dovoljenost revizije - obstoj izvenzakonske skupnosti - ukinitev preživnine - razlaga zakona - pravica do preživnine - spori o preživljanju - preživljanje nepreskrbljenega izvezakonskega partnerja
Po 1. točki tretjega odstavka 367. člena ZPP je revizija dovoljena tudi, če je v sporu o preživljanju preživnina prvič določena ali je ukinjena. Ozka gramatikalna razlaga bi sicer kazala na to, da je revizija dovoljena samo tedaj, če je preživnina prvič določena ali ukinjena, in ne tudi, če je tak tožbeni zahtevek zavrnjen. Toda razlog, da je zakonodajalec dovolil revizijo po temelju civilnopravnega razmerja, ne glede na vrednost spornega predmeta, je treba iskati v pomembnosti določene zadeve za pravdni stranki in za enotno uporabo prava v zvezi s temi razmerji. Pravica do preživnine je tako pomembna, da je zakonodajalec pri pisanju zakona v tretji odstavek cit. člena (naknadno) vključil 2. točko, ki dovoljuje revizijo v zvezi s pravico do preživljanja tudi v odškodninskih sporih. Ker je torej štel samo pravico do preživnine (in ne tudi do morebitnih zvišanj preživninskih zneskov) za temeljno, je omogočil revizijo ne glede na vrednost spora. Vprašanje ugoditve zahtevku za določitev preživnine ali njegovi zavrnitvi oziroma ugoditvi ali zavrnitvi tožbenega zahtevka za ukinitev preživnine, se vedno nanaša na samo pravico do preživnine, odvisno je le od zornega kota tožeče ali tožene stranke. Tako kot je za preživljanca pomembna pravica do preživnine, je za preživljalca lahko hudo breme in je pomembna tudi zavrnitev predloga za njeno ukinitev. Zato je revizijsko sodišče menilo, da mu zakon v vsakem primeru nalaga presojo revizije v zvezi s prvo določitvijo ali ukinitvijo preživnine, ne glede na to, ali sta sodišči prve in druge stopnje ugodili tožbenemu zahtevku ali sta ga zavrnili.
Ob ugotovitvi, da je tožnica živela z J.M. v skupnem stanovanju od 7.5.2001, ker ji je toženec tedaj onemogočil vstop v prejšnje stanovanje, do 7.4.2002, ker potem ni bila zmožna plačevati nanjo pripadajočih stroškov, ni mogoče govoriti o dalj časa trajajoči skupnosti. Tudi za življenjsko skupnost ne gre, kadar si sostanovalca delita stroške na polovico in ne gre niti za intimno, niti za ekonomsko skupnost z načrti za skupno prihodnost.
S tem ko je sodišče na podlagi 2. odstavka 105. člena ZKP v adhezijskem postopku oškodovani gospodarski družbi deloma prisodilo premoženjskopravni zahtevek, s presežkom pa jo je napotilo na pravdo, obenem pa je obsojenki po 3. odstavku 50. člena KZ v okviru izrečene pogojne obsodbe naložilo kot posebno obveznost povrnitev škode, ki jo mora izpolniti v določenem roku, sicer bo pogojna obsodba preklicana in določena kazen izrečena, to ne pomeni dvakratnega nalaganja iste obveznosti, saj gre za dva povsem različna kazenskopravna instituta.
Glede na določbo 2. odstavka 3. člena ZBPP, v kateri je predpisano, da se v primerih, ko se uveljavlja brezplačna pravna pomoč po posebnem zakonu, določbe tega zakona uporabljajo le glede vprašanj, ki niso urejena s posebnim zakonom. Določbe ZBPP se torej glede na določbe ZKP, kjer so ta vprašanja posebej urejena, uporabljajo subsidiarno.
ZOR člen 10. ZTLR člen 9, 13, 14.SZ člen 9.SZ-1 člen 20.
načelo svobode urejanja obligacijskih razmerij - prodaja nepremičnine - poslovni prostori - parkirni prostor - izročitev v posest - funkcionalno zemljišče - solastninska pravica - pravica uporabe
Za odločitev o tožničini pravici do uporabe parkirnih mest bo treba najprej ugotoviti, ali je kupila poslovne prostore v taki zgradbi, da za pogodbeni stranki lahko veljajo določbe SZ in ali je že določeno funkcionalno zemljišče okrog sporne zgradbe, kako je določeno in ali je določeno v skladu s pogodbami, ki jih je sklepala tožena stranka. Pa tudi če so parkirna mesta okrog zgradbe del pravilno odmerjenega funkcionalnega zemljišča, revizija pravilno poudarja, da zahteva tožeča stranka samo izročitev štirih parkirnih mest v posest in to na podlagi kupne pogodbe, ki jo je sklenila s toženo stranko in zato ne more biti odvisna od drugih lastnikov in uporabnikov zgradbe, če ti niso kupili pravice do parkirnih mest. Seveda pa bo morala tožeča stranka dokazati, da je resnično kupila pravico do uporabe parkirnih mest neposredno ob poslovni stavbi. Če tega ne bo dokazala, bo sodišče lahko samo deloma ugodilo njenemu tožbenemu zahtevku in ji omogočilo izključno uporabo štirih parkirnih mest kje drugje na parkirišču.
DENACIONALIZACIJA - IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - NEPRAVDNO PRAVO
VS07645
ZIKS člen 145. Odlok AVNOJ (1954) člen 2, 3. Zakon o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji pemoženja odsotnih oseb.
vrnitev zaplenjenega premoženja - pravne podlage za uveljavljanje pravice do vrnitve
Tožeča ali predlagajoča stranka, ki ima na voljo več pravnih podlag za uveljavitev svoje pravice, sama izbirati, katero bo uveljavljala. Seveda pa mora v tako izbranem postopku dokazati tista dejstva, ki so odločilna za pravno presojo zadeve.
V obravnavanem primeru je predlagajoča stranka zahtevala vrnitev premoženja, ki je bilo njenim pravnim prednikom odvzeto na podlagi sodbe Vojaškega sodišča ljubljanskega vojnega področja z dne 23. in 24.8.1945. Seveda bi lahko zahtevala vrnitev odvzetega premoženja tudi na podlagi ZDen. Toda vsak zahtevek temelji na različni pravni podlagi in pogojih za vrnitev premoženja. Zato je zmotna trditev pritožbenega sodišča, češ da je vseeno, ali je bilo pravnim prednikom predlagajoče stranke odvzeto premoženje po 2. ali po 3. točki Odloka AVNOJA. Ker za vrnitev premoženja vsak postopek predpisuje različne pogoje, je utemeljena revizijska trditev, da je pomembna pravna podlaga za odvzem premoženja. Če je bilo premoženje odvzeto po 1. ali 2. točki Odloka AVNOJA (in kasneje sprejetega Zakona o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb, Uradni list FLRJ, št. 63/46), je premoženje prešlo v državno last s 6.2.1945 in predlagaj-oča stranka lahko zahteva vračilo v upravnem postopku ob pogojih, ki jih predpisuje ZDen. Če pa je premoženje prešlo v državno last na podlagi kazenske sodbe, torej 3. točke Odloka AVNOJA, je predviden sodni postopek ob pogojih, ki jih predpisuje ZIKS, odločilen datum pa je datum pravnomočnosti kazenske sodbe.
V obravnavanem primeru je tožnik uveljavljal dva različna tožbena zahtevka, ki sicer izhajata iz nedopustnega ravnanja toženca, vendar imata različno dejansko in pravno podlago. Ker nobeden od zahtevkov ne dosega revizijskega praga, revizija ni dovoljena.
izvenzakonska skupnost - dalj časa trajajoča življenjska skupnost - ekonomska skupnost - obstoj izvenzakonske skupnosti
Tako kot zakonska zveza tudi zunajzakonska skupnost temelji na svobodni odločitvi obeh partnerjev živeti skupaj, spoštovanju, zaupanju in medsebojni pomoči. Poleg teh karakteristik je pomembna tudi ekonomska skupnost partnerjev ter njena notornost (ki pomeni, da ju okolica šteje kot par oz. kot da sta mož in žena). Razmerje med strankama pa razen skupnega življenja ni imelo drugih značilnosti "dalj časa trajajoče življenjske skupnosti moškega in ženske". Zato je pravilna pravna ocena sodišč prve in druge stopnje, da v tem primeru ni šlo za zunajzakonsko skupnost (12. člen ZZZDR).
kazniva dejanja zoper človekove pravice in svoboščine - kršitev nedotakljivosti stanovanja - stanovanje - zaprti prostori
Kazenskopravni pojem stanovanja je širši od stanovanja, kot ga določa stanovanjska zakonodaja in zajema tudi prostore, ki po tej zakonodaji ne štejejo za stanovanje, kot na primer prostore, ki se občasno uporabljajo za počitek ali oddih, prostore za začasno prebivanje, prostore v samskih domovih, domovih upokojencev, hotelske sobe, ladijske kabine, podstanovalske sobe itd.
Ko določba 1. odstavka 152. člena KZ govori o "zaprtih prostorih", varuje le tiste prostore, ki pripadajo stanovanju oziroma ki so povezani z domovanjem (npr. garaže, veže, kopalnice, balkoni, drvarnice, ograjena dvorišča, itd.).
Zasebno zemljišče ograjeno s cipresami in žično ograjo, na kateri se nahajata stolp in park s skulpturami in na kateri zasebna tožilka ne prebiva, ni tak prostor, ki bi bil neposredno povezan z domovanjem zasebne tožilke in na katerem bi zasebna tožilka lahko utemeljeno pričakovala zasebnost v povezavi z njenim bivalnim prostorom.
S sklicevanjem na zavarovalničino odklonitev plačila škode, ki ima podlago v (izpodbojni) domnevi o izgubi zavarovalnih pravic (na primer zaradi domnevne vinjenosti zavarovanca) ni mogoče utemeljevati storilčevega namena pridobitve protipravne premoženjske koristi, kar je eden od bistvenih zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ.
V okviru splošnega opisa kaznivega dejanja goljufije iz 217. člena KZ je mogoče obravnavati in sankcionirati tudi primere tako imenovanih "zavarovalniških goljufij".
izločitev sodnika - seznanitev z izjavo osumljenca, dano policiji - rok za vložitev predloga za izločitev
Pritožnik se sme v pritožbi sklicevati na okoliščine za izločitev sodnika iz 6. točke 39. člena ZKP le, če je pravočasno zahteval izločitev, pa je bila zahteva za izločitev zavrnjena. Ne more pa kršitve te določbe uveljavljati kot samostojnega pritožbenega razloga prvič šele v pritožbi (še manj v zahtevi za varstvo zakonitosti), ne glede na to, kdaj je izvedel za okoliščine, ki bi utegnile vzbuditi dvom v nepristranskost sodnika.
zahteva za varstvo zakonitosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
S trditvami, da naj bi sodba temeljila zgolj na nezanesljivem pričevanju priče K., vložnik izpodbija ugotovljeno dejansko stanje v sodbah prve in druge stopnje, kar pa ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).
Okoliščine, na podlagi katerih sodišče sklepa o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, morajo biti ugotovljene z visoko stopnjo verjetnosti (od utemeljenega suma do gotovosti), medtem ko za prognozo obdolženčevega ravnanja v bodoče oziroma za zaključek o nevarnosti, da bo določena kazniva dejanja še ponavljal, zadošča že obstoj realne nevarnosti (ne zadošča pa zgolj bojazen).
Za presojo nevarnosti ponovitve kaznivih dejanj, ki predstavljajo hudo ogrožanje varnosti ljudi, zadostuje za odreditev pripora nižja stopnja verjetnosti ponovitve kaznivega dejanja, kot v primerih, ko varnost ljudi ni tako ogrožena.
S tem ko je sodišče odločilo, da je pripor edini primerni ukrep za odvrnitev ponovitvene nevarnosti, je tudi jasno izrazilo svoje stališče, da milejši ukrep ne pride v poštev.
Pripor tudi objektivno onemogoča izvrševanje kaznivih dejanj, medtem ko je pri odreditvi hišnega pripora tudi od volje storilca odvisno, ali bo namen tega omejevalnega ukrepa dosežen ali ne.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS22196
KZ (1977) člen 133, 133/2.KZ člen 244, 244/2.ZKP člen 420, 420/2.
kazniva dejanja zoper gospodarstvo - zloraba položaja ali pravic - zloraba položaja ali pravic odgovorne osebe - protipravna premoženjska korist - zahteva za varstvo zakonitosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
V primeru kaznivih dejanj zlorabe položaja ali pravic odgovorne osebe po 2. odstavku 133. člena KZ-77 in zlorabe položaja ali pravic po 2. odstavku 244. člena KZ gre za isti izvršitveni obliki dejanj (izrabo položaja ali prestopanje meje pravic, od leta 1999 dalje pa tudi za opustitev dolžnosti). Četudi je v 2. odstavku 244. člena KZ v okviru namena storilca, da si pridobi protipravno premoženjsko korist, protipravnost izpuščena, to ne pomeni, da ravnanje obsojenca ni kaznivo dejanje, saj že iz opisa zakonskih znakov izhaja protipravnost ravnanja in posledice, protipravnost pa je sestavina vsakega kaznivega dejanja, ne glede na to, ali je v zakonu določena kot poseben zakonski znak. Tudi razlika v opredelitvi storilca kaznivih dejanj po obeh določbah (odgovorna oseba organizacije združenega dela ali druge družbenopravne osebe oziroma oseba, ki opravlja gospodarsko dejavnost) je zgolj navidezna, ne pa vsebinska.
pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje - obseg preizkusa pritožbenih trditev - dokazi - podlaga za sodbo - zahteva za varstvo zakonitosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - izpodbijanje odločbe o kazenski sankciji
Pritožbeno sodišče se je dolžno opredeliti do tistih dejanskih in pravnih naziranj, ki so v pritožbi dovolj argumentirana in niso očitno neutemeljena, so pa za odločitev v zadevi relevantna. Ni pa sodišče druge stopnje dolžno presojati vsakega, za presojo zadeve nepomembnega, dejanskega ali pravnega argumenta pritožnika.
Določbe 1. odstavka 355. člena ZKP si ni mogoče razlagati tako, da mora sodišče v celoti navesti vsebino ustnih oziroma drugih na glavni obravnavi izvedenih dokazov, ampak jih mora navesti in presoditi v tistem obsegu, kolikor se nanašajo na dejstva, ki so pravno relevantna.
Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi izpodbijanja odločbe o kazenski sankciji.
ZOR člen 186, 200, 203, 277.URS člen 14, 22. OZ. ZPOMZP-A.
povrnitev negmotne škode - višina denarne odškodnine - telesne bolečine - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - strah - duševne bolečine zaradi skaženosti - zapadlost terjatve - začetek teka zamudnih obresti - uveljavitev OZ in ZPOMZO-A - načelno pravno mnenje - sprememba sodne prakse - načelo enakega varstva pravic - načelo enakosti pred zakonom - trajanje sodnega postopka in višina odškodnine
Sodišče mora enake primere obravnavati enako, različne pa različno. Dolgoletna sodna praksa, po kateri so bili enaki primeri obravnavani enako in so bile oškodovancem prisojene zamudne obresti od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, se lahko spremeni. Na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26.6.2002 je bilo sprejeto načelno pravno mnenje, ki se nanaša na tek zamudnih obresti za čas po 1.1.2002, ko sta stopila v veljavo Obligacijski zakonik in novela ZPOMZO. Vendar pa dolgoletne ustaljene sodne prakse pred 1.1.2002 ni mogoče spremeniti v posamičnem primeru, temveč se mora sprememba nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati.
uvedba postopka in zahtevki strank - odločba, izdana v zadevi zemljiškega katastra - ničnost odločbe
Če je bil postopek v zadevi zemljiškega katastra izveden na podlagi sklepa sodišča, odločba ne more biti nična iz ničnostnega razloga po 4. točki 267. člena ZUP/86 - ker ni bilo zahteve stranke.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS22205
ZKP člen 33, 33/1, 340, 340/2, 442, 442/1.KZ člen 211, 211/2.
skrajšani postopek - glavna obravnava - preklic glavne obravnave - sojenje v nenavzočnosti obdolženca - branje zapisnikov o izpovedbah prič - soglasje strank - izločitev postopka - kazniva dejanja zoper premoženje - tatvina - stvar majhne vrednosti
Ker je bila glavna obravnava preklicana za ostala dva obdolženca ne pa tudi za obsojenca, se zagovornica ne more uspešno sklicevati na obsojenčevo napačno presojo, da velja preklic tudi zanj, saj o tem, ali bo glavno obravnavo opravilo ali ne, odloča samo sodišče.
Zahteve iz 1. odstavka 442. člena ZKP v zvezi s sojenjem v obdolženčevi nenavzočnosti, in sicer da mora biti obdolženec pred tem že zaslišan, si ni mogoče razlagati tako, da ne zadošča, če je bil pred tem zaslišan v okviru preiskovalnih dejanj in da mora biti v skrajšanem postopku zaslišan tudi po vložitvi obtožnega predloga.
Če so podani pogoji za sojenje v obdolženčevi nenavzočnosti, lahko sodišče v skladu z 2. odstavkom 340. člena ZKP in če s tem soglaša na glavni obravnavi navzoča nasprotna stranka, prebere izpovedbo priče, četudi nima izrecnega obdolženčevega soglasja.
Ker je bila vrednost ukradene ure višja od polovice uradno objavljene povprečne mesečne čiste plače v Republiki Sloveniji v gospodarstvu v času storitve kaznivega dejanja in tako že po objektivnem kriteriju ni bila mogoča pravna kvalifikacija kaznivega dejanja po 2. odstavku 211. člena KZ, se vprašanje obstoja subjektivnega elementa, ki ga opis kaznivega dejanja ne vsebuje, bi pa ga v primeru, če naj bi šlo za majhno tatvino, moral, v konkretni zadevi sploh ne postavlja.
ZPP člen 44, 367, 374, 377.SZ člen 117.ZNP člen 111.
revizija - dovoljenost revizije - vrednost spornega predmeta - premoženjskopravni spor - odkup stanovanja po SZ - spori o stanovanjski pravici
Revizijska trditev, češ da gre za spor za obstoj pravice, ki ga je treba presojati po SZ in po ZSR, ne vpliva na pravico do revizije. Tožnica hoče uveljaviti pravico, ki jo je omogočil SZ, ki pravico do uporabe stanovanja obravnava kot premoženjsko pravico. Sklicevanje na določbe ZSR niso odločilne, ker se tožbeni zahtevek ne nanaša na ugotovitev stanovanjske pravice ali pravice do uporabe stanovanja, za katerega je bila po drugem odstavku 111. člena ZNP sicer omogočena revizija, ki pa v obravnavanem primeru ne pride v poštev.
ZOR člen 170, 170/1, 174, 174/1, 177, 177/2, 207, 611.
objektivna in krivdna odgovornost - odgovornost za škodo od nevarne stvari in nevarne dejavnosti - odgovornost za drugega - odgovornost nasproti tretjemu - pogodba o delu - odgovornost naročnika in izvajalca del - delo v kamnolomu - solidarna odgovornost - akcesornost - povrnitev negmotne škode - višina denarne odškodnine - strah - duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti
Po 207. členu ZOR predpisu naročnik (prvi toženec) in izvajalec del (drugi toženec) na nepremičnini (v kamnolomu) odgovarjata solidarno tretjemu (tožnik) za škodo, ki sta mu jo povzročila z izvajanjem del. Tožnik ni bil ne delavec prvega ne delavec drugega toženca, torej bil je izven njune sfere. Ta zakonska določba ureja posebno obliko odgovornosti (naročnika) za drugega (izvajalca). Naročnikova odgovornost je odvisna od odgovornosti izvajalca. Ali drugače, če ni odgovornosti izvajalca tudi naročnikove ni. Če je izvajalec objektivno odgovoren, je tako odgovoren tudi naročnik, torej kot da bi deloval sam. Gre potemtakem za akcesorno odškodninsko odgovornost naročnika. Iz opisanih razlogov je tudi predpisana solidarna oblika odgovornosti.
zahteva za varstvo zakonitosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - prekinitev glavne obravnave - posvetovanje državnega tožilca z oškodovanko
S tem ko je sodišče na predlog državnega tožilca prekinilo glavno obravnavo zaradi njegovega posveta z oškodovanko, ni kršilo določb ZKP.