Poslovna odškodninska odgovornost stranke je podana, če so kumulativno izpolnjene naslednje predpostavke: kršitev pogodbene obveznosti, ki ima objektivne znake protipravnega stanja; vzrok za kršitev izvira iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala izpolnitev opraviti; nastanek škode ter vzročna zveza med kršitvijo pogodbenih obveznosti in nastalo škodo.
Tožena stranka je v okviru dogovora za tožečo stranko opravljala „kompletno“ računovodstvo, ki je vključevalo tudi pripravo obračunov DDV. Po presoji pritožbenega sodišča bi zaradi zgoraj opisane prepletenosti računovodskih in knjigovodskih storitev z davčnimi predpisi, lahko bila odgovorna za napačen davčni nasvet, če se ta nanaša na tista davčna pravila, s katerimi bi tožena stranka morala biti seznanjena v okviru pravilnega opravljanja računovodskih in knjigovodskih storitev.
Odgovor tožene stranke, da se lahko nemški DDV poračuna s slovenskim DDV, v konkretnem primeru ni bil napačen. Da nemški prodajalec ni bil dolžan obračunati in plačati DDV od prodaje vozila pa tožena stranka ni mogla vedeti niti ni bila dolžna vedeti v okviru svojih pogodbenih obveznosti. Zato v tem primeru ni podana kršitev pogodbenih obveznosti tožene stranke. Ker niso izpolnjene vse predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti tožene stranke, je sodišča prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00033972
URS člen 19, 22, 23, 27, 29. ZKP točka 4, 39, 39/2, 39/2-2, 42, 83, 83/2, 148, 157, 157/3, 237. KZ-1 točka 116, 116-4.
izjava osumljenca, dana policiji - pravni pouk o pravicah osumljenca - izločitev dokazov - izjava osumljenca drugi osebi - kaznivo dejanje umora - pravica do poštenega sojenja - zakonitost dokazov - dokaz, na katerega se sodba ne more opirati - nepristranskost sodnika - zavrženje zahteve za izločitev sodnika - ocena verodostojnosti priče - zakonski znaki kaznivega dejanja - umor iz koristoljubnosti - umor iz nizkotnih nagibov - motiv pri storitvi kaznivega dejanja - ocena obdolženčevega zagovora - domneva nedolžnosti - umor na grozovit način - priznanje krivde - oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka - sprememba sodbe
Izpovedba priče, ki se nanaša na reprodukcijo (ponovitev) izjave osumljenca, ki je dana na poziv policista ob aretaciji, preden je poučen o pravicah iz tretjega odstavka 19. člena Ustave Republike Slovenije, 4. člena ZKP oz. tretjega odstavka 157. člena ZKP, je enake narave kot sama izjava osumljenca (sama izjava pa nima narave dokaza po ZKP), katero je potrebno izločiti na podlagi drugega odstavka 83. člena ZKP. Izpovedba priče o tem, kaj je osumljenec povedal policiji (na vprašanje ali zahtevo le-te) ob odvzemu prostosti, preden ga je policija poučila o njegovih pravicah, ne more konvalidirati ("ozdraviti") nezakonitega postopanja policije, zaradi katerega je izjava osumljenca nedovoljena.
Po oceni pritožbenega sodišča pa je prvenstveno potrebno odgovoriti na vprašanje, ali so dokazi, ki jih je sodišče izvedlo na glavni obravnavi, izšli iz izjave osumljenca, kot jo je povzela priča na glavni obravnavi.
Ob danem številu dokazov, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo na glavni obravnavi ter nanje oprlo sodbo, se izkaže, da vsebina dela izpovedbe priče o izjavi obtoženca kot osumljenca ob aretaciji pred danim pravnim poukom, povsem zbledi in na odločitev sodišča prve stopnje ni mogla imeti in ni imela nobenega vpliva (teže). Nobenega razumnega dvoma ni, da bi sodišče prve stopnje sprejelo povsem enako odločitev tudi v primeru, če priča ne bi na glavni obravnavi izpovedala o v pritožbi izpostavljeni izjavi obtoženca kot osumljenca v času odvzema njegove prostosti.
realizacija - prisilna privedba priče - privedba - pritožba zoper odločitev o stroških
Stroški, ki jih je imela policija z realizacijo privedbe, izhajajo iz specificiranega stroškovnika, kot je to navedeno v izpodbijanem sklepu in okoliščina, da se je priča A. A. po posredovanju policije na sodišču javila brez spremstva policije, ne pomeni, da policija z realizacijo že navedene odredbe ni imela stroškov, kot si to zmotno predstavlja pritožnica.
pogoji za zavarovanje nedenarne terjatve - regulacijska začasna odredba - nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda - motenje posesti
Namen regulacijske začasne odredbe je v začasni ureditvi spornega razmerja (do pravnomočne sodne odločbe), če obstaja možnost, da še v teku sodnega postopka pride do sprememb, zaradi katerih sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena.
Zmotno je pritožbeno stališče tožene stranke, da je prenehanje mandata vodilnemu delavcu, ki ima sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, samostojen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Za takšno sklepanje ni podlage v samem tekstu tretjega odstavka 74. člena ZDR-1. Iz besedila namreč izhaja le jasna zaveza delodajalca, da takšnemu delavcu zagotovi pravice, kot pripadajo delavcem, katerim se pogodba o zaposlitvi odpove iz poslovnega razloga. Besedilo govori o obsegu pravic zaradi odpovedi, ker delavec ni bil po poteku mandata ponovno imenovan, nomotehnično pa določba ni tako jasna, nedvoumna in razumljiva, da bi bilo mogoče nedvoumno sklepati, da določa povsem nov odpovedni razlog.
Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da je dopustno, da delodajalec v sodnem postopku dodatno oziroma podrobneje obrazloži in utemelji odpovedni razlog, nedopustno pa je, da šele v sodnem postopku prvič konkretno obrazloži odpovedni razlog (ne pa samo dodatno oziroma podrobneje), tako da šele takrat navede oziroma konkretizira dejanski razlog odpovedi in s tem v dejanskem smislu napolni abstraktno opredelitev tega razloga v odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa (2007) člen 17, 49, 82, 82/3, 82/4, 204, 204/5, 208.. ZDR-1 člen 31, 49.
kilometrina - kraj opravljanja dela - službena pot
Tožnik je na podlagi izdanih odredb toženke opravil poti v druge kraje, kar niso bile poti na delo na sedež delodajalca oziroma v kraj dela, dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je te poti pravilno štelo kot službene poti po 205. členu Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa (KPDŽP) in posledično tožniku prisodilo razliko med plačanimi povračili stroškov prevoza na delo in z dela in povračili v višini stroškov za uporabo avtomobila v službene namene po 208. členu KPDŽP.
ni razlogov o odločilnih dejstvih - nejasnost razlogov - neobrazložen sklep - nemožnost preizkusa sklepa
Izpodbijani sklep vsebuje jasne, razumljive in zadostne razloge o odločilnih dejstvih, ki niso v medsebojnem nasprotju in v nasprotju z izrekom izpodbijanega sklepa, vsled česar je izpodbijani sklep mogoče preizkusiti.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00035699
ZDR člen 45.. ZDR-1 člen 45.. ZJU člen 15.. OZ člen 147, 147/1.
odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobing - varovanje dostojanstva delavca pri delu
V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje kot odločilno okoliščino štelo, da gre pri izpostavljenih ravnanjih za med seboj nepovezane dogodke z različnimi izvajalci v večletnem časovnem obdobju, predvsem pa naj bi večino očitanih dejanj, ki jih očita tožnica intervenientu, izvajali drugi toženkini zaposleni. Sodišče ne sme ugotavljati dejstev na podlagi domnev, temveč s stopnjo prepričanja. Sicer pa, kot pravilno opozarja pritožba, za odškodninsko odgovornost delodajalca ni odločilno, kdo je neposredni izvajalec trpinčenja. Delodajalec odškodninsko odgovarja kot povzročitelj pri kršitvi obveznosti iz 45. člena ZDR oziroma 47. člena ZDR-1, lahko pa tudi za škodo, ki jo povzroči delavec tretji osebi (žrtvi trpinčenja) v smislu določbe prvega odstavka 147. člena OZ.
sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi - ničnost sporazuma - odpoved pravici
Za odločitev je bistveno, da je tožnica v sporazumu o prenehanju pogodbe o zaposlitvi pristala na odpravnino v višini 4.500,00 EUR ter soglašala, da razen obveznosti tožene stranke iz naslova odpravnine, tožnica do tožene stranke nima terjatve ter se odpoveduje vsem morebitnim kasnejšim zahtevkom. Pritožbeno sodišče v zvezi z odpovedjo višjemu znesku odpravnine najprej poudarja, da se je v sodni praksi v posledici odločbe Ustavnega sodišča RS Up-63/03-19 z dne 27. 1. 2005 uveljavilo stališče, da se delavec pravici, do katere je upravičen po zakonu, ter izplačilu iz takšnega naslova, ne more veljavno odpovedati. Takšna praksa se je nanašala tudi do vprašanja veljavne odpovedi pravici do odpravnine. Vrhovno sodišče RS pa je v sklepu opr. št. VIII Ips 191/2018 z dne 21. 5. 2019 pojasnilo, da takšno stališče ni v celoti pravilno. Poudarilo je, da se delavec zgolj vnaprej ne more veljavno odpovedati pravici iz delovnega razmerja, medtem ko s pravico, ki jo je že pridobil oziroma s terjatvijo, ki je že zapadla, lahko prosto razpolaga in se ji tudi odpove. Zato tožnica v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da je tak dogovor ničen.
Vrhovno sodišče RS je v več podobnih zadevah (npr. VIII Ips 46/2019, VIII Ips 173/2017, VIII Ips 1/2011) zavzelo stališče, da primerjava obveznosti strank, tj. primerjava višine pogodbene kazni z nadomestilom za njeno spoštovanje, ni pravilna, ker te obveznosti niso vzajemne. V zadevi opr. št. VIII Ips 46/2019 je Vrhovno sodišče RS pojasnilo, da je pri znižanju pogodbene kazni treba upoštevati upravičen interes strank in (morebitno potencialno) škodo zaradi nespoštovanja konkurenčne klavzule itd., da glede na naravo in namen pogodbene kazni za kršitev konkurenčne klavzule ni bistveno razmerje med višino pogodbene kazni in višino nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule ter da je prav za preprečitev konkuriranja (in s tem morebitne visoke potencialne škode) lahko načeloma primerno tudi, da se tudi nevarnost sorazmerno kratke konkurenčne dejavnosti zaščiti (odkloni oziroma poskuša preprečiti) z višjo pogodbeno kaznijo.
ZPP člen 206, 206/1, 206/1-1, 365-3. ZD člen 15, 25, 25/1, 25/2, 163.
razlogi za prekinitev postopka - prekinitev zapuščinskega postopka - smrt dediča med zapuščinskim postopkom - predhodno vprašanje - nevložitev tožbe - oporočno dedovanje - nujni dediči
Nečak, ki je zapustnikovi oporoki nasprotoval, tožbe zoper oporočno dedinjo zaradi neveljavnosti oporoke ni vložil. Ker je njegov pokojni oče brat zapustnika, nečak niti ne more zahtevati nujnega deleža, saj so nujni dediči le pokojnikovi potomci, posvojenci in njihovi potomci, starši in zakonec, ter dedi in babice ter bratje in sestre pa pod pogojem nezmožnosti za delo in če nimajo sredstev za življenje. Zakaj pa bi bila sicer potrebna prekinitev zapuščinskega postopka do konca zapuščinskega postopka po pokojnikovem bratu, prvostopenjsko sodišče ne pojasni.
Tožencu v zvezi s škodnim dogodkom ni mogoče očitati naklepa niti hude malomarnosti. Ob ugotovljenih dejstvih, tj. da toženec ni bil poučen o varnem delu v smislu določb ZVZD-1, da mu je bilo prepuščeno, kako bo opravil odrejeno nalogo, da tožeča stranka ni dokazala, da so bile sporne plošče v takem položaju, da bi jih bilo tega dne mogoče povezati brez potrebnega premika, da se je pri tožeči stranki za premik plošč pred vezanjem uporabilo mostovno dvigalo in da je tožeča stranka tožencu dopuščala, da je tudi sam uporabil mostovno dvigalo, je prepričljiv dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da tožencu v zvezi z opravo delovne naloge, ko je za premik kamnitih plošč sam uporabil mostovno dvigalo in je posledično prišlo do sesutja in zloma plošč, ni mogoče očitati hudo malomarnega ravnanja. Ravnanje toženca v dani situaciji ni odstopalo od ravnanja povprečnega, normalno skrbnega človeka.
podaljšanje pripora - preizkus pripornih razlogov ob reševanju pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje - znižanje kazni - kazen zapora - kršitev načela kontradiktornosti postopka - predlog za podaljšanje pripora
V besedi strank je državni tožilec podal obrazložen predlog za podaljšanje pripora, zagovornik pa je nanj odgovoril, kar je zapisano tudi v 2. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. V nadaljevanju pa je prvo sodišče tudi obtoženca pozvalo k besedi strank, ki pa ni želel povedati ničesar. S tem, ko je bila obtožencu dana možnost, da se poleg zagovornika tudi on izjavi o predlogu za podaljšanje pripora, je bila v tem delu postopka kontradiktornost v celoti zagotovljena, zato o očitani kršitvi določb kazenskega postopka ne more biti govora.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi - odpoved delavca - odjava iz zavarovanj
Stranki sta sklenili dve pogodbi o zaposlitvi za določen čas, in sicer prvo za čas od 7. 3. 2018 do 29. 1. 2019, drugo pa za čas od 30. 1. 2019 do 14. 1. 2021. Slednja se torej nanaša na sporni čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Prvi odstavek 8. člena Zakona o ratifikaciji Sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Svetom ministrov Bosne in Hercegovine o zaposlovanju državljanov Bosne in Hercegovine v Republiki Sloveniji določa, da se pogodba o zaposlitvi sklene za obdobje najmanj enega leta, kar pa ne pomeni, da druga pogodba v spornem obdobju ne bi bila veljavno sklenjena. Nerelevantne so navedbe tožene stranke, da bi moralo sodišče ugotoviti datum sklenitve druge pogodbe o zaposlitvi za določen čas, saj to ni odločilno dejstvo spora, bistvo katerega je vprašanje, ali je imela sporna odpoved z dne 16. 1. 2019 relevantni učinek in ali je tožniku zakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožena stranka tožnika, ki je še februarja 2019 delal pri njej, brez ustrezne podlage nezakonito odjavila iz zavarovanja z 31. 1. 2019. Zato je njegovemu zahtevku pravilno ugodilo.
Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa (2007) člen 17, 17/3, 204, 204/4, 205, 208.. ZDR-1 člen 9, 9/3, 31, 49.. ZKolP člen 5.
kilometrina - kraj opravljanja dela - službena pot - prevoz na delo in z dela
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da poti, ki jih je na podlagi izdanih odredb v spornem obdobju opravila tožnica, niso poti na delo na sedež delodajalca oziroma kraj, dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi. Po določbi 31. člena ZDR-1 je kraj opravljanja dela obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi in je treba v primeru spremembe tega pogoja v skladu z 49. členom ZDR-1 skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Tako ni mogoče šteti, da je z vsako odreditvijo dela v drugem kraju od navedenega v pogodbi o zaposlitvi dejansko spremenjen pogodbeno dogovorjen kraj opravljanja dela, saj pogodba o zaposlitvi v konkretnem primeru dejansko določa kraj opravljanja dela (prim. odločba VSRS opr. št. VIII Ips 23/2016). Toženka tožnici zato z odredbami ni odredila dela v drugem kraju, ki se za potrebe uveljavljanja povračila stroškov za prevoz na delo in z dela šteje kot kraj opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi.
ZOdv člen 17, 17/5.. ZOdv-D člen 1.. ZPP člen 154.. ZBPP člen 9.. ZDR-1 člen 31, 54, 54/1, 54/1-3, 55, 55/1, 56.
transformacija pogodbe o zaposlitvi - pogodba o zaposlitvi za določen čas - nagrada odvetnika - brezplačna pravna pomoč - odločitev o pravdnih stroških - navedba razloga v pogodbi
Zmotno je stališče pritožnika, da bo zaradi določbe petega odstavka 17. člena ZOdv (nasprotna) stranka, ki ima izbranega odvetnika in ne odvetnika, določenega v okviru obveznega sistema zagotavljanja BPP, neopravičeno „obogatena“ oziroma da bo plačala manj stroškov pravdanja, ker ji nasproti stoji stranka, ki jo zastopa odvetnik, določen v skladu z ZBPP.
V primeru delnega uspeha strank tožnikovo stališče ne upošteva temeljnega izhodišča pri odločanju o stroških postopka, t.j. da se povrnejo samo stroški, ki so stranki dejansko nastali in le v primeru, če so bili potrebni za postopek. Če sodišče pri odločitvi o stroških postopka na eni strani upošteva stroške stranke, ki jih je ta imela zaradi plačila nagrade izbranemu odvetniku, na drugi strani pa stroške, odmerjene v skladu s petim odstavkom 17. člena ZOdv, ki jih plača Republika Slovenija (in ne stranka, kateri je bila odobrena BPP), namreč odloči o tistih stroških, ki so dejansko nastali. Zato stranka, ki je dolžna svojega izbranega odvetnika plačati ob upoštevanju višje odvetniške tarife, ni neupravičeno obogatena, če se ti stroški, ki jih je dejansko imela (oziroma se lahko šteje, da jih bo po vsej verjetnosti imela) „pobotajo“, glede na sorazmerni ali celotni uspeh v pravdi, s stroški nasprotne stranke, ki je imela za svoje zastopanje za polovico nižje stroške odvetniškega zastopanja, oziroma je te stroške krila Republika Slovenija. V skladu z 9. členom ZBPP namreč dodeljena brezplačna pravna pomoč ne pokriva plačila stroškov postopka in dejanskih izdatkov ter nagrade pooblaščenca nasprotne stranke. Stališče tožnika bi neutemeljeno diskriminiralo stranko, ki je imela zaradi dejstva, ker je ni zastopal odvetnik, določen po ZBPP, dejansko višje stroške postopka, to pa se pri odločanju o povračilu ne bi upoštevalo, saj bi se upoštevali stroški stranke, ki ji je dodeljena BPP, ki pa ji sploh niso nastali, niti niso nastali Republiki Sloveniji. Zato ni utemeljen zaključek pritožbe, da namen zakonodajalca ni bil ustvariti drugačnih (nižjih) stroškovnih posledic med strankama v pravdi.
Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče v sodbi VIII Ips 39/2016, je pogodba o zaposlitvi za določen čas dopustna le v primerih, ki so taksativno našteti v 54. členu ZDR-1. Zato je razumljiva zakonska zahteva, da je tak dopusten razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas naveden že v sami pogodbi. Opustitev navedbe razloga v pogodbi o zaposlitvi posledično pomeni, da je pogodba sklenjena v nasprotju z zakonom. Dopuščanje možnosti, da ob takšni zakonski določbi stranka tudi kasneje med sodnim postopkom navaja razloge za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas (kot se je to zgodilo v tem primeru) izniči namen, zaradi katerega je v zakon vnesena obveznost navedbe razloga, ta pa je predvsem v preprečevanju zlorab instituta sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas. Če mora delodajalec že v pogodbi o zaposlitvi za določen čas navesti razlog za takšno sklenitev, se s tem zmanjša možnost sklepanja pogodb o zaposlitvi brez obstoja zakonitega razloga, saj mora delodajalec v sporu dokazovati ta, v pogodbi navedeni razlog in ne kateregakoli drugega.
Čim je ugodeno predlogu za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse, plačilo slednje ni več predpostavka za vsebinsko odločanje o vlogi. Navedeno izhaja že iz tretjega odstavka 105.a člena ZPP, ki določa, da se vloga šteje za umaknjeno če sodna taksa ni plačana v roku in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo. A contrario vloge (v tem primeru pritožbe) ni mogoče šteti za umaknjeno, če obstajajo pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00034911
KZ-1 člen 196, 196/1.. ZOPOKD člen 36, 36/3.. ZKP člen 387.
sprememba sodbe - kršitev temeljnih pravic delavcev - izplačilo plač - denarna odpravnina - dogovor o plači - pogodba o zaposlitvi - finančno stanje - zagovornik več obdolžencev - zagovornik pravne osebe - privilegij pridruženja (beneficium cohaesionis)
Obdolženec je imel že v pogodbah o zaposlitvi podlago za znižanje ali zvišanje plač delavcem za do 20 %, kar pomeni, da je bilo takšno postopanje z oškodovancema vnaprej dogovorjeno v pisni obliki in da sta delavca v na tak način določeno plačo privolila.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 14, 22. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 454, 454/2.
postopek v sporu majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v postopku v sporu majhne vrednosti - nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja - izdaja sodbe brez razpisa naroka - razpis naroka - predlog za razpis naroka - pravica do izjavljanja - kršitev pravice do izjave - procesna kršitev - sodba presenečenja
Sodišče prve stopnje lahko izda sodbo brez glavne obravnave, čeprav so med pravdnima strankama sporna dejanska vprašanja, kadar ugotovi, da jih je mogoče razjasniti že na podlagi predloženih pisnih dokazov. Za tako ravnanje mora biti izpolnjen še nadaljnji pogoj iz drugega odstavka 454. člena ZPP: da nobena od pravdnih strank ni zahtevala izvedbe naroka ne v tožbi oziroma v odgovoru na tožbo ne v pripravljalnih vlogah iz 452. člena ZPP. Tudi po presoji pritožbenega sodišča so listinski dokazi zadoščali za sprejeto odločitev, nobena od strank pa ni predlagala izvedbe naroka za glavno obravnavo. Pravica do izjavljanja je bila toženi stranki v predmetnem sporu zagotovljena na popolnoma enak način kot tožeči stranki - tako v okviru pozivanja na predložitev vlog, kot tudi z vročanjem, lastnega zaslišanja pa tožena stranka niti ni predlagala, zato tudi izvedba naroka ne bi mogla pripeljati do drugačne odločitve. Zato ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako pa tudi ne kršitve pravic po 14. in 22. členu Ustave RS in 6. členu EKČP.