, vendar ob upoštevanju strogih pravil, določenih v kolektivnih pogodbah. Če ti postopki niso izvedeni, je treba šteti, da je delavec v posameznem mesecu opravil delo, ki mu zagotavlja najmanj izplačilo izhodiščne plače. Tožena stranka se ne more razbremeniti plačila razlike v plači za posamezen mesec z računskim prikazom, da je v letnem seštevku tožnik tako ali tako dobil izplačane preveč plače.
ZTPDR člen 86, 86/3, 86, 86/3. SKPG člen 43, 45, 52.
stroški - povrnitev gmotne škode - pravica
Delovna uspešnost, določena v 45. členu SKPgd, se lahko odraža le v plači, ki je določena v 43. členu SKPgd. Zato ni mogoče povračila materialnih stroškov vezati na dosežen plan realizacije, saj so to dejanski stroški, ki nastanejo v zvezi z opravljanjem dela in jih je delodajalec dolžan delavcu povrniti. Nobena od kolektivnih pogodb ni določala, da se lahko povračilo materialnih stroškov v zvezi z delom zniža, temveč se je lahko znižala le plača.
Določbe kolektivnih pogodb ne veljajo le za poslovodne delavce in delavce s posebnimi pooblastili in odgovornotmi, kar pa tožnica ni bila. Zato določb v pogodbi o zaposlitvi in aneksu k pogodbi o zaposlitvi, ki urejajo pravice delavca (trgovskega potnika) slabše, kot je to določeno v SKPgd in kolektivni pogodbi dejavnosti, ni mogoče upoštevati. Kolektivne pogodbe ne smejo določati manj pravic, kot jih določa zakon (3. odst. 86. člena ZTPDR), enako pa velja tudi za razmerja med nižjimi kolektivnimi pogodbami in pogodbo o zaposlitvi. To pomeni, da se delavec in delodajalec lahko dogovorita le za več pravic, kot jih določa kolektivna pogodba in ne za manj.
Tožnica si je sama našla drugo zaposlitev in se je pri drugem delodajalcu zaposlila celo pred začetkom teka odpovednega roka trajno presežnemu delavcu. Zato ji delovno razmerje ni prenehalo zaradi trajnega prenehanja potreb po delu (ampak na drugi pravni podlagi) in ni upravičena do odpravnine kot trajno presežna delavka.
ZDR (1990) člen 100, 100/1, 100/1-3, 100, 100/1, 100/1-3.
prenehanje delovnega razmerja
Ker tožnica ni izpolnila pogoja pridobitve naslova doktorja znanosti, je sodišče prve stopnje pri razsoji pravilno uporabilo 3. tč. 1. odst. 100. člena ZDR. Izguba naziva oz. neobnovitev habilitacijskega naziva, ki je pogoj za opravljanje del delovnega mesta, na katerega je delavec razporejen, pomeni, da delavec nima zmožnosti za opravljanje dela. Navedbe o tem, da je bila tožnica ovirana oziroma, da ni imela pogojev za delo na doktoratu in da je bila zaradi bolezni dolgo v bolniškem staležu, v sporu o prenehanju delovnega razmerja niso odločilne in bi jih tožnica lahko uveljavljala le v postopku za ponovno izvolitev v naziv.
Ker je bil tožnik na nepretrganem bolniškem staležu, ni bilo utemeljeno spreminjati višine nadomestila glede na sicer dokončno in pravnomočno razporeditveno odločbo, ki pa ni nikoli zaživela in glede na nepretrgan bolniški stalež tudi ne bi mogla. Zato tudi ne bi mogla biti uresničena določba 4. odstavka 31. čl. ZZVZZ. Zato bi predpostavka, "da bi dobil takšno višino nadomestila, kot če bi tedaj delal", morala biti vsaj verjetno, če že ne gotovo izkazana.
ZGD člen 12, 27, 558a, 12, 27, 558a. ZIZ člen 40, 40/1, 44, 44/1, 40, 40/1, 44, 44/1.
preoblikovanje družbe - sprememba firme - statusne spremembe
Pri dolžniku je prišlo samo do statusnopravnega preoblikovanja (iz d.n.o. v d.o.o.) in posledično tudi do spremembe firme, pri čemer pravna oseba ni prenehala obstajati, ampak gre ves čas za isti pravni subjekt. Res je upnik pravno osebo v predlogu za izvršbo označil s firmo, ki v času vložitve predloga ni več veljala, vendar je iz sodnega registra razvidno, da v Republiki Sloveniji nikoli ni obstajala nobena druga gospodarska družba s firmo "E....". Zato sodišče druge stopnje ne dvomi, da se izterjevana terjatev nanaša prav na dolžnika E.... d.o.o., prej E.... d.n.o.
Za razporeditev delavca na drugo delovno mesto je potrebno izkazati nujne potrebe delovnega procesa. Ker je bil razlog za prerazporeditev tožnika na drugo delovno mesto v nezadovoljstvu njegovih nadrejenih nad kvaliteto njegovega dela, ne pa v nujnih potreba delovnega procesa in organizacije dela, razporeditev ni zakonita.
Na podlagi 387/2 člena ZOR je mogoče dolg pripoznati ne le z upniku dano izjavo, marveč tudi posredno. Zato bi bilo mogoče upoštevati tudi pripoznanje dolga, podano v dopisu, ki sicer ni bil naslovljen na tožečo stranko, ampak je bil slednji poslan le v vednost. Toda, ker je vsebina tega dopisa povsem splošna in iz nje ni razvidna pripoznava dolga, katerega plačilo zahteva tožeča stranka v tem postopku, pripoznava dolga ni izkazana.
ZOR člen 99, 99/1, 99/2, 124, 99, 99/1, 99/2, 124.
štipendijska pogodba - vrnitev
Ker je štipendist obvestil tožečo stranko - štipenditorja o zaključku izobraževanja in jo pozval, da mu omogoči opravljanje pripravništva, na kar se tožeča stranka ni odzvala in ni izpolnila svoje pogodbene obveznosti, določene iz pogodbe o štipendiranju, so prenehale vse pogodbene obveznosti štipendista. Zato je zahtevek za vračilo štipendije, izplačevane po pogodbi, neutemeljen.
1. Hipotekarni dolžnik (zastavitelj), ki ni obenem osebni dolžnik, s sklenitvijo pogodbe o hipoteki ne postane avtomatično dolžnik iz obligacijskega razmerja. Njegova obveznost je (le), da dopusti izvršbo v zastavljeno nepremičnino (prim. 63. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, v nadaljevanju ZTLR). Res se te obveznosti lahko razbremeni tako, da plača zapadlo zavarovano terjatev. 2. A to je pravica hipotekarnega dolžnika, ki ni obenem osebni dolžnik, ne pa njegova dolžnost (prim. 409. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih v nadaljevanju ZOR). 3. Če tožeča stranka sodno uveljavljano pravico že ima (981. čl. ZOR), ji sodba o neutemljenosti tožbenega zahtevka, da se ji dovoli realizacijo pravice, namreč prodati premičnine na javni dražbi, uveljavitev pravice prepoveduje, ker ji to pravico pred njeno realizacijo vsebinsko odreka.