CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODVETNIŠTVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00035979
OZ člen 6, 6/2, 104, 104/2, 104/4, 171, 243, 768, 768/1, 964, 964/1, 965, 965/2. ZOdv člen 11, 11/1, 11/2.
odškodninska odgovornost odvetnika - poslovna odškodninska odgovornost - skrbnost dobrega strokovnjaka - sklenitev pogodbe o finančnem leasingu - predpogodba - bistvene sestavine predpogodbe - rok - jasno pogodbeno določilo - razveza predpogodbe - napačno pravno mnenje - protipravnost - vzročna zveza med škodnim dogodkom in nastalo škodo - višina škode - zmanjševanje škode - zavarovanje poklicne odgovornosti odvetnika - nastanek zavarovalnega primera - splošni pogoji - zahteva za dopolnitev izvedenskega mnenja - izbira metode cenitve
Odškodninska odgovornost odvetnika je posebna vrsta poslovne odškodninske odgovornosti, ki se presoja po pravilih OZ o mandatni pogodbi in ZOdv.
Odvetnikova dolžnost je, da uporabi vse svoje profesionalno znanje za dosego določenega rezultata, da torej ravna s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, ki kot merilo postavlja tipično, običajno, normalno ravnanje povprečnega strokovnjaka z istega področja (drugi odstavek 6. člena OZ).
Prvi toženec je ravnal protipravno, ker tožnice pri izdelavi pravnega mnenja, ki je bilo vezano na Predpogodbo, ni opozoril na jasno določbo, po kateri ta zaradi poteka roka ni bila več zavezujoča.
Izpolnitev Predpogodbe je bila res dogovorjena kot sklenitev glavne pogodbe med prodajalcem in tožnico kot kupovalko. Vendar pa način izpeljave plačila dogovorjenega pogodbenega zneska nepremičnine z leasing financiranjem, po vsebini ni bil nič drugačen od namena, ki sta ga zasledovali pogodbeni stranki pri sklenitvi Predpogodbe, to je izročitev nepremičnine tožnici, kar se je dejansko na podlagi navedenih pogodb tudi zgodilo.
Ni bila dolžnost tožnice, da bi se po prejemu pravnega mnenja svojega odvetnika, posvetovala bodisi s katerim drugim odvetnikom (zahtevala drugo mnenje), bodisi se spustila v spor z G. F. Izrecno je bilo namreč v mnenju navedeno, da bi bila dolžna, če bi jo G. F. tožil na sklenitev glavne pogodbe, plačati še dodatne sodne stroške v znesku preko 20.000,00 EUR. Zato izvedeni dokazni postopek ne daje podlage za sklepanje o deljeni odgovornosti pravdnih strank.
Prvi toženec je dal konkretne pripombe na izvedensko mnenje v točkah a do c (druga stran omenjene pripravljalne vloge), ki jih je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tudi v celoti, z izjemo nepojasnjenega prilagoditvenega indeksa datumu sklenitve pogodbe 10+, upoštevalo. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ker ni zahtevalo dopolnitve izvedenskega mnenja.
Po oceni sodišča druge stopnje morata biti za nastanek zavarovalnega primera kumulativno izpolnjena dva pogoja in sicer, da vzrok škode (strokovna napaka odvetnika) nastane v času trajanja zavarovanja in da je zahtevek postavljen v času trajanja zavarovanja (gre za tako imenovano teorijo uveljavljanja zahtevkov). To pa pomeni, da je prva vložitev odškodninskega zahtevka zavarovalni primer ali zahtevkovni sprožilec. Zavarovalnica torej ne nudi zavarovanja za vsako nestrokovno ravnanje odvetnika, ampak le za tisto, ki ima za posledico (pravočasno) postavljen odškodninski zahtevek (prvi odstavek 964. člena OZ).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSC00035451
ZPP člen 339/2, 337, 286. ZNP člen 125, 37. ZZK-1 člen 100/1, 40/1.
solastnina - razdružitev solastnine - način delitve - zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve - ustanovitev stvarne služnosti
Vknjižena prepoved odtujitve in obremenitve ne predstavlja ovire za vknjižbo lastninske pravice na novega pridobitelja na podlagi sklepa ali sodne poravnave, sklenjene v nepravdnem postopku zaradi razdružitve solastnega premoženja, saj je vknjižena pravica prepovedi odtujitve in obremenitve ovira le za tiste vpise, ki so posledica pravno poslovne razpolage. Pritožnica, pa kljub vedenju, da bodo tudi na nepremičninah, ki jih bo pridobila sama, ustanovljene služnosti, pred sodiščem prve stopnje ni zahtevala oziroma uveljavljala izplačila nadomestila za ustanovljene služnosti oziroma ni zahtevala, da bi se morala ta okoliščina upoštevati pri poračunu vrednosti zemljišč, ki jih je imela pritožnica pred razdružitvijo in po razdružitvi, zato teh svojih zahtev ne more uspešno uveljavljati prvič šele v pritožbi, saj gre pri takšnih navedbah pritožnice za nedopustne pritožbene novote v skladu s 1. odstavkom 337. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, ker pritožnica ni navedla nobenih upravičenih razlogov, zakaj teh dejstev brez svoje krivde ni navajala že v postopku pred sodiščem prve stopnje (286. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Postopek za delitev solastnine je namreč predlagalni nepravdni postopek, ki je po večinski sodni praksi in pravni teoriji podvržen prekluzijam. Sodišče v postopku delitve stvari po uradni dolžnosti odloči tudi o ustanovitvi stvarne služnosti, če posamezni udeleženec dela stvari, ki so mu bile dodeljene, sploh ne more ali delno ne more uporabljati brez uporabe drugega dela razdeljene stvari, da pa to velja le za tiste nepremičnine, ki so predmet razdružitve, ne more pa sodišče določiti služnosti za dostopnost preko drugih nepremičnin, ki niso predmet razdružitve.
ZPSPP člen 14, 22. OZ člen 5, 5/1, 19, 34, 34/2, 35, 40, 40/1, 46, 49, 605, 605/1. ZPreZP-1 člen 14, 14/1.
podnajem - podnajemniško razmerje - soglasje lastnika - soglasje za oddajo v najem - najem poslovnih prostorov - pogodba o najemu poslovnih prostorov - najem opreme - nagibi za sklenitev pogodbe - nedopustnost predmeta pogodbe - načelo vestnosti in poštenja - plačilo najemnine - neveljavnost pogodbe - stroški izterjave
Najemnik nima pravice oddati prostorov v podnajem brez dovoljenja najemodajalca. Tako je že odločilo VS RS (opr. št. II Ips 304/2015, r. št. 11). Navedeno pravilo (22. člen ZPSPP) velja le za poslovne prostore. Drugačno, in sicer nasprotno, je pravilo v OZ (prvi odstavek 605. člena OZ). Velja za najem v vseh ostalih primerih.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neuspešno opravljeno poskusno delo
ZDR-1 v drugem odstavku 87. člena določa, da mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved. Stališče pritožbe, da je poročilo komisije prazno in takšne obrazložitve ne vsebuje, je zmotno. V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela zadošča, da delodajalec v odpovedi navede, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi s takšnim pogojem, da ga je v poskusni dobi spremljala komisija in ugotovila, da poskusnega dela ni uspešno opravil.
Namen poskusnega dela je preizkus znanja in sposobnosti delavca za opravljanje dela, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi: torej preizkus, ali je delavec, ki (praviloma) izpolnjuje formalne pogoje predpisane izobrazbe in delovnih izkušenj, v praksi sposoben opravljati delo in ustreza pričakovanju delodajalca oziroma ali je njegovo delo v skladu z utemeljenimi standardi, ki jih zasleduje delodajalec. Poskusno delo ni namenjeno sankcioniranju delavčevih kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, temveč je namenjeno preizkusu delavčevih delovnih sposobnosti, pa tudi osebnih lastnosti v širšem smislu, ki so potrebne za uspešno opravljanje dela pri delodajalcu.
deljena odgovornost - soprispevek oškodovanca - odškodnina za nepremoženjsko škodo - odškodnina za telesne bolečine - silobran - kazenski postopek - pravnomočna kazenska obsodilna sodba
Tožena stranka zatrjevanega silobrana v kazenskem postopku ni dokazala, vendar je v civilnem postopku uspela dokazati, da je tudi tožnik pripomogel k nastanku škodnega dogodka in ta prispevek je do polovice (tožnik je prvi napadel toženca s kolom in ga udarjal po glavi, nato, ko je ta pobegnil v hišo, mu je sledil in ga še udarjal, toženec pa je potegnil nož in tožnika večkrat zabodel).
URS člen 155. ZPIZ-2 člen 190.a. ZOZP-UPB1 člen 15.
odškodninski zahtevek zpiz - obvezna zavarovanja v prometu - zastaranje zahtevka - retroaktivna uporaba zakona
Iz tega razloga tudi po oceni pritožbenega sodišča velja zaključek sodišča prve stopnje, da če bi sodišče tožencu naložilo odškodninsko obveznost tudi za nadomestila za invalidnost na podlagi njegovega statusa iz pogodbenih razmerij, sklenjenih pred 1.1.2016, bi to pomenilo poseg v toženčev pravni položaj, ki ga je vzpostavil s sklenitvijo zavarovalnih pogodb zgolj na podlagi tedaj veljavnih določb ZOZP. Takrat pa ni mogel predvideti, da se bo njegova odgovornost iz teh pogodb raztezala tudi na škodo iz nadomestila za invalidnost. Zato bi tudi po oceni pritožbenega sodišča uporaba ZPIZ-2B v obravnavanem primeru ustvarila prepovedan položaj iz 155. člena Ustave Republike Slovenije.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSC00034977
ZPP člen 339, 339/2. OZ člen 3, 5, 5/1, 8, 8/1, 35, 39, 45, 86, 86/1, 94, 96, 119, 119/1, 377, 377/1.
sporazum o zavarovanju denarne terjatve - ničnost - izpodbojnost - oderuška pogodba - oderuške obresti - predmet pogodbe - predmet obveznosti - nedopustna grožnja - utemeljen strah - pravica do izjave
Pravici stranke, da se v postopku izjavi, sicer načeloma res ustreza obveznost sodišča, da se z navedbami (in dokaznimi predlogi) stranke seznani ter da se do njih opredeli, vendar to velja le za dopustne in pravnorelevantne navedbe (in dokazne predloge) strank.
Ob dejanskih ugotovitvah in zaključkih, da sporni notarski zapis predstavlja le ponoven zapis vseh do takrat dogovorjenih zavez ene in druge pogodbene stranke, da toženec ni izkoristil stiske tožnice in si zase izgovoril korist v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal tožnici, da med tožencem kot posojilodajalcem in tožnico kot posojilojemalko sprva do dogovorjenega dneva vračil zneskov sploh niso bile dogovorjene nobene obresti, pač pa so bile le za primer tožničine zamude dogovorjene zakonske zamudne obresti, povečane za 50%, da tožnica kljub tako sklenjenim dogovorom, izposojenih zneskov ni vrnila vse do leta 2016, ni mogoče slediti tožničinim trditvam o ničnosti notarskega zapisa zaradi nasprotovanja temeljnim načelom obligacijskega prava, saj je tek zakonskih zamudnih obresti, povečanih za 50%, zakrivila tožnica sama. V notarskem zapisu dogovorjene zamudne obresti, povečane za 50% na letnem nivoju, ne predstavljajo oderuških obresti. Dejstvo, da se je tožnica bala, da bo toženec zoper njo zaradi nevračila posojila sprožil ustrezne sodne postopke, ne more predstavljati nedopustne grožnje.
zavarovanje avtomobilske odgovornosti - objektivna odškodninska odgovornost - avtomobil kot nevarna stvar - oprostitev odgovornosti - delna razbremenitev odgovornosti - povzročitev nevarnosti - ekskulpacijski razlog - nepreprečljivost in neizogibnost nastanka škode - soprispevek oškodovanca - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - duševne bolečine zaradi skaženosti - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - odločitev o pravdnih stroških
Če bi odgovorna oseba lahko škodni dogodek predvidela in prilagodila svoje ravnanje, tako, da bi se mu izognila, je takšno ravnanje pomembnejše od prepovedanega stanja, to je gibanje pešca, ki ga je ustvaril oškodovanec. Zato se svoje odgovornosti imetnik nevarne stvari v celoti ne more izogniti.
Sodišče je pravilno sledilo izvedencu, da pešci in izpuščena žival na cesti pomenijo neposredno nevarnost, pri kateri mora voznik voziti s takšno hitrostjo, da lahko v kritičnem trenutku ustavi pred oviro, ki jo lahko pričakuje glede na prometno situacijo, zato je bila tudi sicer dovoljena hitrost, s katero je voznica vozila, glede na opisano situacijo previsoka. Že povprečno skrben voznik z izkušnjami v prometu, predvsem pa z opravljenim vozniškim izpitom, bi lahko to nezgodo preprečil, tudi če je tožnica k temu psu skočila nenadoma, v kolikor bi ravnal v skladu s prometnimi predpisi. Izvedenec je v zaslišanju celo poudaril, da bi voznik v taki situaciji, ko vidi ljudi na cestišču in odvezanega psa, moral v bistvu toliko zmanjšati hitrost, da bi lahko v vsakem trenutku ustavil. Pes lahko gre levo, desno, kamorkoli in v takem primeru voznik ne sme iskati luknje, ki nastane med ljudmi, da pelje mimo.
Kaznivo dejanje grožnje po 135. členu KZ-1 je mogoče izvršiti v več izvršitvenih oblikah, vselej pa mora biti grožnja resna, kar pomeni, da mora biti objektivno zmožna povzročiti vznemirjenje ali občutek strahu pri oškodovancu. Pri tem subjektivni občutek prestrašenosti ali ogroženosti oškodovanca ni pomemben, niti potreben, zato niti v tem delu niso utemeljene pritožbene navedbe zagovornice obdolženca A. A. Resnost grožnje mora biti torej podana objektivno, kar pomeni, da mora biti grožnja res tudi objektivno izvršljiva, kakor izpostavlja obramba obdolženca B. B. Vendar so ravno zato neutemeljene navedbe, da konkretno obdolženec B. B. ne bi mogel izvršiti groženj, ker ne poseduje pištole. Z objektivnega vidika je namreč grožnjo s pretepom s pomočjo prijateljev in z ustrelitvijo povsem mogoče izvršiti, okoliščina, da obdolženec nima orožja, pa je zato torej nepomembna - sploh, ker to še ne izključuje možnosti, da si orožja ne bi mogel pridobiti, (ne)posedovanje orožja s strani obdolženca B. B. pa v konkretnem primeru tudi ni bila splošno znana okoliščina. Grožnja, da ga bo nekdo ustrelil s pištolo in pretepel s skupino svojih prijateljev, bi nedvomno prestrašila vsakega povprečnega posameznika, še zlasti, če storilca ne pozna, saj ne pozna njegove narave in ne ve, česa je sposoben, v kakšnih krogih se giblje in s čim se ukvarja, kakšne prijatelje ima, in ali ima dostop do orožja. Resnost grožnje je torej podana, ob tem pa se pritožbeno sodišče pridružuje tudi stališču prvostopenjskega sodišča, da ima grožnja z uporabo strelnega orožja znatno težo in je to okoliščino potrebno upoštevati tudi pri izbiri in odmeri kazenske sankcije.
Obe pritožbi neutemeljeno navajata, da pri obdolžencema ni mogoče zaslediti ustrahovalnega namena oziroma da ga sodišče sploh ni ugotavljalo. Prvostopenjsko sodišče se je v 19. točki izpodbijane sodbe primerno opredelilo do naklepa obeh storilcev, pri čemer ustrahovalni namen izhaja že iz okoliščin in načina izvršitve kaznivega dejanja, ko sta se obdolženca agresivno vedla do oškodovanca in mu verbalno grozila (obdolženec B. B.) ter ga celo fizično napadla (obdolženec A. A.), čeprav med njimi ni obstajalo kakšno specifično razmerje, ki bi utemeljevalo drugačen zaključek, kot je ta, da takšno obnašanje lahko vodi zgolj in samo namen ustrahovati žrtev. To vse izhaja že iz samega opisa kaznivega dejanja. Obdolženca sta bila v kritičnem času očitno razburjena in nasilna, njuno obnašanje pa je bilo nedvomno naklepno usmerjeno ravno zoper oškodovanca, saj sta se oba obdolženca od vseh zaposlenih v casinoju agresivno in grozeče obnašala ravno in samo do oškodovanca, kar izhaja iz izpovedb zaslišanih prič C. C. in D. D.
ZSPJS člen 17, 17/1, 17a.. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2008) člen 2.
preizkus ocene dela
Tožnik je s tožbo predvsem izpodbijal prejeto oceno po kriterijih zanesljivost, sodelovanje in odnos do uporabnikov storitev, po katerih je prejel nižjo oceno od odlično in meni, da bi tudi po teh kriterijih moral biti ocenjen odlično. Sodišče prve stopnje je opravilo skrbno presojo pravilne uporabe vsakega od predpisanih kriterijev za ocenjevanje delovne uspešnosti javnih uslužbencev, za sprejete dokazne zaključke pa je navedlo prepričljive razloge. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v postopku podaje sporne ocene upoštevala vse predpisane elemente in kriterije ocenjevanja, uporabo in vrednotenje teh kriterijev, pa tudi ustrezno obrazložila.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic - zloraba položaja - odločilna dejstva - obstoj kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti
Ugotovitve izvedenke potrjujejo, da so pravni posli, ki jih je opravil obtoženi in ki sami po sebi sicer niso bili nezakoniti (zaračunavanje najemnine za poslovne prostore, prodaja premoženja družbe, poboti terjatev, sklenjene asignacije itd.), dejansko pomenili uresničenje zakonskega znaka zlorabe položaja, saj so bili namenjeni izključno prenosu premoženja in poslovanja na družbo ter reševanju jamstev obtoženca in njegovih družinskih članov za obveznosti družbe, usmerjeni pa so bili v povzročitev škode tej družbi.
krivdno povzročeni stroški kazenskega postopka - prošnja za preložitev naroka za glavno obravnavo - opravičljiv razlog za preložitev naroka za glavno obravnavo - obvestitev stranke o zavrnitvi predloga za preložitev naroka - neupravičen izostanek z naroka
Opravičljivost in tehtnost razlogov iz obvestila sodišču oziroma prošnje za preložitev naroka za glavno obravnavo ter posledično ocena pogojev, da bi bila ta opravljena ali preložena, sta v diskreciji sodišča in ne procesnih udeležencev, ki so se procesnih dejanj dolžni udeleževati ali pa v nasprotnem primeru sprejeti posledice, ki jih nepristop na narok za glavno obravnavo pač prinaša. Tako zgolj prošnja za preložitev in sporočilo o zadržanosti (iz povsem osebnih razlogov in brez predložitve kakršnihkoli dokazil o njihovi utemeljenosti), sama po sebi še ni opravičljiv razlog za preložitev glavne obravnave.
ZDR-1 člen 14, 14/1, 40, 41, 41/2.. URS člen 74, 74/3.
konkurenčna klavzula - nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule v višini 510,00 EUR bruto, ki se ga je tožeča stranka obvezala plačevati mesečno tožencu tekom trajanja delovnega razmerja pri njej, ni dogovorjeno v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZDR-1, ki določa, da se mora denarno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule določiti s pogodbo o zaposlitvi in znaša mesečno najmanj tretjino povprečne mesečne plače delavca v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Znesek, določen v pogodbi o zaposlitvi, 510,00 EUR bruto ne ustreza mesečni plači delavca v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Prav tako se nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule izplačuje po prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Glede na navedeno, ker v pogodbi o zaposlitvi ni bilo dogovorjeno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule po prenehanju pogodbe o zaposlitvi in v zakonsko določeni višini, je v pogodbi dogovorjena konkurenčna klavzula neveljavna.
Konkurenčna klavzula dejansko ne more biti dogovorjena v primeru vsake pogodbe o zaposlitvi in je dopustna samo v primerih, če delavec pri svojem delu ali v zvezi z delom pridobiva tehnična, proizvodna ali poslovna znanja in poslovne zveze, kar na drugi strani pomeni, da delodajalec s konkurenčno klavzulo ne more zaščititi nekega splošnega znanja oziroma usposobljenosti, ki jih je delavec pridobil z delom na svojem delovnem mestu pri delodajalcu. Gre za znanja, za katera obstaja upravičen poslovni interes delodajalca, da jih delavec ne izkorišča pri svojih dejavnostih po prenehanju delovnega razmerja. Pri presoji, ali gre za znanje, ki ima poseben pomen za delodajalčevo poslovanje, ni nujno, da gre za znanje, ki predstavlja izum delodajalca oziroma znanje, ki ga ni mogoče pridobiti drugje. Potrebno je presojati celokupno znanje, ki ga je toženec v letih dela pri tožeči stranki pridobil, torej vsa zunanja in interna izobraževanja.
NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00034268
ZVEtL-1 člen 31, 31/3, 48, 48/3, 50, 50/2. SPZ člen 220. URS člen 33.
postopek vzpostavitve etažne lastnine - vzpostavitev etažne lastnine - nedokončana etažna lastnina - pripadajoče zemljišče k stavbi - ugotovitev neobstoja služnostne pravice - služnostni upravičenec - izbris stvarne služnosti - izvedene stvarne pravice - lastninska pravica
Tretji odstavek 31. člena ZVEtL-1 določa, da se za druge izvedene pravice, ki so v času učinkovanja zaznambe postopka v zemljiški knjigi vpisane na nepremičnini kot celoti, z odločbo o vzpostavitvi etažne lastnine ugotovi, da omejujejo lastninsko pravico na zemljiški parceli, ki predstavlja skupni del stavbe. Upoštevaje navedeno materialnopravno določilo je sodišče prve stopnje predlagateljev predlog za izbris stvarne služnosti utemeljeno zavrnilo.
plačilo za opravljene storitve - telekomunikacijske storitve - izostanek stranke z naroka - preložitev naroka - upravičeni razlogi za preložitev naroka - zapisnik z naroka
Ni dovolj, da tožena stranka ponudi predložitev dokazov, predlogu za preložitev naroka jih mora tudi dejansko predložiti, saj sodišče lahko narok preloži samo iz upravičenih razlogov.
Namen zapisnika o naroku za glavno obravnavo je zapis o dejanjih, ki so bila opravljena na naroku, ne pa to, da bi se lahko tožena stranka, ki na naroku ni sodelovala, o njem nato izjasnjevala.
OZ člen 131, 131/1, 147, 147/1, 147/2, 164, 164/1, 169, 186, 186/1, 186/3. ZTPDR člen 70, 70/1, 70/3. ZDR člen 182, 233. ZDR-1 člen 177, 228. ZPP člen 70, 191, 191/1, 191/1-1, 216, 216/1, 226, 226/6.
solidarna odgovornost več oseb za isto škodo - usklajeno ravnanje - naročanje blaga - pisna naročilnica - davčni inšpekcijski postopek - povrnitev škode neposredno od delavca - odgovornost delavca za nastanek škode - škoda povzročena namenoma ali iz hude malomarnosti - upravna odločba - prosta dokazna presoja - izločitev sodnika - konkretizacija pritožbenega razloga - obrazložitev dokaznega predloga za zaslišanje priče - določitev višine odškodnine po prostem preudarku - prispevek oškodovanca k nastanku škode
Dosedanja sodna praksa je odločitev o odgovornosti delavca večinoma opirala na odgovornost na temelju 131. člena OZ celo, če je delavec očitno kršil pogodbo o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da ustaljena sodna praksa v resnici kombinira 131. člen OZ z dodatno zahtevo po ravnanju s hudo malomarnostjo ali namenom iz prvega odstavka 70. člena ZTPDR ali ustrezne določbe ZDR ali ZDR-1. Za takšno kombinacijo ni nikakršnega pravnega temelja, saj se določba ZTPDR, ali pa ustrezna določba ZDR ali ZDR-1 nanaša na pogodbeno odgovornost, medtem ko se prvi odstavek 131. člena OZ nanaša na kršitev zunajpogodbenih dolžnosti. Poleg tega so 70. člen ZTPDR, 182. člen ZDR in 177. člen ZDR-1 same po sebi zadosten temelj za odločitev o odgovornosti. Potrebe po dopolnilni uporabi OZ v tem delu sploh ni. Morebitno oprtje odločitve pritožbenega sodišča na prvi odstavek 131. člena OZ bi tudi sicer v tej zadevi ne pripeljalo do kakšne drugačne odločitve, saj je tudi glede na obstoječo sodno prakso jasno, da za odgovornost delavca zadošča šele ravnanje vsaj s hudo malomarnostjo. Takšno pa je ravnanje prvega toženca vsekakor bilo.
Za solidarno odgovornost na temelju tretjega odstavka 186. člena OZ je potrebno le, da je vsako od neodvisnih ravnanj storjeno krivdno. Vsak od storilcev mora sicer ravnati tako, da prispeva k povzročitvi (iste) škode, zadošča pa medsebojno neodvisno delovanje (gl. tudi odločbo VS RS, opr. št. II Ips 181/2008, r. št. 10). Ni pa potrebna kakšna oblika skupnega načrta glede skupnega ravnanja ali krivde glede skupnega ravnanja, saj ta norma prav predpostavlja, da so povzročitelji delovali neodvisno drug od drugega.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00033853
OZ člen 86, 86/1, 466, 518, 518/1. ZPP člen 213.
prodaja po vzorcu ali modelu - lastnosti stvari - barva stvari - model ali vzorec - katalog - bistvena lastnost blaga - odgovornost prodajalca za stvarne napake - razbremenitev odgovornosti za napake - pogodbena omejitev ali izključitev prodajalčeve odgovornosti za stvarne napake - nično pogodbeno določilo - nemoralno ravnanje - dokazovanje - pravno relevantna dejstva - obrazložitev odločitve o stroških postopka
Nedvomno je, da sta pravdni stranki ob dogovarjanju o vrsti in lastnostih talne obloge imeli pred svojimi očmi vzorec iz kataloga. Logično in življenjsko je, da je tožeča stranka toženi stranki oziroma njenima predstavnikoma pokazala izbrani vzorec, ker je želela točno določeno barvo talnih oblog – siv odtenek, ki se bo skladal z že obstoječo opremo. Izbran vzorec iz kataloga, ki ga je tožeča stranka pokazala toženi stranki, je bil bistven za določitev lastnosti (barve) talnih oblog. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki ob ogledu prostorov dosegli dogovor o barvnem vzorcu, ki ga je želela tožeča stranka, in ne o šifri in nazivu tega barvnega vzorca. Za tožečo stranko šifra in naziv barvnega vzorca nista bila pomembna in zanjo niti ni bilo pomembno, kako si je tožena stranka označila, kateri barvni odtenek talnih oblog tožeča stranka želi. Zato ni mogoče šteti, da je bil s tem, ko je zakoniti zastopnik tožene stranke sam ali po nareku predstavnice tožeče stranke za potrebe izvršitve svojih obveznost, zapisal šifro talne obloge, ki je bila navedena pod izbranim vzorcem v katalogu, med pravdnima strankama dosežen dogovor o šifri talnih oblog. Dosežen je bil dogovor o barvnem odtenku talne obloge po vzorcu.
Dogovorjeni barvni odtenek je bil bistvena lastnost predmeta pogodbe. Zato je pravilen tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da so dobavljene talne obloge imele stvarno napako. Dejstvo, da je bila v potrjeni ponudbi zaradi napake v katalogu navedena šifra talnih oblog, ki je bila dejansko tudi dobavljena, na pravilnost izpolnitve ne vpliva. Tožena stranka se je namreč zavezala dobaviti talne obloge v izbranem sivem odtenku, takšnem kot je bil toženi stranki pokazan v katalogu. Ker tega ni storila, svoje obveznosti ni izpolnila pravilno. Neobstoj krivde tožene stranka za nepravilno izpolnitev za odločitev v tem postopku ni pravno odločilen. Ta se namreč presoja pri odškodninskih zahtevkih.
Pogodbeno določilo, da kupljenega blaga ni možno menjati ali vračati, po presoji pritožbenega ni mogoče uporabiti v primerih vračil ali menjav blaga zaradi stvarnih napak, torej v primerih uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov.
Že po naravi stvari same je namreč nedopustno s pogodbeno klavzulo izključiti prodajalčevo odgovornost za pogodbeno dogovorjeno lastnost. Pogodbene določbe o dogovorjeni lastnosti stvari zaradi take klavzule sploh ne bi bilo mogoče uresničiti. S takšno klavzulo si prodajalec že v pogodbo vgradi možnosti, da izigra kupca prav pri lastnosti stvari, ki je za kupca pomembna in zato izrecno dogovorjena. Ker je takšno ravnanje nemoralno, je tako pogodbeno določilo, da kupljene stvari ni mogoče vračati oziroma menjati v kolikor ne ustreza dogovorjenim lastnosti (ni prave barve) nična.
ZSReg člen 35, 35/2. ZGD-1 člen 255, 255/2, 255/2-2, 263, 515, 515/6. KZ-1 člen 78, 78/2, 83.
vpis gospodarske družbe v sodni register - vpis zakonitega zastopnika družbe v sodni register - člani organov vodenja in nadzora - pravnomočna obsodba zaradi kaznivega dejanja - kazen zapora - denarna kazen - dvojna kaznivost (identiteta norme) - kaznivo dejanje, storjeno v tujini - pravne posledice obsodbe
Če je narava vpisa takšna, da posameznega podatka ni mogoče vpisati, ne da bi bili istočasno vpisani tudi drugi podatki (npr. pri vpisu novega subjekta v sodni register), odloči sodišče istočasno o zahtevku za vpis vseh podatkov, ki so predmet vpisa v sodni register. Zahtevku za vpis novega subjekta v sodni register lahko registrsko sodišče ugodi le v primeru, če je zahtevek za vpis vsakega posameznega podatka utemeljen, sicer ga mora zavrniti.
Pravne posledice obsodbe ne morejo nastati, če je bila storilcu za kaznivo dejanje izrečena denarna kazen, pogojna obsodba ali sodni opomin ali če mu je bila kazen odpuščena. V skladu s tretjim odstavkom istega člena pa se smejo pravne posledice obsodbe predpisati samo z zakonom in nastanejo po samem zakonu, s katerim so predpisane. V drugi alineji drugega odstavka 255. člena ZGD-1 je ovira za opravljanje funkcije direktorja časovno vezana na dve leti po prestani kazni zapora.
Če bi ZGD-1 v drugi alineji drugega odstavka 255. člena ZGD-1 določal ovire tudi za osebe, ki jim je bila za kaznivo dejanje izrečena denarna kazen, bi moralo biti tako izrecno tudi zapisano, pa v določbah ZGD-1 ni.
Sklicevanje na epidemijo koronavirusa (COVID-19) in splošno znano priporočilo o umivanju rok ne zadošča za izkaz nenadomestljive ali zelo težko nadomestljive škode zaradi prekinjene dobave tople vode. Drži, da je za preprečevanje okužb s koronavirusom (in tudi drugih okužb) priporočeno pogosto umivanje rok, vendar ni nujno, da se pri tem vedno uporablja topla voda, saj priporočila strokovnih institucij omenjajo le umivanje z milom in vodo.
Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik zahteva izdajo t. i. regulacijske začasne odredbe, s katero je zahtevek dejansko v celoti izčrpan in doseženo pravno varstvo, do katerega je tožnik sicer upravičen šele po izvedenem kontradiktornem postopku. Pri izdajanju takšnih začasnih odredb je potreben restriktiven pristop, zato je treba zelo omejevalno razlagati pojme „grozeče nasilje“ in „nenadomestljiva (težko nadomestljiva) škoda“. Regulacijske začasne odredbe ni mogoče izdati, če upnik izkaže zgolj, da mu grozi težko nadomestljiva škoda ali da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku, ali nobenih posledic
izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj - sporazum o delitvi skupnega premoženja - prikrita pogodba - darilna pogodba - prenos lastninske pravice na nepremičnini - oblikovanje tožbenega zahtevka - dajatveni in oblikovalni tožbeni zahtevek - ugotovitveni tožbeni zahtevek
Tožnica zatrjuje, da je na podlagi Sporazuma prišlo do neodplačnega (neekvivalnentnega) prenosa lastninske pravice na spornih nepremičninah. Izpodbija ravno pravne posledice (učinke) tega dejanja. Tožba je torej pravilno usmerjena na del Sporazuma, ki naj bi bil po svoji resnični vsebini darilne narave.
Ni treba, da bi tožnica uveljavljala še ugotovitveni zahtevek glede obstoja darila, saj se izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj uveljavlja z oblikovalnim (in v določenih primerih dajatvenim) tožbenim zahtevkom.