Pavšalen in zato neutemeljen je pritožbeni očitek, da je prisojena denarna odškodnina v nasprotju s sodno prakso v podobnih primerih, ker toženka v pritožbi te trditve ni utemeljila z navedbo nobene konkretne zahteve iz sodne prakse.
Sodišče prve stopnje je del tožbe glede davkov in prispevkov resda napačno zavrglo, namesto da bi zahtevek v tem delu zavrnilo, sploh, ker se je ob tem v pretežnem delu sklicevalo na razloge iz zadeve VIII Ips 226/2017, ki pa jih Vrhovno sodišče RS ni zavzelo v zvezi z vprašanjem pristojnosti in zavrženjem tožbe, kot utegne izhajati iz prvostopenjske odločbe, ampak v zvezi z zavrnitvijo zahtevka. Takšna odločitev je temeljila na vprašanju, kdaj nastane obveznost delodajalca, da za delavca obračuna in odvede davke in prispevke. Za zavrnitev zahtevka iz tega naslova je bilo ključno stališče, da navedena obveznost delodajalca nastane šele po pravnomočnosti sodne odločbe.
Če dajatev do konca glavne obravnave še ni zapadla v plačilo (311. člen ZPP), ima to za posledico zavrnitev zahtevka, kar pa ima po vsebini podobne učinke kot zavrženje (sploh preuranjene) tožbe.
kazniva dejanja zoper gospodarstvo - zloraba položaja ali pravic - zakonski znaki kaznivega dejanja - uporaba milejšega zakona - storilec - zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - vodenje ali nadzorstvo gospodarske dejavnosti - delictum proprium - oprostilna sodba - izrek oprostilne sodbe - opis dejanja v izreku - razlogi za oprostilno sodbo
Osrednja teza pritožb je, da bi moralo prvostopenjsko sodišče za obtožence uporabiti KZ-1A kot milejši zakon. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je novela KZ-1A v 240. členu kot dodaten zakonski znak kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti določila delovanje "pri vodenju ali nadzorstvu gospodarske dejavnosti", s čimer je kaznivemu dejanju podelila status kaznivega dejanja pravega delictum proprium. Kazenski zakonik, pa tudi vse kasnejše novele KZ-1, so namreč krog storilcev tega kaznivega dejanja zarisali zgolj z uporabo dikcije "Kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti ...". V preostalem delu se sicer opis tega kaznivega dejanja v zakonu ni bistveno spreminjal, enake so ostale tudi zagrožene kazni.
Zahteva po t. i. vodstvenem ali nadzorstvenem položaju storilca kot dodatni znak kaznivega dejanja oži krog storilcev, pri čemer mora tožilstvo seveda dokazati tudi ta dodatni zakonski znak. Zato je načeloma norma 240. člena KZ-1A dejansko milejša za storilce, za katere vodstveni oz. nadzorstveni položaj ni izkazan.
Sodna praksa vodenje oziroma nadzor gospodarske dejavnosti po določbi 240. člena KZ-1A opredeljuje kot vodenje in sodelovanje pri upravljanju in poslovodstvu gospodarske dejavnosti in se nanaša na razmerje zaupanja glede razpolaganja, upravljanja ali vodenja. Povedano drugače, vodenje ali nadzor gospodarske dejavnosti zajema vse aktivnosti, ki pomenijo sprejemanje poslovnih odločitev, sklepanje poslov ter upravljanje in razpolaganje s premoženjem družbe. Določba 240. člena KZ-1A je blanketna določba, zato je potrebno upoštevati tudi relevantne predpise s področja gospodarskega prava. Tako ZGD-1 razlikuje med dejavnostjo gospodarskih družb, kot jo opredeljuje 6. člen ZGD-1, in vodenjem poslov (poslovodstvom), za katerega je v 10. členu ZGD-1 določeno, da so to organi ali osebe, ki so pooblaščeni, da vodijo posle.
Ne drži stališče pritožnikov, da je potrebno 240. člen KZ-1A razlagati tako, da je vodenje oziroma nadzorstvo pridržano le lastnikom kapitala, upravam družb ter nadzornim svetom oziroma pripadnikom t. i. top managementa. Področja zlorabe se ne nanašajo (le) na položaj storilca, temveč zlasti na dano zaupanje, ki ne izhaja iz položaja, ampak iz posebnega pooblastila za vodenje ali nadzorstvo. Storilci, ki zlorabijo s pooblastilom posebej dano zaupanje za vodenje ali nadzor, so tako izenačeni s storilci, ki zlorabijo splošni vodstveni ali nadzorstveni položaj, pridobljen na podlagi zakona ali aktov družbe.
Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa (2007) člen 204, 204/4, 205, 208.. ZDR-1 člen 31, 49.
kilometrina - prevoz na delo in z dela - kraj opravljanja dela - službena pot
Sodišče prve stopnje je pravilno s sklicevanjem na sodno prakso v podobnih primerih štelo tožničine poti za službene poti, za katere tožnici pripada kilometrina po 208. členu KPDŽP. Pravilno se je sklicevalo na stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi X Ips 387/2011, iz katere izhaja, da je službena pot tista pot, ki ne predstavlja rednega dela na sedežu delodajalca oziroma v kraju, dogovorjenem v pogodbi o zaposlitvi.
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - odmera odškodnine za nepremoženjska škodo - načela za odmero nepremoženjske škode - lahka telesna poškodba - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - stroškovna odločitev - obrazložitev stroškovne odločitve - odmera pravdnih stroškov
Sodišče prve stopnje je tožnici za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo odškodnino v višini 1.600 EUR. Pritožbeno sodišče je prisojeno odškodnino v obravnavani zadevi primerjalo s sodno prakso v podobnih primerih in ugotovilo, da primerjava potrjuje primerno umeščenost tožnici prisojene odškodnine v okvir prisojenih odškodnin za takšno vrsto škode, zato ni pogojev za njeno zvišanje. Sicer pa pritožba ne navede konkretnega primera iz sodne prakse, ki bi bil primerljiv s tožničinim primerom in kjer bi bila prisojena odškodnina višja od konkretnega primera.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00036406
ZDR-1 člen 6, 7, 7/4.. ZDR člen 6a.. ZDPra člen 4.
odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobing - neenaka obravnava - diskriminacija
Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je bila delitev zadev med tožnico in druge državne pravobranilce izvedena na podlagi pravil, ki so temeljila na Državnopravobranilskem redu, in ki so bila enaka za vse državne pravobranilce. Delitev se je izvedla po vrstnem redu prispelih zadev, glede na vrsto zadeve in ob upoštevanju šifranta državnih pravobranilcev. Do odstopanj je prihajalo, če so državni pravobranilci predhodno že obravnavali zadevo, če so imeli posamezni državni pravobranilci ustavljen pripad ali če je bila z odredbo generalnega državnega pravobranilca določena zadeva dodeljena določenemu državnemu pravobranilcu ali več njim. Bistveno je, da tožena stranka tožnici spisov ni dodeljevala mimo vzpostavljenih pravil in drugače, kot je veljalo za druge državne pravobranilce, z namenom doseči večjo obremenjenost tožnice.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožnica v delo prejemala težje spise. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi prič ugotovilo, da na vpisniku pri dodeljevanju zadev tožnici niso imeli nobenih navodil. Sodišče v izvedenih dokazih ni imelo podlage za ugotovitev, da se je želelo tožnico dodatno obremeniti s težjimi spisi, tudi ne z odredbami generalnega državnega pravobranilca o predodeljevanju zadev.
Ne drži pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožnice glede pravil za dodeljevanje zveznih spisov. Med seboj povezane spise je generalni državni pravobranilec lahko dodelil enemu ali več državnim pravobranilcem. Gre za odraz organizacije dela, ki ne more predstavljati trpinčenja tožnice. To, da je včasih prihajalo do odstopa od tega pravila, ni bilo posledica šikaniranja tožnice, ampak pomanjkljivega beleženja ključnih besed pri posameznih zadevah v vpisniku, o čemer je izpovedala vpisničarka.
Vpogled delodajalca v spis za potrebe zaključevanja spisov, da se preverijo roki oziroma preveri, ali je treba opraviti kakšno drugo procesno dejanje, ne predstavlja nezakonitega nadzora nad delom tožnice, ampak zgolj zagotavljanje tekočega dela.
Tudi ne držijo pritožbene navedbe, da na trpinčenje kažejo odredbe o pregledu tožničinih spisov in njihovem zaključku. Sodišče je ugotovilo, da je pred tem tožnica vodjo oddelka obvestila, da je preobremenjena, da ima preveč svojih spisov, poleg tega mora še nadomeščati dlje časa odsotnega sodelavca. Vodja je zato sodelavcu poslala elektronsko sporočilo, s katerim ga je obvestila o zatrjevani preobremenjenosti tožnice in o tem, da ima več nezaključenih zadev, čeprav jo je že spomladi 2011 prosila, da spise zaključi. Izdajo odredbe je vodja predlagala zaradi pridobitve transparentnih podatkov o obremenjenosti tožnice. V teh okoliščinah je sodišče pravilno menilo, da so se pregledali spisi zato, da bi se zagotovilo pravočasno delo tožene stranke. Izjava državne pravobranilke ob tem, ko je pregledovala spise, kaj vse ni narejeno, tudi če bi se nanašala zgolj na tožničino delo, ni bila nedopustna. Šlo je le za izražanje objektivnega dejstva o obsegu (ne)opravljenega dela. Sicer pa je, zaslišana kot priča, zanikala, da bi se na tožnico drla. Nenazadnje je do pregleda spisov prišlo ravno v posledici tožničine prošnje po razbremenitvi. V tej zvezi ni pomembno, ali je bila tožnica zaradi opisanega razburjena.
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da imenovanje tožnice ''politična'' ne predstavlja trpinčenja na delovnem mestu. Na podlagi izpovedi prič je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je izraz ''političen/politična'' nanašal na način imenovanja na funkcijo državnega pravobranilca, kadar so bili imenovani na predlog ministra mimo seznama najustreznejših kandidatov, sestavljenega s strani generalnega državnega pravobranilca. Tako so imenovali ne le tožnico, ampak tudi nekatere druge državne pravobranilce.
predlog za izdajo začasne odredbe - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine - pogoji za izdajo začasne odredbe - verjetnost obstoja terjatve - izvenzakonska skupnost (zunajzakonska skupnost) - skupno premoženje - darilna pogodba
Tožnica ni uspela s potrebno verjetnostjo izkazati že prvega od obeh za izdajo predlagane začasne odredbe (272. člen ZIZ) potrebnih pogojev – to je verjetnega obstoja zatrjevane terjatve (ugotovitvenega zahtevka iz naslova obstoja in deležev na skupnem premoženju). Tožnica (ključnega) zatrjevanega dejstva, da sta bili nepremičnini pridobljeni v času trajanja zunajzakonske skupnosti pravdnih strank, ni z ničemer izkazala.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO
VSL00034488
ZZZDR člen 12. ZD člen 4a, 10, 10/2. ZPP člen 8, 163, 163/4, 339, 339/2, 339/2-14. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 18, 18-1.
dedna pravica - ugotovitev dedne pravice - obstoj zunajzakonske skupnosti - tožba za ugotovitev obstoja zunajzakonske skupnosti - ugotovitvena tožba - nedopustna vsebina ugotovitvene tožbe - predhodno vprašanje - dediči kot enotni in nujni sosporniki - pravni standard - obstoj življenjske skupnosti - notornost razmerja - dokazna ocena - metodološki napotek - pomanjkljiva dokazna ocena - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - odločitev o pravdnih stroških - poseben sklep o stroških - premoženjski spor
Glede ugotovitve obstoja zunajzakonske skupnosti ni dopustno postaviti samostojnega zahtevka, ker gre za ugotavljanje dejanskega razmerja, kar ni dopustna vsebina ugotovitvene tožbe. Poleg tega se lahko obstoj zunajzakonske skupnosti v skladu z drugim odstavkom 12. člena ZZZDR ugotavlja zgolj kot predhodno vprašanje, kar pomeni, da o tem ni mogoče postaviti samostojnega zahtevka, niti vmesnega ugotovitvenega zahtevka. Ker je zahtevek za ugotovitev obstoja zunajzakonske skupnosti kot tak nedopusten, bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v tem delu zavreči in ne zavrniti ter meritorno odločiti le o tožničini dedni pravici.
Dokazna ocena sodišča prve stopnje je površna in selektivna, kar onemogoča celovit pritožbeni preizkus sodbe. Sodišče ni dolžno izvesti nebistvenih dokazov, torej tistih, ki bi potrdili strankino trditev, če bi uspeli, a kljub temu ne bi privedli do zanjo ugodne odločitve. Kadar pa je sodišče v dokaznem postopku izvedlo tudi takšne, torej nebistvene dokaze, mora v sodbi utemeljiti, zakaj zatrjevana dejstva, ki so jih ti dokazi potrdili, niso vplivala na izid pravde. Ker sodišče prve stopnje tej zahtevi ni zadostilo, ni mogoče preveriti, ali preostali izvedeni dokazi res niso bistveni. Vse opisane pomanjkljivosti ne predstavljajo le kršitve 8. člena ZPP, ki lahko vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe, ampak je neupoštevanje metodološkega napotka, ki ga daje 8. člena ZPP, pripeljalo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Preplačilo oziroma višina preplačila v tem pritožbenem postopku nista relevantna, saj se ne nanašata na pravno odločilne razloge, na katerih temelji izpodbijani sklep o ustavitvi izvršilnega postopka.
ZDR-1 člen 116, 116/1, 196.. ZZRZI člen 31, 31/1, 40, 72.. ZPP člen 254.. ZPIZ-1 člen 82, 101.. ZPIZ-2 člen 73, 81, 82.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog invalidnosti - izvedensko mnenje - III. kategorija invalidnosti
ZPIZ-1 ne predvideva dolžnosti delodajalca, da obstoječa delovna mesta prilagodi preostali delovni zmožnosti delavca ali, da ustanovi novo delovno mesto, ki bo ustrezalo preostali delovni zmožnosti invalida.
DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODVETNIŠTVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00033133
OZ člen 275, 981, 981/3, 984, 984/2, 984/3, 988. ZD člen 142, 142/1. Odvetniška tarifa (2015) člen 12, 12/3.
pogodba o življenjskem zavarovanju - upravičenec do zavarovalnine - pogodba v korist tretjega - zavarovalna pogodba v korist tretjega - izplačilo zavarovalne vsote - nastop zavarovalnega primera - smrt sklenitelja zavarovanja - odpoved dedovanju - dedovanje - odgovornost za zapustnikove dolgove - dedič - poplačilo kredita - pripoznava obveznosti - zakonita subrogacija - sprememba vrednosti točke
Upravičenci pridobijo pravico do zavarovalnine neposredno na podlagi sklenjene pogodbe ob nastopu zavarovalnega primera (smrti zavarovalca) in ne kot dediči iz zapuščine; zavarovanje v korist tretjega pomeni pogodbo, katere dospelost je odložena do trenutka smrti pogodbene stranke, zaradi česar ne govorimo o dedovanju/dediščini.
Dolžnik lahko pripozna zgolj obstoječo (in torej ne neobstoječe, kot to glede tožnice velja v konkretnem primeru) obveznost, pripoznava (po določbah OZ) pa ima učinke zgolj glede morebitnega (pretrganja) zastaranja.
Z dedovanjem kot univerzalno sukcesijo preidejo na dediča vsa premoženjska razmerja zapustnika, vse podedljive pravice in obveznosti, ki jih je imel zapustnik ob smrti. Nanj torej po samem zakonu (brez posebnega pravnega akta, s katerim bi jih dedič prevzel) preidejo tudi vse zapustnikove obveznosti/dolgovi (izjema so le tiste, ki s smrtjo zapustnika ugasnejo).
prisilna poravnava - upniški predlog za začetek postopka prisilne poravnave - pravica do pritožbe zoper sklep o začetku postopka prisilne poravnave - aktivna legitimacija delničarja - pravica delničarja do pritožbe - korporacijske pravice delničarjev - odprava insolventnosti - domneva insolventnosti - ugovor proti vodenju postopka prisilne poravnave - pravica do učinkovitega sodnega varstva - zloraba pravic - zloraba postopka prisilne poravnave
Dolžnik in njegovi lastniki imajo ne le pravico, ampak tudi dolžnost, da v primeru insolventnosti sprejmejo potrebne ukrepe za odpravo insolventnosti. Če tega ne storijo, pa je treba upnikom, ki imajo pri poplačilu terjatev prednost pred lastniki podjetja zagotoviti možnost, da predlagajo prisilno poravnavo, če jim je s tem zagotovljeno največje mogoče poplačilo njihovih terjatev. Insolventni dolžnik mora v primeru insolventnosti podjetja ukrepati hitro in učinkovito. Ureditev, ki upnikom, ki imajo pravico do poplačila svojih terjatev pred lastniki družbe omogoča, da prevzamejo iniciativo pri sprejemu ukrepov za odpravo insolventnosti, ni neustavna. Nobenega razloga ni, da bi se v takem primeru dajalo prednost lastnikom podjetja tako, da bi imeli še po uvedbi postopka upniške prisilne poravnave možnost izpeljati skupščino z namenom dokapitalizacije družbe.
Glede na navedeno ne držijo pritožbene trditve, da je v zvezi s takšno situacijo podana protiustavna pravna praznina zaradi nesorazmernega posega v premoženjske in korporacijske pravice delničarjev, ki so že izrazili interes za sanacijo dolžnika in zahtevali sklic skupščine.
Postopek prisilne poravnave se v primeru upniškega predloga za prisilno poravnavo začne na podlagi domneve, da je dolžnik insolventen. Začetek insolvenčnega postopka na podlagi domneve o insolventnosti dolžnika je v ZFPPIPP pravilo, ne pa izjema. Tudi v primeru upniškega predloga za začetek stečajnega postopka lahko domnevo insolventnosti izpodbija v predhodnem postopku le dolžnik, če vloži ugovor po drugem odstavku 235. člena ZFPPIPP, ne morejo je pa izpodbijati dolžnikovi delničarji. Lastniki podjetja lahko domnevo insolventnosti dolžnika izpodbijajo šele s pritožbo zoper sklep o začetku stečajnega postopka, pri tem pa morajo dokazati, da dolžnik ni insolventen (četrti odstavek 234. člena ZFPPIPP). V primeru prisilne poravnave, ki se začne na predlog dolžnika, pa je domnevo insolventnosti dopustno izpodbijati z ugovorom proti vodenju postopka prisilne poravnave (1. točka 172. člena ZFPPIPP). ZFPPIPP za vse postopke prisilne poravnave določa, da mora vložnik ugovora proti vodenju postopka prisilne poravnave dokazati solventnost dolžnika. Pri tem ni pomembno, ali je vložnik ugovora dolžnik, upnik ali osebno odgovorni družbenik dolžnika.
OZ člen 131, 131/1, 171, 171/1. ZZVZZ člen 87, 87/1. ZVZD-1 člen 5, 5/1, 8, 12, 12/2, 17, 17/1, 19. ZPP člen 212, 214, 214/2.
regres Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije - nesreča pri delu - varnost in zdravje pri delu - odgovornost delodajalca - predvidljiva posledica - nastanek in višina škode - trditveno in dokazno breme - soprispevek delavca - deljena odgovornost - skrbnost delavca - običajna skrbnost povprečnega človeka - ravnanje delavca
Delodajalec mora delavca poučiti o varnem načinu dela, četudi se za izvedbo dela uporablja povsem običajno, v prosti prodaji dosegljivo orodje, a zaradi drugih okoliščin postane uporaba tega orodja nevarna za zdravje.
Tožena stranka bi v tem primeru zaradi predvidljivosti konkretne nevarnosti morala že pred nesrečo predvideti nevarnost odskoka napetih kovinskih trakov pri prerezu in sprejeti ustrezne ukrepe za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev pri tem opravilu. Ker tega ni storila, je ravnala malomarno (krivdno).
Pavšalno nasprotovanje v smislu nevednosti ali izražanje pavšalnega dvoma v verodostojnost trditev tožene stranke in predloženih listin nikakor ne more zadoščati, da bi sodišče dvomilo v pravilnost trditev in predloženih listin. Posplošenih, nekonkretiziranih zanikanj nasprotnikovih trditev se ne upošteva. Zato se trditve tožeče stranke o tem, da so bile storitve opravljene in plačane skladno z določilom drugega odstavka 214. člena ZPP štejejo za priznane. Priznanih dejstev ni treba dokazovati.
Dokazno vrednost predloženih listin bi sodišče lahko presojalo le ob predpostavki, da bi tožena stranka trditvam tožeče stranke nasprotovala s konkretiziranimi ugovori, ki bi prevalili na tožečo stranko tudi breme dokazovanja takšnih trditev.
Z nepazljivim ravnanjem je delavec bistveno prispeval k nastanku večje škode, kot bi jo sicer bilo mogoče pričakovati zaradi odskoka kovinskih trakov pri prerezu pri povprečno skrbni poslovno sposobni osebi. Po presoji pritožbenega sodišča ni bilo mogoče pričakovati, da bo delavec glede na predvidljivo, splošno znano nevarnost, ob prerezu napetega kovinskega traka, dal glavo v neposredno bližino slednjega.
fikcija vročitve - prepozen ugovor dolžnika - zavrženje ugovora
Za nastop fikcije je odločilno, kdaj je bilo naslovniku puščeno obvestilo o prispelem pisanju in iztek 15-dnevnega roka, kar pomeni na zadnji dan 15-dnevnega roka. Fikcija vročitve ne nastopi z dnem, ko je naslovniku puščeno pisanje po izteku roka.
začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - verjetnost obstoja terjatve - zloraba pravic - poslovni delež
Materialno pravo ureja pravno varstvo družbenika, ki meni, da drugi družbenik zlorablja pravice iz poslovnega deleža, vendar ne z ugotovitveno in prepovedno tožbo, katero želi tožeča stranka zavarovati z začasno odredbo. Na voljo ima posebno oblikovalno tožbo korporacijskega prava. Če bi tožeča stranka uspela s postavljenim tožbenim zahtevkom, bi bil drugi toženec "shizofreni družbenik" v d.o.o.. Imel bi formalni status družbenika, vendar brez korporacijskih pravic. Takšnega trajnega položaja naše pravo ne omogoča. Nekdo je družbenik ali pa ni. Kot pojasnjeno, se tožbenim trditvam prilega določena pravna posledica, vendar je ni možno doseči s postavljenim tožbenim zahtevkom.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni izkazala verjetnega obstoja terjatve.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00035271
ZPP člen 8, 154, 302, 359. OZ člen 358, 779, 779/1.
podržavljeno premoženje - premoženje vrnjeno v postopku denacionalizacije - dogovor o delitvi premoženja - skrbnik vrnjenega premoženja - nagrada skrbnika - ustni dogovor o plačilu - procesni pobot - zastaranje terjatve - začetek teka zastaralnih rokov - zadržanje zastaranja - zapadlost terjatve - verodostojnost priče - ponovno izvajanje dokazov - odklonitev pričanja - branje zapisnika o prejšnji izpovedbi - plačilo mandatarju - načelo vzajemnosti - načelo končnega uspeha
V okviru procesnega pobota je moč v pobot postaviti le nezastarane terjatve. Ne gre za materialnopravni pobot, ko terjatev preneha, ko so nastopili pogoji potrebni za pobot, ampak procesni pobot, ki ga (iz)oblikuje odločitev sodišča, kar pomeni, da je moč v pobot postaviti le terjatev, ki v trenutku podaje pobotnega ugovora ni zastarana.
prodajna pogodba - bistvena sestavina pogodbe - navidezen pravni posel - izpolnitev pogodbe - rok za izpolnitev
Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da ni bilo volje med pravdnima strankama za sklenitev posla in da se toženka, kljub prejemu nakazila, ni zavezala dobaviti tožnici pumpe. Toženka namreč spregleda, da gre za tretji, po vsebini povsem identičen posel med vsemi vpletenimi, pri čemer sta bili tudi prvi dve vozili izročeni tožnici pri toženki in s strani toženke. Torej ni šlo le za nekakšen denarni tok preko toženke, kot skuša neutemeljeno prikazati toženka. Povedano drugače, šlo je za posel, ki ni le navidezno potekal preko toženke kot skuša le-ta prikazati.
Sklepanje sodišča prve stopnje o razvezi pogodbe po samem zakonu zaradi dejstva, da je bil rok za dobavo (fiksen) bistvena sestavina pogodbe, temelji ne samo na izpovedbi, temveč še na okoliščini, da toženka predmetnega ni argumentirano prerekala.
Država je za starše in otroke vzpostavila sistem brezplačne storitve tudi na področju družinske sistemske psihoterapije, zato bi sodišče prve stopnje moralo napotiti starše in otroka na kliniko oziroma zdravstveno institucijo, ki to storitev opravlja brezplačno, ker je tak ukrep potreben, ker starša ne izvajata starševske skrbi v korist otroka in je zato potrebna intervencija države. Iz teh razlogov ni odločilno, da imata udeleženca nadpovprečne dohodke, zato pritožba utemeljeno opozarja, da bi sodišče prve stopnje moralo določiti zdravstveno institucijo, ki storitev nudi na stroške obveznega zdravstvenega zavarovanja.
plačilo sodne takse - zavezanec za plačilo sodne takse - vrednost izpodbijanega dela - enotno sosporništvo - navadno sosporništvo
Na podlagi prvega odstavka 3. člena ZST-1 mora plačati takso tisti, ki predlaga uvedbo postopka ali opravo posameznega dejanja, razen če ZST-1 ne določa drugače. Izjema, da bi oba tožnika plačala le eno takso, bi veljala le v primeru, če bi imela tožnika položaj enotnih sospornikov. ZST-1 izrecne določbe o taksni obveznosti navadnih sospornikov ne vsebuje, zato je pravilna taksna odmera sodišča, ki pri vsakem tožniku upošteva vrednost njegovega izpodbijanega dela.
sprejem v članstvo lovske družine - pogoji za sprejem v članstvo - odklonitev sprejema v članstvo - zavrnitev prošnje - odklonitveni razlog - obveznost plačila stroškov - neporavnane obveznosti - pravne posledice kršitve - pravne posledice obsodbe
Če za kazniva dejanja, kot najhujša kazniva ravnanja, obstaja rok, ko prenehajo pravne posledice obsodbe, ter če je v Pravilih tožene stranke za prekrške in disciplinsko izključitev določeno, da pravne posledice prenehajo po 5 letih od pravnomočnosti ustrezne odločbe, potem je še toliko bolj logično, da se po določenem času ne morejo več upoštevati kot razlog zaradi katerega lovska družina šteje, da lahko prosilec zlorabi lovsko orožje, določena ravnanja prosilca iz preteklosti.