Pritožnik tudi sicer v zvezi s svojimi navedbami glede poteka dogodkov, ki se mu očitajo, oziroma njegovi (aktualni) nevarnosti ni podal nikakršnih dokaznih predlogov. Na tak način pa v pritožbenem postopku, katerega namen ni ponovno odločanje o tožbi, ne more vzbuditi dvoma o pravilnosti in prepričljivosti izpodbijane dokazne ocene in izpodbiti opravljene presoje o tem, da so zaradi okoliščin v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za izrek ukrepa omejitve gibanja po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.
Predlog se zavrne
Za odločanje o začasni odredbi pred uvedbo postopka pred delovnim sodiščem ni pristojno to sodišče, ampak okrajno sodišče.
Glede na besedilo prve alineje 52. člena ZMZ-1 ne more biti dvoma, da je prošnjo na tej podlagi mogoče zavrniti le, če je prosilec navedel samo dejstva, ki, tudi če bi bila resnična, priznanja mednarodne zaščite ne bi mogla utemeljiti. V splošnem torej drži, da prošnje iz tega razloga ni mogoče zavrniti, če sodišče ugotovi, da je prosilec sicer zatrjeval okoliščine, ki so za priznanje mednarodne zaščite relevantne, a so se te v dokaznem postopki izkazale za neresnične.
Izpodbijana sodba ne temelji na dokazni oceni pritožnikovih navedb o podkupljivosti in neučinkovitosti maroške policije, temveč na presoji, da ostajajo te presplošne in premalo konkretizirane, da bi lahko utemeljevale sklep, da mu država ni sposobna ali noče nuditi zaščite pred zatrjevanimi ravnanji nedržavnih subjektov v smislu tretje alineje 24. člena ZMZ‑1.
Vrhovno sodišče opozarja, da v skladu s 25. členom Ustave pravica do pravnega sredstva pomeni, da mora biti vsakomur zagotovljena pravica izpodbijanja oblastne odločitve, vendar se po nastopu pravnomočnosti ta ustavna pravica izčrpa. Iz 25. člena Ustave tako izhaja zgolj jamstvo dvostopenjskega postopka.
Z delno spremembo odločitve sodišča prve stopnje po višjem sodišču je odločitev o predlogu okrožnega državnega tožilca za odreditev pripora obtožencu postala pravnomočna. S tem je bila izčrpana pravica do pravnega sredstva obtoženca zoper navedeno odločitev, obtožencu pa je bila tekom postopka omogočena pravica do dvostopenjskega odločanja.
Pri izreku ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce ne gre za kazenski postopek in ne za ugotavljanje tožnikove kazenske odgovornosti za kazniva dejanja, niti omejitev gibanja ni kazen, ampak je preventivni ukrep zoper prosilca za mednarodno zaščito, ki se na tej pravni podlagi nahaja na ozemlju Republike Slovenije, do odločitve o njegovi prošnji. Zato za pridržanje iz razloga po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 (med drugim, kadar je to nujno potrebno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti) ni treba ugotavljati prosilčeve krivde za dejanja, ki pomenijo grožnjo navedenim vrednotam. Zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in da je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj nujno potrebno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.
Za formalno popolnost predloga mora predlagatelj, ne le navesti sporno pravno vprašanje, temveč predvsem jasno predstaviti pravni problem, ki naj bi ga Upravno sodišče napačno rešilo. Pri tem mora izhajati iz stališč izpodbijane sodbe in na kratko utemeljiti, zakaj so napačna, ter zakaj bi revizijska obravnava izpostavljenih vprašanj presegla pomen konkretne zadeve in bila pomembna za pravno varnost, enotno uporabo prava ali razvoj prava preko sodne prakse. Bistvo zahtev torej je, da predlagatelj izlušči pravna stališča v sodbi, ki temeljijo na pravotvornih dejstvih konkretnega primera, in da nato stališča v predlogu problemsko zastavi na natančen in jedrnat, konkreten in vzročno-posledičen način. Obravnavani predlog temu ne zadosti.
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali se peti odstavek 97. člena ZMZ-1 lahko razlaga tako, da se za družinske člane osebe s priznano mednarodno zaščito obdobje upravičenosti do denarnega nadomestila za zasebno nastanitev raztegne tudi preko časovne omejitve iz prvega odstavka 97. člena ZMZ-1, in sicer z upoštevanjem obdobja iz tretjega odstavka istega člena, čeprav zakon tega izrecno ne določa?
Zakonodajalec je določil, da se koncesija za opravljanje javne zdravstvene službe v skladu s koncesijskim aktom podeli na podlagi javnega razpisa (prvi odstavek 44. b člena ZZDej) ter kaj morata vsebovati javni razpis in razpisna dokumentacija (drugi odstavek 44. b člena ZZDej in drugi odstavek 44. c člena ZZDej), ni pa predvidel, da bi bilo merila za izbiro koncesionarja (določena v javnem razpisu in v razpisni dokumentaciji) po objavi javnega razpisa mogoče spreminjati. Po presoji Vrhovnega sodišča pravna praznina ni podana, zato v skladu z načelom zakonitosti (drugi odstavek 120. člena Ustave) koncedent po objavi javnega razpisa meril za izbiro koncesionarja ne more več spreminjati oziroma dopolnjevati.
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je mogoče identifikacijo domnevne žrtve trgovine z ljudmi šteti za samostojno upravno zadevo, o kateri mora policija odločiti s posamičnim (u)pravnim aktom, če veljavna nacionalna zakonodaja ne določa posebnega identifikacijskega postopka, vrste akta, pristojnega organa oziroma organizacijske enote, pravnih učinkov odločitve in posebnega pravnega sredstva?
Institut prenosa pristojnosti ni namenjen temu, da bi stranka prek njega izražala subjektivno nezadovoljstvo nad delom sodišča (v danem primeru niti ne razpravljajočega sodišča, marveč sodišča, ki le deluje v isti zgradbi). Ta procesni inštrument prav tako ni namenjen odpravljanju in sankcioniranju morebitnih nepravilnosti dela sodišča ali njegovih uslužbencev.
Predlog se zavrne.
V konkretnem primeru videz zunanje objektivne nepristranskosti sodišča druge stopnje ni okrnjen. Peti toženec je kot stranka postopka le posredno povezan s sodiščem druge stopnje (na sodišču je zaposlena njegova hči). V več postopkih na sodišču druge stopnje je bila udeležena tožnica in ne peti toženec (oče zaposlene). Tesnejša zveza petega toženca s sodiščem druge stopnje tako ni izkazana.
Ker je upnik vložil predlog za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom (izvršbo na nepremičnine) in je kot prvo navedel nepremičnino, ki leži na območju Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu, je za dovolitev izvršbe tudi z novim izvršilnim sredstvom, tudi za nepremičnine, ki ležijo na območju drugega sodišča, v celoti pristojno Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu. Za samo izvršbo pa do nadalje pristojno tisto sodišče, na območju katerega leži posamezna nepremičnina.
Subjektivni občutek, da določeno sodišče stranki sodi krivično, ni razlog, ki bi lahko utemeljeval prenos pristojnosti - že zato ne, ker bi sodišče sicer posegalo v zakonsko ureditev pristojnosti vsakič, ko bi stranka na sodišče naperila očitek t. i. krivosodja.
Predlog ne izpolnjuje zahtev iz četrtega odstavka 367.b člena ZPP - ne zadosti zahtevam po natančnosti in konkretnosti. Večina vprašanj izhaja s stališča, da je sodišče ugotovilo nekaj, česar ni, oziroma, da je za pravno odločilno štelo določeno dejstvo, ki ga ni. Predlagateljica le niza svoja neobrazložena in dokazno nepodprta stališča, s katerimi izraža nestrinjanje z odločitvama sodišč prve in druge stopnje. Ob tem ugotovitve in razloge obeh sodb zanemari ter se z razlogi sodišča druge stopnje vsebinsko ne sooči. Iz predloga tudi niso razvidne okoliščine, ki bi kazale na splošno pomembnost zastavljenih pravnih vprašanj.
Predlog za dopustitev revizije je zaradi pomanjkanja postulacijske sposobnosti nedovoljen.
Predlog se zavrne.
Predlagatelja predloga nista vložila po pooblaščencu, ki je odvetnik, temveč sama, pri čemer nista niti zatrjevala niti izkazala, da imata opravljen pravniški državni izpit. Za vložitev predloga zato nimata postulacijske sposobnosti.
Predlog se zavrne.