Predlog se zavrne.
Predlog se zavrne.
Dejstvo, da je nasprotna udeleženka sodnica sodišča, ki je pristojno odločati o zadevi (ne glede na vrsto postopka) in tudi upoštevaje naravo zadeve - družinska zadeva, utegne pri predlagatelju in v javnosti vzbuditi dvom v korektnost postopka in nepristranskost sojenja.
Upoštevaje še dejstvo, da je predlagatelj delegacije predlagatelj, torej stranka (in ne sodišče), in da je predlagatelj že izrazil dvom v nepristranskost sodišča, po presoji Vrhovnega sodišča predstavlja tehten razlog v smislu določbe 67. člena ZPP za določitev drugega pristojnega sodišča, da postopa v zadevi.
Zahteve kratkosti (jedrnatosti), natančnosti, konkretnosti in kavzalnosti niso bile spoštovane, zato je predlog nepopoln.
Povzete obširne očitke nasprotnega udeleženca je mogoče strniti v njegovo nezadovoljstvo z delom razpravljajočih sodnikov zaradi procesnega postopanja in sprejemanja vmesnih odločitev. Zgolj takšno nezadovoljstvo stranke pa ne predstavlja utemeljenega razloga za prenos pristojnosti. Dvom v pravilnost procesnega postopanja in materialnopravnega odločanja posameznih sodnikov, lahko stranka odpravi z vložitvijo rednih in izrednih pravnih sredstev, pomisleke v sposobnost nepristranskega odločanja posameznega sodnika pa s predlogi za njegovo izločitev. Pravna sredstva ima tudi zoper odločanje oziroma ravnanje predsednika sodišča, kot tudi podpredsednika sodišča, tudi v zvezi z odločanjem o izločitvi posameznih sodnikov.
Poleg tega so očitki naslovljeni le na ravnanje oziroma procesno in upravno sodno odločanje treh sodnic. Predlagatelj zgolj pavšalno in hipotetično zatrjuje vzročno povezanost med njihovim ravnanjem in posledičnim vplivom na nepristranskost oziroma videz nepristranskosti celotnega sodišča oziroma ostalih sodnikov.
Prekršek po 1. točki prvega odstavka 23. člena ZUE stori pravna ali fizična oseba, ki opravlja dejavnost in ki po dnevu uvedbe evra ne sprejema bankovcev in kovancev, ki se glasijo na evro v skladu z 2. členom ZUE. Povzeta določba je že na jezikovni ravni povsem jasna in je ni mogoče razlagati drugače, kot da sankcionira zavračanje plačila z evrsko gotovino.
Bankovci in kovanci, ki se glasijo na evro, so zakonito plačilno sredstvo. Po sodni praksi Sodišča EU je "zakonito plačilno sredstvo" avtonomni pojem prava Unije, ki ga je treba razlagati tako, da zajema načelno obveznost sprejemanja. Izjeme od načela obveznega sprejemanja gotovine bi zato lahko v Republiki Sloveniji določal le zakon (in ne podzakonski akt), ki bi bil skladno s kriterji iz sodbe Sodišča EU C-422/19 in C-423/19 sprejet iz razloga javnega interesa in bi prestal načelo sorazmernosti.
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- ali sme sodišče druge stopnje spremeniti sodbo sodišča prve stopnje in odločiti o neobstoju pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, če sodišče prve stopnje, ki je zavrnilo zahtevek tožnika, ni presojalo vseh kršitev iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč samo eno kršitev, sodišče druge stopnje pa je navedlo, da je toženka dokazala eno samo kršitev;
- ali je mogoče materialnopravno pravilno odločiti o pogoju iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, če sodišči prve in druge stopnje ne presodita vseh očitanih kršitev v izredni odpovedi, ki so bile zatrjevane in dokazovane že pred sodiščem prve stopnje.
Resna škoda iz 28. člena ZMZ-1 ne more biti posledica splošnega pomanjkanja ali neurejenih razmer v izvorni državi, ki jim je izpostavljeno celotno prebivalstvo, temveč mora izvirati iz ravnanja subjektov preganjanja ali resne škode iz 24. člena ZMZ-1.
Tarifne številke 43 OT ni mogoče razumeti tako, da se vsak opravljen posvet v priporu obračuna kot samostojna storitev. Pri odmeri je treba upoštevati, ali je posvetu sledila s posvetom povezana odvetniška storitev, zaradi katere oziroma v povezavi s katero je bil ta opravljen. V primeru, da je izvedba posveta usmerjena v opravo nadaljnje storitve, posveta ni mogoče obračunati kot samostojne storitve. Prevozni stroški odvetnika, ki nastanejo v zvezi z opravljenim delom, pa imajo vselej samostojno naravo že zato, ker je bilo delo opravljeno. Pri tem ni odločilno, ali gre delo ovrednotiti kot samostojno storitev ali kot storitev, ki je vsebovana v drugi storitvi.
Odklonitveni razlog iz četrte alineje drugega odstavka 30. člena ZSSve ne pripelje vedno do izločitve člana sodnega sveta, temveč je to odvisno od presoje odločevalca o predlogu za izločitev, ki je vezan zlasti na utemeljitev predloga za izločitev, tj. na navedbo okoliščin, ki naj bi vzbujale dvom v nepristranskost člana sodnega sveta.
Zahteva po nepristranskem odločanju članov Sodnega sveta izhaja iz 22. člena Ustave, nepristranskost pa se presoja po kriterijih iz 23. člena Ustave, pri čemer mora biti pri odločanju Sodnega sveta zagotovljena tako subjektivna kot tudi objektivna nepristranskost.
Gre za ustaljeno razlago Vrhovnega sodišča, ki poudarja, da tudi če oseba izkaže, da se v izvorni državi ni mogla preživljati zaradi tamkajšnjih slabih gospodarskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.
Sklep sodišča druge stopnje, zoper katerega je vložen obravnavani predlog za dopustitev revizije, ne spada med taksativno naštete sklepe iz tretjega odstavka 121. člena ZFPPIPP, glede katerih bi bila revizija lahko dovoljena. Če revizija po zakonu ni dovoljena, je ni mogoče niti dopustiti.
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je materialnopravno pravilno stališče drugostopenjskega sodišča, da je dopuščanje izbirne pravice imetnika kršenih pravic intelektualne lastnine glede pravne podlage za uveljavljanje zahtevkov zoper kršitelje skladno z določbami 13. člena, v zvezi z določbami prvega odstavka 2. člena Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/48/ES z dne 29. aprila 2004 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine ter cilji in namenom citirane direktive, ki jo je sodišče v skladu z določbami 3.a člena, v zvezi z določbami 23. člena Ustave RS dolžno upoštevati pri odločanju, tj. ali lahko imetnik avtorske pravice oz. kolektivna organizacija v primerih, ko avtorska pravica ni bila prenesena oz. nadomestilo za uporabo avtorske pravice ni bilo plačano, zahtevke zoper uporabnike uveljavlja bodisi na podlagi implementacijskega predpisa, to je na odškodninski pravni podlagi po določilih ZASP (168. člen ZASP), bodisi na podlagi splošnih predpisov, tj. na obogatitveni pravni podlagi po določilih OZ (190., 198. čl. OZ)?
Zgolj sklicevanje predlagateljev na sklep Vrhovnega sodišča III R 30/2025 z dne 13. 1. 2026 in pavšalno navajanje, da predmetni izvršilni postopek temelji na istih dejanskih in procesnih okoliščinah, na istih ravnanjih sodišča prve stopnje ter da je neposredno povezan z drugimi sodnimi postopki, v katerih je Vrhovno sodišče že ugotovilo objektivni dvom v nepristranskost, samo po sebi ne more predstavljati podlage za presojo, da so prav vsi sodniki pristojnega sodišča nezmožni nepristranskega odločanja v obravnavani zadevi.
Očitki o dolgotrajnosti postopka in domnevno neizvršenih napotkih višjih sodišč ne predstavljajo "drugih tehtnih razlogov" v smislu 67. člena ZPP. Za odpravo zatrjevanih nepravilnosti imajo stranke na voljo druga pravna sredstva oziroma druge procesne institute v okviru postopka.
Katastrske občine, ki spadajo v določen sodni okraj, so še vedno določene z Zakonom o postopku za ustanovitev, združitev oziroma spremembo območja občine ter območjih občin. Sporne dolžnikove nepremičnine se nahajajo na območju katastrske občine ..., ki je v skladu z 49. točko 8. člena ZPUZSO spadala v območje občine Ribnica oziroma sodnega okraja Ribnica in s tem v območje Okrajnega sodišča v Kočevju in ne na območje Okrajnega sodišča v Ljubljani, kot je v svojem sklepu napačno navedlo Okrajno sodišče v Piranu.
Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je materialnopravno napačna odločitev pritožbenega sodišča, da gre v primeru terjatve ZZZS (tožeče stranke) do delodajalca za povrnitev refundiranih nadomestil, zaradi neizvedenega zdravniškega pregleda po drugem odstavku 87. člena ZZVZZ, za sukcesivno nastajajočo premoženjsko škodo, in je zato materialnopravno napačna tudi odločitev o pričetku tega zastaranja zahtevka?
Za družbo je nujno potreben cilj zagotovitev ohranitve in dolgoročnega poslovanja podjetja. V tem smislu je pomemben namen družbe, ki je določen zakonsko ali v aktu družbe. Namen tožene stranke je, da na podlagi pooblastila iz tretjega odstavka 69. člena ZOEE v zvezi s prvim odstavkom 73. člena ZOEE in v skladu s Pogodbo izvaja posamezne naloge gospodarske javne službe distribucije električne energije iz drugega odstavka 69. člena ZOEE. Zadržanje dobička bi bilo tako v tem primeru utemeljeno le, če bi bilo z izplačilom bilančnega dobička ogroženo doseganje navedenih ciljev in s tem dolgoročni obstoj družbe.
S tem, ko je sodišče druge stopnje kot relevantne upoštevalo poslovne rezultate, ki so se dejansko izkazali šele po sprejemu izpodbijanega sklepa (upoštevan negativni poslovni rezultat tožene stranke v letu 2022), je relevantne okoliščine v zvezi z uporabo bilančnega dobička dejansko presojalo ex post. Rezultate poslovanja v letu 2022 bi v zvezi z uporabo bilančnega dobička iz leta 2021 lahko upoštevalo le ex ante v okviru predvidevanj v času odločanja skupščine, v kar bi lahko sodili tudi predvidljivi učinki začasnega ukrepa v ZUOPVCE, ki je v času odločanja skupščine že prenehal veljati.
S tem, ko je sodišče druge stopnje odločitev, da so podane okoliščine, ki utemeljujejo nujnost posega v pravico do minimalnega dobička, oprlo predvsem na izvajanje storitev gospodarske javne službe, nujnost investiranja v elektroenergetsko infrastrukturo, pridobivanje prihodkov iz omrežnin, ki so namenjene vzdrževanju in investiranju v omrežje ter na negativno poslovanje tožene stranke v letu 2022, v konkretnem primeru ni pravilno napolnilo pravnega pojma "nujnosti" pri uporabi prvega odstavka 399. člena ZGD-1.
Kot ovira za predajo na podlagi Uredbe Dublin III ne zadošča katerakoli pomanjkljivost v azilnem sistemu odgovorne države članice, saj je relevantna le tista, ki je sistemska in pomeni, da odgovorna država članica ne bo resno obravnavala vložene prošnje za mednarodno zaščito in da bo prosilec v njej izpostavljen življenjskim razmeram v pogojih, ki bi pomenili nevarnost ponižujočega oziroma nečloveškega ravnanja.
Po določbi drugega odstavka 22. člena ZUS-1 lahko stranka v postopku s pritožbo opravlja dejanja samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit. V skladu z navedeno določbo ZUS-1 in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča pogoj obveznega zastopanja po kvalificiranem pooblaščencu ne velja, če zahtevani pogoj izpolnjuje stranka sama ali njen zakoniti zastopnik.
Gambija je za pritožnika varna izvorna država (razlog za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene iz druge alineje 52. člena ZMZ-1). Sodišče je sicer dolžno v okviru presoje preverjati, ali označitev tretje države za varno izvorno državo izpolnjuje materialne pogoje za tako označitev, in v primeru, če prosilec izkaže tehtne razloge, ki se nanašajo na njegove osebne okoliščine, šteti, da je ta domneva ovržena. Vendar pritožnik tudi po presoji Vrhovnega sodišča tehtnih razlogov ni izkazal. Sklicevanje na nasilen družinski dogodek v otroštvu, v zvezi s katerim naj bi policija ne ukrenila ničesar, ob tem, da je pritožnik zdaj star 22 let, groženj svojih polbratov pa ni prijavil policiji, ne daje podlage za sklepanje o sistemski neučinkovitosti državne zaščite v državi izvora.