ZPP člen 212, 309a. OZ člen 15, 22, 28, 30, 30/1, 30/2, 378.
dogovor o plačilu - odpoved zamudnim obrestim - trditveno in dokazno breme - informativen dokaz - poskus poravnave pred pravdo - ponudba za sklenitev poravnave pred pravdo - prepovedan dokaz - poslovna komunikacija - stroški zunajsodnega opomina
Prepoved predložitve dokazov iz faze pogajanj ali v postopku za sporazumno rešitev spora je treba razumevati restriktivno. Temu ustrezajo le konkretne poravnalne ponudbe. Če listina poleg poravnalne ponudbe vsebuje še druge elemente, ki s poskusom poravnave niso nujno povezani in tega ni mogoče fizično ločiti, je listino dovoljeno predložiti sodišču.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00075608
ZDR-1 člen 4, 6. ZPP člen 291, 291/1. OZ člen 171, 171/1.
odškodninska odgovornost delavca - škoda povzročena pri delu ali v zvezi z delom - škoda delodajalca - huda malomarnost delavca - diskriminacija - vzročna zveza - opustitev nadzora delovnega procesa - soprispevek delavca - delna sprememba izpodbijane sodbe
Delodajalec je dolžan nadzirati delo delavcev in opozoriti na napake ter tako poskrbeti za varno delo in preprečiti nastanek škode. Če bi tožnica vršila kontrolo toženčevega dela, bi nastala bistveno manjša škoda, natisnjenih bi bilo manj zvezkov, saj bi bila napaka odkrita že dopoldne, kar pomeni, da je skladno s prvim odstavkom 171. člena Obligacijskega zakonika podan njen soprispevek, vendar pa pritožba utemeljeno nasprotuje višini prisojenega soprispevka (50 %). Od delodajalca se ne more pričakovati, da bo ves čas delovnega procesa nadziral vsako delovno opravilo zaposlenih, ampak se utemeljeno zanese na to, da delavci skrbno opravljajo svoje delo, njihovo delo pa le občasno preveri. Za nastalo škodo je odločilno hudo malomarno ravnanje toženca, ki ni preveril, kateri valj je uporabil med tiskanjem, ni niti enkrat preveril pravilnosti tiskanja, čeprav bi to moral in mogel storiti, zato je njegov prispevek k nastali škodi bistveno večji kot prispevek tožnice z opustitvijo nadzora, in sicer je toženec k nastali škodi s svojim hudo malomarnim ravnanjem prispeval 80 %.
ZDR-1 člen 116, 116/3, 162, 164, 200, 200/3. ZPP člen 181, 351, 351/1. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 31, 31/2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - ugotovitev nezakonitosti odpovedi - zavrženje tožbe pred sodiščem druge stopnje - pravni interes - nadomestilo za neizrabljen letni dopust
Opredelitev, kot izhaja iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 (ki je sicer materialni predpis), ne predpisuje oziroma ne določa zahtevka, ki ga mora postaviti tožnik (delavec) v tožbi o nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za oblikovanje tega pa je tudi sicer treba upoštevati pravila procesnega (civilnega) prava. Po postopkovnih pravilih (181. člen ZPP - ugotovitev obstoja pravnega razmerja) bistvo ugodilnih odločitev (izrekov) v sporih iz naslova odpovedi ni v ugotovitvi nezakonitosti odpovedi v izreku sodne odločbe, ampak v ugotovitvi, da delovno razmerje na podlagi takšne odpovedi ni prenehalo (oz. ne preneha), ampak še naprej traja oziroma obstoji. Ugotovitev o nezakonitosti odpovedi je torej podlaga za priznanje delovnega razmerja, ne pa predmet odločitve.
Tožnik glede na umik zahtevka, v katerem je uveljavljal ugotovitev nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ter s tem povezanih pravic, niti nima pravnega interesa za takšno tožbo (niti v delu, ki se nanaša na oblikovalni zahtevek). Glede njegovih pravic iz delovnega razmerja v posledici ugoditve takšnemu zahtevku se namreč nič ne spreminja. Interes pravdanja (moralno zadoščenje) pa ni pravno priznan pravni interes, saj mora biti slednji neposreden in konkreten, ugoditev tožbi pa mora privesti do izboljšanja tožnikovega položaja.
Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da tožniku tako za leto 2020 kot za leto 2021 pripada denarno nadomestilo za neizrabljen letni dopust. Toženka v postopku ni dokazala niti, da bi tožniku omogočila koriščenje letnega dopusta takrat, ko je zanj zaprosil (kar velja za letni dopust za leto 2021), niti, da bi ga vzpodbudila h koriščenju letnega dopusta (za leto 2020), ki ga tožnik ni koristil zaradi dolgotrajnega bolniškega staleža.
KZ-1 člen 70, 70/2, 73, 73/1, 308, 308/3, 308/6, 308/8. URS člen 2, 14.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - odmera kazni - olajševalne in obteževalne okoliščine - načelo enakosti - varnostni ukrep odvzema predmetov - varnostni ukrep odvzema avtomobila - skupno premoženje zakoncev - fakultativni odvzem predmetov - obligatorni odvzem predmetov
Utemeljeno zagovornik poudarja, da obdolženčev koristoljubni namen pri izvršitvi dejanja predstavlja konstitutivni element kvalificirane oblike očitanega kaznivega dejanja, torej njegov zakonski znak, zato ga sodišče ne bi smelo upoštevati kot obteževalno okoliščino.
Sicer ni dvoma, da pomeni odvzem osebnega vozila obdolžencu poseg v njegovo lastninsko pravico, vendar je - po zakonu obligatorni - odvzem ustavno dopusten.
osebni stečaj - prekinitev postopka - nadaljevanje postopka - fikcija umika tožbe - sklep o pravdnih stroških
Do odločitve sodišča o ustavitvi postopka ni prišlo zaradi izrecnega umika tožbe tožeče stranke, temveč na podlagi fikcije zaradi njenega neplačila sodne takse. Nenazadnje do (fikcije) umika tožbe z izpodbijanim sklepom z dne 13. 12. 2023 ni prišlo takoj, ko je tožena stranka pripoznala tožeči stranki zahtevek z izjavo z dne 12. 10. 2023, temveč dva meseca kasneje.
plačilo za dejansko delo - obseg dela - dokazno breme - dokazovanje negativnega dejstva - zadostna trditvena podlaga
Na tožniku je bilo dokazno breme, da je opravljal naloge višje vrednotenega delovnega mesta, torej naloge izven delokroga delovnega mesta, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, kar pa je tudi dokazal. Toženka pa bi morala na drugi strani zatrjevati in dokazati, da je tožnik opravljal dela delovnega mesta, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, oziroma dela nižje vrednotenega delovnega mesta, kar pa ni storila.
Plačila iz naslova večopravilnosti na podlagi aneksov in povečanega obsega dela ne pomenijo, da je toženka tožniku v vtoževanem obdobju izplačevala plačo za dejansko opravljeno delo, ki je določena za delovno mesto realizator specialist.
pravna oseba - vročanje pravni osebi - nepravilna vročitev - oseba, pooblaščena za sprejem - dejanski prejem pisanja - razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti
Ker je gotovo, da je toženka sodno pisanje dejansko prevzela, sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo pravnemu naziranju, da se toženka zaradi nepravilne vročitve s strani pošte (poštni uslužbenec naj bi pošiljki na pošti izročil osebi, ki naj ne bi bila pooblaščena), nikoli ni seznanila z vsebino sodnih pisanj.
ZZZDR člen 51, 51/2, 59, 59/2. DZ člen 74, 74/2. ZPP člen 165, 165/4, 184, 184/2, 185, 185/1, 214, 214/2, 302, 339, 339/2, 339/2-14.
skupno premoženje zunajzakonskih partnerjev - posebno in skupno premoženje - obseg in deleži na skupnem premoženju - prispevek k nastanku skupnega premoženja - dohodki izvenzakonskega partnerja - kredit - gospodinjska dela - preživninska obveznost - nedoločen tožbeni zahtevek - individualno določena stvar - premičnina - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - ni razlogov o pravnorelevantnih dejstvih - nejasni in nasprotujoči si razlogi o odločilnih dejstvih - nemogoč preizkus odločitve - razširitev tožbenega zahtevka med pravdo - odločitev o spremembi tožbe - posebna pritožba - izdaja pisnega sklepa - neizkazan pravni interes - obstoj pravne koristi - nerazumljiva tožba - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - protispisnost - napačna dokazna ocena - načelo ekonomičnosti - smotrnost za dokončno ureditev razmerja med strankama - fikcija umika pritožbe - neplačilo sodne takse - sprememba sodnika - delna razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje - vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje
Okoliščina, da sodišče ni izdalo posebnega pisnega sklepa, da se sprememba toženčeve tožbe ne dovoli, ne predstavlja relativne bistvene kršitve določb postopka, saj opustitev izdaje pisnega sklepa, da se sprememba tožbe ne dopusti, ni vplivala na zakonitost in pravilnost sklepa, glede na to, da je toženec v pritožbi zoper sodbo lahko izpodbijal tudi sklep, da se sprememba njegove tožbe ne dovoli, kar je tudi storil.
Ni mogoče "seštevati" dohodkov stranke iz dela, ki so skupno premoženje, in strankinih denarnih sredstev, ki so njeno posebno premoženje, kot je storilo prvo sodišče, saj gre za dve različni kategoriji.
ZFPPIPP člen 347. SPZ člen 8, 16, 18, 18/1, 37, 37/1, 66, 66/3, 105, 105/1, 124, 256, 256/1. ZVEtL-1 člen 42, 43, 43/1-2. ZZK-1 člen 11, 11/1.
sklep o izročitvi nepremičnine kupcu - predkupna pravica - povezanost zemljišča in objekta - superficies solo cedit - dejanska etažna lastnina
Sestavina ne more biti samostojen predmet stvarnih pravic. Zato je po splošnem pravilu prvega odstavka 18. člena SPZ nepremičnina opredeljena kot prostorsko odmerjen del zemeljske površine (zemljiška parcela), skupaj z vsemi sestavinami (zgradbami, zgrajenimi na tej zemljiški parceli oziroma pod njo). Od razloženih splošnih pravil, po katerih zgradba oziroma njen posamezni del ne more biti samostojen predmet stvarnih pravic, veljata dve skupini izjem, ki sta urejeni v SPZ: etažna lastnina (prvi odstavek 105. člena SPZ) in stavbna pravica (prvi odstavek 256. člena SPZ). Vendar pritožnik ne zatrjuje stavbne pravice, niti konkretizirano ne napada zaključkov prvostopenjskega sodišča: da v predmetni stavbi etažna lastnina ni urejena, ni v postopku urejanja, ni izkazano, da je v stavbi oblikovanih največ pet enot; zaradi česar mu predkupna pravica po 124. členu SPZ ne gre. Pravna teorija je zavzela stališče, da pri dejanskih etažnih razmerjih, ki formalno še niso urejena (še ni vzpostavljena etažna lastnina), zakonita predkupna pravica ne pride v poštev, saj SPZ ureja formalno (pravno vzpostavljeno) etažno lastnino.
Pri klasični lastnini se lastninska pravica razteza na en sam predmet (prvi odstavek 37. člena SPZ). Če je to nepremičnina, se lastninska pravica nanaša na zemljiško parcelo, saj je zgradba samo sestavni del takšne (ene ali več) parcel. Celota, s katero se pri klasični lastnini na nepremičninah razpolaga, je parcela. Lastnina parcele (oz. parcel) daje pritožniku pravice, določene po SPZ, ne pa tudi zatrjevane predkupne pravice.
Po presoji pritožbenega sodišča pritožnik ne more uspeti z izvajanji glede funkcionalnega zemljišča. Slednje (tudi pripadajoče zemljišče oziroma zemljišče, potrebno za redno rabo stavbe – prim. 42. člen ZVEtL-1) sicer glede na utrjeno stališče v sodni praksi ni v samostojnem prometu in zato samostojno razpolaganje z njim ni dopustno. Vendar se ZVEtL-1 v 2. točki prvega odstavka 43. člena v zvezi z odmero pripadajočega zemljišča primeroma sklicuje na dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro in počitek, zelenice, zemljišče pod atriji in podobno. Pritožnik pa navaja, da so sporne parcele del prizidka oziroma stavbe in kot take po naravi stvari ne morejo biti pripadajoče zemljišče, potrebne za redno rabo te iste stavbe.
ZPP člen 185, 185/1, 185/5, 186, 339, 339/2, 339/2-8.
sprememba tožbe - privilegirana sprememba tožbe - vročanje - pravica do izjave - pravica do informacije - kršitev kontradiktornosti postopka - čas za pripravo za obravnavanje o spremenjeni tožbi
Ne glede na to, da sodišče prve stopnje navede, da gre pri drugi spremembi tožbe za povsem enako dejansko in pravno podlago kot pri prvi spremembi in pri sami tožbi (privilegirana tožba po 186. členu ZPP), je s tem, ko o spremembi tožbe ni obvestilo tožene stranke, kršilo določilo petega odstavka 185. člena ZPP, ki je prerasla v absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Strankina pravica do izjave v postopku se ne more uresničiti, če ni zagotovljeno, da bo predhodno izvedela za procesna dejanja nasprotne stranke, glede katerih se ima pravico izjaviti. V tem primeru tožena stranka ni imela možnosti, da se izjavi o navedbah tožeče stranke v pripravljalni vlogi z dne 6. 10. 2023, na katerih je tožnica utemeljila spremembo tožbe.
ZIZ člen 226, 273, 273/1, 273/1-2, 273/1-3, 273/2, 277, 277/2. OZ člen 33, 33/6.
začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - pogodba o rezervaciji za stanovanjsko enoto - predpogodba - tožba za sklenitev prodajne pogodbe - izdaja začasne odredbe pred vložitvijo tožbe - pogoji za izdajo začasne odredbe - obstoj verjetnosti terjatve - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine - zaznamba prepovedi v zemljiški knjigi - nevpisana nepremičnina v zemljiški knjigi - izrek denarne kazni zaradi kršitve prepovedi iz začasne odredbe
Predpogodba v primeru spremenjenih okoliščin strank ne veže. Tako upravičenje lahko stranka uveljavi tako, da odkloni sklenitev glavne pogodbe. V konkretnem primeru se dolžnik v ugovoru res sklicuje na spremenjene okoliščine, a kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, za svoje trditve ne predlaga in tudi ne predloži nobenega dokaza. Res je, da bo svoje trditve lahko uveljavljal v pravdi, ki jo je sprožila upnica, a neobrazloženih ugovornih navedb v postopku zavarovanja sodišče glede na procesne določbe ni moglo upoštevati - nobene zakonske podlage namreč nima, da bi samo delalo poizvedbe in izvajalo dokaze brez ustreznega dokaznega predloga. Sodišče prve stopnje je upoštevalo trditve obeh strank, pri tem pa ugotovilo, da dolžnik za svoje trditve ni predložil in tudi ne predlagal nobenega dokaza.
Tudi presoja obstoja nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve brez izdane začasne odredbe onemogočena ali precej otežena, je pravilna. Dolžnik res navaja v ugovoru, da je še pred izdano začasno odredbo na spletu pri spornem stanovanju spremenil status stanovanja v "rezervirano" in torej začasno stanovanje umaknil iz prodaje, a vendar ne zanika, da bi upnici rekel, da bo, če ne bo vrnila podpisane pogodbe (za višjo ceno od tiste iz predpogodbe), vrnil aro z obrestmi in po preteku roka začel z aktivno prodajo stanovanja.
Sodišče prve stopnje se je (kljub pravilni odločitvi) oprlo na napačno pravno podlago. Začasne odredbe ni izdalo na podlagi 2. točke prvega odstavka 273. člena ZIZ, saj je del le-te tudi zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve v zemljiški knjigi. Ker nepremičnina ni vpisana v zemljiško knjigo, je zato v obravnavanem primeru treba izhajati iz 3. točke prvega odstavka 273. člena ZIZ, ki pa, kot opozarja tudi pritožba, narekuje določitev denarne kazni (drugi odstavek 273. člena ZIZ). Z izdano začasno odredbo je sodišče prve stopnje sicer res prepovedalo odtujitev odtujitve in obremenitve nepremičnine. Ker pa ta ni vpisana v zemljiško knjigo, gre pri tem (pri prepovedi odtujitve in obremenitve) za prepoved dejanja, s katerim bi dolžnik povzročil škodo upnici. Tudi sicer iz smisla zavarovanja in uvoda 273. člena ZIZ izhaja, da se sme za zavarovanje nedenarne terjatve izdati vsako začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja. Namen zavarovanja je v obravnavani zadevi preprečitev dolžniku, da v času pravde, ki se nanaša na sporno stanovanje, tega stanovanja ne bi prodal in s tem v primeru pravdnega uspeha upnice, preprečil realizacije pravnomočne sodbe. Ko gre za začasno odredbo po 2. točki prvega odstavka 273. člena ZIZ, je preprečitvi odsvojitve namenjena zaznamba prepovedi v zemljiški knjigi. Ko imamo opravka z nevpisano nepremičnino, pa je ekvivalent zaznambi lahko le določitev denarne kazni, kar je storilo z izpodbijanim sklepom tudi sodišče prve stopnje.
Pritožba neutemeljeno uveljavlja kršitev 7. in 212. člena ZPP, ker tožnik ni natančno pojasnil, na katere dneve je opravljal točno določene naloge ter po čigavem ukazu. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, je v trditvah za vsak posamezen dan tožnik opisal, katere naloge je opravljal.
ZPP člen 214, 214/2, 285. ZDR-1 člen 135, 135/1, 148.
plačilo nadurnega dela - voznik tovornega vozila - evidenca opravljenih ur dela - razporeditev dokaznega bremena - neprerekana dejstva - neenakomerno razporejen delovni čas - dogovor o plačilu
Stališče toženke, da tožnik števila ur opravljenega dela preko polnega delovnega časa s predložitvijo na roko napisane lastne evidence delovnega časa, iz katere ne izhajajo delovne ure, ampak le število opravljenih kilometrov, ni uspel dokazati, je nepravilno, saj je bilo nasprotno na toženki breme nasprotnega dokaza o neutemeljenosti tožbenega zahtevka tožnika kot delavca, ker je vse obveznosti do njega plačala oziroma ker tožnik nadurnega dela sploh ni opravil. Res je sicer, da iz tožnikove evidence delovnega časa neposredno ne izhajajo delovne ure, ampak le število opravljenih kilometrov, vendar je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da je tožnik natančno pojasnil, kako je (s preprosto matematično operacijo množenja oziroma deljenja) izračunal število mesečno opravljenih ur ob upoštevanju povprečne hitrosti vožnje 70 km/h. Toženka v postopku na prvi stopnji ni prerekala števila opravljenih kilometrov v posameznem mesecu niti ustreznosti določene povprečne hitrosti 70 km/h.
postopek osebnega stečaja - zahteva za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka - nedovoljena zahteva - zavrženje zahteve - napačen poziv sodišča
Četudi je sodišče prve stopnje v pozivu navedlo, da lahko dolžnik vloži zahtevo za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek postopka osebnega stečaja, takšen napačen poziv dolžniku ne more podeliti pravice, ki mu je zakon ne daje. Na podlagi napačnega poziva dolžnik ne more pridobiti več pravic, kot mu jih daje zakon.
utemeljen sum - podaljšanje pripora med preiskavo - dokazna ocena
V okviru odločanja o odreditvi ali podaljšanju pripora sodišče dokazov in zagovora (ki ga obdolženec v obravnavani zadevi niti še ni podal!) ne ocenjuje, temveč le ugotavlja, ali je glede na količino in vsebino razpoložljivih dokazov verjetnost, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, večja od verjetnosti, da ga ni storil, medtem ko je dokazna ocena prepuščena razpravljajočemu senatu po izvedenem dokaznem postopku.
ZPP člen 454, 454/2. OZ člen 197. SZ-1 člen 23, 30, 49. SPZ člen 67, 67/5.
spor majhne vrednosti - oprava naroka na zahtevo strank - izvedba predlaganih dokazov - nesporna dejstva - stroški obratovanja in upravljanja - stroški ogrevanja
Ustaljeno stališče v sodni praksi je, da je v sporih majhne vrednosti za opravo naroka za glavno obravnavo pod pogoji 454. člena ZPP potrebna izrecna zahteva stranke, zato ne zadošča, če stranka v tožbi ali pripravljalni vlogi predlaga svoje zaslišanje (ali zaslišanje priče).
Po mnenju sodišča druge stopnje takšne sodbe ni mogoče preizkusiti, saj je sodišče prve stopnje opisalo zgolj zgornjo premiso sodniškega silogizma (pravno pravilo), ni pa navedlo spodnje premise (odločilnih dejstev), ki se podrejajo navedenemu pravnemu pravilu. S tem je zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 37, 38, 39, 40, 42, 47, 47/2. ZPP člen 249, 249/1.
nagrada izvedencu za opravljeno delo
V 39. členu Pravilnika je predvidena nagrada za opravljen pregled ali ogled, pri čemer izvedencu oz. cenilcu takšna nagrada pripada zgolj v primerih, ko pregled (npr. osebe) ali ogled (npr. stvari, ki je predmet cenitve) predstavlja samostojno opravilo in ne ko gre za del drugih, posebej ovrednotenih opravil, npr. "preglede" dodatne dokumentacije (38. člen Pravilnika), spisa (37. člen Pravilnika) oz. izdelave pisnega izvedenskega mnenja (40. člen Pravilnika).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00075592
KZ-1 člen 191, 191/1, 191/3. ZKP člen 269, 371, 371, 371/2.
nasilje v družini - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - spravljanje v podrejen položaj - zalezovanje - grdo ravnanje - grožnja - nekdanja izvenzakonska partnerja - kolektivno kaznivo dejanje - načelo materialne resnice - izvajanje dokazov po uradni dolžnosti - pravica do obrambe - obrazložitev naklepa - direktni naklep
Napačno je stališče prvostopenjskega sodišča, da je v 191. členu KZ-1 kot eno izmed alternativno naštetih izvršitvenih ravnanj inkriminirano tudi ravnanje "z grožnjo z neposrednim napadom na življenje ali telo preganjati iz skupnega prebivališča ali omejevati svobodo gibanja", saj gre v tem primeru v skladu z uveljavljenimi teoretičnimi stališči za dve različni izvršitveni ravnanji, in sicer (1) za grožnjo z neposrednim napadom na življenje ali telo z namenom preganjanja oškodovanca iz skupnega prebivališča in (2) za omejevanje svobode gibanja, zato ne drži, da je inkriminirana tudi grožnja z namenom omejevanja svobode gibanja (čeprav izvršitveni ravnanji v zakonu povezuje veznik ali).
Kljub temu je neutemeljen očitek, da dejanje, ki se očita obdolžencu, sploh ni kaznivo dejanje. Obtožni predlog načeloma res predstavljata celoto, a je sodišče vezano zgolj na dejstveni, torej konkretni opis zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, in ne na prepis abstraktnih zakonskih znakov kaznivega dejanja. Povedano drugače, obtožni predlog bi bil sestavljen v skladu z zakonom (269. člen ZKP) tudi, če bi abstraktni del v opisu kaznivega dejanja izostal, zato napačen zapis abstraktnih zakonskih znakov ne pomeni, da očitano dejanje ni kaznivo dejanje, če so zakonski znaki ustrezno konkretizirani v konkretnem delu očitka.
Zakonskega znaka spravljanja v podrejen položaj v skladu z ustaljeno sodno prakso ni mogoče razumeti samo kot nekega ciljnega ravnanja, s katerim si ena oseba podreja drugo tako, da ta upošteva njeno voljo, ampak tudi kot ravnanje, ko izvajanje nasilja žrtev spravi v ponižujoč, podrejen položaj, ko se žrtev storilcu uklanja, oziroma položaj, ko postane žrtev objekt izvajanja nasilja, ki se mu ne more ali ne zna izogniti. Takšen položaj storilec ustvari, ko pri žrtvi povzroči nemoč, strah, vznemirjenje večje intenzivnosti in trajanja.
Opisano ravnanje obdolženca, ki tvori eno kolektivno kaznivo dejanje, je potrebno presojati celostno in ne posamično iz opisa dejanja iztrganih delov posameznih ravnanj. Iz zatrjevanih okoliščin v konkretnem delu opisa izhaja, da je obdolženi v okviru več izvršitvenih ravnanj oškodovanko dalj časa kontinuirano in stopnjujoče zalezoval ter ji ob določenih srečanjih hkrati grozil zoper njeno življenje in življenje njenih bližnjih. Oškodovanka je bila obdolženčevo ravnanje primorana trpeti, kajti njegovim ravnanjem se ni mogla izogniti, na takšen način pa je obdolženi oškodovanko spravljal v podrejen položaj, saj je bila zaradi tega prestrašena in se je počutila ogroženo. Zaradi navedenega je zamenjala telefonsko številko, v službi zamenjala turnuse in se večkrat zatekla k sestri. Obravnavani opis dejanja vsekakor ustrezno konkretizira zakonski znak spravljanja v podrejen položaj, saj je jasno opredeljeno obdolženčevo ponavljajoče zalezovanje in izvajanje psihičnega nasilja, kakor tudi oškodovankin strah in počutje ogroženosti. Oškodovanka se ravnanju obdolženca ni mogla izogniti, kar po presoji sodišča druge stopnje predstavlja pomembno okoliščino pri konkretizaciji podrejenega položaja, saj je na takšen način konkretiziran brezizhoden položaj oškodovanke.
Zagovorniki v pritožbi ločeno obravnavajo vprašanje dokazanosti prepovedane posledice zalezovanja - prestrašenosti in ogroženosti oškodovanke ter na drugi strani vprašanje dokazanosti zakonskega znaka spravljanja v podrejen položaj, ker pa gre za neločljivo povezano vprašanje oškodovankinega položaja in čustev, je na mestu skupna celovita obravnava. Podrejen položaj storilec ustvari, ko pri žrtvah povzroči nemoč, strah, vznemirjenje in podobno večje intenzivnosti in trajanja. Prestrašenost in ogroženost oškodovanke sta torej tako že pojmovno zajeti v presojo pravnega standarda podrejenega položaja, zato ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nedovoljeno mešalo zakonske znake in utemeljevalo enega z drugim.