odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka - vojak - misija
So pa neutemeljene pritožbene trditve, da je v primeru tožnika šlo za vodjo oddelka in s tem povezano njegovo nadaljnjo organizacijo dela, kar pomeni, da je že po funkciji zapovedana aktivnost, ki poseže v funkcijo tedenskega počitka. Dejstvo, da je tožnik moral po sestanku pri nadrejenemu sklicati svoje vojake v oddelku ter po predhodni lastni pripravi opraviti prenos nalog na pripadnike svojega oddelka, še ne pomeni, da je tožnik kot poveljnik oddelka imel dolžnost, ki bi ga zavezovala k določenim delovnim obveznostim ves čas misije. Vrhovno sodišče RS je že ugotovilo nesprejemljivost načelnega stališča, da je poveljnikom oddelka, voda ali čete že zaradi opravljanja teh dolžnosti onemogočen tedenski počitek.
ZDR-1 člen 11, 11/1, 39, 39/1, 40, 40/1. ZPOmK-1 člen 4, 4/3. URS člen 74, 154, 154/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-15. Uredba o obliki in načinu izvajanja gospodarske javne službe pomorske pilotaže (2020) člen 1, 2, 3, 5, 8, 17. OZ člen 62. ZS člen 3.
kršitev prepovedi konkurence - kršitev konkurenčne klavzule - poslovna skrivnost - konkurenčna dejavnost - zaposlitev pri drugem delodajalcu - ničnost konkurenčne klavzule - časovna veljavnost predpisa - razlogi za zavrnitev dokaznega predloga - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Čeprav je pogodba o zaposlitvi med A. d. o. o. in tožencem veljala že ob njenem podpisu, pa s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi toženec ni kršil konkurenčne prepovedi, saj v času zaposlitve pri tožnici še ni opravljal del voditelja pilotskega čolna za A. d. o. o.
Stališče sodišča prve stopnje, da je določba o konkurenčni klavzuli v pogodbi o zaposlitvi nična, je zgrešeno. ZPOmK-1 je v tretjem odstavku 4. člena določal, da ne posega v razmerja med delodajalci in delavci, zato veljavnosti konkurenčne klavzule v delovnem razmerju ni mogoče presojati z vidika njene skladnosti z navedenim zakonom. Pogodbo o zaposlitvi sta stranki sklenili v času, ko je tožnica izvajala pomorsko pilotažo kot tržno dejavnost, zato je tožnica v okviru pravice do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave RS lahko svoje legitimne poslovne interese v tržnih razmerah zavarovala z dogovorom o konkurenčni klavzuli, ki ga ureja ZDR-1, čeprav je ob sklenitvi pogodbe edina opravljala to dejavnost.
Dejansko stanje v zvezi z zatrjevano kršitvijo poslovne skrivnosti je ostalo nepopolno ugotovljeno, saj sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali gre za „know how“, ki ga toženec ne bi smel prenesti na novega delodajalca ter s tem povezanih navedb pravdnih strank, kot tudi, kako je to vplivalo na položaj tožnice na trgu pomorske pilotaže, zato je odločitev o tem, da ni podana kršitev poslovne skrivnosti, preuranjena.
ZPP člen 7, 8, 18, 212, 274, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-15. URS člen 22, 25. ZDCOPMD člen 3. ZDSS-1 člen 38.
plačilo nadurnega dela - voznik tovornega vozila - razporeditev dokaznega bremena - materialno procesno vodstvo - skopa trditvena podlaga - dokaz z izvedencem - sprememba odločitve o pravdnih stroških
Ker je tožnik uveljavljal plačilo nadur tudi za čas, ko bi moral imeti odmor, ki se ne šteje v delovni čas v smislu določb ZDCOPMD, poleg tega pa tudi za ostala opravila, ki se v smislu ZDCOPMD štejejo v delovni čas, po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje ni porabil toliko časa, kot je navedeno v potnih nalogih, njegov tožbeni zahtevek že iz navedenega razloga ne more biti v celoti utemeljen, ne glede na dokazno breme toženke.
Ker tožnik ni argumentirano nasprotoval ugotovitvam izvedenca, niti ni navedel, koliko časa naj bi za ta opravila porabil, je v tem kontekstu mogoče soglašati s stališčem sodišča prve stopnje, da je bila tožnikova trditvena podlaga o naravi dela, zelo splošna in skopa.
Sodišče prve stopnje ni upoštevalo določbe prvega odstavka 38. člena ZDSS-1, po kateri lahko sodišče odloči, da mora delodajalec kriti vse stroške za izvedbo dokazov, tudi če delavec v sporu ni v celoti uspel, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. Prav za tak primer gre v predmetni zadevi, zaradi česar je sodišče prve stopnje toženki nepravilno priznalo stroške izvedenca.
Toženka s tem, ko je s svojim Pravilnikom, na katerega napotuje 130. člen podjetniške kolektivne pogodbe, določila, da v primeru primestnega in medkrajevnega prometa delavcem pripadajo stroški javnega prevoza v višini dnevne vozovnice, v primeru mestnega prometa pa mesečne vozovnice, delavcem ni priznala povračila višjih potnih stroškov, kot je predvideno z zakonom ali s kolektivno pogodbo dejavnosti.
Določbe toženkinega Pravilnika je tako treba upoštevati kot določbe o merilu za povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela, torej gre za tehnični predpis, kako se hipotetično izračunava povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, in ne za povračilo dejanskih stroškov z javnim prevozom, zato jih ni mogoče razumeti tako, da bi moral tožnik dejansko uporabljati javni prevoz in v zvezi s tem predložiti dokazila.
ZPP člen 300, 300/1. ZDR-1 člen 130, 130/1, 130/2.
povračilo stroškov prevoza na delo in z dela - združitev pravd v skupno obravnavanje - odstop od sodne prakse
Toženka ni prerekala ureditve povračila stroškov prevoza na delo in z dela, v skladu s katero so delavci upravičeni do povračila teh stroškov na podlagi Pravilnika toženke, na katerega napotuje podjetniška kolektivna pogodba, prav tako ni bilo sporno, da se je tožnik na delo vozil iz kraja oziroma na razdalji, ki sodi v primestni oziroma medkrajevni promet. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožniku pravilno priznalo povračilo stroškov prihoda na delo in z dela v višini seštevka dnevnih vozovnic, pri čemer toženka sami višini prisojenih dnevnih vozovnic ne ugovarja. Posledično je neutemeljen pritožbeni očitek o odstopu od sodne prakse, saj je sodišče prve stopnje za odločitev o povrnitvi stroškov v višini dnevnih vozovnic imelo pravno podlago v Pravilniku toženke.
Toženka tako s tem, ko je s Pravilnikom določila, da v primeru primestnega in medkrajevnega prometa delavcem pripadajo stroški javnega prevoza v višini dnevne vozovnice, v primeru mestnega prometa pa mesečne vozovnice, delavcem ni priznala povračila višjih potnih stroškov, kot je predvideno z zakonom ali s kolektivno pogodbo dejavnosti.
Glede na to, da toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prerekala ureditve, da so delavci upravičeni do povračila stroškov prevoza na delo in z dela na podlagi njenega Pravilnika, na katerega napotuje podjetniška kolektivna pogodba, ter ob nespornem dejstvu, da se tožnik na delo in z dela vozi iz kraja oziroma na razdalji, ki sodi v primestni oziroma medkrajevni promet, pritožbeno sodišče soglaša s pravilnim zaključkom sodišča prve stopnje, da je na podlagi določb Pravilnika upravičen do povračila stroškov prevoza na delo in z dela v višini dnevnih vozovnic, in sicer za število dni prisotnosti na delu, kot izhaja iz priloženih plačilnih list.
Določbe toženkinega Pravilnika je treba upoštevati kot določbe o merilu za povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela, torej gre za tehnični predpis, kako se izračunava povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, in ne za povračilo dejanskih stroškov z javnim prevozom, zato jih ni mogoče razumeti tako, da bi moral tožnik dejansko uporabljati javni prevoz in v zvezi s tem predložiti dokazila.
povračilo stroškov prevoza na delo in z dela - združitev pravd v skupno obravnavanje - pravna podlaga za izplačilo
Glede na to, da toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prerekala ureditve, v skladu s katero delavcem pripada povračilo stroškov prevoza na podlagi Pravilnika toženke, na katerega napotuje podjetniška kolektivna pogodba, ter ob nespornem dejstvu, da se tožnik na delo in z dela vozi iz kraja oziroma na razdalji, ki sodi v primestni oziroma medkrajevni promet, pritožbeno sodišče soglaša s pravilnim zaključkom sodišča prve stopnje, da je na podlagi določb Pravilnika upravičen do povračila stroškov prevoza na delo in z dela v višini dnevnih vozovnic.
Določbe toženkinega Pravilnika je treba upoštevati kot določbe o merilu za povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela, torej gre za tehnični predpis, kako se izračunava povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, in ne za povračilo dejanskih stroškov z javnim prevozom, zato jih ni mogoče razumeti tako, da bi moral tožnik dejansko uporabljati javni prevoz in v zvezi s tem predložiti dokazila.
DELAVCI V DRŽAVNIH ORGANIH - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00068458
ZDR-1 člen 154, 154/1.
odškodnina za neizkoriščen odmor - odmor med delovnim časom - policist - zamenjava delavca - narava dela
Če delodajalec ne organizira delovnega procesa tako, da je zaposlenim zagotovljena zamenjava za čas odmora, to še ne pomeni kršitve pravice do odmora. Za tak primer gre tudi v obravnavanem sporu, v katerem je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da narava in intenzivnost dela nista bili takšni, da tekom 12-urne izmene ne bi bilo mogoče koristiti vsaj treh odmorov po 15 minut (ali celo 45-minutnega odmora), pri čemer je bila organizacija oziroma koriščenje odmora utemeljeno prepuščena dežurnim kriminalistom glede na njihove potrebe in trenutno dogajanje na delovnem mestu.
ZDR-1 člen 154. Kolektivna pogodba za policiste (2012) člen 18.
odškodnina za neizkoriščen odmor - odmor med delovnim časom - policist - narava dela
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da narava in intenzivnost tožnikovega dela nista bili takšni, da mu odmor ne bi bil zagotovljen. Sodišče prve stopnje je upoštevalo vse naloge, ki jih je tožnik moral opraviti v okviru 12-urne izmene. Na podlagi poročil je utemeljeno štelo, da količina nalog ni bila obsežna niti ni zahtevala toliko dela, da bi tožniku onemogočala koriščenje odmora.
ZDR-1 člen 156. ZObr člen 97f. ZPP člen 214, 214/1, 214/2.
odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka - vojak - misija
Iz ugotovitev sodbe ne izhaja, da bi se pri odločitvi o odškodnini tedenski počitek upošteval v smislu enovite pravice. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik na dan predvidenega počitka dejansko delal, da je opravljal dela oziroma naloge, ki predstavljajo efektivno delo, in sicer je opravljal usposabljanja pripadnikov misije, se z njimi usklajeval in koordiniral usposabljanja, ki so potekala tako v učilnicah kot na terenu, moral je sodelovati na sestankih in poročanjih v zvezi z varnostno situacijo. Pri ugotavljanju vsebine nalog je sodišče upoštevalo sodno prakso, ki je glede zagotavljanja tedenskega počitka vojakom na misiji izključila vse neefektivno delo.
Tožnik je vtoževal odškodnino v višini osmih ur dela za vsak nezagotovljen dan tedenskega počitka. Vendar toženka tekom postopka pred sodiščem prve stopnje sploh ni ugovarjala tožnikovim trditvam glede števila opravljenih ur dela na dni zatrjevanega neizkoriščenega tedenskega počitka (prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP).
ZSPJS člen 3, 3a. ZPP člen 163, 163/2, 163/3. ZDOdv člen 8, 8/1. Odvetniška tarifa (2015) člen 6, 6/1, 6/4, 11, 11/3.
premestitev na drugo delovno mesto - sklep o določitvi plače - prevedba plače - imenovanje v uradniški naziv - zastaranje tožbenega zahtevka - učinek pravnomočnosti sodbe
3. in 3a. člen ZSPJS urejata ravnanje v primeru ugotovitve neskladnosti določb o plači v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma v sklepu. Sklep toženke z dne 8. 5. 2007, ki ga izpostavlja pritožba, določa le premestitev tožnice z dnem 1. 4. 2007. Ker ne določa plače, v zvezi s tem sklepom sploh ni mogoče ugotoviti neskladnosti določb o plači v smislu citiranih členov ZSPJS. Z določbama 3. in 3a. člena ZSPJS v nobenem primeru tudi ni mogoče sanirati nezakonitosti pri določitvi plače, ki bi nastale pred 1. 7. 2005, t. j. pred uveljavitvijo ZSPJS-D.
povračilo stroškov prevoza na delo in z dela - subvencionirana vozovnica
Sodišče prve stopnje je pravilno pritrdilo, da je toženka dolžna tožnici plačati razliko med že izplačanimi stroški prevoza na delo in z dela ter vrednostjo nesubvencionirane mesečne vozovnice, ter kot bistveno izpostavilo (kar pritožba zanemari), da je bil prevoz na delo in z dela s sklepom Mestne občine A. izrecno izvzet iz subvencioniranja. Subvencioniranje tudi sicer ne pomeni, da je cena vozovnice nižja, ampak da jo v določeni višini krije nekdo drug, v konkretnem primeru Mestna občina A. Glede na obrazloženo je tožnici pravilno priznalo plačilo ugotovljene razlike v stroških prevoza.
povračilo stroškov prevoza na delo in z dela - združitev pravd v skupno obravnavanje - odstop od sodne prakse
Glede na to, da toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prerekala ureditve, v skladu s katero delavcev povračilo stroškov pripada na podlagi Pravilnika toženke, na katerega napotuje podjetniška kolektivna pogodba, ter ob nespornem dejstvu, da se tožnica na delo in z dela vozi iz kraja oziroma na razdalji, ki sodi v primestni oziroma medkrajevni promet, pritožbeno sodišče soglaša s pravilnim zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnica na podlagi določb Pravilnika upravičena do povračila stroškov prevoza na delo in z dela v višini dnevne vozovnice.
Določbe toženkinega Pravilnika je treba upoštevati kot določbe o merilu za povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela, torej gre za tehnični predpis, kako se hipotetično izračunava povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, in ne za povračilo dejanskih stroškov z javnim prevozom, zato jih ni mogoče razumeti tako, da bi morala tožnica dejansko uporabljati javni prevoz in v zvezi s tem predložiti dokazila.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8. OZ člen 2, 3, 104, 311, 314, 314/1, 336, 346, 347, 382. ZDSS-1 člen 5, 5/1, 5/1-f. ZDR-1 člen 202. ZDoh-2 člen 15, 15/5, 44, 253. ZST-1 člen 3, 3/2.
Ker toženec ni zaključil izobraževanja v roku, kot je bil nazadnje določen v aneksu k pogodbi o štipendiranju, je tožeča stranka utemeljeno zahtevala vračilo štipendije v skladu s pogodbo o štipendiranju.
Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da ima terjatev za vračilo štipendije v obravnavanem sporu naravo kadrovske štipendije, da gre v skladu z alinejo f) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 za individualni delovni spor, ter da gre za terjatev iz delovnega razmerja, ki po določbi 202. člena ZDR-1 zastara v petletnem roku.
Terjatvi, pri katerih je od ene potrebno obračunati davke in prispevke, od druge pa ne, nista istovrstni. Terjatvi tudi nista vzajemni, saj je v tem razmerju udeležena tudi država, kot upravičenka.
Pritožba utemeljeno izpostavlja, da bi toženčeva obveza zapadla najkasneje 30. 5. 2013. Pogodbene obresti se namreč skladno z 382. členom OZ lahko dogovorijo za obdobje od nastanka denarne obveznosti do njene zapadlosti.
Glede na to, da toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prerekala ureditve, da so delavci upravičeni do povračila stroškov prevoza na delo in z dela na podlagi njenega Pravilnika, na katerega napotuje podjetniška kolektivna pogodba, ter ob nespornem dejstvu, da se tožnik na delo in z dela vozi iz kraja oziroma na razdalji, ki sodi v primestni oziroma medkrajevni promet, pritožbeno sodišče soglaša s pravilnim zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnik na podlagi določb Pravilnika upravičen do povračila stroškov prevoza na delo in z dela v višini dnevne vozovnice, in sicer za število dni prisotnosti na delu, kot izhaja iz priloženih plačilnih list.
Določbe toženkinega Pravilnika je treba upoštevati kot določbe o merilu za povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela, torej gre za tehnični predpis, kako se hipotetično izračunava povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, in ne za povračilo dejanskih stroškov z javnim prevozom, zato jih ni mogoče razumeti tako, da bi moral tožnik dejansko uporabljati javni prevoz in v zvezi s tem predložiti dokazila.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-4. ZPIZ-2 člen 70, 81. ZPP člen 214, 214/1, 214/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog invalidnosti - pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami
Ker ji torej ni bila priznana pravica do poklicne rehabilitacije in posledično do prilagoditve delovnega mesta, toženka ni bila dolžna spreminjati svoje organizacije delovnega procesa oziroma sistematizirati novega (prilagojenega) delovnega mesta, katerega delovne naloge naj bi tožnica po lastnem prepričanju lahko opravljala.
Takšnega delovnega mesta, za katerega se zavzema tožnica (tj. kombinacija perice in dopoldanske čistilke), toženka nima sistemiziranega in tožnica od nje ne more zahtevati niti, da ji ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi s prilagojenim opisom obstoječih delovnih mest niti, da sistemizira oziroma ustanovi nova delovna mesta, ki bi ustrezala njeni preostali delovni zmožnosti.
ZDR-1 člen 11, 11/1, 39, 39/1, 40, 40/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8. Uredba o obliki in načinu izvajanja gospodarske javne službe pomorske pilotaže (2020) člen 1, 2, 3, 5, 8, 16, 17. URS člen 74, 154, 154/1. ZPOmK-1 člen 4, 4/3. ZS člen 3. OZ člen 62.
Zaposlitev toženca pri novem delodajalcu A., d. o. o., skupaj s še šestimi pomorskimi piloti, je temu podjetju omogočila, da je zadostilo pogoju iz Uredbe o pomorski pilotaži za izvajanje dejavnosti pomorske pilotaže v javnopravnem režimu gospodarske javne službe. Do navedenih okoliščin, pomembnih z vidika posebne zakonske zahteve po lojalnosti delavca delodajalcu iz 39. člena ZDR-1, se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zato je presoja o nedokazani kršitvi konkurenčne prepovedi vsaj preuranjena.
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje o ničnosti določbe o konkurenčni klavzuli. V okviru pravice do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave RS je tožeča stranka lahko svoje legitimne poslovne interese v tržnih razmerah zavarovala z dogovorom o konkurenčni klavzuli, ki ga ureja ZDR-1. ZPOmK-1 je v tretjem odstavku 4. člena določal, da ne posega v razmerja med delodajalci in delavci. Zato veljavnosti konkurenčne klavzule v delovnem razmerju ni mogoče presojati z vidika njene skladnosti z navedenim zakonom.
Dejansko stanje v zvezi z zatrjevano kršitvijo poslovne skrivnosti je ostalo nepopolno ugotovljeno, saj sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali gre za „know- how“, ki ga toženec ne bi smel prenesti na novega delodajalca ter s tem povezanih navedb pravdnih strank, kot tudi, kako je to vplivalo na položaj tožeče stranke na trgu pomorske pilotaže, zato je tudi odločitev o tem, da ni podana kršitev poslovne skrivnosti, preuranjena.
odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka - vojak - misija - zadostna trditvena podlaga - evidenca o izrabi delovnega časa
Neutemeljene so pritožbene trditve, da bi moral tožnik zaradi predloženih evidenc tedenskega počitka povsem natančno navesti dela in naloge, ki jih je opravljal posamezne dni, ki so v evidenci označeni kot prosti. Takšna zahteva je pretirana, saj se nanaša na daljše obdobje, pri tem pa je pomembno, da iz navedb toženke o evidencah tedenskega počitka, ki so bile podkrepljene z listinsko dokumentacijo ter iz kasneje izvedenih dokazov, ni izhajalo, da bi evidentiranje v celoti odgovarjalo zadolžitvam vojakov oziroma naloženim nalogam.
božičnica - delovna uspešnost - dogovor med delodajalcem in sindikatom - diskriminacija - osebna okoliščina
Če je božičnica določena s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi, veljajo za njeno izplačilo pogoji, ki so za to določeni v navedenih aktih. Sodna praska je glede božičnice že zavzela stališče, da gre (običajno) za enkratno izplačilo, ki ni del redne mesečne plače. Ne gre za plačilo, ki predstavlja del kolektivne uspešnosti poslovanja delodajalca, ampak gre za enkratno plačilo, ki se izplača, če so za to izpolnjeni pogoji določeni v aktu, ki predvideva plačilo božičnice.
Čeprav božičnica pripada delavcem, ki so se zaposlili tekom leta 2020, in sicer v sorazmernem delu, s tem, ko je izključeno njeno plačilo delavcem, katerim je delovno razmerje prenehalo pred 23. 12. 2020, ni prišlo do diskriminacije. Vprašanje zaposlitve pri toženki na dan 23. 12. 2020 ne predstavlja osebne okoliščine, zato s takim pogojem ni prišlo do diskriminacije tožnika.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00068619
ZVZD-1 člen 5.
delovna nezgoda (nesreča pri delu) - dejanski delodajalec
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da se kljub tožnikovi formalni zaposlitvi pri toženki ta ni štela za delodajalca v širšem smislu ZVZD-1, temveč je bil to tisti, ki je delo na delovišču v A. dejansko organiziral in nadzoroval.