DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00035699
ZDR člen 45.. ZDR-1 člen 45.. ZJU člen 15.. OZ člen 147, 147/1.
odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobing - varovanje dostojanstva delavca pri delu
V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje kot odločilno okoliščino štelo, da gre pri izpostavljenih ravnanjih za med seboj nepovezane dogodke z različnimi izvajalci v večletnem časovnem obdobju, predvsem pa naj bi večino očitanih dejanj, ki jih očita tožnica intervenientu, izvajali drugi toženkini zaposleni. Sodišče ne sme ugotavljati dejstev na podlagi domnev, temveč s stopnjo prepričanja. Sicer pa, kot pravilno opozarja pritožba, za odškodninsko odgovornost delodajalca ni odločilno, kdo je neposredni izvajalec trpinčenja. Delodajalec odškodninsko odgovarja kot povzročitelj pri kršitvi obveznosti iz 45. člena ZDR oziroma 47. člena ZDR-1, lahko pa tudi za škodo, ki jo povzroči delavec tretji osebi (žrtvi trpinčenja) v smislu določbe prvega odstavka 147. člena OZ.
Sodišče daje posestno varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje in pri tem ne upošteva pravice do posesti in dobrovernosti posestnika (prvi odstavek 33. člena SPZ). Sodno varstvo pred motenjem posesti je mogoče zahtevati v 30 dneh od dneva, ko je posestnik zvedel za motenje in storilca, najpozneje pa v enem letu od dneva, ko je motenje nastalo (32. člen SPZ). 30-dnevni subjektivni rok je materialne in prekluzivne narave ter vpliva na presojo o upravičenosti do zahtevanega sodnega posestnega varstva. Ker je pravočasnost tožbe element sklepčnosti tožbe zaradi motenja posesti, mora sodišče (že po uradni dolžnosti) presoditi, ali iz tožbenih navedb (tudi) glede na 32. člen SPZ izhaja pravna posledica, ki jo s tožbenim predlogom zahteva tožnik.
Utemeljeno pritožba sodišču prve stopnje očita napačno presojo pravočasnosti tožbe glede celotnega spremenjenega zahtevka: z novo uveljavljanimi motilnimi ravnanji, dopolnjenima ugotovitvenim in prepovednim zahtevkom (glede motenja posesti s posegi z gradbenimi stroji in gradbiščno ograjo ter s postavitvijo nasipa) in restitucijskim zahtevkom.
Ker že iz tožbenih trditev in priloženih dokazov izhaja, da je bila sprememba tožbe zaradi motenja posesti vložena več kot 30 dni potem, ko so se tožniki seznanili s temi dejanji, je utemeljen pritožbeni očitek, da je presoja sodišča prve stopnje o tem napačna. Glede na materialnopravno določbo 32. člena SPZ je sprememba tožbe prepozna, zato je bilo treba pritožbi v tem delu ugoditi ter sklep sodišča prve stopnje spremeniti tako, da se tožba glede celotnega spremenjenega tožbenega zahtevka kot prepozna zavrže.
Pritožba zmotno meni, da ne obstoji pravni interes tožnikov za vodenje konkretne pravde, ker so bila ob zaključku glavne obravnave vsa gradbena dela na sporni nepremičnini že zaključena. Tožniki (ob ugotovitvi, da je do motenja res prišlo) lahko utemeljeno zahtevajo, da se toženki takšna ravnanja prepovejo tudi v bodoče (ob postavitvi prepovednega zahtevka pa je dovoljen tudi ugotovitveni). Za takšen zaključek ni odločilno dejstvo, da je bila izgradnja kolesarske steze in hodnika za pešce ob koncu glavne obravnave že končana, kar po toženkinem mnenju zanika bojazen, da bi toženka v prihodnje na isti način posegala v nepremičnino tožnikov. Ni namreč mogoče izključiti možnosti, da bo toženka v bodoče še kdaj izvajala gradbena dela na sporni nepremičnini v posesti tožnikov zaradi drugih vzrokov.
OZ člen 39, 86. ZFPPIPP člen 342, 342/5. SPZ člen 8.
ničnost pogodbe - morala - zloraba stečajnega postopka - prodaja premoženja stečajnega dolžnika - izbrisna tožba - dobra vera - predmet prodaje - stavbišče - povezanost zemljišča in objekta - superficies solo cedit
Tako kupec kot že pred njim stečajni upravitelj, bi, če bi ravnala pošteno, morala tudi že zgolj na podlagi cenitvenega poročila, ki govori le o "fundusu", podvomiti v korektnost cenitve, saj po načelu superficies solo cedit (povezanost zemljišča in objekta, 8. člen SPZ) zgolj stavbišče sploh ne more biti samostojen predmet prodaje. Dobra vera se sicer res da domneva. Gre za subjektivno prepričanje določene osebe, da je tisto, kar počenja, v skladu s predpisi in da ne posega v tuje pravice. A ravnanje, ki je popolnoma brez razumnega življenjskega razloga, ki ga oseba opravičuje zgolj z opiranjem na zunanje stanje (zemljiško knjigo, sklepe stečajnega postopka, ipd.), praviloma kaže na zlorabo pravice.
URS člen 29.. ZKP-UPB8 člen 213.č, 307, 307/3, 371, 371/1, 371/1-3.. ZIKS-1 člen 74.
nedovoljen dokaz - osebni pregled - pogoji za sojenje v nenavzočnosti obdolženca - pravica do obrambe - odpoved pravici - nujnost obdolženčeve navzočnosti na glavni obravnavi
Sporna odredba je bila izdana za osebni pregled pripornika na podlagi 74. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1), ki se na podlagi 213.č člena ZKP smiselno uporablja tudi za pripornike in osebnega pregleda pripornika ni mogoče enačiti z osebnim pregledom na podlagi ZKP, saj je obravnavani ukrep namenjen zagotavljanju varnosti, reda in discipline v zavodu za prestajanje kazni zapora (pripora) ter ga opravijo pravosodni policisti. V izpodbijani odredbi je kot razlog za izdajo odredbe naveden sum, da pripornik pri sebi skriva nedovoljene stvari in teh z varnostnim pregledom ni mogoče ugotoviti.
Med ustavno zagotovljenimi pravnimi jamstvi v kazenskem postopku je obtoženčeva pravica, da se mu sodi v njegovi navzočnosti (29. člen Ustave RS). Tej pravici pa se lahko odpove izrecno, bodisi s konkludentnim ravnanjem, kamor je mogoče šteti tudi izostanek iz glavne obravnave. Obtoženka je vedela, da bo na glavni obravnavi vpogledan tudi videoposnetek njenega obiska v ZPKZ, saj je prejela obtožbo, v kateri državno tožilstvo sodišču predlaga izvedbo tega dokaza, pa kljub temu na glavno obravnavo ni pristopila. Tej pravici se je obtoženka torej odpovedala s tem, ko iz neutemeljenih razlogov na glavno obravnavo ni pristopila, zato po mnenju pritožbenega sodišča zatrjevana kršitev ni podana.
O povrnitvi stroškov izvedenca ali prič ni mogoče odločiti neodvisno od uspeha strank in okoliščin primera, ki jih bo moč ugotoviti ob koncu postopka, zato pritožbeno sodišče o stroških pritožbenega postopka ni odločilo pred zaključkom postopka.
ZKolP člen 5.. ZDR-1 člen 9, 9/3, 31, 49.. Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa (2007) člen 17, 17/3, 204, 204/4, 208.
kilometrina - kraj opravljanja dela - službena pot - prevoz na delo in z dela
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da poti, ki jih je na podlagi izdanih odredb v spornem obdobju opravil tožnik, niso poti na delo na sedež delodajalca oziroma kraj, dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi. Po določbi 31. člena ZDR-1 je kraj opravljanja dela obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi in je treba v primeru spremembe tega pogoja v skladu z 49. členom ZDR-1 skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Tako ni mogoče šteti, da je z vsako odreditvijo dela v drugem kraju od navedenega v pogodbi o zaposlitvi dejansko spremenjen pogodbeno dogovorjen kraj opravljanja dela, saj pogodba o zaposlitvi v konkretnem primeru dejansko določa kraj opravljanja dela (prim. odločba VSRS opr. št. VIII Ips 23/2016). Toženka tožniku zato z odredbami ni odredila dela v drugem kraju, ki se za potrebe uveljavljanja povračila stroškov za prevoz na delo in z dela šteje kot kraj opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi.
ni razlogov o odločilnih dejstvih - nejasnost razlogov - neobrazložen sklep - nemožnost preizkusa sklepa
Izpodbijani sklep vsebuje jasne, razumljive in zadostne razloge o odločilnih dejstvih, ki niso v medsebojnem nasprotju in v nasprotju z izrekom izpodbijanega sklepa, vsled česar je izpodbijani sklep mogoče preizkusiti.
Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa (2007) člen 17, 49, 82, 82/3, 82/4, 204, 204/5, 208.. ZDR-1 člen 31, 49.
kilometrina - kraj opravljanja dela - službena pot
Tožnik je na podlagi izdanih odredb toženke opravil poti v druge kraje, kar niso bile poti na delo na sedež delodajalca oziroma v kraj dela, dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je te poti pravilno štelo kot službene poti po 205. členu Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa (KPDŽP) in posledično tožniku prisodilo razliko med plačanimi povračili stroškov prevoza na delo in z dela in povračili v višini stroškov za uporabo avtomobila v službene namene po 208. členu KPDŽP.
ZJN-3 člen 40, 41, 111, 111/1, 111/1-2, 111/1-6, 111/7. ZPVPJN člen 17, 17/1. ZP-1 člen 4, 4/2, 25a, 25a/2, 26, 26/6, 27, 27/1.
javno naročanje - postopek oddaje javnega naročila - oddaja naročila brez izvedbe ustreznega postopka - pogodba o oddaji javnega naročila - sklenitev aneksa k pogodbi - postopek s pogajanji brez predhodne objave - pogoj nujnosti - revizija postopka oddaje javnega naročila - posledice vloženega zahtevka za revizijo - odgovornost za prekršek - sankcije za prekršek - splošna pravila za odmero sankcije - izrek stranske sankcije - izločitev iz postopka javnega naročanja - stek prekrškov - omilitev sankcije
Za prekrške v pravem steku prvi odstavek 27. člena ZP-1 določa, da sodišče določi najprej sankcijo za vsak posamezni prekršek, nato pa se izrečejo kot enotna sankcija vse tako določene sankcije. Če so za prekrške, storjene v steku, določene sankcije iste vrste, se na podlagi drugega odstavka 27. člena ZP-1 izreče enotna sankcija, ki je enaka njihovemu seštevku, vendar enotna sankcija ne sme presegati dvakratne največje mere posamezne vrste sankcije po tem zakonu. Pravilo seštevanja torej ni omejeno le na dvakratnik največje mere posamezne globe, določene v 17. členu ZP-1, ampak se pravilo seštevanja in omejitve višine seštevka upošteva pri vseh sankcijah iste vrste, ki jih je pojmovno mogoče sešteti. Vrste sankcij so določene v drugem odstavku 4. člena ZP-1, ki kot sankcijo za prekrške med drugim določa tudi izločitev iz postopkov javnega naročanja.
Pritožnik neutemeljeno uveljavlja, da prekršek ni bil storjen, ker aneks k pogodbi nikoli ni bil realiziran in na njegovi podlagi nikoli ni bil izdan noben račun.
Po določbi prvega odstavka 17. člena ZPVPJN naročnik ne sme začeti novega postopka javnega naročanja za isti predmet naročanja, kadar je v postopku javnega naročanja vložen zahtevek za revizijo.
Okoliščine, ki utemeljujejo oceno o skrajni nujnosti iz č) točke prvega odstavka 46. člena ZJN-3, ne smejo biti take, da bi jih lahko pripisali naročniku.
Izrečene stranske sankcije izločitve iz postopkov javnega naročanja ni mogoče omiliti na podlagi določbe šestega odstavka 26. člena ZP-1, saj ta določba določa, da sme sodišče storilcu odmeriti sankcijo pod mejo, ki je predpisana, če tako določa zakon ali če ugotovi, da so podane posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo izrek milejše sankcije, pri čemer sme izreči globo do najnižje mere iz 17. člena tega zakona. Na podlagi navedenega je torej ob obstoju posebnih olajševalnih okoliščin, ali če tako določa zakon, možno pod predpisano mejo omiliti le globo, ne pa tudi stransko sankcijo.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00036787
OZ člen 153, 153/2, 153/3, 179, 179/2.. ZDR-1 člen 35.. ZVZD-1 člen 12.
odškodninska odgovornost delodajalca - nevarna dejavnost - soprispevek oškodovanca - varstvo pri delu v gozdarstvu
Toženki sodišču prve stopnje neutemeljeno očitata, da ni upoštevalo ugotovitev izvedenca s področja gozdarske stroke. Ugotovitve izvedenca, ki jih toženki navajata v pritožbah, je sodišče korektno povzelo in jih vključilo v ugotovljeno dejansko stanje, vendar pa jim je pripisalo drugačen pravni učinek kot toženki. Kot je sodišče prepričljivo obrazložilo, so dejstva v zvezi s tem podlaga za delno razbremenitev objektivno odgovorne prve toženke, ne pa za njeno popolno ekskulpacijo. Kršitev varnostnih predpisov s strani delavca, ki prispeva k nastanku škode, praviloma ne odvzame lastnosti nevarne dejavnosti, vpliva pa na presojo prispevka oškodovanca. Res je tožnik ravnal v nasprotju z določbami 9. člena Pravilnika o varstvu pri delu v gozdarstvu s tem, ko je premalo skrbno pregledal in ocenil nevarnosti, ki mu pretijo pri delu, vendar pa ne gre za nerazumno ravnanje. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo mnenje izvedenca gozdarske stroke, da glede na določbe navedenega Pravilnika in Pravilnika o gozdnem redu (da se vsako drevo, ki se ga podira, podre do konca) tožnik ni pričakoval, da je kakšno drevo, ki stoji, spodžagano. Spodžagane sušice pred škodnim dogodkom kot nevarne ni opazil nihče.
ZDR-1 člen 85, 85/2.. ZPP člen 155.. Odvetniška tarifa (2015) člen 14, 15.
stroški disciplinskega postopka
Ker je tožena stranka v okviru disciplinske obravnave tožnika neposredno izvajala dokaze z zaslišanjem prič, tako da je tožnik lahko šele po izvedbi teh dokazov podal svoj zagovor, ne gre za primer, v katerem bi bila možna uporaba tar. št. 14 OT, ampak za primer subsidiarne uporabe tar. št. 15 OT.
Poslovna odškodninska odgovornost stranke je podana, če so kumulativno izpolnjene naslednje predpostavke: kršitev pogodbene obveznosti, ki ima objektivne znake protipravnega stanja; vzrok za kršitev izvira iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala izpolnitev opraviti; nastanek škode ter vzročna zveza med kršitvijo pogodbenih obveznosti in nastalo škodo.
Tožena stranka je v okviru dogovora za tožečo stranko opravljala „kompletno“ računovodstvo, ki je vključevalo tudi pripravo obračunov DDV. Po presoji pritožbenega sodišča bi zaradi zgoraj opisane prepletenosti računovodskih in knjigovodskih storitev z davčnimi predpisi, lahko bila odgovorna za napačen davčni nasvet, če se ta nanaša na tista davčna pravila, s katerimi bi tožena stranka morala biti seznanjena v okviru pravilnega opravljanja računovodskih in knjigovodskih storitev.
Odgovor tožene stranke, da se lahko nemški DDV poračuna s slovenskim DDV, v konkretnem primeru ni bil napačen. Da nemški prodajalec ni bil dolžan obračunati in plačati DDV od prodaje vozila pa tožena stranka ni mogla vedeti niti ni bila dolžna vedeti v okviru svojih pogodbenih obveznosti. Zato v tem primeru ni podana kršitev pogodbenih obveznosti tožene stranke. Ker niso izpolnjene vse predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti tožene stranke, je sodišča prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek.
Veljavni obstoj delovnega razmerja za polni delovni čas pri enem delodajalcu po pravilnem stališču sodišča prve stopnje onemogoča ugotovitev istočasnega obstoja delovnega razmerja za polni delovni čas pri drugem delodajalcu. Vendar pa iz tega stališča ne izhaja vprašanje pomanjkanja pravnega interesa, ampak vprašanje utemeljenosti tožbenega zahtevka.
Vrhovno sodišče RS je v več podobnih zadevah (npr. VIII Ips 46/2019, VIII Ips 173/2017, VIII Ips 1/2011) zavzelo stališče, da primerjava obveznosti strank, tj. primerjava višine pogodbene kazni z nadomestilom za njeno spoštovanje, ni pravilna, ker te obveznosti niso vzajemne. V zadevi opr. št. VIII Ips 46/2019 je Vrhovno sodišče RS pojasnilo, da je pri znižanju pogodbene kazni treba upoštevati upravičen interes strank in (morebitno potencialno) škodo zaradi nespoštovanja konkurenčne klavzule itd., da glede na naravo in namen pogodbene kazni za kršitev konkurenčne klavzule ni bistveno razmerje med višino pogodbene kazni in višino nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule ter da je prav za preprečitev konkuriranja (in s tem morebitne visoke potencialne škode) lahko načeloma primerno tudi, da se tudi nevarnost sorazmerno kratke konkurenčne dejavnosti zaščiti (odkloni oziroma poskuša preprečiti) z višjo pogodbeno kaznijo.
NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKI KATASTER
VSL00034496
SPZ člen 77. ZEN člen 24, 77.
sodna določitev meje - meja med javnim dobrim in zasebnim zemljiščem - kriterij močnejše pravice - stanje v zemljiškem katastru - katastrski podatek - potek meje - del stavbe - mejni zid - oporni zid - naknadna sprememba meje - kataster stavb
Sodišče prve stopnje s tem, ko ni ugotavljalo velikosti in vrednosti sporne mejne površine, ni storilo nobene kršitve. Ta ugotovitev je po 77. členu SPZ namreč predvidena le zaradi izbire kriterija po katerem bo določena meja. Ker pa je bilo v konkretnem primeru mejo mogoče določiti le ob upoštevanju podatkov katastra, ugotavljanje velikosti in vrednosti sporne mejne površine zato ni bilo potrebno.
V tej zadevi je bila predmet urejanja meja med zemljiščem, ki je v zasebni lasti in zemljiščem, ki je javno dobro. Mejo med takimi zemljišči je mogoče določiti le po kriteriju močnejše pravice (prvi odstavek 77. člena SPZ). Ker je javno dobro stvar, ki jo lahko uporablja vsak, je izven pravnega prometa in na njej ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem. V sodni praksi je zato sprejeto stališče, da je treba pri ureditvi meje med zemljiščem, ki je javno dobro, in zemljiščem v zasebni lasti, upoštevati stanje v katastru. Izjema od tega pravila je, skladno s sodno prakso, mogoča le v primeru napak ali pomanjkljivosti v katastru.
V tej zadevi je bilo treba ugotoviti potek katastrske meje, za tako ugotovitev pa so relevantni le podatki katastra. Vogalni kamen, stopnice in klančina bi bili za določitev meje relevantni le, če bi podatki katastra izkazovali potek meje ob upoštevanju teh (izbočenih) delov stavbe. Vendar jih ne. Kot je pojasnil izvedenec, je bila meja na podlagi vseh katastrskih virov (med drugim tudi meritve iz leta 1931, ki ji predlagatelji niso nasprotovali) ravna in je potekala po zidu stavbe in ne po kakšnem njenem izbočenem delu.
Meja je bila po vseh pregledanih katastrskih virih ravna. Ostali deli stavbe, ki segajo v zračni prostor, nikoli niso bili (in tudi danes niso) predmet zemljiškega katastra, ampak katastra stavb. Da to drži, kaže tudi določba drugega odstavka 77. člena ZEN, na katerega se sklicujejo predlagatelji, saj je uvrščena v poglavje, ki ureja kataster stavb in ne v poglavje, ki ureja kataster zemljišč. Relevantna je zato le določba 24. člena ZEN. Ta pa določa, da je zemljišče pod stavbo navpična projekcija preseka stavbe z zemljiščem na ravnini. Navpična projekcija stavbe v ravnini pa (ob upoštevanju pojasnila izvedenca ob zaslišanju) pomeni del, kjer se stavba sreča z zemljiščem, v konkretnem primeru torej zid.
Dejstvo, da meja še ni dokončno urejena, ne pomeni, da podatki o katastrski meji ne obstajajo ali da niso pravilni.
tožba za ugotovitev nedopustnosti izvršbe na predmetu izvršbe - zavrženje tožbe - neizpolnitev pogojev - neizpolnitev procesne predpostavke
Dolžnik s tožbo lahko zahteva ugotovitev, da je izvršba nedopustna, če je njegov ugovor pravnomočno zavrnjen (če je sodišče o ugovoru odločalo na podlagi dejstev, ki so bila med strankama sporna in se ta dejstva nanašajo na samo terjatev).
Toženka je bila pri tožeči stranki zaposlena na delovnem mestu računovodje. Spornega dne je v imenu tožeče stranke sklenila pogodbo - verižno kompenzacijo, za katero je vedela, da po vsebini ni verižna kompenzacija (pravni posel več udeležencev o medsebojnem odpustu dolga), temveč je šlo za zapiranje terjatev med tožečo stranko in drugo družbo z denarnim tokom (nakazili). O sklenitvi tega posla toženka ni obvestila poslovodstva tožeče stranke do začetka januarja 2015.
Kadar posle sklepajo pravne osebe, jih v njihovem imenu in za njihov račun sklepajo njihovi zakoniti ali pooblaščeni zastopniki. Tožeča stranka je trdila, da toženka kot računovodja ni bila nikoli pooblaščena za sklepanje pravnih poslov, ki vključujejo denarni tok in ki bi vplivali na finančni položaj tožeče stranke, toženka pa, da je imela vsa pooblastila, ki se nanašajo na finančno poslovanje družbe. Vsaka stranka pa nosi trditveno in dokazno breme za tista dejstva, ki so ji v korist. V opisani situaciji je bilo dokazno breme glede obstoja pooblastila za sklenitev spornega posla na strani toženke (212. člen ZPP), tožeča stranka je zgolj zatrjevala negativno dejstvo o neobstoju pooblastila. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da toženka sodišču ni dokazala, da je imela pooblastilo za sklenitev spornega posla.
pogoji za zavarovanje nedenarne terjatve - regulacijska začasna odredba - nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda - motenje posesti
Namen regulacijske začasne odredbe je v začasni ureditvi spornega razmerja (do pravnomočne sodne odločbe), če obstaja možnost, da še v teku sodnega postopka pride do sprememb, zaradi katerih sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena.
Stališče sodišča prve stopnje, da je zahtevek, ki temelji na trditvah o izpodbojnosti pogodbe, postavljen ustrezno, ni pravilno. Tudi v primeru, ko pravni red dopušča uveljavljanje zahtevka zaradi obstaja pogojev za izpodbojnost pogodbe po smrti ene izmed pogodbenih strank (v konkretnem primeru preživljanke) s strani dedičev, zgolj dajatveni zahtevek ne zadošča, ampak je potreben tudi ustrezen oblikovalni zahtevek, z uveljavitvijo katerega izpodbojna pogodba izgubi pravno veljavo. Takšno stališče je sprejeto tudi v sodni praksi.