podaljšanje pripora - preizkus pripornih razlogov ob reševanju pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje - znižanje kazni - kazen zapora - kršitev načela kontradiktornosti postopka - predlog za podaljšanje pripora
V besedi strank je državni tožilec podal obrazložen predlog za podaljšanje pripora, zagovornik pa je nanj odgovoril, kar je zapisano tudi v 2. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. V nadaljevanju pa je prvo sodišče tudi obtoženca pozvalo k besedi strank, ki pa ni želel povedati ničesar. S tem, ko je bila obtožencu dana možnost, da se poleg zagovornika tudi on izjavi o predlogu za podaljšanje pripora, je bila v tem delu postopka kontradiktornost v celoti zagotovljena, zato o očitani kršitvi določb kazenskega postopka ne more biti govora.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00034911
KZ-1 člen 196, 196/1.. ZOPOKD člen 36, 36/3.. ZKP člen 387.
sprememba sodbe - kršitev temeljnih pravic delavcev - izplačilo plač - denarna odpravnina - dogovor o plači - pogodba o zaposlitvi - finančno stanje - zagovornik več obdolžencev - zagovornik pravne osebe - privilegij pridruženja (beneficium cohaesionis)
Obdolženec je imel že v pogodbah o zaposlitvi podlago za znižanje ali zvišanje plač delavcem za do 20 %, kar pomeni, da je bilo takšno postopanje z oškodovancema vnaprej dogovorjeno v pisni obliki in da sta delavca v na tak način določeno plačo privolila.
ZPP člen 206, 206/1, 206/1-1, 365-3. ZD člen 15, 25, 25/1, 25/2, 163.
razlogi za prekinitev postopka - prekinitev zapuščinskega postopka - smrt dediča med zapuščinskim postopkom - predhodno vprašanje - nevložitev tožbe - oporočno dedovanje - nujni dediči
Nečak, ki je zapustnikovi oporoki nasprotoval, tožbe zoper oporočno dedinjo zaradi neveljavnosti oporoke ni vložil. Ker je njegov pokojni oče brat zapustnika, nečak niti ne more zahtevati nujnega deleža, saj so nujni dediči le pokojnikovi potomci, posvojenci in njihovi potomci, starši in zakonec, ter dedi in babice ter bratje in sestre pa pod pogojem nezmožnosti za delo in če nimajo sredstev za življenje. Zakaj pa bi bila sicer potrebna prekinitev zapuščinskega postopka do konca zapuščinskega postopka po pokojnikovem bratu, prvostopenjsko sodišče ne pojasni.
notarski zapis - ničnost notarskega zapisa - razveljavitev - pojasnilna dolžnost notarja - izpovedba priče - dokazna ocena - dejansko stanje - pritožbene novote
Pritožbene navedbe, da naj bi iz navedb tožečih strank in zaslišanega notarja izhajalo, da le-ta strankam ni opisal vsebine, pravnih posledic posla ter jih opozoril na tveganja, so pavšalne in nekonkretizirane, saj pritožba sploh ne pojasni, katere izjave (izpovedb zaslišanih je več kot 100 strani), naj bi to dokazovale.
Čim je ugodeno predlogu za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse, plačilo slednje ni več predpostavka za vsebinsko odločanje o vlogi. Navedeno izhaja že iz tretjega odstavka 105.a člena ZPP, ki določa, da se vloga šteje za umaknjeno če sodna taksa ni plačana v roku in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo. A contrario vloge (v tem primeru pritožbe) ni mogoče šteti za umaknjeno, če obstajajo pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse.
plačilo razlike plače - plačilo za dejansko opravljeno delo
V tem individualnem delovnem sporu se presoja, ali je tožnik od marca 2014 dalje dejansko opravljal dela in naloge delovnega mesta "skrbnik kupcev" in ali je zato upravičen do prejemanja plače, ki je določena za to delovno mesto, za katerega je določena višja plača kot za delovno mesto po pogodbi o zaposlitvi.
Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Ugotovilo je, da je tožnik od marca 2014 do decembra 2015 dela in naloge delovnega mesta "skrbnik kupcev" in "prodajalec" opravljal enakomerno v polovičnem delovnem času, od januarja 2016 do spremembe sistematizacije, tj. do 1. 10. 2018 pa je dela in naloge delovnega mesta "skrbnik kupcev" opravljal v polnem delovnem času. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje.
ni razlogov o odločilnih dejstvih - nejasnost razlogov - neobrazložen sklep - nemožnost preizkusa sklepa
Izpodbijani sklep vsebuje jasne, razumljive in zadostne razloge o odločilnih dejstvih, ki niso v medsebojnem nasprotju in v nasprotju z izrekom izpodbijanega sklepa, vsled česar je izpodbijani sklep mogoče preizkusiti.
Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa (2007) člen 17, 49, 82, 82/3, 82/4, 204, 204/5, 208.. ZDR-1 člen 31, 49.
kilometrina - kraj opravljanja dela - službena pot
Tožnik je na podlagi izdanih odredb toženke opravil poti v druge kraje, kar niso bile poti na delo na sedež delodajalca oziroma v kraj dela, dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je te poti pravilno štelo kot službene poti po 205. členu Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa (KPDŽP) in posledično tožniku prisodilo razliko med plačanimi povračili stroškov prevoza na delo in z dela in povračili v višini stroškov za uporabo avtomobila v službene namene po 208. členu KPDŽP.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00035699
ZDR člen 45.. ZDR-1 člen 45.. ZJU člen 15.. OZ člen 147, 147/1.
odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobing - varovanje dostojanstva delavca pri delu
V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje kot odločilno okoliščino štelo, da gre pri izpostavljenih ravnanjih za med seboj nepovezane dogodke z različnimi izvajalci v večletnem časovnem obdobju, predvsem pa naj bi večino očitanih dejanj, ki jih očita tožnica intervenientu, izvajali drugi toženkini zaposleni. Sodišče ne sme ugotavljati dejstev na podlagi domnev, temveč s stopnjo prepričanja. Sicer pa, kot pravilno opozarja pritožba, za odškodninsko odgovornost delodajalca ni odločilno, kdo je neposredni izvajalec trpinčenja. Delodajalec odškodninsko odgovarja kot povzročitelj pri kršitvi obveznosti iz 45. člena ZDR oziroma 47. člena ZDR-1, lahko pa tudi za škodo, ki jo povzroči delavec tretji osebi (žrtvi trpinčenja) v smislu določbe prvega odstavka 147. člena OZ.
URS člen 29.. ZKP-UPB8 člen 213.č, 307, 307/3, 371, 371/1, 371/1-3.. ZIKS-1 člen 74.
nedovoljen dokaz - osebni pregled - pogoji za sojenje v nenavzočnosti obdolženca - pravica do obrambe - odpoved pravici - nujnost obdolženčeve navzočnosti na glavni obravnavi
Sporna odredba je bila izdana za osebni pregled pripornika na podlagi 74. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1), ki se na podlagi 213.č člena ZKP smiselno uporablja tudi za pripornike in osebnega pregleda pripornika ni mogoče enačiti z osebnim pregledom na podlagi ZKP, saj je obravnavani ukrep namenjen zagotavljanju varnosti, reda in discipline v zavodu za prestajanje kazni zapora (pripora) ter ga opravijo pravosodni policisti. V izpodbijani odredbi je kot razlog za izdajo odredbe naveden sum, da pripornik pri sebi skriva nedovoljene stvari in teh z varnostnim pregledom ni mogoče ugotoviti.
Med ustavno zagotovljenimi pravnimi jamstvi v kazenskem postopku je obtoženčeva pravica, da se mu sodi v njegovi navzočnosti (29. člen Ustave RS). Tej pravici pa se lahko odpove izrecno, bodisi s konkludentnim ravnanjem, kamor je mogoče šteti tudi izostanek iz glavne obravnave. Obtoženka je vedela, da bo na glavni obravnavi vpogledan tudi videoposnetek njenega obiska v ZPKZ, saj je prejela obtožbo, v kateri državno tožilstvo sodišču predlaga izvedbo tega dokaza, pa kljub temu na glavno obravnavo ni pristopila. Tej pravici se je obtoženka torej odpovedala s tem, ko iz neutemeljenih razlogov na glavno obravnavo ni pristopila, zato po mnenju pritožbenega sodišča zatrjevana kršitev ni podana.
NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKI KATASTER
VSL00034496
SPZ člen 77. ZEN člen 24, 77.
sodna določitev meje - meja med javnim dobrim in zasebnim zemljiščem - kriterij močnejše pravice - stanje v zemljiškem katastru - katastrski podatek - potek meje - del stavbe - mejni zid - oporni zid - naknadna sprememba meje - kataster stavb
Sodišče prve stopnje s tem, ko ni ugotavljalo velikosti in vrednosti sporne mejne površine, ni storilo nobene kršitve. Ta ugotovitev je po 77. členu SPZ namreč predvidena le zaradi izbire kriterija po katerem bo določena meja. Ker pa je bilo v konkretnem primeru mejo mogoče določiti le ob upoštevanju podatkov katastra, ugotavljanje velikosti in vrednosti sporne mejne površine zato ni bilo potrebno.
V tej zadevi je bila predmet urejanja meja med zemljiščem, ki je v zasebni lasti in zemljiščem, ki je javno dobro. Mejo med takimi zemljišči je mogoče določiti le po kriteriju močnejše pravice (prvi odstavek 77. člena SPZ). Ker je javno dobro stvar, ki jo lahko uporablja vsak, je izven pravnega prometa in na njej ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem. V sodni praksi je zato sprejeto stališče, da je treba pri ureditvi meje med zemljiščem, ki je javno dobro, in zemljiščem v zasebni lasti, upoštevati stanje v katastru. Izjema od tega pravila je, skladno s sodno prakso, mogoča le v primeru napak ali pomanjkljivosti v katastru.
V tej zadevi je bilo treba ugotoviti potek katastrske meje, za tako ugotovitev pa so relevantni le podatki katastra. Vogalni kamen, stopnice in klančina bi bili za določitev meje relevantni le, če bi podatki katastra izkazovali potek meje ob upoštevanju teh (izbočenih) delov stavbe. Vendar jih ne. Kot je pojasnil izvedenec, je bila meja na podlagi vseh katastrskih virov (med drugim tudi meritve iz leta 1931, ki ji predlagatelji niso nasprotovali) ravna in je potekala po zidu stavbe in ne po kakšnem njenem izbočenem delu.
Meja je bila po vseh pregledanih katastrskih virih ravna. Ostali deli stavbe, ki segajo v zračni prostor, nikoli niso bili (in tudi danes niso) predmet zemljiškega katastra, ampak katastra stavb. Da to drži, kaže tudi določba drugega odstavka 77. člena ZEN, na katerega se sklicujejo predlagatelji, saj je uvrščena v poglavje, ki ureja kataster stavb in ne v poglavje, ki ureja kataster zemljišč. Relevantna je zato le določba 24. člena ZEN. Ta pa določa, da je zemljišče pod stavbo navpična projekcija preseka stavbe z zemljiščem na ravnini. Navpična projekcija stavbe v ravnini pa (ob upoštevanju pojasnila izvedenca ob zaslišanju) pomeni del, kjer se stavba sreča z zemljiščem, v konkretnem primeru torej zid.
Dejstvo, da meja še ni dokončno urejena, ne pomeni, da podatki o katastrski meji ne obstajajo ali da niso pravilni.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00033972
URS člen 19, 22, 23, 27, 29. ZKP točka 4, 39, 39/2, 39/2-2, 42, 83, 83/2, 148, 157, 157/3, 237. KZ-1 točka 116, 116-4.
izjava osumljenca, dana policiji - pravni pouk o pravicah osumljenca - izločitev dokazov - izjava osumljenca drugi osebi - kaznivo dejanje umora - pravica do poštenega sojenja - zakonitost dokazov - dokaz, na katerega se sodba ne more opirati - nepristranskost sodnika - zavrženje zahteve za izločitev sodnika - ocena verodostojnosti priče - zakonski znaki kaznivega dejanja - umor iz koristoljubnosti - umor iz nizkotnih nagibov - motiv pri storitvi kaznivega dejanja - ocena obdolženčevega zagovora - domneva nedolžnosti - umor na grozovit način - priznanje krivde - oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka - sprememba sodbe
Izpovedba priče, ki se nanaša na reprodukcijo (ponovitev) izjave osumljenca, ki je dana na poziv policista ob aretaciji, preden je poučen o pravicah iz tretjega odstavka 19. člena Ustave Republike Slovenije, 4. člena ZKP oz. tretjega odstavka 157. člena ZKP, je enake narave kot sama izjava osumljenca (sama izjava pa nima narave dokaza po ZKP), katero je potrebno izločiti na podlagi drugega odstavka 83. člena ZKP. Izpovedba priče o tem, kaj je osumljenec povedal policiji (na vprašanje ali zahtevo le-te) ob odvzemu prostosti, preden ga je policija poučila o njegovih pravicah, ne more konvalidirati ("ozdraviti") nezakonitega postopanja policije, zaradi katerega je izjava osumljenca nedovoljena.
Po oceni pritožbenega sodišča pa je prvenstveno potrebno odgovoriti na vprašanje, ali so dokazi, ki jih je sodišče izvedlo na glavni obravnavi, izšli iz izjave osumljenca, kot jo je povzela priča na glavni obravnavi.
Ob danem številu dokazov, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo na glavni obravnavi ter nanje oprlo sodbo, se izkaže, da vsebina dela izpovedbe priče o izjavi obtoženca kot osumljenca ob aretaciji pred danim pravnim poukom, povsem zbledi in na odločitev sodišča prve stopnje ni mogla imeti in ni imela nobenega vpliva (teže). Nobenega razumnega dvoma ni, da bi sodišče prve stopnje sprejelo povsem enako odločitev tudi v primeru, če priča ne bi na glavni obravnavi izpovedala o v pritožbi izpostavljeni izjavi obtoženca kot osumljenca v času odvzema njegove prostosti.
ZJN-3 člen 40, 41, 111, 111/1, 111/1-2, 111/1-6, 111/7. ZPVPJN člen 17, 17/1. ZP-1 člen 4, 4/2, 25a, 25a/2, 26, 26/6, 27, 27/1.
javno naročanje - postopek oddaje javnega naročila - oddaja naročila brez izvedbe ustreznega postopka - pogodba o oddaji javnega naročila - sklenitev aneksa k pogodbi - postopek s pogajanji brez predhodne objave - pogoj nujnosti - revizija postopka oddaje javnega naročila - posledice vloženega zahtevka za revizijo - odgovornost za prekršek - sankcije za prekršek - splošna pravila za odmero sankcije - izrek stranske sankcije - izločitev iz postopka javnega naročanja - stek prekrškov - omilitev sankcije
Za prekrške v pravem steku prvi odstavek 27. člena ZP-1 določa, da sodišče določi najprej sankcijo za vsak posamezni prekršek, nato pa se izrečejo kot enotna sankcija vse tako določene sankcije. Če so za prekrške, storjene v steku, določene sankcije iste vrste, se na podlagi drugega odstavka 27. člena ZP-1 izreče enotna sankcija, ki je enaka njihovemu seštevku, vendar enotna sankcija ne sme presegati dvakratne največje mere posamezne vrste sankcije po tem zakonu. Pravilo seštevanja torej ni omejeno le na dvakratnik največje mere posamezne globe, določene v 17. členu ZP-1, ampak se pravilo seštevanja in omejitve višine seštevka upošteva pri vseh sankcijah iste vrste, ki jih je pojmovno mogoče sešteti. Vrste sankcij so določene v drugem odstavku 4. člena ZP-1, ki kot sankcijo za prekrške med drugim določa tudi izločitev iz postopkov javnega naročanja.
Pritožnik neutemeljeno uveljavlja, da prekršek ni bil storjen, ker aneks k pogodbi nikoli ni bil realiziran in na njegovi podlagi nikoli ni bil izdan noben račun.
Po določbi prvega odstavka 17. člena ZPVPJN naročnik ne sme začeti novega postopka javnega naročanja za isti predmet naročanja, kadar je v postopku javnega naročanja vložen zahtevek za revizijo.
Okoliščine, ki utemeljujejo oceno o skrajni nujnosti iz č) točke prvega odstavka 46. člena ZJN-3, ne smejo biti take, da bi jih lahko pripisali naročniku.
Izrečene stranske sankcije izločitve iz postopkov javnega naročanja ni mogoče omiliti na podlagi določbe šestega odstavka 26. člena ZP-1, saj ta določba določa, da sme sodišče storilcu odmeriti sankcijo pod mejo, ki je predpisana, če tako določa zakon ali če ugotovi, da so podane posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo izrek milejše sankcije, pri čemer sme izreči globo do najnižje mere iz 17. člena tega zakona. Na podlagi navedenega je torej ob obstoju posebnih olajševalnih okoliščin, ali če tako določa zakon, možno pod predpisano mejo omiliti le globo, ne pa tudi stransko sankcijo.
ZOdv člen 17, 17/5.. ZOdv-D člen 1.. ZPP člen 154.. ZBPP člen 9.. ZDR-1 člen 31, 54, 54/1, 54/1-3, 55, 55/1, 56.
transformacija pogodbe o zaposlitvi - pogodba o zaposlitvi za določen čas - nagrada odvetnika - brezplačna pravna pomoč - odločitev o pravdnih stroških - navedba razloga v pogodbi
Zmotno je stališče pritožnika, da bo zaradi določbe petega odstavka 17. člena ZOdv (nasprotna) stranka, ki ima izbranega odvetnika in ne odvetnika, določenega v okviru obveznega sistema zagotavljanja BPP, neopravičeno „obogatena“ oziroma da bo plačala manj stroškov pravdanja, ker ji nasproti stoji stranka, ki jo zastopa odvetnik, določen v skladu z ZBPP.
V primeru delnega uspeha strank tožnikovo stališče ne upošteva temeljnega izhodišča pri odločanju o stroških postopka, t.j. da se povrnejo samo stroški, ki so stranki dejansko nastali in le v primeru, če so bili potrebni za postopek. Če sodišče pri odločitvi o stroških postopka na eni strani upošteva stroške stranke, ki jih je ta imela zaradi plačila nagrade izbranemu odvetniku, na drugi strani pa stroške, odmerjene v skladu s petim odstavkom 17. člena ZOdv, ki jih plača Republika Slovenija (in ne stranka, kateri je bila odobrena BPP), namreč odloči o tistih stroških, ki so dejansko nastali. Zato stranka, ki je dolžna svojega izbranega odvetnika plačati ob upoštevanju višje odvetniške tarife, ni neupravičeno obogatena, če se ti stroški, ki jih je dejansko imela (oziroma se lahko šteje, da jih bo po vsej verjetnosti imela) „pobotajo“, glede na sorazmerni ali celotni uspeh v pravdi, s stroški nasprotne stranke, ki je imela za svoje zastopanje za polovico nižje stroške odvetniškega zastopanja, oziroma je te stroške krila Republika Slovenija. V skladu z 9. členom ZBPP namreč dodeljena brezplačna pravna pomoč ne pokriva plačila stroškov postopka in dejanskih izdatkov ter nagrade pooblaščenca nasprotne stranke. Stališče tožnika bi neutemeljeno diskriminiralo stranko, ki je imela zaradi dejstva, ker je ni zastopal odvetnik, določen po ZBPP, dejansko višje stroške postopka, to pa se pri odločanju o povračilu ne bi upoštevalo, saj bi se upoštevali stroški stranke, ki ji je dodeljena BPP, ki pa ji sploh niso nastali, niti niso nastali Republiki Sloveniji. Zato ni utemeljen zaključek pritožbe, da namen zakonodajalca ni bil ustvariti drugačnih (nižjih) stroškovnih posledic med strankama v pravdi.
Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče v sodbi VIII Ips 39/2016, je pogodba o zaposlitvi za določen čas dopustna le v primerih, ki so taksativno našteti v 54. členu ZDR-1. Zato je razumljiva zakonska zahteva, da je tak dopusten razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas naveden že v sami pogodbi. Opustitev navedbe razloga v pogodbi o zaposlitvi posledično pomeni, da je pogodba sklenjena v nasprotju z zakonom. Dopuščanje možnosti, da ob takšni zakonski določbi stranka tudi kasneje med sodnim postopkom navaja razloge za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas (kot se je to zgodilo v tem primeru) izniči namen, zaradi katerega je v zakon vnesena obveznost navedbe razloga, ta pa je predvsem v preprečevanju zlorab instituta sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas. Če mora delodajalec že v pogodbi o zaposlitvi za določen čas navesti razlog za takšno sklenitev, se s tem zmanjša možnost sklepanja pogodb o zaposlitvi brez obstoja zakonitega razloga, saj mora delodajalec v sporu dokazovati ta, v pogodbi navedeni razlog in ne kateregakoli drugega.
Poslovna odškodninska odgovornost stranke je podana, če so kumulativno izpolnjene naslednje predpostavke: kršitev pogodbene obveznosti, ki ima objektivne znake protipravnega stanja; vzrok za kršitev izvira iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala izpolnitev opraviti; nastanek škode ter vzročna zveza med kršitvijo pogodbenih obveznosti in nastalo škodo.
Tožena stranka je v okviru dogovora za tožečo stranko opravljala „kompletno“ računovodstvo, ki je vključevalo tudi pripravo obračunov DDV. Po presoji pritožbenega sodišča bi zaradi zgoraj opisane prepletenosti računovodskih in knjigovodskih storitev z davčnimi predpisi, lahko bila odgovorna za napačen davčni nasvet, če se ta nanaša na tista davčna pravila, s katerimi bi tožena stranka morala biti seznanjena v okviru pravilnega opravljanja računovodskih in knjigovodskih storitev.
Odgovor tožene stranke, da se lahko nemški DDV poračuna s slovenskim DDV, v konkretnem primeru ni bil napačen. Da nemški prodajalec ni bil dolžan obračunati in plačati DDV od prodaje vozila pa tožena stranka ni mogla vedeti niti ni bila dolžna vedeti v okviru svojih pogodbenih obveznosti. Zato v tem primeru ni podana kršitev pogodbenih obveznosti tožene stranke. Ker niso izpolnjene vse predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti tožene stranke, je sodišča prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek.
SPZ člen 70. ZPP člen 12, 339, 339/2-8. ZNP člen 37.
postopek za delitev solastnine - delitev nepremičnine v solastnini - bistvena kršitev določb nepravdnega postopka - pravica do izjave - opozorilna dolžnost sodišča o procesnih pravicah - interes strank za ureditev razmerja - načelo hitrosti postopka - prenehanje solastnine - skupni del stavbe - vzpostavitev etažne lastnine - ohranitev solastninske skupnosti na stvari, ki je predmet delitve
Noben zakon ne predpisuje, da bi moralo v takih primerih sodišče stranko posebej opozoriti, naj si vzame pooblaščenca. Sodišče ima le dolžnost, da stranko, ki nima pooblaščenca in ki iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic, opozori, katera pravdna dejanja lahko opravi. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem poudarja, da je treba vsakega odraslega, poslovno sposobnega posameznika šteti za osebo, ki mora prvenstveno sama poskrbeti za varstvo svojih pravic in interesov. Pretirano paternalistično ravnanje sodišča ni v skladu s pojmovanjem posameznika kot razumnega, preudarnega, avtonomnega in svobodnega subjekta, ki je sposoben sprejemati odgovorne ekonomske, življenjske in osebne odločitve, s katerimi oblikuje svoje življenje.
Ni šlo za tako zapleteno in kompleksno zadevo, kot skuša prikazati pritožba; šlo je za vprašanje, kako odpraviti solastniško razmerje na štirih parcelah pod in okoli hiše nepravdnih strank. Vprašanje sodišča nasprotnemu udeležencu, za kateri del nepremičnine je zainteresiran, je dovolj jasno in razumljivo tudi laiku.
Poleg dolžnosti, da se pravice in pravni interesi udeležencev ugotovijo in zavarujejo, je sodišče dolžno to storiti tudi čimprej (primerjaj 5. člen ZNP), torej si mora prizadevati tudi za rešitev zadeve v razumnem roku.
Navedbe, da je temeljni namen nepravdnega postopka za delitev solastnine prenehanje solastnine in da zato ni dopustno, da sodišče nepremičnin ne razdeli v celoti, so v izhodišču pravilne. Res je smoter delitvenega postopka, da se solastnina (ki je skladno z rimskim pravnim rekom »mati prepirov«) likvidira, vendar sodna praksa dopušča, da tudi po končanem delitvenem postopku solastnina v celoti ne preneha.
Ukinitev solastnine na parceli, ki je skupni del zgradbe (fundus), ni možna, dokler ni vzpostavljena etažna lastnina.
Če razmerij iz takih in drugačnih razlogov ni mogoče urediti v celoti, je prav gotovo pravilno in primerno, da se uredijo vsaj v tistem delu, kolikor je mogoče. Tako je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru tudi ravnalo in pritožbeno sodišče ugotavlja, da je glede na specifične konkretne okoliščine (da ena od parcel predstavlja fundus stavbe, ki je v tem postopku ni mogoče etažirati) ravnalo pravilno, ko je odločilo, da na eni od parcel (še vedno) ostane solastnina.
skupno premoženje zakoncev - delitev skupnega premoženja bivših zakoncev - obseg in deleži na skupnem premoženju
Po vsem obrazloženem ne drži, da je zmoten zaključek sodišča, da je prispevek pravdnih strank k skupnemu premoženju enakovreden. Sodišče prve stopnje je pri oceni pravilno upoštevalo, da je toženec prejemal plačo, tožnica pa ne, pravilno je ocenilo in upoštevalo, da je enakovreden prispevek obeh pravdnih strank k ustvarjanju prihodkov iz naslova dopolnilne dejavnosti izdelave kmetijskih strojev in pravilno upoštevalo ob pravilni ugotovitvi obstoja elementov življenjske skupnosti, da je pretežni del skrbi za gospodinjstvo in otroka padel na tožnico.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - UPRAVNI POSTOPEK
VDS00036785
ZDR-1 člen 85, 85/2, 118.. ZJU člen 154, 154/3.. ZUP člen 87, 87/3, 87/4.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - rok za podajo odpovedi - zagovor - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi
Druga izredna odpoved je bila podana v času, ko o prvi izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 2. 2019, ki je predmet tega spora, pristojna komisija še ni odločila (odločba komisije z dne 27. 3. 2019 je postala dokončna z vročitvijo tožniku 4. 4. 2019), zato prva odpoved v času izdaje druge odpovedi še ni učinkovala, saj ni bila dokončna in izvršljiva. V času odločanja komisije o prvi izredni odpovedi je bil tožnik še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki. Zato mu je tožena stranka v tem času lahko izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz drugega razloga. To pa pomeni, da je za odločitev o trajanju delovnega razmerja v času po 4. 4. 2019 bistveno, kdaj je učinkovala druga odpoved z dne 20. 3. 2019. Že zato, ker sodišče prve stopnje navedenega ni štelo za relevantno dejstvo, je odločitev sodišča prve stopnje o trajanju delovnega razmerja in naloženi reintegraciji (kar vse je povezano tudi z odločitvijo o predlagani sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi) napačna.
Sodišče daje posestno varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje in pri tem ne upošteva pravice do posesti in dobrovernosti posestnika (prvi odstavek 33. člena SPZ). Sodno varstvo pred motenjem posesti je mogoče zahtevati v 30 dneh od dneva, ko je posestnik zvedel za motenje in storilca, najpozneje pa v enem letu od dneva, ko je motenje nastalo (32. člen SPZ). 30-dnevni subjektivni rok je materialne in prekluzivne narave ter vpliva na presojo o upravičenosti do zahtevanega sodnega posestnega varstva. Ker je pravočasnost tožbe element sklepčnosti tožbe zaradi motenja posesti, mora sodišče (že po uradni dolžnosti) presoditi, ali iz tožbenih navedb (tudi) glede na 32. člen SPZ izhaja pravna posledica, ki jo s tožbenim predlogom zahteva tožnik.
Utemeljeno pritožba sodišču prve stopnje očita napačno presojo pravočasnosti tožbe glede celotnega spremenjenega zahtevka: z novo uveljavljanimi motilnimi ravnanji, dopolnjenima ugotovitvenim in prepovednim zahtevkom (glede motenja posesti s posegi z gradbenimi stroji in gradbiščno ograjo ter s postavitvijo nasipa) in restitucijskim zahtevkom.
Ker že iz tožbenih trditev in priloženih dokazov izhaja, da je bila sprememba tožbe zaradi motenja posesti vložena več kot 30 dni potem, ko so se tožniki seznanili s temi dejanji, je utemeljen pritožbeni očitek, da je presoja sodišča prve stopnje o tem napačna. Glede na materialnopravno določbo 32. člena SPZ je sprememba tožbe prepozna, zato je bilo treba pritožbi v tem delu ugoditi ter sklep sodišča prve stopnje spremeniti tako, da se tožba glede celotnega spremenjenega tožbenega zahtevka kot prepozna zavrže.
Pritožba zmotno meni, da ne obstoji pravni interes tožnikov za vodenje konkretne pravde, ker so bila ob zaključku glavne obravnave vsa gradbena dela na sporni nepremičnini že zaključena. Tožniki (ob ugotovitvi, da je do motenja res prišlo) lahko utemeljeno zahtevajo, da se toženki takšna ravnanja prepovejo tudi v bodoče (ob postavitvi prepovednega zahtevka pa je dovoljen tudi ugotovitveni). Za takšen zaključek ni odločilno dejstvo, da je bila izgradnja kolesarske steze in hodnika za pešce ob koncu glavne obravnave že končana, kar po toženkinem mnenju zanika bojazen, da bi toženka v prihodnje na isti način posegala v nepremičnino tožnikov. Ni namreč mogoče izključiti možnosti, da bo toženka v bodoče še kdaj izvajala gradbena dela na sporni nepremičnini v posesti tožnikov zaradi drugih vzrokov.
OZ člen 39, 86. ZFPPIPP člen 342, 342/5. SPZ člen 8.
ničnost pogodbe - morala - zloraba stečajnega postopka - prodaja premoženja stečajnega dolžnika - izbrisna tožba - dobra vera - predmet prodaje - stavbišče - povezanost zemljišča in objekta - superficies solo cedit
Tako kupec kot že pred njim stečajni upravitelj, bi, če bi ravnala pošteno, morala tudi že zgolj na podlagi cenitvenega poročila, ki govori le o "fundusu", podvomiti v korektnost cenitve, saj po načelu superficies solo cedit (povezanost zemljišča in objekta, 8. člen SPZ) zgolj stavbišče sploh ne more biti samostojen predmet prodaje. Dobra vera se sicer res da domneva. Gre za subjektivno prepričanje določene osebe, da je tisto, kar počenja, v skladu s predpisi in da ne posega v tuje pravice. A ravnanje, ki je popolnoma brez razumnega življenjskega razloga, ki ga oseba opravičuje zgolj z opiranjem na zunanje stanje (zemljiško knjigo, sklepe stečajnega postopka, ipd.), praviloma kaže na zlorabo pravice.