delovno razmerje pri delodajalcih - prenehanje delovnega razmerja - izbira solidarnega dolžnika za izpolnitev obveznosti do vrnitve delavca na delo
Po določilu 1. odst. 222. čl. zakona o združenem delu (uporabljenega na podlagi 1. odst. 4. čl. ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije) ima upnik pravico uveljaviti svoj spolnitveni zahtevek od vsakega solidarnega dolžnika po izbiri. Tožnica je svojo izbirno pravico do tretjetožnice uveljavila z zatrjevanjem, da ji zanjo v delovni skupnosti skupnih služb opravljala večino delovnih zadolžitev. Obstoj zatrjevanega dejstva ni podvržen dokazovanju, saj ga je tolmačiti le kot tožničino izbiro solidarnega dolžnika. Če je za isto obveznost solidarno odgovornih več družbenopravnih oseb, lahko zahteva upnik izpolnitev obveznosti od vsake družbenopravne osebe po svoji izbiri.
revizija - dovoljenost revizije - postopek pred sodiščem združenega dela
V zadevah, v katerih je bilo pred uveljavitvijo zakona o delovnih socialnih sodiščih pravnomočno odločeno o denarnem zahtevku (nadomestilu plače), revizija po določbi 73. člena tega zakona ni dopustna.
Odlok o izplačevanju vojaške pokojnine člen 1.UZITUL člen 18.
akontacija vojaške pokojnine - odjava stalnega prebivališča
Ker je tožnik - sicer tuji državljan - z dnem 31.1.1992 odjavil stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, od tega dne dalje ne izpolnjuje v 18. čl. ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti R Slovenije in v 1. čl. odloka o izplačevanju vojaške pokojnine predpisanega pogoja za prevzem izplačevanja akontacije vojaške pokojnine.
Stališče obsojenčevega zagovornika, da je v obravnavani zadevi nastopilo (relativno) zastaranje kazenskega pregona, ni pravilno. Zastaranje bi namreč nastopilo le, če bi šlo za novo obtožbo za novo kaznivo dejanje - in ne zgolj za spremembo obtožbe za isto kaznivo dejanje vendar z drugačnim opisom dejanskega stanja. O tem ali gre za novo ali le za spremenjeno obtožbo se presoja po tem, ali je glede temeljnega dogodka podana istovetnost med prejšnjim in spremenjenim opisom dejanja. Vrhovno sodišče meni, da če tožilec pri blanketnem kaznivem dejanju kakršno je kaznivo dejanje ogrožanja javnega prometa po 251. členu KZ RS/1977, spremeni opis dejanja tako, da storilcu očita kršitev drugega določila ZTVCP, ne gre za novo obtožbo za drugo kaznivo dejanje, temveč za spremembo obtožbe za isto kaznivo dejanje z drugačnim opisom.
Kaznivo dejanje po 4. točki 1. odst. 132. člena KZ RS je mogoče storiti tudi z odredbo za večkratno izplačilo regresa z namenom, da se podjetje izogne plačilu prispevkov in davkov, čeprav ustrezna kolektivna pogodba ne določa njegove zgornje meje, določa pa, da regres pripada delavcem enkrat letno.
Sodišče prve stopnje je s tem, ko je predsednik senata sam prevajal izpovedbo izvedenca V.L. iz hrvaščine v slovenščino, kršilo določbo 4. odstavka 7. člena ZKP/1977. Tolmač je po zakonu poseben procesni udeleženec, zato v isti zadevi sodnik ne more opravljati hkrati funkcije predsednika senata in tolmača.
Utemeljenosti podlage denacionalizacijske zahteve iz 5. člena zakona o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I in 31/93) ni pristojen preizkušati upravni organ, temveč sodišče (56. člen ZDen).
pridobitev lastninske pravice - gradnja na tujem zemljišču
Ugotovljeno je, da sta tožnika vedela, da gradita na parceli, ki je bila tedaj v lasti toženke. Glede lastništva parcele torej nista bila v dobri veri. Ugotovljeno pa je tudi, da je toženka gradnjo dovolila. Glede na nedobrovernost tožnikov kot graditeljev v zvezi z lastninsko pravico na zemljišču je treba pravne učinke gradnje na tujem zemljišču presojati po določbi 25.čl. ZTLR. Okoliščino, da je toženka kot lastnica zemljišča za gradnjo vedela in jo je celo vnaprej dovolila, pa je treba upoštevati v okviru presoje, kakšna upravičenja iz prvega odst. 25.čl. ZTRL bi ji v tem primeru pripadala.
Glede na svoj pristanek h gradnji toženka ne more utemeljeno zahtevati niti rušenja objekta (2. odst. 25.čl. ZTLR), niti ne more uveljavljati, da ji pripade lastninska pravica na objektu. Pač pa ima po tej določbi pravico zahtevati plačilo prometne cene za zemljišče, na katerem stoji stavba in ki je potrebno za njeno redno rabo.
Pri višini zagrožene denarne kazni je potrebno upoštevati načelo primernosti in socialne zaščite. Denarna kazen se zagrozi v takšni višini, da je za zavezanca najmilejša, z njo pa je vendarle dosežen namen izvršbe.
svoboda urejanja obligacijskih razmerij - razlaga pogodb - nejasna določila v posebnih primerih - dopolnilno pravilo - pravila vračanja - uporaba stvari v tujo korist - pridobitev lastninske pravice - spojitev - mešanje
Celovita dokazna ocena vseh izvedenih dokazov je nižji sodišči pripeljala do zaključka, da dogovor v Portorožu ni bil sklenjen in da je pravno razmerje med pravdnima strankama nastalo šele s sklenitvijo pismene predpogodbe z dne 23.11.1990, ki pa vsebuje prav vse elemente, ki so potrebni za sklenitev pogodbe o najemu poslovnega prostora. Vsa pogodbena določila so zapisana jasno in razumljivo, zaradi česar ni utemeljeno revizijsko sklicevanje na določbe 100. in 101. člena ZOR. Ob ugotovitvi, da toženec svojih s pogodbo prevzetih obveznosti ni izpolnil, je odločitev nižjih sodišč, ki sta tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodili, materialnopravno pravilna.
Neutemeljena je tudi revizijska graja tistega dela odločitev nižjih sodišč, v katerem so bili zavrnjeni zahtevki iz nasprotne tožbe. Adaptacije, ki jih je izvedel v poslovnem prostoru toženec, so bile pogodbeno dogovorjene. Z njimi je tedaj toženec le izpolnil del obveznosti, ki jih je prevzel s pogodbo z dne 23.11.1990. Pravdni stranki sta svoje obligacijsko razmerje oblikovali svobodno (10. člen ZOR) in v njem jasno opredelili svoje pravice in obveznosti. Toženec se zato sedaj neutemeljeno sklicuje na načelo enake vrednosti dajatev, ki naj bi bilo po njegovem mnenju ob sklenitvi pogodbe kršeno, pravno zmotno pa tudi zatrjuje, da je zaradi izpolnitve s pogodbo prevzetih obveznosti (adaptacij poslovnega prostora) pridobil na tem poslovnem prostoru solastninsko pravico na podlagi zakona samega (23. člen ZTLR). Enako velja tudi za pravno zmotna revizijska zatrjevanja, da bi moralo sodišče toženi stranki na podlagi 217. člena ZOR, ki ureja pravna razmerja v primerih uporabe tuje stvari, ali pa vsaj ob upoštevanju splošnih določb o verzijskih zahtevkih, prisoditi vsaj denarno vrednost opravljenih adaptacij. Tudi sicer le pavšalno revizijsko zatrjevanje o obstoju zmote in prisile ni utemeljeno. Iz ugotovitev nižjih sodišč namreč izhaja, da je toženec brez vsake sile ali kakšnega drugega vpliva podpisal pogodbo, pred podpisom jo je prečital, prejel jo je petnajst dni pred podpisom, tako da je imel precej časa za temeljito pretehtanje vseh pogodbenih pogojev, v vsem času od prejema pogodbe pa do njenega podpisa pa ni nanj izvajal nihče nobenih pritiskov ali mu dajal kakšnih drugih vzpodbud, ki bi ga pripravile k podpisu pogodbe.
ZTPVI člen 4, 111.ZUP člen 143, 145, 145/2, 209, 257, 257/1, 257/2, 258.
status vojaškega vojnega invalida - predhodno vprašanje krive izpovedi priče - odločba na podlagi sodbe - obnova po uradni dolžnosti
V ponovnem postopku tožena stranka sicer ni ravnala v skladu z določbo 62. člena zakona o upravnih sporih (ZUS), vendar po mnenju sodišča ta določba ne preprečuje organu, da obnovi postopek po uradni dolžnosti ob pogojih, ki jih določata 111. člen zakona o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev (Ur. l. SFRJ, št. 31/86, 44/89, 87/89, 20/90 in 42/90, v nadaljevanju: ZTPVI) ter 1. in 2. odstavek 257. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ter glede na vse okoliščine primera odloči po določbah 258. člena ZUP na podlagi podatkov, ki so bili zbrani v prejšnjem postopku in ki se zberejo v obnovljenem postopku in izda odločbo o stvari, ki je bila predmet postopka. Tožena stranka je po uradni dolžnosti, očitno po določbi 2. odstavka 257. člena ZUP (kar pa ne obrazlaga), obnovila postopek iz obnovitvenega razloga krive izpovedi prič (2. točka 249. člena ZUP). Ta obnovitveni razlog je v skladu z določbo 2. odstavka 145. člena ZUP sama ugotavljala.
Če organ sam obravnava predhodno vprašanje krive izpovedi priče po določbi 2. odstavka 145. člena ZUP, mora pri ugotavljanju uporabiti materialne predpise (kazenskega zakona), na podlagi katerih bi to vprašanje rešil pristojni organ (sodišče) ter ga rešiti v ugotovitvenem postopku po določbah, ki veljajo za dokazovanje v upravnem postopku. Ker pa tožena stranka ni upoštevala vsega v prejšnjem postopku zbranega dokaznega gradiva, njena dokazna ocena izpovedi prič ni prepričljiva, zato tudi ni prepričljiv njen sklep o dejanskem stanju, da tožnica ozeblin ni dobila v taborišču. Ocena krive izpovedi priče v postopku po določbi 2. odstavka 257. člena ZUP mora biti prepričljiva, dokaz pa zanesljiv in trden, v nasprotnem primeru bi lahko izvedla kvečjemu postopek po določbah 1. odstavka 257. člena ZUP.
Javnega zavoda - knjižnice, ki je bil ustanovljen po uveljavitvi Zakona o zavodih (Uradni list RS, št. 12/91), glede načina imenovanja ravnatelja, ni mogoče šteti med obstoječe delovne organizacije iz prehodne določbe 1. odstavka 62. člena Zakona o zavodih.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija iz smotrnosti
Sodišče, pri katerem je bila tožba vložena, je predlagalo, naj vrhovno sodišče določi za postopanje v tej pravdni zadevi drugo stvarno pristojno sodišče. Kot razlog je navedlo, da sta oba tožnika osebno znana vsem sodnikom sodišča, pri katerem je tožba vložena, in da je tožničina mati višja sodnica na Višjem sodišču v Celju.
Vrhovno sodišče lahko na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi, da naj postopa v posamezni zadevi drugo stvarno pristojno sodišče, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi (68. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).
Iz obširnih razlogov sodb sodišča prve in druge stopnje izhaja, da sta nižji sodišču ugotavljali, kaj vse je tožnica nudila očetu namesto toženke in ji na ta način prihranila izdatke, ki bi jih sicer z očetom morala imeti toženka na podlagi izročilne pogodbe z dne 2.12.1981. Pravnoodločilna dejstva za uporabo določbe 210. člena ZOR (prikrajšanje in korist) so bila tako ugotovljena. Nasprotna revizijska zatrjevanja zato niso sprejemljiva. Revizijska trditev, da je zmotno ugotovljena višina koristi oziroma prikrajšanja, pa predstavlja izpodbijanje v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP).
odprava zaplembene odločbe po nadzorstveni pravici
Akt prisiljenja oz. drugega nedovoljenega dejanja mora biti usmerjen na organ, ki odloča o konkretni zadevi, kateri v posledici takšnega ravnanja izda odločbo.
Ni mogoče šteti, da so v izvršilnem naslovu določeni stiki očeta z ml. hčerko realizirani, če mati 11-letne hčerke ni psihično pripravila na stike niti toliko, da bi hčerka ostala z očetom vsaj krajši čas, če ne že ves čas, določen v izvršilnem naslovu.
zavarovanje dokazov - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti
Procesnopravna vrednost dokaza, ki je bil opravljen v postopku za zavarovanje dokazov, je enaka dokazom, ki jih izvede pravdno sodišče med postopkom.
Bistvena kršitev postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP je med drugim podana, kadar so pomanjkljivosti izreka sodbe ali njene obrazložitve oziroma obeh skupaj take, da se sodbe ne da zanesljivo preizkusiti.
pridobitev lastninske pravice - pridobitev lastninske pravice po zakonu - spojitev, mešanje
Pomoč, ki jo je tožnik nesporno dajal investitorki in ki je bila očitno tudi pomembna, ne daje ne pogodbene in ne zakonite podlage za pridobitev solastninske pravice. Pri tem pa je še poudariti, da višina pomoči prav tako nima vpliva na rešitev spora, ker ta ne spremeni dejstva, da gre za tujo gradnjo (v odnosu do tožnika). Ugotovitev, da je tožnik nudil investitorki le pomoč, pa odreka utemeljenost tudi vsem ostalim revizijskim razlogom, s katerimi se uveljavlja zmotna uporaba materialnega prava.
Družina, na katere varstvo se v tožbi sklicuje tožnik, uživa posebno varstvo po Konvenciji Združenih narodov o otrokovih pravicah, sedaj pa tudi (evropska) konvencija o varstvu človekovih pravic. Zato dejstvo, da tožnik živi v izvenzakonski skupnosti z K., s katero ima dva otroka, šteje za drug upravičen razlog v smislu 2. odstavka 13. člena zakona o tujcih, zaradi katerega bi bilo tožnikovo daljše prebivanje v državi potrebno, ker imajo mati njunih otrok in oba otroka državljanstvo Republike Slovenije.