V primeru, ko je ugotovljeno, da je pogodba o hipotekarnem kreditu v celoti nična, ker po odpravi nepoštenega pogoja o valuti kredita v CHF ne more več obstajati, je potrošnik dolžan banki vrniti prejeti znesek kredita v evrski vrednosti na dan izplačila kredita, ne pa tudi plačati nadomestila za uporabo sredstev, izplačanih na podlagi te pogodbe.
Predlog se zavrne.
Predlog se zavrne.
Dogovor o tuji valuti je v konkretnem primeru predstavljal bistveno sestavino pogodbe. Sporna kreditna pogodba zato brez pogodbenega pogoja o valutni klavzuli ne more obstajati, ne da bi sodišče aktivno poseglo v njeno bistvo in pogodbo preoblikovalo. Ker pravo EU ne dopušča spreminjanja pogodbenega pogoja (valutne klavzule) s spremembo valute, kar bi po slovenskem pravu lahko vodilo do delne ničnosti, je sankcija ničnosti celotne pogodbe v konkretnih okoliščinah razumen in primeren ukrep, ki omogoča ponovno vzpostavitev dejanskega ravnotežja med pravicami in obveznostmi sopogodbenikov. Takšna sankcija zagotavlja polni učinek Direktive 93/13, učinkovito varstvo potrošnika in ima odvračalni učinek.
Izguba zavarovalnih pravic na podlagi očitka, da bi se lahko zavarovanec ob skrbnem ravnanju prepričal o obstoju nečesa, česar se ni zavedal, bi bila do zavarovanca pretirano stroga, nepravična in nepoštena. Vsekakor ne bi bila skladna z načelom zaupanja - z zavarovančevim razumnim pričakovanjem, da bo izgubil zavarovalne pravice (le) tedaj, ko bo ob polnem zavedanju (oziroma prav zaradi tega) svoje vloge povzročitelja prometne nesreče hoteno zapustil njen kraj. Zavarovalnica zato ni upravičena do uveljavljanja regresnega zahtevka.
Predlog se zavrne.
Predlog se zavrže.
V tej zadevi je bil postopek prekinjen do odločitve SEU. To je o podanem predlogu za predhodno odločanje že odločilo, zato je sodišče z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da se postopek nadaljuje.
Pritožba zoper opisano ugotovitev, ki se sklada z izpolnitvijo pogoja za nadaljevanje postopka, kakor je bil določen v sklepu o prekinitvi, je očitno neutemeljena, nasprotuje načelom 11. člena ZPP in zato ne terja dodatnega odgovora.
Predlog se zavrne.
Tožnik je predlog za dopustitev revizije vložil sam in ob tem ni zatrjeval ter izkazal, ima opravljen pravniški državni izpit. Za vložitev predloga torej nima postulacijske sposobnosti.
Predlog se zavrne.
Iz določb ZUS-1 je jasno, da obnova postopka ni predvidena zaradi kasneje sprejetih pravnih stališč SEU.
Pravo Evropske unije od nacionalnega sodišča ne zahteva, da dovoli uporabo pravnega sredstva zoper pravnomočno sodno odločbo v nasprotju z nacionalnimi postopkovnimi pravili, da bi s tem omogočilo odpravo kršitev prava Evropske unije. Zahteva po varstvu pravnomočnosti je utemeljena tudi v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice glede razlage Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kar velja tudi v okviru prava Evropske unije in potrjuje tudi praksa SEU.
Iz določb ZUS-1 je jasno, da obnova postopka ni predvidena zaradi kasneje sprejetih pravnih stališč SEU.
Pravo Evropske unije od nacionalnega sodišča ne zahteva, da dovoli uporabo pravnega sredstva zoper pravnomočno sodno odločbo v nasprotju z nacionalnimi postopkovnimi pravili, da bi s tem omogočilo odpravo kršitev prava Evropske unije. Zahteva po varstvu pravnomočnosti je utemeljena tudi v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice glede razlage Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kar velja tudi v okviru prava Evropske unije in potrjuje tudi praksa SEU.
Prekrškovni organ je s tem, ko storilke prekrška pred izdajo plačilnega naloga (i) ni obvestil, katerega prekrška je obdolžena; (ii) ni poučil o njenih pravicah, ki izhajajo iz zakona (drugi odstavek 55. člena ZP-1) in 29. člena Ustave; (iii) ni omogočil izjave o dejanskih in pravnih vidikih prekrška ter predlaganja dokazov v njeno korist in (iv) v plačilnem nalogu ni navedel povzetka izjave storilke, prvič, kršil jasno zakonsko določbo drugega odstavka 57. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 55. člena ZP-1. In drugič, na takšen način - s popolnim onemogočanjem t. i. predhodne kontradiktornosti - je tudi izvotlil pravico do obrambe storilke in zagotovitev poštenega postopka kot celote, ki ga zagotavljata 29. člen v zvezi z 22. členom Ustave ter 6. člen EKČP.
Nadomestna izvršitev kazni zasleduje enak namen kot odlog oziroma prekinitev izvršitve pravnomočne sodbe. Iz tega razloga je v vsakokratnem primeru mogoče uporabiti le enega od navedenih institutov, ne pa oba kumulativno, saj že vsak od njiju uresniči želeni cilj. Ker bo s pravnomočnostjo sklepa, s katerim je bilo ugodeno predlogu zagovornice za nadomestitev izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist, že preprečen odvzem prostosti, se predlogu zagovornikov le delno ugodi in izvršitev pravnomočne sodbe odloži do pravnomočnosti navedenega sklepa.
Za formalno popolnost predloga mora predlagatelj ne le navesti sporno pravno vprašanje, temveč predvsem jasno predstaviti pravni problem, ki naj bi ga Upravno sodišče napačno rešilo. Pri tem mora izhajati iz stališč izpodbijane sodbe in na kratko utemeljiti, zakaj so napačna, ter zakaj bi revizijska obravnava izpostavljenih vprašanj presegla pomen konkretne zadeve in bila pomembna za pravno varnost, enotno uporabo prava ali razvoj prava preko sodne prakse (prim. 367.a člen ZPP). Bistvo zahtev torej je, da predlagatelj izlušči pravna stališča v sodbi, ki temeljijo na pravotvornih dejstvih konkretnega primera, in da nato stališča v predlogu problemsko zastavi na natančen in jedrnat, konkreten in vzročno-posledičen način.
Ker pritožba zoper sodbo ni bila vložena, je odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari postala pravnomočna. S pravnomočnostjo odločitve o glavni stvari pa je odpadla potreba po odločanju Vrhovnega sodišča o pritožbi zoper izpodbijani sklep. Izdana začasna odredba bi namreč po določbi 32. člena ZUS-1 lahko učinkovala le do pravnomočnosti odločitve o glavni stvari. Z nastopom pravnomočnosti odločitve o glavni stvari zato pritožnik nima več pravnega interesa za odločitev o njegovi pritožbi zoper sklep, s katerim je bila zahteva za izdajo začasne odredbe zavrnjena.
Konkretizirana navedba dejstev oziroma okoliščin v odpovedi je pomembna tudi zato, ker sodišče v sodnem postopku preizkusi, ali so ta dejstva oziroma okoliščine zares obstajale in ali je delodajalec zaradi njih delavcu utemeljeno podal redno odpoved. To pomeni, da je pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi sodišče vezano na to, da preizkusi, ali tista dejstva in okoliščine, ki jih je delodajalec navedel v obrazložitvi dejanskega razloga, dajejo podlago za zaključek, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v skladu z določbami ZDR-1 oziroma da je bil za to odpoved podan resen in utemeljen razlog. Sodišče presoja okoliščine in dejstva, ki jih z namenom podrobnejše obrazložitve dejanskega razloga iz odpovedi v sodnem postopku navaja delodajalec, ne sme pa presojati novih dejstev in okoliščin, s katerimi delodajalec v sodnem postopku dokazuje zakonitost in utemeljenost odpovedi mimo obrazložitve iz odpovedi.
Po 74. členu ZDSS-1 se sme upravni akt izpodbijati iz razlogov, ki jih določa zakon, ki ureja upravni spor. Tožnik je izrecno uveljavljal razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predmet sodnega preizkusa je lahko le tisti del dejanskega stanja, ki ga je sam začrtal kot spornega. Tako zastavljen okvir sodnega varstva ne predvideva, da bi sodišče po uradni dolžnosti preizkušalo, ali so bila tudi dejstva, ki so bila v predsodnem postopku ugotovljena tožniku v korist, ugotovljena pravilno.
Ravno tako pa je postopalo sodišče v tej zadevi, ko je z izvedbo dokaza, ki ga je tožnik predlagal le v smeri raziskovanja dejstev glede filmskih vlog, raziskovalo tudi dejstva glede vlog v televizijskih nadaljevankah. To je imelo za posledico, da sodišče po kriteriju kakovosti ni upoštevalo vlog v nadaljevankah, čeprav je to že upoštevala toženka v predsodnem postopku, ampak le vlogo v enem filmu. Poudarilo, da je ravnalo v skladu z načelom materialne resnice (61. člen ZDSS-1), kar pa ne drži.
Člen 61 ZDSS-1 določa, da mora sodišče popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka. V tem primeru glede štirih nadaljevank ni šlo za dejstva, ki bi bila med strankama sporna, prav tako ni šlo za dejstva, od katerih bi bila odvisna utemeljenost zahtevka. Utemeljenost zahtevka v tej zadevi je odvisna od tega, ali je toženka v predsodnem postopku pravilno ugotovila dejstva glede tožnikovih filmskih vlog.
Dogovor med delavcem in delodajalcem, ki bi dodatek za delovno dobo določil kot del osnovne plače, ni dopusten, saj bi bil v nasprotju s prisilnimi določbami ZDR-1.