UPRAVNI SPOR - CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS1015831
ZMZ člen 21, 21/3, 44a, 44a/1, 75, 75/1. ZUS-1 člen 59, 59/3-2, 75, 75/2. ZPP člen 243. URS člen 22. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 16, 46, 46/2, 46/3. Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 4. Listina EU o temeljnih pravicah člen 47.
mednarodna zaščita - oprava glavne obravnave - ugotavljanje starosti prosilca - postavitev izvedenca - razlika med nedokazanostjo izjav in nekonsistentnostjo izjav - pravica do izjave - učinkovito pravno sredstvo v primeru priznanega statusa subsidiarne zaščite
Sodišče prve stopnje je presojalo vpliv tožnikovega zdravstvenega stanja na zmožnost sodelovanja v postopku oziroma njegovega vpliva na zmožnosti podajanja skladnih izjav, pri tem pa se oprlo na vsebino medicinskih izvidov in jih samo tolmačilo. Na ta način se je spustilo v ugotavljanje okoliščin, za katere ni strokovno usposobljeno oziroma zanje nima potrebnega strokovnega znanja. Na vprašanja, kako se izražajo težave zaradi tuberkuloznega meningitisa, kako dolgotrajne so in ali so bile prisotne tudi pri tožniku, ki je začel bolezen zdraviti na Švedskem aprila 2015, bi moral odgovoriti izvedenec ustrezne medicinske stroke.
Nedokazanost prosilčevih izjav ne pomeni njihove nekonsistentnosti. Prosilec, ki s svojimi dokazi ni uspel, zato od upravnega organa ne more zahtevati ravnanja v smislu 16. člena Direktive 2013/32/EU (Procesne direktive II). Omenjena določba se namreč omejuje na razjasnitev neskladnosti v prosilčevih izjavah, to je razlik med njimi samimi, ne pa v razmerju do rezultata dokazovanja in na ta način ugotovljenega dejanskega stanja.
Prosilčeve procesne pravice (v tem okviru tudi pravica do izjave) niso vsebina sodelovalne dolžnosti države iz določbe 4. člena Kvalifikacijske direktive II.
Drugi odstavek 46. člena Procesne direktive II pove le, da ima oseba s priznano subsidiarno zaščito pravico vložiti pravno sredstvo zoper zavrnitev prošnje za status begunca. Nanaša se torej na pravno sredstvo zoper odločitev pristojnega organa, ne pa na oblikovanje izreka njegove odločbe, niti na standarde bivanja prosilcev z nepravnomočno priznano mednarodno zaščito (v smislu pravic in koristi, ki jih je tožnik pridobil z vročitvijo odpravljene odločbe) v primerih, ko je postopek ponovljen zaradi ugotavljanja statusa begunca.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA – UPRAVNI SPOR
VS1015891
ZMZ-1 člen 49, 49/6, 50, 50/2, 80. ZPP člen 343, 343/4, 346, 346/1, 352. ZUS-1 člen 22, 22/1. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 41, 41/11.
mednarodna zaščita – samovoljna zapustitev azilnega doma pred odločitvijo o pritožbi – izguba pravnega interesa za pritožbo – implicitni umik pravnega sredstva - zavrženje pritožbe
Tožniki očitno nimajo namena počakati do pravnomočnega zaključka postopka mednarodne zaščite, saj so samovoljno zapustili azilni dom in se vanj niso vrnili ter s tem kršili svoje obveznosti po ZMZ-1. Zato je Vrhovno sodišče zaradi pomanjkanja pravnega interesa pritožbo tožnikov zoper izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 346. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki z ZUS-1 niso urejena, kot nedovoljeno zavrglo. Po določbi četrtega odstavka 343. člena ZPP pritožba namreč ni dovoljena, če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo.
Tožniki so samovoljno zapustili azilni dom in se vanj niso vrnili. S to zapustitvijo azilnega doma so s konkludentnim ravnanjem pokazali, da nimajo interesa za pravnomočno dokončanje postopka v Republiki Sloveniji in s tem tudi, da odločba, ki so jo izpodbijali s tožbo, o kateri je odločilo sodišče prve stopnje, očitno ne posega več v njihove pravice, ki so jih uveljavljali v prošnji za mednarodno zaščito.
UPRAVNI SPOR - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS1015898
ZUS-1 člen 34, 34/2.
mednarodna zaščita – umik tožbe pred pravnomočnostjo odločbe – razveljavitev sodbe prve stopnje – ustavitev postopka
V obravnavanem primeru so tožniki tožbo umaknili pred odločitvijo Vrhovnega sodišča o pritožbi tožene stranke zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje, torej pred pravnomočnostjo s tožbo izpodbijane odločbe. Glede na umik tožbe pred pravnomočnostjo odločbe je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 34. člena ZUS-1 postopek ustavilo.
Tožnik je samovoljno zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil. S to zapustitvijo azilnega doma je s konkludentnim ravnanjem pokazal, da nima interesa za pravnomočno dokončanje postopka v Republiki Sloveniji in s tem tudi, da odločba, ki jo je izpodbijal s tožbo, o kateri je odločilo sodišče prve stopnje, očitno ne posega več v njegove pravice, ki jih je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
ZMZ-1 člen 51-1, 74/5. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev) člen 33, 33/2-(a), 35, 35/2-(b).
mednarodna zaščita - nedopustna prošnja za mednarodno zaščito - dovoljenost pritožbe - posredni ali neposredni učinek direktive
Prošnja za mednarodno zaščito je nedopustna, če je prosilcu mednarodno zaščito že priznala druga država članica Evropske Unije. Drugačno stališče bi namreč privedlo do tega, da bi bilo treba tudi v primerih, ko je prosilcu mednarodna zaščita že priznana v eni izmed držav članic Evropske unije na podlagi pravil, ki temeljijo na skupni politiki azila in subsidarne zaščite ter enotnem statusu azila in subsidiarne zaščite (78. člen Pogodbe o delovanju Evropske unije), ponovno presojati, ali je ta isti prosilec upravičen do mednarodne zaščite, torej presojati upravičenost mednarodne zaščite do katere je že upravičen.
UPRAVNI SPOR - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS1015387
ZUS-1 člen 83, 83/2-2, 83/2-3.
dovoljenost revizije – omejitev gibanja – pridržanje za namen predaje - splošno vprašanje - odstop od sodne prakse ni izkazan - zelo hude posledice niso izkazane - začasna odredba
Revident bi moral pojasniti, zakaj so vprašanja pomembna za pravilno in zakonito odločitev v tej zadevi, ter navesti, na kakšen način bi morala biti pravna pravila pravilno uporabljena. Vprašanja pa je navedel le na splošni in načelni ravni, kar za dovoljenost revizije ne zadošča.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS1015765
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3/II. ZUS-1 člen 52, 74, 74/1, 76.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - Uredba Dublin III - sistemske pomanjkljivosti - tožbene novote - prekluzija navajanja novih dejstev in dokazov - nedovoljene pritožbene novote - uporaba drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III - poročilo o stanju v Republiki Hrvaški
Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče (npr. I Up 369/2014), da gre pri uporabi drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III za obveznost, da predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča, če obstajajo utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilca, vendar je treba najprej ugotoviti eventualen obstoj utemeljenih domnev.
Tako tožena stranka kot sodišče sta pojasnila tudi, da nevarnost takih sistemskih pomanjkljivosti ne izhaja iz nobenega relevantnega poročila o stanju v Republiki Hrvaški. Zato jima ni mogoče očitati, da navedene pravno pomembne okoliščine iz drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III sploh ne bi upoštevala.
Izpodbijana odločitev torej ne temelji na stališču, da tožena stranka ni dolžna sama ugotavljati, ali bi bil pritožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško izpostavljen resnični nevarnosti takega ravnanja, temveč na ugotovitvi, da take sistemske pomanjkljivosti iz dokumentov ustreznih institucij ne izhajajo, tožnik pa z navedbami v postopku tudi ni izkazal nasprotno.
Omejevanje možnosti navajanja novot v postopku ni samo po sebi nezdružljivo z varstvom človekovih pravic in s pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 27. člena Uredbe Dublin III, pozna pa jih tudi sistem mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji v več določbah (npr. prej veljavni 21. člen ZMZ in sedaj veljavni 21. člen ZMZ-1 določata rok za predložitev dokazov), kar tudi omogoča ustrezno izvedbo upravnega postopka in odločanja o sodnem varstvu v upravnem sporu.
pritožba v upravnem sporu - dejansko stanje - obseg pritožbenega preizkusa
Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v obravnavanem primeru ni dopusten. V skladu s položajem in vlogo Vrhovnega sodišča v sistemu upravnega spora, se v pritožbenem postopku presoja Vrhovnega sodišča omejuje na presojo pravilnosti in zakonitosti sodbe Upravnega sodišča kot sodišča prve stopnje. V skladu s prvim odstavkom 75. člena ZUS-1 se tako v pritožbenem postopku pred Vrhovnim sodiščem zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izpodbija sodba sodišča prve stopnje, ki je posledično tudi predmet pritožbene presoje. Upravni akt je kot predmet presoje sodišča prve stopnje v presojo Vrhovnega sodišča vključen le posredno in omejeno glede na opravljeno prvostopenjsko presojo v upravnem sporu. Tako je lahko predmet pritožbene presoje samo dejansko stanje, ki ga je v svojem postopku ugotovilo sodišče prve stopnje, in ne dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka v postopku izdaje upravnega akta.
Uredba (EU) št. 604/2013 z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 12, 13, 13/1, 18, 18/1, 19, 19/2, 27, 27/1.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici – Dublin III – učinkovitost pravnega sredstva prosilca – razlogi za sprejem odgovornosti – prihod po koridorski poti – ponovno odločanje o priznanju mednarodne zaščite – ponovni sprejem
Ker odločitev države članice (v tem primeru Slovenije), da ne bo obravnavala prošnje, temelji na prevzemu odgovornosti s strani druge države članice, je po presoji Vrhovnega sodišča bistveno, da med njima obstoji soglasje ne le o vprašanju, katera država je odgovorna, ampak tudi o pravni podlagi te odgovornosti in s tem povezanimi okoliščinami konkretnega primera, ki narekujejo uporabo posamezne določbe uredbe Dublin III oziroma na katerih temelji pristanek druge države članice. Le tako je jasno, kaj je podlaga za obojestransko sprejeto odločitev (o odgovornosti druge države članice), prosilcu pa omogočena učinkovita uporaba pravnega sredstva.
UPRAVNI SPOR - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS1015899
ZUS-1 člen 32, 32/2, 83, 83/1, 83/4, 84, 84/2, 89.
mednarodna zaščita – pravno sredstvo zoper sodbo sodišča prve stopnje - nedovoljena revizija – možnost pritožbe – začasna odredba
Zoper sodbo sodišča prve stopnje, ki ni pravnomočna, so revidenti vložili revizijo, čeprav je bila zoper navedeno sodbo možna pritožba. Pritožbo so revidenti predhodno že vložili v skladu s pravilnim pravnim poukom, ki ga je v sodbi podalo sodišče prve stopnje. Ker tako revizija očitno ni dovoljena, jo je Vrhovno sodišče zavrglo kot nedovoljeno (89. člen ZUS-1).
mednarodna zaščita - subsidiarna zaščita - pritožba v upravnem sporu - izpodbijanje dejanskega stanja v pritožbi
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožena stranka zakonito zavrnila pritožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot neutemeljeno.
V skladu s prvim odstavkom 75. člena ZUS-1 se v pritožbenem postopku pred Vrhovnim sodiščem zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izpodbija sodba sodišča prve stopnje, ki je posledično tudi predmet pritožbene presoje. Upravni akt je kot predmet presoje sodišča prve stopnje v presojo Vrhovnega sodišča vključen le posredno in omejeno glede na opravljeno prvostopenjsko presojo v upravnem sporu. Tako je lahko predmet pritožbene presoje samo dejansko stanje, ki ga je v svojem postopku ugotovilo sodišče prve stopnje, in ne dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka v postopku izdaje upravnega akta.
Posledično to pomeni, da v pritožbi v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, razen če je prvostopenjsko sodišče samo ugotovilo dejansko stanje.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA – UPRAVNI SPOR
VS1015882
ZMZ člen 2, 2/2, 27, 27/1,27/5, 27/6, 28. ZUS-1 člen 22, 22/1, 73, 73/3. ZPP člen 333, 333/1, 344/ 344/1.
mednarodna zaščita – utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti družbeni skupini - zemljiški spor zaradi etnične pripadnosti – pripadnost plemenu – preganjanje s strani drugega plemena – neupoštevanje navedb o etničnem ozadju spora – odprava odločbe o zavrnitvi prošnje za priznanje mednarodne zaščite – rok za odgovor na pritožbo
Vrhovno sodišče se glede na določbe petega in šestega odstavka 27. člena ZMZ strinja s toženo stranko, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kdaj je treba družinske udeležence v sporu za zemljo obravnavati kot pripadnike posebne družbene skupine, saj takšno stališče sodišča prve stopnje po presoji Vrhovnega sodišča lahko praktično pomeni, da je skoraj vsak spor med dvema ali več družinami mogoče opredeliti kot spor med različnimi družbenimi skupinami.
UPRAVNI SPOR - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS1015744
ZMZ člen 2, 21, 21/3, 25, 25/2, 26. ZUS-1 člen 74, 74/1, 75, 75/1-2.
mednarodna zaščita - pogoji za priznanje mednarodne zaščite - splošna neverodostojnost prosilca - pravica do izjave
Zgolj posplošeno nestrinjanje z dokazno oceno o neverodostojnosti pritožnikovih izjav samo po sebi ne zadošča za utemeljitev očitka o kršitvi pravice do izjave.
Ugotovitev prosilčeve splošne neverodostojnosti je lahko podlaga za dokazno oceno njegovih navedb o izpolnjevanju pogojev za mednarodno zaščito.
Uredba Uredbe EU, št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 13, 21. ZUS-1 člen 52. URS člen 22.
mednarodna zaščita - Uredba Dublin III. - predaja odgovorni državi članici - Republika Hrvaška - sistemske pomanjkljivosti - tožbene novote
Šele v tožbi navedene listinske dokaze v zvezi z zatrjevanimi sistemskimi pomanjkljivostmi je po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje upravičeno zavrnilo kot nedovoljene tožbene novote v smislu 52. člena ZUS-1, saj so informacije, na katere se je tožnik skliceval v tožbi, obstajale že v času odločanja organa tožene stranke, po presoji Vrhovnega sodišča pa tožnik ni navedel opravičljivega razloga, zakaj jih ni predložil že v predhodno izvedenem upravnem postopku. Tožnik je sicer navajal, da prej ni imel nobenih informacij o Republiki Hrvaški in da jih tudi ni mogel pridobiti, ker mu je bilo omejeno gibanje na prostore Centra za tujce. Vendar je pri tem treba upoštevati, kot je poudarilo že sodišče prve stopnje, da je imel tožnik v postopku zagotovljeno ustrezno pravno pomoč (imel je pooblaščenca PIC), zato navedenega ni mogoče šteti za opravičljiv razlog za navajanje tožbenih novot v kasnejšem postopku.
UPRAVNI SPOR - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS1015746
ZMZ-1 člen 3, 3/1, 20, 20/2, 21, 21/1, 37. ZUS-1 člen 76.
mednarodna zaščita - splošna neverodostojnost prosilca - osebni razgovor - ustreznost vprašanj na osebnem razgovoru
Ugotovitev tožnikove splošne neverodostojnosti je lahko podlaga za dokazno oceno njegovih navedb o izpolnjevanju pogojev za priznanje mednarodne zaščite.
Vloga pristojnega organa tako pri podajanju prošnje kot pri osebnem razgovoru je, da prosilcu omogoči predstaviti vsebino prošnje z elementi, ki jo utemeljujejo, in ne, da išče morebitne razloge za mednarodno zaščito.
mednarodna zaščita - status begunca - status subsidiarne oblike zaščite - osebni razgovor - skladnost izjav - verodostojnost - vložitev prošnje v prvi varni državi - časovni okvir vložitve prošnje po prihodu v varno državo - resna škoda - korupcija v izvorni državi
Tožnika s predloženo dokumentacijo nista izkazala zatrjevanih dejanj preganjanja.
Osebni razgovor je potekal v njunem jeziku ob pomoči prevajalke. Pri osebnem razgovoru sta lahko izčrpno navedla vse razloge, prav tako sta jih lahko dopolnjevala. Res je pred tem podaja prošnje na zapisnik potekala v srbskem jeziku, vendar je tožnik prej sam povedal, da ga razume, iz zapisnika ni razvidno, da bi imel težave z razumevanjem (tega ni zatrjeval niti ni potreboval dodatnega pojasnjevanja vprašanj), na vprašanja je podajal smiselno (vsebinsko) ustrezne odgovore, zapisnik mu je bil prebran in nanj ni imel pripomb.
Neutemeljeni so pritožbeni ugovori v zvezi s tem, da tožnika nista zaprosila za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče. Neizpodbijano dejstvo je, da sta živela v Črni gori, kjer bi lahko zaprosila za mednarodno zaščito.
Preden sta zaprosila za mednarodno zaščito v Sloveniji, sta potovala skozi več držav, v katerih bi prav tako lahko zaprosila za mednarodno zaščito. Vrhovno sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da je od osebe, ki je preganjana do te mere, da mora zapustiti izvorno državo in iskati varnost drugje, pričakovati, da bodo njena dejanja usmerjena predvsem v iskanje zaščite in bo za pomoč zaprosila takoj, ko se ji bo za to ponudila prva možnost, v prvi zanjo varni državi.
Navkljub časovni oddaljenosti dogodkov ali pretresenosti ob samem dogodku, pa tudi ali kljub daljšemu zasliševanju, je pričakovati vsaj glede bistvenih in pomembnih dogodkov ter okoliščin skladnost izjav obeh prosilcev.
Tožnika sta uveljavljala resno škodo zaradi mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja zaradi razlogov, povezanih z njuno (gospodarsko) dejavnostjo (poslom). Po presoji Vrhovnega sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnika nista izkazala izpolnjevanja pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite ter svojo odločitev pravilno in izčrpno obrazložila.
UPRAVNI SPOR - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS1015758
ZUS-1 člen 83, 83/2-2.
dovoljenost revizije - pomembno pravno vprašanje - omejitev gibanja - pridržanje za namen predaje
Revident ni zadostil standardu natančne in konkretne opredelitve pravnega vprašanja, ki bi bilo pomembno za odločitev v obravnavani zadevi. V reviziji je navedel več materialnopravnih in procesnopravnih ugovorov (revizijskih razlogov v smislu prvega odstavka 85. člena ZUS-1), vendar pa v zvezi s tem ni izpostavil konkretnega pravnega vprašanja (ni natančno in konkretno navedel spornega pravnega vprašanja in pravnega pravila, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščin, ki kažejo na njegovo pomembnost ter na kratko obrazložil, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito).
Uredba (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 5, 16, 16/2, 18, 18/1-b, 21, 21/1, 23, 25, 29. ZMZ člen 21, 74, 75. ZMZ-1 člen 21, 125. ZUS-1 člen 52, 76. URS člen 22.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici – domneva sistemskih pomanjkljivosti – Republika Hrvaška – Dublin III - tožbene novote – rok za predložitev dokazov – združitev z otrokom – obstoj družinskih vezi
Tudi če bi pritožnik izkazal, da je v njegovem konkretnem primeru prišlo do zatrjevanih nepravilnosti pri izvedbi postopkov s strani organov Republike Hrvaške, to samo po sebi še ne bi bil zadosten dokaz o tem, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti.
Vrhovno sodišče pripominja, da omejevanje možnosti navajanja novot v postopku ni samo po sebi nezdružljivo z varstvom človekovih pravic, pozna pa jih tudi sistem mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji v več določbah (npr. prej veljavni 21. člen ZMZ kot sedaj veljavni 21. člen ZMZ-1 določata rok za predložitev dokazov), kar tudi omogoča ustrezno izvedbo upravnega postopka in odločanje o sodnem varstvu v upravnem sporu.
ZMZ člen 2, 2/1, 7, 7/1, 16, 30, 34, 45, 46, 47. ZMZ-1 člen 3, 3/1, 41, 41/2. URS člen 22. ZUS-1 člen 52. ZUP člen 213. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 47. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 14, 15, 16, 17.
prošnja za priznanje mednarodne zaščite - prosilec za azil - priznanje statusa begunca - priznana subsidiarna zaščita - enotnost odločanja o mednarodni zaščiti - mladoletni prosilci - izogibanje vojaški službi - obveznost osebnega razgovora - Sirija - razgovor ob vložitvi prošnje - opustitev osebnega razgovora - pravica do izjave - načelo zaslišanja stranke v postopku - Direktiva 2013/32/EU - sprememba ZMZ - absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka - tožbene novote - pravica do učinkovitega pravnega sredstva - spor polne jurisdikcije
Vrhovno sodišče je v svoji praksi že poudarilo, da se razgovor ob podaji prošnje in osebni razgovor v smislu Procesne direktive II nujno ne razlikujeta.
Stališču sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da osebnega razgovora s prosilcem v skladu z ZMZ ni mogoče opuščati s sklicevanjem zgolj na spoštovanje procesnih garancij sekundarnega evropskega prava, je sicer treba pritrditi. Vendar pa ne gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, če je osebni razgovor izveden skladno z zahtevami Procesne direktive II, pa čeprav v neskladju s postopkom, ki ga zahteva ZMZ.
Vrhovno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je treba mladoletnim prosilcem za mednarodno zaščito skladno z zakonom (16. člen ZMZ) nuditi ustrezno stopnjo zaščite in posebnega varstva njihovih pravic in interesov ter da je to dolžnost vseh pristojnih organov, ki morajo temu ustrezno prilagajati tudi svoje postopke.
Kot je Vrhovno sodišče že večkrat pojasnilo, ZMZ ureja eno pravico do mednarodne zaščite, ki se lahko podeli v dveh oblikah, in sicer kot status begunca oziroma kot status subsidiarne zaščite. Ne gre torej za dve pravici in dva samostojna zahtevka, ne gre torej za pravico do statusa begunca in pravico do statusa subsidiarne zaščite, temveč sta to le dve obliki ene pravice, to je pravice do mednarodne zaščite.