omejitev ali izključitev odgovornosti - pogodbena izključitev odgovornosti - višja sila - nepredvidljive okoliščine in višja sila - odškodninska odgovornost za škodo, nastalo zaradi poplav - vzrok poplav - izreden vremenski pojav - pripombe na izvedensko mnenje - zahteva za dopolnitev izvedenskega mnenja - zavrnitev dokaznega predloga - zavrnitev pravno nepomembnega dokaznega predloga
Tožena stranka ni bila odgovorna za nastalo škodo (očitati ji ni bilo mogoče niti lahke malomarnosti; prim. drugi odstavek 242. člena OZ), zaradi česar tožbenemu zahtevku za razveljavitev spornega pogodbenega določila ni mogoče ugoditi.
Tožeča stranka bi morala zatrjevati in dokazati, da je vzrok za to, da je privolila v takšno pogodbeno določilo, monopolni položaj druge pogodbene stranke ali siceršnji neenakopraven položaj med strankama.
V primeru, ko je sodišče prve stopnje zasebni tožilki vročalo predmetno odločbo v nasprotju z določili tretjega odstavka 121. člena ZKP, zasebna tožilka ni dolžna povrniti sodišču stroškov vročanja po pooblaščenem vročevalcu, saj so bili nepotrebni.
Sodišče prve stopnje je pojasnilo svojo odločitev s sistematičnimi in logično sklenjenimi argumenti, v nobenem delu tudi ni prišlo v nasprotje s samim seboj. Zgolj zato, ker v obrazložitvi izpodbijane sodbe niso zapisani tudi (sami po sebi) vsebinsko prazni argumenti, kot so "da je priča prepričljivo izpovedala" ali "da je sodišče poklonilo vero", še ne pomeni, da dokazna ocena ni bila skrbna ali da je pomanjkljiva. Sodišče prve stopnje je tako utemeljilo nekonsistentnosti v navedbah tožeče stranke, ki so vodile v to, da je verjelo navedbam tožene stranke in izpovedbam njenih zaposlenih. Posledično višje sodišče ne dvomi, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP.
ZDR-1 člen 164.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7, 7/2.
neizrabljen letni dopust
V tožnikovem primeru ne gre za to, da bi se nastanek njegove terjatve iz naslova denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2016 odložil do prenehanja delovnega razmerja, ampak mu je pravica do izrabe letnega dopusta in s tem do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust ugasnila, ker je še vedno v delovnem razmerju pri toženki. Da je odgovor na vprašanje, ali je delavec ob prenehanju delovnega razmerja upravičen tudi do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust, glede katerega je referenčno obdobje in obdobje za prenos že poteklo, negativen, jasno izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips 83/2019.
upniki kot upravičeni predlagatelji za začetek postopka prisilne poravnave - začetek postopka prisilne poravnave - redni posli v zvezi z opravljanjem dejavnosti - omejitev dolžnikovih poslov - nadzor nad poslovanjem - soglasje sodišča k poslom dolžnika - soglasje stečajnega sodišča
Soglasje sodišča za najem posojila je odvisno od namena koriščenja posojila. Da je ta skladen z dopustnim namenom iz prvega odstavka 151. člena ZFPPIPP, ne izhaja samo iz dolžnikovega predloga, temveč tudi iz upraviteljevega mnenja. Nadzor nad črpanjem posojila oziroma porabo le-tega za dovoljen namen bo izvajal upravitelj.
Delodajalec je dolžan delavcu izplačati plačo za dejansko opravljeno delo pri delodajalcu, tožena stranka pa v postopku ni dokazala, da bi tožniku izplačala plače ter tudi v pravdi ni ugovarjala navedbam, da ni izplačala plače in tudi ni prerekala zatrjevane višine plače.
Obtožencu se očita storitev kaznivega dejanja pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri izvajanju pogodbe. Izvajanje posla pomeni obojestransko izpolnjevanje medsebojnih obveznosti, torej tudi plačilo v dogovorjenih rokih ob zapadlosti. Preslepitev v primeru zakonskega znaka po prvem odstavku člena 228 KZ-1 pa je mogoča le v obdobju, ko bi konkretna zaveza storilca tega dejanja morala biti izpolnjena, med temi zavezami pa je tudi plačilo računa ob zapadlosti.
Iz sodbenega izreka izhaja očitek o storitvi kaznivega dejanja med izvajanjem pogodbe, kar je ob povzemanju abstraktnih znakov tega kaznivega dejanja konkretizirano z navedbo časa, ko je obtoženec naročil pri oškodovani družbi izdelavo PZI, to je v drugi polovici leta 2009, račun za izdelavo PZI, ki je bil izstavljen 15. 2. 2012 pa je zapadel 16. 3. 2012. Tak časovni okvir pa po vsebini pomeni čas izvajanja pogodbenih obveznosti, zato je nepravilno zatrjevanje pritožbe o zastaranju kaznivega dejanja (najkasneje 9. 2. 2020). Zaradi izpolnjevanja pogodbenih zavez v dogovorjenih rokih, torej plačila računa, ki je bil izdan 15. 2. 2012 in je zapadel 16. 3. 2012 zato še ni moglo priti do zastaranja, kajti preslepitev je namreč mogoča le v obdobju, ko bi konkretna obveznost storilca morala biti izpolnjena, to pa je pred zapadlostjo izdanega računa, v konkretnem primeru pred 16. 3. 2012.
Med zavezano in oškodovano družbo bila v zvezi z izdelavo PZI sklenjena sodna poravnava (pravnomočen izvršilni naslov), se prvo sodišče ob dejstvu, da se storitev kaznivega dejanja sedaj očita obtožencu, kot fizični osebi, ki je bil v času storitve kaznivega dejanja direktor in družbenik zavezane družbe, ne pa gospodarski družbi, kot pravni osebi, zoper katero je bil z isto odločbo ustavljen kazenski postopek zaradi istega kaznivega dejanja, ni ukvarjalo z ugotavljanjem instituta spregleda pravne osebnosti, ki je izjema od pravila, da družbeniki ne odgovarjajo za obveznosti družbe. Zato ima pritožba prav, da je prvo sodišče s tem, ko je v tem kazenskem postopku oškodovani družbi prisodilo priglašen premoženjskopravni zahtevek v višini glavnice 41.400,00 EUR kršilo drugi odstavek člena 105 ZKP, v skladu s katerim bi glede na ugotovljena dejstva moralo oškodovano družbo s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotiti na pravdo.
Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (2014) člen 72.. Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (2018) člen 75.. Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (2012) člen 3, 3/3.
prevoz na delo in z dela - povračilo stroškov prevoza - javni prevoz - kilometrina - najkrajša pot - dejavnost trgovine
Glede na določbo 72. člena v spornem obdobju veljavne KP dejavnosti trgovine/2014 je za odločitev o povračilu stroškov za prevoz na delo in z dela tožnika bistveno, ali je obstajal prevoz po najkrajših relacijah rednih linijskih prog javnih prevoznih sredstev. Odgovor na vprašanje, kdaj se šteje, da obstaja javni prevoz najkrajših relacijah rednih linijskih prog, je povezan z vprašanjem, kdaj je javni prevoz ustrezno zagotovljen. Pri tem bi bilo po analogiji primerneje uporabiti tretji odstavek 3. člena Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti RS, ki sicer ne velja za tožnika, vendar gre za primerljivo situacijo javnih uslužbencev. Po tej določbi aneksa javni prevoz ni možen, če ne obstaja, če ga glede na delovni čas javnega uslužbenca ni možno uporabiti ali če bi uporaba javnega prevoza glede na vozni red in delovni čas javnega uslužbenca, ne upoštevaje čas trajanja vožnje, za javnega uslužbenca pomenila več kot eno uro dnevne časovne izgube v eno smer.
zaseg motornega vozila - odvzem predmetov - obrazložitev sodbe o prekršku
Res je sicer, da je lastnica zaseženega vozila podala pisno izjavo, da zaseženega vozila zaradi slabega stanja ne namerava več registrirati in da je obdolženec v zagovoru povedal, da vozilo ni vredno več kot 100 EUR in da se strinja, da gre v uničenje, vendar take izjave sodišča ne odvezujeta presoje potrebnosti in nujnosti izreka take stranske sankcije ter ustrezne obrazložitve take odločitve. Sodišče prve stopnje bi tako moralo kljub izjavam lastnice in obdolženca v obrazložitvi izpodbijane sodbe navesti razloge, na podlagi katerih bi bilo mogoče zanesljivo sklepati o tem, da je odvzem konkretnega motornega vozila neogibno potreben, da se zagotovi varnost cestnega prometa s tem, da se obdolžencu onemogoči udeležba v cestnem prometu brez veljavnega vozniškega dovoljenja, in da bi lahko bilo v bodoče nevarno, če bi avto bil vrnjen njegovemu lastniku tj. ali bi obdolženec imel možnost ponovno uporabiti ta avto ali ne.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO DRUŽB - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00034326
OZ člen 133, 239. SPZ člen 207. ZPP člen 243, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. ZGD-1 člen 623, 623/4. ZIZ člen 272, 272/1.
opustitveni zahtevek - odškodnina - predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti - protipravno ravnanje - nedopustno ravnanje - vzročna zveza - deljena odgovornost - oddelitev družbe - prenosna družba - delitveni načrt - pravno nasledstvo - odstop terjatve v zavarovanje - bodoče terjatve - dokazni standard za izdajo začasne odredbe - dokazni standard v pravdnem postopku - izvedensko mnenje - dejansko in pravno vprašanje - očitek protispisnosti
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala nedopustnega ravnanja tožene stranke. Posledično ugotovitve glede vzročne zveze pravzaprav niti niso pomembne, saj je za obstoj odškodninske odgovornosti zahtevana kumulativna izpolnitev vseh njenih predpostavk.
Glede obstoja pravnega nasledstva je izvedenec ugotovil: da družbi K., d. o. o., in M., d. o. o., ki sta nastali z oddelitvijo od prenosne družbe (L., d. o. o.) aktivno poslujeta (izvedenec je ugotovil tudi obseg prenesenega premoženja), medtem ko je bil za prenosno družbo vpisan začetek postopka za izbris iz sodnega registra brez likvidacije, ter da je bil glede na dostopne podatke ključni del dejavnosti prenosne družbe prenesen že ob oddelitvi tožeče stranke (K., d. o. o). Na podlagi izvedenčevih dejanskih ugotovitev je nato sodišče prve stopnje napravilo pravilen materialnopravni sklep, da ta dejstva dokazujejo obstoj pravnega nasledstva tožeče stranke za obveznosti prenosne družbe.
Protispisnost se po jasnem stališču sodne prakse nanaša zgolj na tehnično napako v povzemanju vsebine dokazov in ne na nasprotovanje dokazni oceni.
Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (2014) člen 72.. Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (2018) člen 75.. Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (2012) člen 3, 3/3.
povračilo stroškov prevoza - dejavnost trgovine - prevoz na delo in z dela - najkrajša pot - javni prevoz - kilometrina
Za odločitev o povračilu stroškov za prevoz na delo in z dela tožnika je bistveno, ali je obstajal prevoz po najkrajših relacijah rednih linijskih prog javnih prevoznih sredstev (72. člen kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine iz leta 2014). Plačilo stroškov prevoza na delo in z dela v obliki kilometrine je torej izjema, zgolj če javnega prevoza ni oziroma ni ustrezno zagotovljen, pri čemer je potrebno izjeme razlagati restriktivno. Neustrezen bi bil javni prevoz v primeru, ko bi npr. šlo za dolgo čakanje prevoza na delo. Po mnenju pritožbenega sodišča bi bilo v konkretnem primeru za rešitev, kdaj javni prevoz ni ustrezno zagotovljen, potrebno uporabiti tretji odstavek 3. člena Aneksa h kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti RS, ki sicer ne velja za tožnika, vendar gre za primerljivo situacijo javnih uslužbencev in delavcev v gospodarstvu, konkretno tožnika, ki dela v dejavnosti trgovine. Po tej določbi aneksa javni prevoz ni možen, če ne obstaja, če ga glede na delovni čas javnega uslužbenca ni možno uporabiti ali če bi uporaba javnega prevoza glede na vozni red in delovni čas javnega uslužbenca, ne upoštevaje čas trajanja vožnje, za javnega uslužbenca pomenila več kot eno uro časovne izgube v eno smer.
Ne gre slediti materialnopravnemu stališču, da presoja sodišča prve stopnje, da je tožena stranka z vložitvijo nasprotne tožbe izgubila pravico do zadrževanja 10 % pogodbene vrednosti, toženi stranki odvzema možnost uveljavljanja napak gradnje v garancijski dobi. Toženi stranki ni onemogočeno uveljavljanje napak gradnje v garancijski dobi, saj je te napake in plačilo stroškov njihove sanacije uveljavljala z zahtevkom po nasprotni tožbi. Za te napake bo (v finančnem smislu) odgovarjala tožeča stranka, ki bo tista, ki bo stroške sanacije plačala.
Sledeč stališču tožene stranke, ki ga utemeljuje v pritožbi, pa bi prišli v situacijo, v kateri bi bila tožena stranka obogatena, tožeča stranka pa prikrajšana. Sodišče bi tako zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo zadržanih sredstev, s čimer bi tožena stranka pridobila sredstva za odpravo napak, hkrati pa bi z ugoditvijo zahtevku po nasprotni tožbi tožena stranka sredstva za odpravo napak pridobila še enkrat, saj ne bi bila dolžna plačati zadnjih 10 % pogodbene cene. Po odpravi napak pa tožeča stranka plačila polne pogodbene cene ne bi mogla uveljavljati ponovno, saj bi bilo o njeni isti terjatvi že pravnomočno odločeno in bi se na ta način kršilo načelo ne bis in idem.
Iz zakonske določbe prvega odstavka 132. člena ZDR-1 in sodne prakse jasno izhaja, da način prenehanja delovnega razmerja z vidika upravičenosti do odpravnine ob upokojitvi ni bistven. Tako ni podlage, da bi delavcu, ki mu delovno razmerje preneha po zakonu (oziroma ker mu je kot sodniku bila izrečena disciplinska sankcija prenehanja sodniške funkcije po sklepih disciplinskega sodišča), odrekali pravico do odpravnine ob upokojitvi zaradi načina prenehanja delovnega razmerja (sodniške funkcije). Z vidika upravičenosti do te odpravnine sta določena (le) dva pogoja, da delavcu (sodniku) delovno razmerje (sodniška funkcija) preneha in da se naslednjega dne upokoji. Ta dva pogoja pa sta v primeru toženca oziroma tožnika po nasprotni tožbi izpolnjena.
nedovoljen posek lesa - izrek odločbe o prekršku - konkretizacija zakonskih znakov
Iz izreka odločbe o prekršku mora biti jasno razvidno, s kakšnim konkretnim ravnanjem je storilec uresničil zakonske znake določenega prekrška, to pa iz izreka preizkušane odločbe o prekršku ni razvidno, saj iz takega izreka ni mogoče razbrati, kaj naj bi bilo s prodajo tega lesa narobe oziroma zakaj naj bi ta prodaja bila nezakonita. Konkretizacija zakonskih znakov prekrškov mora izhajati iz izreka o odločbe o prekršku in ne iz njene obrazložitve.
Pravna ali fizična oseba stori prekršek po 4. točki prvega odstavka 80. člena ZG že s tem, da nima vzpostavljenega sistema potrebne skrbnosti, kot je predpisan v členu 6 Uredbe 995/2010/EU, kar pomeni, da gospodarski subjekt sploh nima pripravljenega svežnja postopkov in ukrepov, ki zagotavljajo ravnanje s potrebno skrbnostjo. Pri tem ni potrebno še posebej opredeljevati, s kakšnimi ravnanji odgovorna oseba pravne osebe kot neposredni storilec prekrška ni zagotovil vzpostavitve sistema potrebne skrbnosti in specificirati, kaj točno bi moral narediti, da bi tak sistem bil vzpostavljen. Odgovorni osebi se namreč ni očitalo, da je dopustila, da je bil posekan les brez dovoljenja za posek in odločbe ZGS, kar bi predstavljalo ravnanje v nasprotju s sistemom potrebne skrbnosti, kot bi moral biti vzpostavljen glede na določbo člena 6 Uredbe 995/2010/EU, temveč da takega sistema sploh ni vzpostavila.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00033800
SPZ člen 66, 66/1, 67, 67/2, 67/5, 115, 117, 117/1, 118, 118/2. SZ-1 člen 9, 9/3.
etažna lastnina - dejanska etažna lastnina - solastnina - navidezna solastnina - poslovna stavba - stroški upravljanja - stroški vodenja rezervnega sklada - izredno upravljanje - redno upravljanje - večinsko soglasje etažnih lastnikov - funkcionalna celota - promet z nepremičnino - zemljiškoknjižno stanje - sklenitev pogodbe - solastniški delež
Odgovor na vprašanje obstoja (dejanske) etažne lastnine je pomemben zaradi različnih pogojev za veljavnost posla določitve upravnika po Stvarnopravnem zakoniku. Če gre namreč za solastnino, se določitev upravitelja stvari šteje za posel, ki presega okvire rednega upravljanja s stvarjo, zato je za njegovo veljavnost potrebno soglasje vseh solastnikov. Če pa gre za etažno lastnino, predstavlja določitev upravnika posel rednega upravljanja, za katerega je potrebno soglasje solastnikov, ki imajo skupaj več kot polovico idealnih deležev. SPZ dejanske etažne lastnine ne ureja, jo pa ureja Stanovanjski zakon, ki v tretjem odstavku 9. člena določa, da določbe glede upravljanja veljajo tudi za večstanovanjske stavbe, v katerih je vzpostavljena dejanska etažna lastnina, posamezni deli pa še niso vpisani v zemljiško knjigo. Določbe SZ-1 sicer ne veljajo za poslovne stavbe, vendar pa pritožbeno sodišče ne dvomi, da dejanska etažna lastnina ne bi bila mogoča tudi na poslovnih stavbah.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi - odjava iz zavarovanj - odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da verjame tožniku, da ni napisal iz izročil toženi stranki sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na ZDR-1, ki v prvem odstavku 83. člena določa, da lahko delavec redno odpove pogodbo o zaposlitvi brez obrazložitve. Po določbi 87. člena ZDR-1 pa mora biti redna in izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi izražena v pisni obliki. Ker tožnik odpovedi ni podal, ga je tožena stranka nezakonito odjavila iz obveznih socialnih zavarovanj na podlagi odpovedi, ki jo je za tožnika sestavila sama in je ni podpisal tožnik.
odmera odškodnine za nepremoženjska škodo - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti - odškodnina za strah - srednje hud primer po Fischerjevi lestvici - poškodba noge - poškodba kolena - prelom pogačice - ugotavljanje obsega škodnih posledic - sodni izvedenec - individualizacija in objektivizacija odškodnine
Tožnik je v škodnem dogodku utrpel raztrganino hrustanca na pogačici v predelu patelofemoralnega sklepa z globoko fisuro in majhnim odluščenjem kot posledico direktnega udarca pri padcu na kamen. Gre za srednje hud primer (prelom oziroma odlom sklepnega hrustanca) po kvalifikaciji po Fisherju.
Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 14.5000 EUR je ustrezna.
postopek v sporu majhne vrednosti - dopustni pritožbeni razlog - dokazna ocena - pravica do izjave pred sodiščem - neprerekane navedbe - priznana dejstva
Navedbe toženca, da mu prvostopenjsko sodišče ni dalo možnosti obravnavanja dejstev, ki so podlaga sodbe prvostopenjskega sodišča, ne držijo. Prvostopenjsko sodišče je v skladu z napotkom iz 7. člena ZPP omogočilo tožencu, da navaja vsa dejstva, na katera opira svoje ugovore, in prav tako predlaga dokaze, s katerimi ta dejstva dokazuje. Da je bil toženec seznanjen o svojih pravicah in načinu njihovega uveljavljanja, je razvidno iz poziva tožencu, naj odgovori na tožbo, pozneje pa iz poziva, naj odgovori na vlogo tožnika. Nenazadnje pa je bila ta možnost tožencu dana na glavni obravnavi, kjer je sodišče toženca zaslišalo.
sodno varstvo posesti - motenjska tožba - pravni in ekonomski interes za tožbo zaradi motenja posesti - posestno varstvo soposestnika - dotedanji način izvrševanja posesti - zadnja mirna posest - zamenjava ključavnice - sklep o stroških postopka - letalski prevoz - povrnitev stroškov prevoza
Glede na to, da je toženka z menjavo ključavnice na vhodnih vratih spremenila dotedanji način izvrševanja posesti, njeno ravnanje predstavlja motilno ravnanje. S tem ni prišlo zgolj do bagatelne spremembe posestnega stanja, saj je bil tožnik z menjavo ključavnice iz posesti stanovanja izključen. Prav tako na navedeno ne vpliva okoliščina, koliko ključev stanovanja sta imeli pravdni stranki. Ekonomski in pravni interes tožnika za vložitev motenjske tožbe je podan.
ZKP člen 35, 35/1. ZS člen 104, 104/1-2, 116. URS člen 23, 23/1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/1.
prenos krajevne pristojnosti - drugi tehtni razlogi - videz nepristranskosti sojenja
Po presoji višjega sodišča okoliščine, ki so navedene v predlogu okrajnega sodnika, dajejo podlago za zaključek, da so podani tehtni razlogi, ki utemeljujejo prenos krajevne pristojnosti. V obravnavani zadevi je namreč vložena zasebna tožba zoper Okrajno sodišče v Mariboru in zoper okrajno sodnico I.M., pri čemer je iz podatkov spisa razvidno, da je okrajna sodnica I.M. dne 21. 2. 2017 predlagala uvedbo postopka omejitve oziroma odvzema poslovne sposobnosti po uradni dolžnosti za zasebnega tožilca M.R., očitek iz zasebne tožbe pa se nanaša ravno na navedeno sodničino ravnanje. Takšne okoliščine bi po oceni višjega sodišča, pri udeležencih postopka in tudi drugih, glede na različna pojmovanja o delu sodišča, utegnile okrniti videz nepristranskega (poštenega) sojenja pred Okrajnim sodiščem v Mariboru, ki je po splošnih pravilih sicer pristojno odločati o zasebni tožbi zasebnega tožilca M.R.. Višje sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 35. člena ZKP predlogu okrajnega sodnika ugodilo in odločilo, da se za odločanje v obravnavani zadevi določi drugo stvarno pristojno sodišče, in sicer Okrajno sodišče v Murski Soboti.