Predlog se zavrne.

Iz določb ZUS-1 je jasno, da obnova postopka ni predvidena zaradi kasneje sprejetih pravnih stališč SEU.

Pravo Evropske unije od nacionalnega sodišča ne zahteva, da dovoli uporabo pravnega sredstva zoper pravnomočno sodno odločbo v nasprotju z nacionalnimi postopkovnimi pravili, da bi s tem omogočilo odpravo kršitev prava Evropske unije. Zahteva po varstvu pravnomočnosti je utemeljena tudi v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice glede razlage Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kar velja tudi v okviru prava Evropske unije in potrjuje tudi praksa SEU.

• Nadomestna izvršitev kazni zasleduje enak namen kot odlog oziroma prekinitev izvršitve pravnomočne sodbe. Iz tega razloga je v vsakokratnem primeru mogoče uporabiti le enega od navedenih institutov, ne pa oba kumulativno, saj že vsak od njiju uresniči želeni cilj. Ker bo s pravnomočnostjo sklepa, s katerim je bilo ugodeno predlogu zagovornice za nadomestitev izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist, že preprečen odvzem prostosti, se predlogu zagovornikov le delno ugodi in izvršitev pravnomočne sodbe odloži do pravnomočnosti navedenega sklepa.

Ker pritožba zoper sodbo ni bila vložena, je odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari postala pravnomočna. S pravnomočnostjo odločitve o glavni stvari pa je odpadla potreba po odločanju Vrhovnega sodišča o pritožbi zoper izpodbijani sklep. Izdana začasna odredba bi namreč po določbi 32. člena ZUS-1 lahko učinkovala le do pravnomočnosti odločitve o glavni stvari. Z nastopom pravnomočnosti odločitve o glavni stvari zato pritožnik nima več pravnega interesa za odločitev o njegovi pritožbi zoper sklep, s katerim je bila zahteva za izdajo začasne odredbe zavrnjena.

Predaja pritožnice se ni izvršila v roku šestih mesecev, zato se je v skladu z drugim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III odgovornost za obravnavanje njene prošnje za priznanje mednarodne zaščite prenesla na Republiko Slovenijo. ZMZ-1 v drugem odstavku 51. člena v zvezi s tem določa, da če po izvršljivem sklepu iz četrte alineje prejšnjega odstavka (o zavrženju prošnje zaradi odgovornosti druge države članice po Uredbi Dublin III) odgovorna država članica prosilca ne sprejme na svoje ozemlje oziroma ga v odgovorno državo članico ni možno predati zaradi drugih razlogov, pristojni organ sklep razveljavi in obravnava prošnjo za mednarodno zaščito. Pritožnica si zato z odločitvijo v tem upravnem sporu, torej tudi v tem pritožbenem postopku, pravnega položaja ne more več izboljšati, saj so učinki, za katere se zavzema, že zagotovljeni na podlagi zakonskih določb.

Sodni svet mora v vsakem posameznem primeru glede na dejstva in okoliščine konkretnega primera presoditi, ali je kršitev oziroma dopustitev kršitve predpisov po svoji teži in pomenu taka, da utemeljuje izrek sankcije razrešitve. Na ta način mu je zakonodajalec prepustil določeno polje lastne presoje, da lahko ob upoštevanju vseh bistvenih okoliščin konkretnega primera odloči na najprimernejši način. Glede na navedeno je kršitev oziroma dopustitev kršitve predpisov v zvezi z dodeljevanjem zadev, ki ima za posledico razrešitev predsednika sodišča, nedoločen pravni pojem. Nedoločen pravni pojem je namreč usmerjen na opredeljevanje dejanskega stanu v pravni normi. Diskrecijski pravici se približuje, kolikor ima upravni organ pri uporabi (napolnjevanju vsebine) nedoločenega pravnega pojma določeno polje proste presoje.

Po 3. točki prvega odstavka 64. člena ZS se predsednika sodišča razreši funkcije predsednika, če krši ali dopusti kršitev predpisov v zvezi z dodeljevanjem zadev. To pomeni, da se njegova odgovornost vzpostavi na podlagi ugotovljenih kršitev teh predpisov. Predsednik sodišča je namreč kot nosilec obveznosti (dolžnosti) za svoje ravnanje pravno odgovoren, saj je za kršitev njegovih obveznosti predvidena sankcija. Ne gre torej za objektivno ali subjektivno (krivdno) odgovornost na podlagi splošnih pravil o civilni odškodninski odgovornosti, ampak za ugotavljanje obstoja kršitve predpisov (vzrok), za katero je kot pravna posledica predvidena razrešitev (posledica).

Sodna kontrola nad odločanjem Sodnega sveta v postopku razrešitve predsednika sodišča, v katerem mu je pri razlagi nedoločenega pravnega pojma dopuščeno določeno polje lastne presoje, je zadržana in v tem pogledu podobna sodni kontroli nad uporabo prostega preudarka. Sodna presoja je omejena zlasti na presojo vprašanja, ali Sodni svet meril za konkretiziranje nedoločenega pravnega pojma ni uporabil v očitnem nasprotju z vrednostnimi opredelitvami zakona. Sodišče v okviru sodne kontrole te meje prostega preudarka ne sme nadomestiti z lastnim, saj bi šlo v tem primeru za kršitev načela delitve oblasti. Odločbe, pri katerih je upravnemu organu odprt določen manevrski prostor lastne presoje, morajo biti izdane v okviru in v skladu z namenom zakonskega pooblastila. Da bi sodišče lahko presojalo zakonitost odločbe upravnega organa, izdane po prostem preudarku, mora biti v njej navedena ocena zakonskega dejanskega stanja, dejansko stanje, pomembno za zakonito in pravilno odločbo, dokazi, ki utemeljujejo obstoj teh dejstev, in preudarki, ki so upravni organ vodili pri odločanju.

V primeru odločbanja o stroških za zagovornika po pooblastilu gre za odločanje o pravici obdolženca, v primeru odločanja o stroških zagovornika po uradni dolžnosti pa za odločanje o pravici zagovornika.

Upravičenost do povrnitve stroškov za strokovnega pomočnika obrambe je odvisna od presoje konkretnih relevantnih okoliščin, ali so bili stroški potrebni za izvajanje obrambe.

Kadar je upravni organ dolžan izvesti posebni ugotovitveni postopek, mora stranki omogočiti udeleževati se ugotovitvenega postopka in za dosego namena, ki ga ima ta postopek, dajati potrebne podatke ter braniti svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi. Stranki je izvajanje teh upravičenj lahko zagotovljeno v pisni obliki.

Od obveznosti izvesti posebni ugotovitveni postopek in omogočiti stranki zaslišanje je treba ločiti vprašanje, kdaj ima organ obveznost izvesti ustno obravnavo. Tudi ob odsotnosti izrecne določbe v ZUP o obvezni ustni obravnavi je ta obvezna, kadar mora organ izvesti dokaz z zaslišanjem priče ali izvedenca, pa tudi v drugih okoliščinah, v katerih je načelo neposrednosti, načelo zaslišanja stranke in načelo iskanja materialne resnice v polnosti mogoče izvrševati le tako, da se stranki omogoči takojšnje in neposredno izpodbijanje navedb ter postavljanje dodatnih vprašanj, s katerimi se lahko prispeva k razjasnitvi dejanskega stanja in s tem zavarovanju njenih pravic in pravnih koristi.

Če upravni organ utemeljeno zavrne izvedbo dokazov, ki jih je mogoče izvesti le na ustni obravnavi, s tem odpade tudi obveznost izvesti sámo ustno obravnavo.

Ugotovi se, da se postopek nadaljuje.

Revizija je v postopkih izvršbe in zavarovanja omejena le na točno določene sklepe. Zoper preostale sklepe, izdane v tovrstnih postopkih, revizija ni dovoljena. Tak je tudi sklep o izdaji začasne odredbe.

Odločitev precedenčnega sodišča je odvečna takrat, ko pomen pravnega vprašanja ne sega prek konkretne zadeve, ker spodnjo premiso sestavljajo zelo specifične dejanske okoliščine primera.