DENACIONALIZACIJA - IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - NEPRAVDNO PRAVO
VS07645
ZIKS člen 145. Odlok AVNOJ (1954) člen 2, 3. Zakon o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji pemoženja odsotnih oseb.
vrnitev zaplenjenega premoženja - pravne podlage za uveljavljanje pravice do vrnitve
Tožeča ali predlagajoča stranka, ki ima na voljo več pravnih podlag za uveljavitev svoje pravice, sama izbirati, katero bo uveljavljala. Seveda pa mora v tako izbranem postopku dokazati tista dejstva, ki so odločilna za pravno presojo zadeve.
V obravnavanem primeru je predlagajoča stranka zahtevala vrnitev premoženja, ki je bilo njenim pravnim prednikom odvzeto na podlagi sodbe Vojaškega sodišča ljubljanskega vojnega področja z dne 23. in 24.8.1945. Seveda bi lahko zahtevala vrnitev odvzetega premoženja tudi na podlagi ZDen. Toda vsak zahtevek temelji na različni pravni podlagi in pogojih za vrnitev premoženja. Zato je zmotna trditev pritožbenega sodišča, češ da je vseeno, ali je bilo pravnim prednikom predlagajoče stranke odvzeto premoženje po 2. ali po 3. točki Odloka AVNOJA. Ker za vrnitev premoženja vsak postopek predpisuje različne pogoje, je utemeljena revizijska trditev, da je pomembna pravna podlaga za odvzem premoženja. Če je bilo premoženje odvzeto po 1. ali 2. točki Odloka AVNOJA (in kasneje sprejetega Zakona o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb, Uradni list FLRJ, št. 63/46), je premoženje prešlo v državno last s 6.2.1945 in predlagaj-oča stranka lahko zahteva vračilo v upravnem postopku ob pogojih, ki jih predpisuje ZDen. Če pa je premoženje prešlo v državno last na podlagi kazenske sodbe, torej 3. točke Odloka AVNOJA, je predviden sodni postopek ob pogojih, ki jih predpisuje ZIKS, odločilen datum pa je datum pravnomočnosti kazenske sodbe.
V obravnavanem primeru je tožnik uveljavljal dva različna tožbena zahtevka, ki sicer izhajata iz nedopustnega ravnanja toženca, vendar imata različno dejansko in pravno podlago. Ker nobeden od zahtevkov ne dosega revizijskega praga, revizija ni dovoljena.
izvenzakonska skupnost - dalj časa trajajoča življenjska skupnost - ekonomska skupnost - obstoj izvenzakonske skupnosti
Tako kot zakonska zveza tudi zunajzakonska skupnost temelji na svobodni odločitvi obeh partnerjev živeti skupaj, spoštovanju, zaupanju in medsebojni pomoči. Poleg teh karakteristik je pomembna tudi ekonomska skupnost partnerjev ter njena notornost (ki pomeni, da ju okolica šteje kot par oz. kot da sta mož in žena). Razmerje med strankama pa razen skupnega življenja ni imelo drugih značilnosti "dalj časa trajajoče življenjske skupnosti moškega in ženske". Zato je pravilna pravna ocena sodišč prve in druge stopnje, da v tem primeru ni šlo za zunajzakonsko skupnost (12. člen ZZZDR).
kazniva dejanja zoper človekove pravice in svoboščine - kršitev nedotakljivosti stanovanja - stanovanje - zaprti prostori
Kazenskopravni pojem stanovanja je širši od stanovanja, kot ga določa stanovanjska zakonodaja in zajema tudi prostore, ki po tej zakonodaji ne štejejo za stanovanje, kot na primer prostore, ki se občasno uporabljajo za počitek ali oddih, prostore za začasno prebivanje, prostore v samskih domovih, domovih upokojencev, hotelske sobe, ladijske kabine, podstanovalske sobe itd.
Ko določba 1. odstavka 152. člena KZ govori o "zaprtih prostorih", varuje le tiste prostore, ki pripadajo stanovanju oziroma ki so povezani z domovanjem (npr. garaže, veže, kopalnice, balkoni, drvarnice, ograjena dvorišča, itd.).
Zasebno zemljišče ograjeno s cipresami in žično ograjo, na kateri se nahajata stolp in park s skulpturami in na kateri zasebna tožilka ne prebiva, ni tak prostor, ki bi bil neposredno povezan z domovanjem zasebne tožilke in na katerem bi zasebna tožilka lahko utemeljeno pričakovala zasebnost v povezavi z njenim bivalnim prostorom.
S sklicevanjem na zavarovalničino odklonitev plačila škode, ki ima podlago v (izpodbojni) domnevi o izgubi zavarovalnih pravic (na primer zaradi domnevne vinjenosti zavarovanca) ni mogoče utemeljevati storilčevega namena pridobitve protipravne premoženjske koristi, kar je eden od bistvenih zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ.
V okviru splošnega opisa kaznivega dejanja goljufije iz 217. člena KZ je mogoče obravnavati in sankcionirati tudi primere tako imenovanih "zavarovalniških goljufij".
ZOR člen 170, 170/1, 174, 174/1, 177, 177/2, 207, 611.
objektivna in krivdna odgovornost - odgovornost za škodo od nevarne stvari in nevarne dejavnosti - odgovornost za drugega - odgovornost nasproti tretjemu - pogodba o delu - odgovornost naročnika in izvajalca del - delo v kamnolomu - solidarna odgovornost - akcesornost - povrnitev negmotne škode - višina denarne odškodnine - strah - duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti
Po 207. členu ZOR predpisu naročnik (prvi toženec) in izvajalec del (drugi toženec) na nepremičnini (v kamnolomu) odgovarjata solidarno tretjemu (tožnik) za škodo, ki sta mu jo povzročila z izvajanjem del. Tožnik ni bil ne delavec prvega ne delavec drugega toženca, torej bil je izven njune sfere. Ta zakonska določba ureja posebno obliko odgovornosti (naročnika) za drugega (izvajalca). Naročnikova odgovornost je odvisna od odgovornosti izvajalca. Ali drugače, če ni odgovornosti izvajalca tudi naročnikove ni. Če je izvajalec objektivno odgovoren, je tako odgovoren tudi naročnik, torej kot da bi deloval sam. Gre potemtakem za akcesorno odškodninsko odgovornost naročnika. Iz opisanih razlogov je tudi predpisana solidarna oblika odgovornosti.
izločitev sodnika - seznanitev z izjavo osumljenca, dano policiji - rok za vložitev predloga za izločitev
Pritožnik se sme v pritožbi sklicevati na okoliščine za izločitev sodnika iz 6. točke 39. člena ZKP le, če je pravočasno zahteval izločitev, pa je bila zahteva za izločitev zavrnjena. Ne more pa kršitve te določbe uveljavljati kot samostojnega pritožbenega razloga prvič šele v pritožbi (še manj v zahtevi za varstvo zakonitosti), ne glede na to, kdaj je izvedel za okoliščine, ki bi utegnile vzbuditi dvom v nepristranskost sodnika.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS22205
ZKP člen 33, 33/1, 340, 340/2, 442, 442/1.KZ člen 211, 211/2.
skrajšani postopek - glavna obravnava - preklic glavne obravnave - sojenje v nenavzočnosti obdolženca - branje zapisnikov o izpovedbah prič - soglasje strank - izločitev postopka - kazniva dejanja zoper premoženje - tatvina - stvar majhne vrednosti
Ker je bila glavna obravnava preklicana za ostala dva obdolženca ne pa tudi za obsojenca, se zagovornica ne more uspešno sklicevati na obsojenčevo napačno presojo, da velja preklic tudi zanj, saj o tem, ali bo glavno obravnavo opravilo ali ne, odloča samo sodišče.
Zahteve iz 1. odstavka 442. člena ZKP v zvezi s sojenjem v obdolženčevi nenavzočnosti, in sicer da mora biti obdolženec pred tem že zaslišan, si ni mogoče razlagati tako, da ne zadošča, če je bil pred tem zaslišan v okviru preiskovalnih dejanj in da mora biti v skrajšanem postopku zaslišan tudi po vložitvi obtožnega predloga.
Če so podani pogoji za sojenje v obdolženčevi nenavzočnosti, lahko sodišče v skladu z 2. odstavkom 340. člena ZKP in če s tem soglaša na glavni obravnavi navzoča nasprotna stranka, prebere izpovedbo priče, četudi nima izrecnega obdolženčevega soglasja.
Ker je bila vrednost ukradene ure višja od polovice uradno objavljene povprečne mesečne čiste plače v Republiki Sloveniji v gospodarstvu v času storitve kaznivega dejanja in tako že po objektivnem kriteriju ni bila mogoča pravna kvalifikacija kaznivega dejanja po 2. odstavku 211. člena KZ, se vprašanje obstoja subjektivnega elementa, ki ga opis kaznivega dejanja ne vsebuje, bi pa ga v primeru, če naj bi šlo za majhno tatvino, moral, v konkretni zadevi sploh ne postavlja.
ZPP člen 44, 367, 374, 377.SZ člen 117.ZNP člen 111.
revizija - dovoljenost revizije - vrednost spornega predmeta - premoženjskopravni spor - odkup stanovanja po SZ - spori o stanovanjski pravici
Revizijska trditev, češ da gre za spor za obstoj pravice, ki ga je treba presojati po SZ in po ZSR, ne vpliva na pravico do revizije. Tožnica hoče uveljaviti pravico, ki jo je omogočil SZ, ki pravico do uporabe stanovanja obravnava kot premoženjsko pravico. Sklicevanje na določbe ZSR niso odločilne, ker se tožbeni zahtevek ne nanaša na ugotovitev stanovanjske pravice ali pravice do uporabe stanovanja, za katerega je bila po drugem odstavku 111. člena ZNP sicer omogočena revizija, ki pa v obravnavanem primeru ne pride v poštev.
zahteva za varstvo zakonitosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - prekinitev glavne obravnave - posvetovanje državnega tožilca z oškodovanko
S tem ko je sodišče na predlog državnega tožilca prekinilo glavno obravnavo zaradi njegovega posveta z oškodovanko, ni kršilo določb ZKP.
nedovoljeni dokazi - izločitev listin, na katere se sodba ne sme opirati - izločitev sodnika - seznanitev z izjavo osumljenca, dano policiji - izvajanje dokazov - zavrnitev dokaznega predloga - kršitev pravice do obrambe - prepoznava predmetov - pošteno sojenje - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nasprotje med razlogi sodbe o vsebini listin in samimi listinami - zahteva za varstvo zakonitosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
V primerih okoliščin glede odklonitvenega razloga iz 6. točke 39. člena ZKP sodišče ne preizkusi le njihovega obstoja, temveč tudi presodi, ali morejo vzbuditi resen dvom o sodnikovi nepristranskosti oziroma ali na njihovi podlagi ni mogoče izključiti, da bo njegova odločitev pristranska. Zato se v primerih obvestil iz 3. odstavka 83. člena ZKP, ki niso izločena iz spisa, pa bi morala biti, tudi za čas pred dopolnitvijo določb 39. člena ZKP s 4.a točko (Zakon o spremembah in dopolnitvah ZKP - ZKP-E, Uradni list RS, št.
56-2770/2003), opravi takšna presoja.
Sodišče lahko v ponovljenem postopku zoper enega od soobdolžencev kot pričo zasliši osebo, ki je v prvem postopku izpovedovala v svojstvu obdolženca in je bil postopek zoper njo pravnomočno končan, vendar to zahteva poglobljeno in dovolj kritično oceno verodostojnosti dane izpovedbe.
S tem ko je sodišče priči pokazalo predmete, ne da bi zahtevalo, da jih predhodno opiše, ni ravnalo v skladu z določbo 1.odstavka 242. člena ZKP. Ni pa sodišče z navedenim postopanjem kršilo obsojenčeve pravice do poštenega sojenja, ki je v tem, da ima obdolženec zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve in da v razmerju do nasprotne strani ni zapostavljen.
Po določbah 98. člena ZUP/86 je možno v primerih, ko nastane pomota pri vročanju, dejstvo, ali je stranka pošiljko prejela, dokazovati tudi na drug način. Namen vročanja je, da se stranka seznani prav z vsebino pošiljke. Z napačno vročitvijo so lahko kršene njene pravice, vendar pa je to relativna kršitev, ki ne more vplivati na odločitev, ob siceršnji ugotovitvi, da je pošiljko prejela. Podpisana izdajnica o prejemu pošiljk je dopusten dokaz o prejemu pošiljke.
povrnitev negmotne škode - odgovornost delodajalca - krivdna odgovornost - nesreča pri delu - varstvo pri delu - dolžnosti delodajalca - obseg škode - pravična denarna odškodnina - duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti - telesne bolečine - strah - zamudne obresti - začetek teka zamudnih obresti pri negmotni škodi - enotna sodna praksa - načelno pravno mnenje - uveljavitev OZ
Temeljna delodajalčeva dolžnost na področju varstva pri delu je, da uporablja samo takšna sredstva za delo, ki ustrezajo predpisom o varstvu pri delu, in ki zagotavljajo delavcem varno delo (prvi odstavek 26. člena ZVD). Ni torej dovolj, da sredstva za delo ustrezajo predpisom o varstvu pri delu. Delavcem morajo tudi dejansko zagotavljati varno delo.
skrajšani postopek - glavna obravnava - sojenje v nenavzočnosti obdolženca in zagovornika - pritožba - odpoved pravici do pritožbe - sodba brez obrazložitve
Sodišče prve stopnje je glavno obravnavo opravilo v obdolženčevi nenavzočnosti, potem ko je ugotovilo, da je bil pred tem že zaslišan, da je vabilo na glavno obravnavo prejel osebno in pravočasno in da njegova navzočnost na glavni obravnavi ni nujna. S tem so bili izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 442. člena ZKP, zato sodišče prve stopnje ni kršilo pravic obrambe.
Če nihče od upravičencev ne napove pritožbe, ni potrebno, da bi pisno izdelana sodba vsebovala obrazložitev (3. odstavek 368. člena ZKP). Zato ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ker izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS22216
KZ člen 25, 213, 213/1, 213/3. KZ (1977) člen 168, 168/1, 168/3.ZKP člen 395, 395/1, 420, 420/2.
kazniva dejanja zoper premoženje - rop - sostorilstvo - časovna veljavnost kazenskega zakona - milejši zakon - pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje - obseg preizkusa pritožbenih navedb - zahteva za varstvo zakonitosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Ali je ravnanje, ki samo po sebi ni izvršitveno, odločilnega pomena za storitev kaznivega dejanja, je odvisno od tega, ali je bilo z neposrednim izvršitvenim dejanjem krajevno in časovno povezano, ali so dejanja, ki jih je izvršil sostorilec taka, da bi jih moral neposredni storilec sam izvršiti, ali so bila dejanja vseh (obeh) udeležencev usklajena, usmerjena v isto posledico in organizirana po načelu vnaprejšnje delitve vlog in ali je sostorilec kaznivo dejanje, pri katerem je sodeloval, pojmoval kot svoje ali kot tuje.
Ker je obsojenec storil kaznivo dejanje ropa v sostorilstu s soobsojencem v času veljavnosti KZ-77, višje sodišče ni ravnalo prav, ko je dejanje, ki ga je sodišče prve stopnje opredelilo po 1.
odstavku 168. člena KZ-77 v zvezi z 22. členom KZJ, pravno kvalificiralo po 1. odstavku 213. člena KZ. Pri tem je namreč prezrlo, da bi ob uporabi zakona, ki je veljal v času sojenja, prišla v poštev kvalificirana oblika po 3. odstavku 213. člena KZ, kar pa je glede na predpisano kazen za obsojenca neugodnejše kot pravna opredelitev sodišča prve stopnje.
Če sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presodi pritožbene navedbe tako, da v celoti pritrdi dejanskim in pravnim sklepom v prvostopenjski sodbi in se nanje tudi sklicuje, ni treba, da razloge iz prvostopenjske sodbe še posebej ponavlja.
Izrek je napačen, če je v njem navedeno, da je vsak od obeh obsojencev storil po eno kaznivo dejanje in da sta kaznivo dejanje storila v sostorilstvu, saj se ti dve ugotovitvi izključujeta.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS22221
KZ člen 180, 180/1, 181, 181/1.ZKP člen 420, 420/2.
kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost - posilstvo - spolno nasilje - zahteva za varstvo zakonitosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Na podlagi opisa dejanja v izreku, ko je opisana sila s strani obsojenca napram oškodovancu kot tudi spolni stik s potiskanjem penisa v anus oškodovanca in dajanje penisa v usta oškodovanca, se lahko zastavi vprašanje, ali je opisano dejanje potrebno pravno opredeliti kot kaznivo dejanje spolnega nasilja po 1. odstavku 181. člena KZ in ne kot posilstvo po 1. odstavku 180. člena KZ.
zahteva za varstvo zakonitosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Nestrinjanje obsojenca z dokazno oceno sodišča, da ni ravnal v silobranu, ne pomeni očitka kršitve določb kazenskega zakona, temveč le očitek zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, torej razloga, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).