Nepristranskost sodišča je treba ocenjevati ne le po njenih učinkih (na primer po odsotnosti kršitev procesnih pravic ene izmed strank, po vplivu (ne)pristranskosti na odločitev o glavni stvari), temveč tudi po njenem zunanjem izrazu, namreč, kako lahko vprašanje razmerja pristranskosti oziroma nepristranskosti razumejo stranke v konkretnem postopku.
Za razliko od prej veljavnega Sodnega reda, trenutno veljavni Sodni red izrecno določa, kje sedi obdolženec. Tako ni nobenega dvoma, da je njegovo mesto na sodnikovi desni strani. Zgolj izjemoma, kadar sodnik določi drugače, lahko obdolženec sedi drugje.
Vprašanje, ali je obdolženec sposoben sodelovati na glavni obravnavi, je torej predmet presoje sodišča, ne pa obdolženčeve osebne odločitve.
Procesno postopanje sodnika in vrsta odločitve, ki jo sodnik sprejme v okviru svojih pristojnosti, ne glede na to, ali so pravilne ali ne, same po sebi, brez navedbe dodatnih okoliščin, ki bi kazale na pristranskost sodnika, ne morejo biti podlaga za njegovo izločitev.
Zlorabo postopkovnih pravic v zvezi s podajanjem predlogov za prenos krajevne pristojnosti je mogoče obravnavati enako kot zlorabo pravic v zvezi z zahtevami za izločitev sodnika. Prek analogne uporabe določbe petega odstavka 42. člena ZKP je zato mogoče zavreči tudi predlog za prenos krajevne pristojnosti, ki predstavlja zlorabo postopkovnih pravic. Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno predložiti predloga za prenos krajevne pristojnosti sodišču, ki bi o predlogu sicer odločalo, ko je ugotovilo, da gre za ponavljanje razlogov, ki so že bili podani in da je predlog podan z namenom zavlačevanja postopka.
Predlog za pregon je procesna izjava oškodovanca, s katero izrazi svojo procesno voljo, da se zoper obdolženca sproži kazenski postopek. Ta izjava je lahko ustna ali pisna, zakon obličnosti ne predpisuje, pomembno je, da je volja izražena jasno in nedvoumno. Zakon tudi za umik predloga za pregon posebne obličnosti ne predpisuje, vendar pa mora biti procesna izjava o umiku predloga za pregon izrecna, nedvoumna in brezpogojna ter zanjo ni potrebno obdolženčevo soglasje. Oškodovanec mora biti v takšnem psihičnem stanju, da je sposoben razumeti pomen izjave o umiku predloga za pregon in izjava volje ne sme biti posledica vpliva sile, grožnje ali drugega nedovoljenega sredstva, sicer gre za pravno neveljaven umik.
Oškodovanec izgubi pravico, da po podanem pravnem pouku ponovno vloži predlog za pregon za dejanje (iste historične dogodke), za katere je že podal umik.
Zbrani do umika predloga za pregon sami po sebi niso nezakoniti in za njihovo izločitev v določbi 83. člena ZKP ni zakonske podlage, vendarle so sankcionirani s prepovedjo uporabe - na njih sodišče ne sme opirati svoje odločbe. Če sodišče to prepoved krši, zagreši bistveno kršitev določb kazenskega postopka (8. točka prvega odstavka 371. člena ZKP).
Poziv policije k ravnanju (dati ali ne dati dovoljenje za pregled) ne pomeni nedovoljenega vpliva na voljo obdolženca, ki bi pomenila negativen poseg v obdolženčevo pravico do zasebnosti V nasprotnem primeru ne bi bilo mogoče šteti nobene izjave ali dejanja za prostovoljnega.