Po presoji Vrhovnega sodišča navedena stališča glede narave ustavitve inšpekcijskega postopka veljajo tudi za upravno izvršbo oziroma ustavitev postopka upravne izvršbe v zvezi s pravnim položajem stranskega udeleženca.
Oba postopka (inšpekcijski postopek in upravna izvršba) oziroma obe navedeni fazi upravnega postopka se vodita v javnem interesu. Tudi namen zaključka inšpekcijskega postopka in upravne izvršbe je enak: izpolnitev v upravnem aktu določenih obveznosti zavezanca. Navedeno predstavlja dodatne razloge za uporabo stališč o naravi ustavitve inšpekcijskega postopka tudi za primer ustavitve upravne izvršbe. Ker ustavitev inšpekcijskega postopka po sodni praksi Vrhovnega sodišča in Ustavnega sodišča ne bi vplivala na pravice oziroma pravne koristi pritožnice, enako velja tudi za ustavitev upravne izvršbe. Pritožnica bo lahko svoje zasebne interese uveljavljala v morebitnem pravdnem postopku, kjer bo lahko kot stranka nastopala nasproti inšpekcijskemu zavezancu.
Predlog se zavrne.
Predlog se zavrne.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravilna razlaga, da opustitve delodajalca glede zagotavljanja varnega delovišča, izvajanja nadzora in ustreznega usposabljanja niso v vzročni zvezi z nastalo škodo.
Predlog se zavrne.
Predlog se zavrne.
Tožnik predloga ni vložil po pooblaščencu, ki je odvetnik, temveč sam, pri čemer ni niti zatrjeval niti izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit. Za vložitev predloga torej nima postulacijske sposobnosti, zato je Vrhovno sodišče njegov predlog za dopustitev revizije zavrglo (377. člen ZPP).
Dolžnik predloga ni vložil po pooblaščencu, ki je odvetnik, temveč sam, pri čemer ni niti zatrjeval niti izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit. Za vložitev predloga torej nima postulacijske sposobnosti, zato je Vrhovno sodišče njegov predlog za dopustitev revizije zavrglo (377. člen ZPP).
Okoliščin, ki jih v predlogu navaja tožnik, ni mogoče umestiti pod "drug tehten razlog" v smislu 67. člena ZPP. Tožnikovi očitki o nezakonitih odločitvah in nezakonitem ter nasilnem sojenju v drugih predhodnih postopkih pred pristojnim sodiščem, s katerimi tožnik utemeljuje nezaupanje v pristojno sodišče, kažejo le na njegovo nezadovoljstvo s predhodnimi postopki, kar pa po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča ne more utemeljiti prenosa pristojnosti. Tudi sicer gre za neizkazana zatrjevanja, iz katerih ne izhaja, da vsi sodniki pristojnega sodišča ne bi mogli prosto odločati po svoji vesti. Dvom v pravilnost vodenja postopkov in materialnopravnega odločanja posameznih sodnikov lahko stranka odpravi z vložitvijo rednih in izrednih pravnih sredstev.
Tožnik izpodbija odločitev sodišča druge stopnje glede odločitve o stroških postopka.
Revizija zoper sklep o stroških postopka ni dovoljena. Zato je Vrhovno sodišče predlog za dopustitev revizije zavrglo.
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali se peti odstavek 97. člena ZMZ-1 lahko razlaga tako, da se za družinske člane osebe s priznano mednarodno zaščito obdobje upravičenosti do denarnega nadomestila za zasebno nastanitev raztegne tudi preko časovne omejitve iz prvega odstavka 97. člena ZMZ-1, in sicer z upoštevanjem obdobja iz tretjega odstavka istega člena, čeprav zakon tega izrecno ne določa?
Predlog se zavrne.
Tožnik predloga ni vložil po pooblaščencu, ki je odvetnik, temveč sam, pri čemer ni niti zatrjeval niti izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit. Za vložitev predloga torej nima postulacijske sposobnosti, zato je Vrhovno sodišče njegov predlog za dopustitev revizije zavrglo (377. člen ZPP).
Predlog se zavrne.
Predlog se zavrne.
Predlog se zavrne.
V postopku z revizijo se na podlagi 383. člena ZPP smiselno uporabljajo določbe ZPP o pritožbi zoper sodbo, med drugim tudi določba drugega odstavka 334. člena ZPP, v skladu s katero lahko stranka umakne že vloženo pritožbo, dokler sodišče druge stopnje ne izda odločbe. Tožnika sta predlog za dopustitev revizije umaknila, preden je Vrhovno sodišče o njem odločilo, zato je takšno razpolaganje dopustno. Vrhovno sodišče je tako na podlagi navedenih zakonskih določil ugotovilo umik predloga za dopustitev revizije.
Preko ponavljanja pritožbenih navedb in zatrjevanja (navideznih) kršitev procesnega in materialnega prava predlagatelj pravzaprav razkrije na revizijski stopnji nedovoljeno namero izpodbijati ugotovljeno dejansko stanje. Konkretiziranih očitkov sodišču druge stopnje, da naj bi zastavljena vprašanja rešilo nezakonito, v predlogu ni mogoče prepoznati. Ker predlog v bistvenem predstavlja le prepis pritožbenih navedb, na katere je sodišče druge stopnje že odgovorilo, se z zaključki in razlogi sodišča druge stopnje pravzaprav vsebinsko sploh ne sooči.
Predlagatelj ne utemelji, v čem naj bi imeli odgovori na zastavljena vprašanja domet za pravni red in sodno prakso, ki bi segal onkraj izida postopka v konkretni zadevi. V zvezi s tem povsem posplošeno zatrjuje, da je rešitev postavljenih vprašanj pomembna za zagotovitev pravne varnosti in enotne uporabe prava tudi za primerljive zadeve. Konkretnejših argumentov glede tega ne podaja. Gre za vsebinsko prazno floskulo. Poleg tega so vprašanja zastavljena na način, da je že iz njih samih razvidno, da ne presegajo pomena obravnavane zadeve.
Predlog se zavrne.
Predlog se zavrne.