Tožena stranka ni navedla, katere konkretne pogodbene obveznosti naj bi tožeča stranka kršila, sklicevala se je le na njeno nestrokovnost, kar pa je glede na določilo 8. člena Dogovora o poslovnem sodelovanju, ki predvideva obrazložitev odpovedi, povsem nekonkretizirano.
Tožena stranka zamenjuje dokaze z navedbami, kar je v nasprotju s 7. in 212. členom ZPP. Dokazi ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage.
Prevoznik stojnine ne more uveljavljati enako kot stroškov, do povračila katerih je sicer upravičen zaradi ovir, ki so nastale brez njegove krivde, temveč jo mora – kot poslovno odškodninsko odgovornost – uveljavljati od tiste pogodbene stranke, ki je za škodo odgovorna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO
VSL0076584
ZPP člen 18, 18/3, 48, 48/1, 69. OZ člen 111, 406. ZMZPP člen 52, 52/3, 88, 88/1.
ugovor krajevne pristojnosti – pristojnost slovenskih sodišč – prorogacijska klavzula – sporazum o pristojnosti – veljavnost temeljne pogodbe – uporabnina – nepogodbena obveznost – litispendenca pred tujimi sodišči – solidarnost na upniški strani – aktivna legitimacija – materialno sosporništvo
Veljavnost sporazuma o pristojnosti ni odvisna od veljavnosti temeljne pogodbe, tudi če je njen sestavni del.
Na nepogodbeno obveznost tožene stranke se prorogacijska klavzula iz Pogodbe ne nanaša in za spore iz tega naslova veljajo splošna pravila o mednarodni pristojnosti glede na sedež tožene stranke.
Prorogacijsko klavzulo, ki je zapisana v končnih določbah Pogodbe, ni mogoče razumeti kot sporazum, ki določa krajevno pristojnost sodišča za vse spore med strankami, temveč za spore iz konkretnega pogodbenega razmerja.
Ker sta tožeči stranki materialna sospornika glede zahtevka na vračilo gotovine, tudi če se bo v postopku pred sodiščem prve stopnje kasneje ugotovilo, da zahtevek prve tožeče stranke ni utemeljen, to ne vpliva na veljavnost prorogacijske klavzule iz Pogodbe in ne gre za spor med tujimi pravnimi osebami, ki ni dovoljen pred slovenskimi sodišči.
Tožena stranka je skladno z določbami ZSPJS obračunavala tožniku plačo v nižjem plačnem razredu, glede na vojaško dolžnost oziroma delo, ki ga je dejansko izvajal, zato je tožena stranka dolžna tožniku priznati in izplačati pripadajočo razliko v plači med količnikom 22. plačnega razreda, po katerem mu jo je dejansko obračunavala, in količnikom 29. plačnega razreda primerljive plače za delo oziroma vojaško dolžnost, ki jo je dejansko opravljal do ukaza nadrejenega delavca.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – vinjenost
Po določbi 17. točke 119. člena Podjetniške kolektivne pogodbe predstavlja prihajanje na delo v opitem stanju hujšo kršitev delovnih obveznosti, zaradi katere se skladno z določbo 120. člena PKP lahko poda izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je huje kršil delovne obveznosti, ker je bil med nočno izmeno v vinjenem stanju. Odpovedni razlog po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR je bil tako podan, zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
pogodba o zaposlitvi za določen čas – zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas - začasno povečan obseg dela
V tožnikovem primeru je bil za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas podan zakonit objektiven razlog, to je povečan obseg dela v času poletne sezone, kar pomeni, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas v skladu z zakonom. To pa je bistveno za presojo, ali so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas, v skladu s 54. členom ZDR, ki določa, da se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo ali če ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi.
ZPP člen 133, 139, 139/3, 141, 141/2, 141/4, 142, 142/6, 318, 318/1. ZDR člen 112.
zamudna sodba – plača – odpravnina – odškodnina namesto odpovednega roka – vročanje – pravna oseba
Toženi stranki je bila vročitev opravljena v skladu s 4. odstavkom 141. člena ZPP, po katerem se pravni osebi, ki ji ni možno vročiti pisanja na naslovu, ki je vpisan v register, vročitev opravi, tako da se obvestilo o vročitvi iz drugega odstavka tega člena pusti na naslovu, ki je vpisan v register. Tožena stranka ni imela urejenega hišnega predalčnika, zato je vročevalec na vratih stavbe, kjer je imela tožena stranka sedež (vpisan v register), pustil obvestilo o tem, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem ga mora tožena stranka dvigniti. Pošiljka pa se je obakrat vrnila na sodišče. Skladno z 2. odstavkom 141. člena ZPP se šteje, da je bila vročitev opravljena na dan, ko je bilo obvestilo o vročitvi pritrjeno na vratih.
Skladno s 112. členom ZDR delavec lahko v osmih dneh po tem, ko predhodno pisno opomni delodajalca na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvesti inšpektorja za delo, izredno odpove pogodbo o zaposlitvi. Vrhovno sodišče RS je v podobnih primerih že zavzelo stališče, da delavec izredno odpoved lahko poda šele, ko poteče osem dni od pisnega opomina delodajalcu in pisnega obvestila inšpektorja za delo.
Tožnik, za katerega je detektiv ugotovil, da je hodil po nakupih, na sprehode in opravljal lažja fizična dela v času bolniškega staleža, ni ravnal v nasprotju z navodili o ravnanju delavca v času začasne zadržanosti od dela, ki jih je podala osebna zdravnica, niti ni ravnal v nasprotju z navodili zdravnice, ki je na nadomeščala osebno zdravnico, zato ni podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 8. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR (po kateri je razlog za izredno odpoved, če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije ali če v tem času opravlja pridobitno delo ali brez odobritve pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja).
ZZVZZ člen 80, 80/3, 81, 81/1, 82. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232.
bolniški stalež
Ker je bil tožnik v spornem obdobju po mnenju sodne izvedenke zmožen za delo, je tožbeni zahtevek, da se ugotovi začasna nezmožnost za delo zaradi bolezni, neutemeljen.
odškodninska odgovornost delodajalca – nezgoda pri delu – okužba s tuberkulozo – objektivna odgovornost – nevarna dejavnost
Delo medicinske sestre v bolnišnici na splošno sicer ni nevarna dejavnost. Vendar pa to postane, če pride pri svojem delu medicinska sestra v stik s pacientom, okuženim z nalezljivo boleznijo (v konkretnem primeru tuberkulozo), ki ob sprejemu pacienta (še) ni bila diagnosticirana, ampak se je ugotovila kasneje, in če zaščitna oprema medicinske sestre ne more povsem zavarovati pred prenosom okužbe.
Kljub temu, da so se dosledno izvajali vsi ukrepi za varno delo pri drugotoženi stranki, je do okužbe prišlo. In to ne le pri tožnici – skupno so se namreč okužile štiri medicinske sestre na tem oddelku. Delo v okolju, v katerem je bila tožnica v stiku z okuženo pacientko in je zato obstajala večja nevarnost, da preko izločkov pacientke pride do prenosa okužbe, in v katerem je tudi prišlo do okužbe s tuberkulozo pri štirih medicinskih sestrah, je zdravju nevarno delovno okolje, ki predstavlja povečano nevarnost. Zato za škodo, ki jo je utrpela tožnica zaradi okužbe s tuberkulozo, odgovarja drugotožena stranka kot delodajalec po načelu objektivne odgovornosti.
Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini člen 1, 4, 4/1, 5, 5/3, 5/3-1, 6, 6/2. ZZZ-1 člen 17, 45, 46, 46/1, 46/2. ZDR člen 111.
obveznost plačila – plačilo za delo - plača – plača za delo v Sloveniji – diplomatsko delovno mesto – veleposlanik – posebne pravice in obveznosti diplomatov – obveznosti in prepovedi – ukrepi zaradi kršitve obveznosti in prepovedi
Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini v tretjem odstavku 5. člena določa, da javni uslužbenec, napoten na delo v tujino, prejema plačo za delo v RS, če se je moral začasno vrniti v RS zaradi službenih razlogov, evakuacije, nevarnosti ali zdravstvenih razlogov, po preteku 30 koledarskih dni, razen v primeru iz drugega stavka 37. člena te uredbe, zaradi začasne odstranitve z dela, in to z dnevom odstranitve, v času dela v tujini, kadar izraba letnega dopusta v tujini presega sorazmerni del letnega dopusta v posameznem koledarskem letu glede na čas dela v tujini v tem koledarskem letu. Tožnik je v vtoževanem času delo dejansko opravljal na svojem delovnem mestu v drugi državi, zato bi za ta čas moral prejemati plačo za delo v tujini. Z sporno odredbo je bil tožnik do pisnega preklica poklican v ministrstvo na poročanje in posvetovanje v zvezi z nepravilnostmi na finančnem in drugih področjih ter v zvezi z izvajanjem notranjih aktov in navodil ministrstva. Ta poziv na posvetovanje in poročanje ni predstavljal podlage za začasno vrnitev v RS iz službenih razlogov za več mesecev in za izplačilo plače v smislu 1. alineje 3. odstavka 5. člena navedene Uredbe.
vročanje pooblaščencu stranke - neposredno vročanje stranki – nepravilna vročitev – kršitev določb postopka
Neposredno vročanje stranki, kadar ima ta pooblaščenca ne šteje za veljavno opravljeno in predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Tožnik je zahteval objavo popravka v širšem smislu, vendar je tožena stranka objavo zavrnila, sodišče prve stopnje pa temu pritrdilo, ker zahtevani popravek ne zanika navedb v obvestilu in se v njem tudi ne navaja oziroma prikazuje drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi bi prizadeti spodbijal ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjeval navedbe v objavljenem besedilu. Tožbeni zahtevek pa je bil utemeljeno zavrnjen tudi oziroma predvsem iz razloga, ker popravka ni mogoče objaviti okrnjeno in spremenjeno.
Ob odločanju o predlogu za nadaljevanje izvršbe z rubežem terjatve dolžnika zoper njegovega dolžnika izvršilno sodišče nima podlage za presojo obstoja te terjatve.
Ker pritožnici , to sta prva in tretja tožnica, tožb nista umaknili, sodišče prve stopnje ni imelo razloga in podlage za izdajo sklepa o ustavitvi postopka v smislu 3. odstavka 188. člena ZPP, v kolikor se je nanašal nanju, saj pogoj za izdajo takšnega sklepa ni bil izpolnjen.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – ukinitev delovnega mesta - ponudba druge ustrezne zaposlitve
Ukinitev predstavništva in s tem tudi delovnega mesta tožnice predstavlja zadosten in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Potrebnosti oziroma smotrnosti sprememb v načinu poslovanja in organizaciji dela sodišče ne more presojati, ker so te odločitve v pristojnosti delodajalca.
V primerih, kadar je več delavcem podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, delodajalec pa ima na razpolago le eno ustrezno delovno mesto, delodajalec sam opravi izbiro, komu bo razpoložljivo mesto ponudil.
Tožnik je na podlagi sklenjenih podjemnih pogodb pri toženi stranki opravljal dela producenta. Delo je opravljal v prostorih tožene stranke, o čemer je poročal nadrejenim, o načrtovani odsotnosti pa je moral obvestiti nadrejene. V razmerju med strankama so tako obstajali vsi elementi delovnega razmerja, zato opravljanje del in nalog na podlagi pogodb civilnega prava, ni bilo upravičeno.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - javni uslužbenec - vojak - sklep o prenehanju delovnega razmerja – enostranska odpoved pogodbe o zaposlitvi – negativna službena ocena
Tožena stranka je tožniku s sklepom enostransko odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi negativne službene ocene dvakrat zaporedoma. Izpodbijani sklep je nezakonit, ker tožena stranka ni dokazala, da je bila tožniku službena ocena za sporno leto vročena pravočasno.
Tožnik je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi kot kandidat za vojaka za pet let. V pogodbi je bilo navedeno, da se lahko podaljšuje za enako časovno obdobje, vendar ne dalj kot do 45. leta starosti. Tožena stranka je tožniku pogodbo o zaposlitvi odpovedala s sklepom, ki ni bil zakonit, zato je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki trajalo do datuma, ko se je pogodba o zaposlitvi, sklenjena za določen čas 5 let, iztekla. Zato ni podlage za prisojo odpravnine tožniku.
Po določbi 1. odstavka 2. člena splošnih pogojev zavarovalnica ne krije in ne povrne škode, če zavarovanec nesrečo povzroči z naklepom, z ravnanjem, ki ga zavarovanec opusti, čeprav bi moral pričakovati njegovo škodljivo posledico, z vednostjo o pokvarjenosti ali o pomanjkljivosti blaga, izdelkov ali storitev in zavestno kršitvijo veljavnih predpisov (splošnih in poslovnih glede na dejavnost). Tožnik v tožbi zahteva plačilo odškodnine solidarno od prve (tožnikov delodajalec) in druge toženke (zavarovalnica, kjer je imela prva toženka za primere nesreče pri delu zavarovano svojo odgovornost). Obrazložitev sodišča o izključitvi odgovornosti drugo tožene stranke temelji zgolj na sprejetem zaključku o subjektivni odgovornosti prvo tožene stranke. Tožnik v tožbi zahteva plačilo odškodnine solidarno od obeh toženih strank. V konkretnem primeru se toženi stranki ne štejeta za enotno pravdno stranko, zato se učinki pravdnih dejanj posamezne tožene stranke ne raztezajo na drugo toženo stranko. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da drugo tožena stranka ni solidarna dolžnica, najmanj preuranjen. Drugo tožena stranka ni zatrjevala, da bi prvo tožena stranka kot pravna oseba ravnala naklepno, ugotovitve sodišča prve stopnje, da so bile s strani delavcev prvo tožene stranke storjene kršitve, ki se nanašajo na varstvo pri delu, pa ne izključujejo solidarne odgovornosti drugo tožene stranke.
Nad toženo stranko ni bil začet stečajni postopek (ampak je bil stečajni postopek začet zoper drugo družbo s podobnim imenom), zato je odločitev o zavrženju tožbe materialnopravno napačna.