Subjektivni občutek, da določeno sodišče stranki sodi krivično, ni razlog, ki bi lahko utemeljeval prenos pristojnosti - že zato ne, ker bi sodišče sicer posegalo v zakonsko ureditev pristojnosti vsakič, ko bi stranka na sodišče naperila očitek t. i. krivosodja.
Predlog ne izpolnjuje zahtev iz četrtega odstavka 367.b člena ZPP - ne zadosti zahtevam po natančnosti in konkretnosti. Večina vprašanj izhaja s stališča, da je sodišče ugotovilo nekaj, česar ni, oziroma, da je za pravno odločilno štelo določeno dejstvo, ki ga ni. Predlagateljica le niza svoja neobrazložena in dokazno nepodprta stališča, s katerimi izraža nestrinjanje z odločitvama sodišč prve in druge stopnje. Ob tem ugotovitve in razloge obeh sodb zanemari ter se z razlogi sodišča druge stopnje vsebinsko ne sooči. Iz predloga tudi niso razvidne okoliščine, ki bi kazale na splošno pomembnost zastavljenih pravnih vprašanj.
Predlog za dopustitev revizije je zaradi pomanjkanja postulacijske sposobnosti nedovoljen.
Predlog se zavrne.
Predlagatelja predloga nista vložila po pooblaščencu, ki je odvetnik, temveč sama, pri čemer nista niti zatrjevala niti izkazala, da imata opravljen pravniški državni izpit. Za vložitev predloga zato nimata postulacijske sposobnosti.
Predlog se zavrne.
Revizija se dopusti glede vprašanj: (1) Ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialnopravne določbe 341. člena OZ in načelo akcesornosti pripoznave zastaranja? in (2) Ali je sodišče druge stopnje ob spremembi sodbe sodišča prve stopnje kršilo določbe 360. člena ZPP, ker obrazložitev ne dosega zahtevanega standarda obrazloženosti sodbe sodišče druge stopnje?
Če ima udeleženec poleg stalnega prebivališča začasno prebivališče v kakem drugem kraju in se da po okoliščinah domnevati, da bo tam prebival daljši čas, je krajevno pristojno tudi sodišče začasnega prebivališča udeleženca. Ker udeleženka že dlje časa prebiva na drugem naslovu in bo tam zaradi izvrševanja varnostnega ukrepa očitno prebivala še naprej, je v konkretnem primeru podana krajevna pristojnost sodišča na območju začasnega in stalnega prebivališča. Vrhovno sodišče mora zato ugotoviti, kje je smotrneje voditi postopek.
Predlog se zavrne.
Tovrstni sklepi ne pomenijo dokončne ureditve razmerja med udeleženci postopka, temveč so po svoji naravi primerljivi z začasnimi odredbami.
Predlog se zavrne.
Predlog se zavrne.
Dejstvo, da je nasprotna udeleženka sodnica sodišča, ki je pristojno odločati o zadevi (ne glede na vrsto postopka) in tudi upoštevaje naravo zadeve - družinska zadeva, utegne pri predlagatelju in v javnosti vzbuditi dvom v korektnost postopka in nepristranskost sojenja.
Upoštevaje še dejstvo, da je predlagatelj delegacije predlagatelj, torej stranka (in ne sodišče), in da je predlagatelj že izrazil dvom v nepristranskost sodišča, po presoji Vrhovnega sodišča predstavlja tehten razlog v smislu določbe 67. člena ZPP za določitev drugega pristojnega sodišča, da postopa v zadevi.
Zahteve kratkosti (jedrnatosti), natančnosti, konkretnosti in kavzalnosti niso bile spoštovane, zato je predlog nepopoln.
Povzete obširne očitke nasprotnega udeleženca je mogoče strniti v njegovo nezadovoljstvo z delom razpravljajočih sodnikov zaradi procesnega postopanja in sprejemanja vmesnih odločitev. Zgolj takšno nezadovoljstvo stranke pa ne predstavlja utemeljenega razloga za prenos pristojnosti. Dvom v pravilnost procesnega postopanja in materialnopravnega odločanja posameznih sodnikov, lahko stranka odpravi z vložitvijo rednih in izrednih pravnih sredstev, pomisleke v sposobnost nepristranskega odločanja posameznega sodnika pa s predlogi za njegovo izločitev. Pravna sredstva ima tudi zoper odločanje oziroma ravnanje predsednika sodišča, kot tudi podpredsednika sodišča, tudi v zvezi z odločanjem o izločitvi posameznih sodnikov.
Poleg tega so očitki naslovljeni le na ravnanje oziroma procesno in upravno sodno odločanje treh sodnic. Predlagatelj zgolj pavšalno in hipotetično zatrjuje vzročno povezanost med njihovim ravnanjem in posledičnim vplivom na nepristranskost oziroma videz nepristranskosti celotnega sodišča oziroma ostalih sodnikov.
Prekršek po 1. točki prvega odstavka 23. člena ZUE stori pravna ali fizična oseba, ki opravlja dejavnost in ki po dnevu uvedbe evra ne sprejema bankovcev in kovancev, ki se glasijo na evro v skladu z 2. členom ZUE. Povzeta določba je že na jezikovni ravni povsem jasna in je ni mogoče razlagati drugače, kot da sankcionira zavračanje plačila z evrsko gotovino.
Bankovci in kovanci, ki se glasijo na evro, so zakonito plačilno sredstvo. Po sodni praksi Sodišča EU je "zakonito plačilno sredstvo" avtonomni pojem prava Unije, ki ga je treba razlagati tako, da zajema načelno obveznost sprejemanja. Izjeme od načela obveznega sprejemanja gotovine bi zato lahko v Republiki Sloveniji določal le zakon (in ne podzakonski akt), ki bi bil skladno s kriterji iz sodbe Sodišča EU C-422/19 in C-423/19 sprejet iz razloga javnega interesa in bi prestal načelo sorazmernosti.
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- ali sme sodišče druge stopnje spremeniti sodbo sodišča prve stopnje in odločiti o neobstoju pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, če sodišče prve stopnje, ki je zavrnilo zahtevek tožnika, ni presojalo vseh kršitev iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč samo eno kršitev, sodišče druge stopnje pa je navedlo, da je toženka dokazala eno samo kršitev;
- ali je mogoče materialnopravno pravilno odločiti o pogoju iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, če sodišči prve in druge stopnje ne presodita vseh očitanih kršitev v izredni odpovedi, ki so bile zatrjevane in dokazovane že pred sodiščem prve stopnje.
Resna škoda iz 28. člena ZMZ-1 ne more biti posledica splošnega pomanjkanja ali neurejenih razmer v izvorni državi, ki jim je izpostavljeno celotno prebivalstvo, temveč mora izvirati iz ravnanja subjektov preganjanja ali resne škode iz 24. člena ZMZ-1.
Tarifne številke 43 OT ni mogoče razumeti tako, da se vsak opravljen posvet v priporu obračuna kot samostojna storitev. Pri odmeri je treba upoštevati, ali je posvetu sledila s posvetom povezana odvetniška storitev, zaradi katere oziroma v povezavi s katero je bil ta opravljen. V primeru, da je izvedba posveta usmerjena v opravo nadaljnje storitve, posveta ni mogoče obračunati kot samostojne storitve. Prevozni stroški odvetnika, ki nastanejo v zvezi z opravljenim delom, pa imajo vselej samostojno naravo že zato, ker je bilo delo opravljeno. Pri tem ni odločilno, ali gre delo ovrednotiti kot samostojno storitev ali kot storitev, ki je vsebovana v drugi storitvi.
Odklonitveni razlog iz četrte alineje drugega odstavka 30. člena ZSSve ne pripelje vedno do izločitve člana sodnega sveta, temveč je to odvisno od presoje odločevalca o predlogu za izločitev, ki je vezan zlasti na utemeljitev predloga za izločitev, tj. na navedbo okoliščin, ki naj bi vzbujale dvom v nepristranskost člana sodnega sveta.
Zahteva po nepristranskem odločanju članov Sodnega sveta izhaja iz 22. člena Ustave, nepristranskost pa se presoja po kriterijih iz 23. člena Ustave, pri čemer mora biti pri odločanju Sodnega sveta zagotovljena tako subjektivna kot tudi objektivna nepristranskost.