CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSC00034988
ZPP člen 339, 339/2. OZ člen 6, 6/2, 131, 131/1, 165, 171, 171/1, 186, 186/1, 186/4, 844, 964, 965. ZNPosr člen 13, 13/2. ZFPPIPP člen 386, 389, 389/2, 410. ZD člen 132. ZZK-1 člen 5, 6/1, 93.
zavarovanje odvetnikove poklicne odgovornosti - osebni stečaj - ravnanje oškodovanca - soprispevek oškodovanca - solidarna odgovornost več oseb za isto škodo - zapadlost škode
Čeprav nepremičninsko posredovanje natančneje ureja ZNPosr, to še ne pomeni, da je pri tovrstnih poslih izključena uporaba splošnih določb OZ o posredniški pogodbi. Splošna določila OZ o posredniški pogodbi v skladu z 2. odstavkom 13. člena ZNPosr veljajo tudi za nepremičninsko posredovanje, če ni z ZNPosr določeno drugače. Ker pa ZNPosr odškodninske odgovornosti nepremičninskega posrednika ne ureja drugače, zanjo veljajo splošna določila OZ o odškodninski odgovornosti.
Ob pravilni uporabi 844. člena OZ kot tudi ob pravilni uporabi določb 2. odstavka 6. člena OZ skrbnost nepremičninskega posrednika, ki se poklicno ukvarja s to dejavnostjo, nalaga posredniku med drugim tudi pravilno uporabo spletnega portala AJPES.
Glede na to, da je bil prodajalec v osebnem stečaju in tako poslovno nesposoben sklepati prodajno pogodbo za predmetno stanovanje, hkrati pa je bilo obvestilo, da spada stanovanje v stečajno maso, objavljeno na spletni strani AJPES-a 21 dni pred sklenitvijo Pogodbe o ari, je posrednik posredoval za poslovno nesposobno osebo. Kot nepremičninski posrednik, ki ga zavezuje višja stopnja skrbnosti od običajne pri poslovanju, bi moral preveriti, ali obstojijo pri prodajalcu kakšne osebne okoliščine, zaradi katerih prenos lastninske pravice ne bo mogoče. Nepremičninski posrednik bi moral vedeti za tako poslovno nesposobnost osebe, za katero posreduje, in bi to tudi lahko vedel, če bi bil dovolj skrben pri vnosu pravilnih podatkov v sistem AJPES.
Ker je zavarovanec tožene stranke posredoval za poslovno nesposobno osebo, čeprav bi moral vedeti za njeno poslovno nesposobnost, je tožnici odgovoren za škodo, ki ji je zaradi tega nastala.
Ravnanje tožnice, ki je glavno (Prodajno) pogodbo podpisala ter preostanek kupnine nakazala na fiduciarni račun odvetnika v njegovi (posrednikovi) odsotnosti, niti delno ne odvezuje njegove odškodninske odgovornosti, saj tožnici, ni mogoče očitati, da je s takšnim ravnanjem, h kateremu jo je zavezovala že sklenjena Pogodba o ari, kakorkoli soprispevala k nastanku škode, še manj pa, da bi s takšnim ravnanjem povzročila celo pretrganje vzročne zveze med nastalo škodo in ugotovljenim protipravnim ravnanjem zavarovance tožene stranke, saj je tako ravnala zaradi zaupanja v delo nepremičninskega posrednika, ki jo je k odvetniku napotil celo sam.
410. člen ZFPPIPP določa, da premoženje iz 1. odstavka 389. člena ZFPPIPP, ki ga dolžnik pridobi po pravnomočnosti sklepa o odpustu obveznosti, ne spada več v stečajno maso, to premoženje pa je tudi tisto, ki ga dobi dolžnik na podlagi dedovanja. Ker pa 132. člen ZD določa, da preide zapuščina na dediče v trenutku zapustnikove smrti, po samem zakonu, kar je bilo v tem konkretnem primeru dne 21. 10. 2013, pa to pomeni, da je bilo predmetno premoženje pridobljeno tekom samega postopka odpusta obveznosti in kot tako tudi predmet stečajne mase.
Premoženjska škoda šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode, zato je tožena stranka v plačilni zamudi v zvezi z vtoževano škodo že od samega nastanka le-te, za nastop zamude pa ni potrebnega nobenega posebnega poziva na plačilo.
To pa je bilo v tem konkretnem primeru, kar je med pravdnima strankama tudi nesporno oziroma tega tožena stranka ne izpodbija, dne 1. 9. 2014, ko je tožnica plačala zadnji del kupnine za stanovanje.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neuspešno opravljeno poskusno delo
ZDR-1 v drugem odstavku 87. člena določa, da mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved. Stališče pritožbe, da je poročilo komisije prazno in takšne obrazložitve ne vsebuje, je zmotno. V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela zadošča, da delodajalec v odpovedi navede, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi s takšnim pogojem, da ga je v poskusni dobi spremljala komisija in ugotovila, da poskusnega dela ni uspešno opravil.
Namen poskusnega dela je preizkus znanja in sposobnosti delavca za opravljanje dela, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi: torej preizkus, ali je delavec, ki (praviloma) izpolnjuje formalne pogoje predpisane izobrazbe in delovnih izkušenj, v praksi sposoben opravljati delo in ustreza pričakovanju delodajalca oziroma ali je njegovo delo v skladu z utemeljenimi standardi, ki jih zasleduje delodajalec. Poskusno delo ni namenjeno sankcioniranju delavčevih kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, temveč je namenjeno preizkusu delavčevih delovnih sposobnosti, pa tudi osebnih lastnosti v širšem smislu, ki so potrebne za uspešno opravljanje dela pri delodajalcu.
URS člen 155. ZPIZ-2 člen 190.a. ZOZP-UPB1 člen 15.
odškodninski zahtevek zpiz - obvezna zavarovanja v prometu - zastaranje zahtevka - retroaktivna uporaba zakona
Iz tega razloga tudi po oceni pritožbenega sodišča velja zaključek sodišča prve stopnje, da če bi sodišče tožencu naložilo odškodninsko obveznost tudi za nadomestila za invalidnost na podlagi njegovega statusa iz pogodbenih razmerij, sklenjenih pred 1.1.2016, bi to pomenilo poseg v toženčev pravni položaj, ki ga je vzpostavil s sklenitvijo zavarovalnih pogodb zgolj na podlagi tedaj veljavnih določb ZOZP. Takrat pa ni mogel predvideti, da se bo njegova odgovornost iz teh pogodb raztezala tudi na škodo iz nadomestila za invalidnost. Zato bi tudi po oceni pritožbenega sodišča uporaba ZPIZ-2B v obravnavanem primeru ustvarila prepovedan položaj iz 155. člena Ustave Republike Slovenije.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00035914
ZPP člen 100, 100/1. OZ člen 199, 312, 312/1. ZD člen 10, 10/3. SPZ člen 67, 67/2. SZ-1 člen 25, 25/4.
poslovodstvo brez naročila - nujen posel - tuj posel - popravilo strehe - posel rednega upravljanja - zamakanje strehe - soglasje solastnikov - smrt stranke - pooblastilno razmerje - obnovitveni razlog - zakonito dedovanje - materialnopravno pobotanje - pobotna izjava
Sodišče je v glavi odločbe zapisalo, da je toženka pokojna in da sodba glasi zoper njene dediče, ki pa ju je tudi poimensko navedlo. Toženka v pritožbi sicer navaja, da zato ker zapuščinski postopek še ni zaključen, ni jasno, ali se bosta dediča odpovedala dedovanju po toženki in ali bosta edina dediča, vendar pa je izpostavljena okoliščina v primeru, ko pravdno sodišče samo ugotovi, kdo so dediči, v zapuščinskem postopku pa bi sodišče o dedičih odločilo drugače, razlog za obnovo postopka. V izogib temu pa je pritožbeno sodišče v tem delu poseglo v uvod sodbe tako, da je kot stranko po pokojni toženki navedlo poimensko nedoločene dediče.
Glede na ugotovitev, da je bila streha dotrajana, da so strešniki padali z več strani strehe ter da je bilo vidno zamakanje, ki se je videlo z vrta in ulice ter tudi na fasadi, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so bila izvedena sanacijska dela leta 2010 nujna, ker se je le tako lahko preprečila nadaljnja škoda in nevarnost, do katere je prihajalo zaradi zamakanja in padanja strešnikov. Takšen posel je bil nujen in neodložljiv.
Določba desetega odstavka 202. člena ZPIZ-2, ki zavezancu za plačevanje prispevkov za poklicno zavarovanje daje možnost svobodne odločitve, ali bo prenehal s plačevanjem teh prispevkov ob izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do poklicne upokojitve, ni v nasprotju namenom poklicnega zavarovanja. Tudi zavarovanci, ki so vključeni v obvezno poklicno zavarovanje imajo možnost izbire ali se poklicno upokojijo, ko izpolnijo ustrezne pogoje za to ali pa še naprej ostanejo v delovnem razmerju. Tožnik se je po izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine odločil ostati v delovnem razmerju zato tožena stranka ni nezakonito prenehala plačevati prispevkov za poklicno zavarovanje.
zahteva za sodno varstvo - nedovoljena pritožba - načelo zakonitosti - odločba o prekršku - zakonski znaki prekrška
Ker je določba 105. člena ZEKom-1 namenjena varstvu konkurence na trgu elektronskih komunikacij, kršitev te določbe pomeni prekršek s področja varstva konkurence, za katerega je po prvem odstavku 232. člena ZEKom-1 za pravno osebo predpisana globa v odstotku skladno z določbo petega odstavka 17. člena ZP-1, ki zakonodajalcu daje pooblastilo za predpisovanje globe v odstotku letnega prometa.
Prekršek po 4. točki prvega odstavka 232. člena ZEKom-1 je storjen, če pravna oseba ne izpolni naloženih obveznosti, povezanih z dopustitvijo operaterskega dostopa do določenih omrežnih zmogljivosti in njihove uporabe ter s tem krši določbo 105. člena ZEKom-1, tako da oblika krivde ni zakonski znak prekrška in je v izreku odločbe o prekršku ni potrebno posebej navajati.
ZPP člen 8, 154, 154/3, 155, 155/1, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15. SPZ člen 223, 223-1, 223-2, 266, 266/1. ZTLR člen 54, 54/1. ODZ paragraf 479.
ugotovitev obstoja stvarne služnosti - pravica dostopa do nepremičnine - služnostna pravica hoje in vožnje - nesklepčnost tožbe - očitna pomota tožnika - prava stvarna služnost - osebna služnost - priposestvovanje stvarne služnosti - tek priposestvovalne dobe - dedni dogovor - dejansko izvrševanje služnosti - zastaranje služnosti - osvoboditev stvarne služnosti - prenehanje stvarne služnosti - dokazna ocena - razpravno načelo - odločitev o pravdnih stroških - nepravilen izračun stroškov
Stvarna služnost ne služi določeni osebi, temveč je namenjena za potrebe gospodujočih nepremičnin.
V izreku prvostopenjske sodbe je enako kot v tožbenem zahtevku prišlo do pomote. Ker med pravdnima strankama ni bilo spora glede dela zemljišča, po katerem se je izvrševala služnost, je pritožbeno sodišče odločilo, da pomota, ki se kaže v besedi jugovzhodni (prav: južni), ne pomeni nesklepčnosti celotne tožbe, temveč delno pomotno opredelitev nahajanja spornega dvorišča glede na strani neba.
pripor - ugotovitveni sklep - obrazložitev sklepa o podaljšanju pripora
V nasprotju s pritožnikom sodišče druge stopnje ugotavlja, da obrazložitev izpodbijanega ugotovitvenega sklepa o priporu ne vsebuje pomanjkljivosti, ki bi lahko pomenile bistveno kršitev določb kazenskega postopka v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Razlogi sklepa so izčrpni in skrbno argumentirani v takšnem obsegu kot je to dopuščeno v predmetni fazi kazenskega postopka.
plačilo za opravljene storitve - telekomunikacijske storitve - izostanek stranke z naroka - preložitev naroka - upravičeni razlogi za preložitev naroka - zapisnik z naroka
Ni dovolj, da tožena stranka ponudi predložitev dokazov, predlogu za preložitev naroka jih mora tudi dejansko predložiti, saj sodišče lahko narok preloži samo iz upravičenih razlogov.
Namen zapisnika o naroku za glavno obravnavo je zapis o dejanjih, ki so bila opravljena na naroku, ne pa to, da bi se lahko tožena stranka, ki na naroku ni sodelovala, o njem nato izjasnjevala.
NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00034268
ZVEtL-1 člen 31, 31/3, 48, 48/3, 50, 50/2. SPZ člen 220. URS člen 33.
postopek vzpostavitve etažne lastnine - vzpostavitev etažne lastnine - nedokončana etažna lastnina - pripadajoče zemljišče k stavbi - ugotovitev neobstoja služnostne pravice - služnostni upravičenec - izbris stvarne služnosti - izvedene stvarne pravice - lastninska pravica
Tretji odstavek 31. člena ZVEtL-1 določa, da se za druge izvedene pravice, ki so v času učinkovanja zaznambe postopka v zemljiški knjigi vpisane na nepremičnini kot celoti, z odločbo o vzpostavitvi etažne lastnine ugotovi, da omejujejo lastninsko pravico na zemljiški parceli, ki predstavlja skupni del stavbe. Upoštevaje navedeno materialnopravno določilo je sodišče prve stopnje predlagateljev predlog za izbris stvarne služnosti utemeljeno zavrnilo.
Kaznivo dejanje grožnje po 135. členu KZ-1 je mogoče izvršiti v več izvršitvenih oblikah, vselej pa mora biti grožnja resna, kar pomeni, da mora biti objektivno zmožna povzročiti vznemirjenje ali občutek strahu pri oškodovancu. Pri tem subjektivni občutek prestrašenosti ali ogroženosti oškodovanca ni pomemben, niti potreben, zato niti v tem delu niso utemeljene pritožbene navedbe zagovornice obdolženca A. A. Resnost grožnje mora biti torej podana objektivno, kar pomeni, da mora biti grožnja res tudi objektivno izvršljiva, kakor izpostavlja obramba obdolženca B. B. Vendar so ravno zato neutemeljene navedbe, da konkretno obdolženec B. B. ne bi mogel izvršiti groženj, ker ne poseduje pištole. Z objektivnega vidika je namreč grožnjo s pretepom s pomočjo prijateljev in z ustrelitvijo povsem mogoče izvršiti, okoliščina, da obdolženec nima orožja, pa je zato torej nepomembna - sploh, ker to še ne izključuje možnosti, da si orožja ne bi mogel pridobiti, (ne)posedovanje orožja s strani obdolženca B. B. pa v konkretnem primeru tudi ni bila splošno znana okoliščina. Grožnja, da ga bo nekdo ustrelil s pištolo in pretepel s skupino svojih prijateljev, bi nedvomno prestrašila vsakega povprečnega posameznika, še zlasti, če storilca ne pozna, saj ne pozna njegove narave in ne ve, česa je sposoben, v kakšnih krogih se giblje in s čim se ukvarja, kakšne prijatelje ima, in ali ima dostop do orožja. Resnost grožnje je torej podana, ob tem pa se pritožbeno sodišče pridružuje tudi stališču prvostopenjskega sodišča, da ima grožnja z uporabo strelnega orožja znatno težo in je to okoliščino potrebno upoštevati tudi pri izbiri in odmeri kazenske sankcije.
Obe pritožbi neutemeljeno navajata, da pri obdolžencema ni mogoče zaslediti ustrahovalnega namena oziroma da ga sodišče sploh ni ugotavljalo. Prvostopenjsko sodišče se je v 19. točki izpodbijane sodbe primerno opredelilo do naklepa obeh storilcev, pri čemer ustrahovalni namen izhaja že iz okoliščin in načina izvršitve kaznivega dejanja, ko sta se obdolženca agresivno vedla do oškodovanca in mu verbalno grozila (obdolženec B. B.) ter ga celo fizično napadla (obdolženec A. A.), čeprav med njimi ni obstajalo kakšno specifično razmerje, ki bi utemeljevalo drugačen zaključek, kot je ta, da takšno obnašanje lahko vodi zgolj in samo namen ustrahovati žrtev. To vse izhaja že iz samega opisa kaznivega dejanja. Obdolženca sta bila v kritičnem času očitno razburjena in nasilna, njuno obnašanje pa je bilo nedvomno naklepno usmerjeno ravno zoper oškodovanca, saj sta se oba obdolženca od vseh zaposlenih v casinoju agresivno in grozeče obnašala ravno in samo do oškodovanca, kar izhaja iz izpovedb zaslišanih prič C. C. in D. D.
ZDR-1 člen 14, 14/1, 40, 41, 41/2.. URS člen 74, 74/3.
konkurenčna klavzula - nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule v višini 510,00 EUR bruto, ki se ga je tožeča stranka obvezala plačevati mesečno tožencu tekom trajanja delovnega razmerja pri njej, ni dogovorjeno v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZDR-1, ki določa, da se mora denarno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule določiti s pogodbo o zaposlitvi in znaša mesečno najmanj tretjino povprečne mesečne plače delavca v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Znesek, določen v pogodbi o zaposlitvi, 510,00 EUR bruto ne ustreza mesečni plači delavca v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Prav tako se nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule izplačuje po prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Glede na navedeno, ker v pogodbi o zaposlitvi ni bilo dogovorjeno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule po prenehanju pogodbe o zaposlitvi in v zakonsko določeni višini, je v pogodbi dogovorjena konkurenčna klavzula neveljavna.
Konkurenčna klavzula dejansko ne more biti dogovorjena v primeru vsake pogodbe o zaposlitvi in je dopustna samo v primerih, če delavec pri svojem delu ali v zvezi z delom pridobiva tehnična, proizvodna ali poslovna znanja in poslovne zveze, kar na drugi strani pomeni, da delodajalec s konkurenčno klavzulo ne more zaščititi nekega splošnega znanja oziroma usposobljenosti, ki jih je delavec pridobil z delom na svojem delovnem mestu pri delodajalcu. Gre za znanja, za katera obstaja upravičen poslovni interes delodajalca, da jih delavec ne izkorišča pri svojih dejavnostih po prenehanju delovnega razmerja. Pri presoji, ali gre za znanje, ki ima poseben pomen za delodajalčevo poslovanje, ni nujno, da gre za znanje, ki predstavlja izum delodajalca oziroma znanje, ki ga ni mogoče pridobiti drugje. Potrebno je presojati celokupno znanje, ki ga je toženec v letih dela pri tožeči stranki pridobil, torej vsa zunanja in interna izobraževanja.
OZ člen 131, 179, 179/1, 186. ZVZD-1 člen 5, 12, 39. ZDR-1 člen 45. ZGO-1 člen 82.
objektivna odškodninska odgovornost - krivdna odškodninska odgovornost - denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega - pojem nevarne stvari pravilna uporaba stvari - dvižna košara
B. T. je za dviganje tovora uporabil dvižno košaro, ki je bila namenjena izključno transportiranju ljudi na višino (ali izvajanju njihovega dela na višini), ne pa tudi transportiranju tovora. Glede na izvedensko mnenje izvedenca M., da se dvižna ploščad AT60 v nobenem primeru ne bi smela uporabiti kot gradbeno dvigalo, je pravilno zaključilo, da je B. T. dvižno košaro uporabil nepravilno, v nasprotju z njenim namenom. Če bi se dvižna košara uporabila v skladu z namenom in v skladu s predpisi o varstvu pri delu, do škodnega dogodka ne bi moglo priti. Po ustaljeni sodni praksi imetnik nevarne stvari ni objektivno odškodninsko odgovoren v primeru, ko stvar, ki sicer sama po sebi ni nevarna, takšna postane zaradi njenega nedopustnega ravnanja (ali opustitve) ali zaradi nedopustnega ravnanja tretjih oseb. V takšnih primerih je odgovornost za škodo lahko le krivdna.
zavarovanje avtomobilske odgovornosti - objektivna odškodninska odgovornost - avtomobil kot nevarna stvar - oprostitev odgovornosti - delna razbremenitev odgovornosti - povzročitev nevarnosti - ekskulpacijski razlog - nepreprečljivost in neizogibnost nastanka škode - soprispevek oškodovanca - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - duševne bolečine zaradi skaženosti - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - odločitev o pravdnih stroških
Če bi odgovorna oseba lahko škodni dogodek predvidela in prilagodila svoje ravnanje, tako, da bi se mu izognila, je takšno ravnanje pomembnejše od prepovedanega stanja, to je gibanje pešca, ki ga je ustvaril oškodovanec. Zato se svoje odgovornosti imetnik nevarne stvari v celoti ne more izogniti.
Sodišče je pravilno sledilo izvedencu, da pešci in izpuščena žival na cesti pomenijo neposredno nevarnost, pri kateri mora voznik voziti s takšno hitrostjo, da lahko v kritičnem trenutku ustavi pred oviro, ki jo lahko pričakuje glede na prometno situacijo, zato je bila tudi sicer dovoljena hitrost, s katero je voznica vozila, glede na opisano situacijo previsoka. Že povprečno skrben voznik z izkušnjami v prometu, predvsem pa z opravljenim vozniškim izpitom, bi lahko to nezgodo preprečil, tudi če je tožnica k temu psu skočila nenadoma, v kolikor bi ravnal v skladu s prometnimi predpisi. Izvedenec je v zaslišanju celo poudaril, da bi voznik v taki situaciji, ko vidi ljudi na cestišču in odvezanega psa, moral v bistvu toliko zmanjšati hitrost, da bi lahko v vsakem trenutku ustavil. Pes lahko gre levo, desno, kamorkoli in v takem primeru voznik ne sme iskati luknje, ki nastane med ljudmi, da pelje mimo.
oporočno dedovanje - dedovanje na podlagi zakona - krog dedičev - ugotavljanje zakonitih dedičev - zakoniti dedič - nujni dedič - bratje in sestre zapustnika - veljavnost oporoke - ustna oporoka - izredne razmere - pisna oporoka - oporočni dedič - pogoji za prekinitev postopka - razlogi za prekinitev zapuščinskega postopka
Odločilni dejavnik za veljavnost ustne oporoke so izredne razmere kot vzrok, da zapustnik ni mogel sestaviti pisne oporoke. Lahko so objektivnega značaja (nevsakdanji dogodki – npr. poplava, potres, epidemija, vojna ipd) ali subjektivnega značaja – vezane na konkretnega oporočitelja (npr. nenadna težka bolezen ali nepričakovano poslabšanje bolezni, nesreča ipd). Sodišče jih tolmači ozko, ugotavlja pa jih v vsakem primeru posebej glede na konkretne okoliščine primera. V obravnavanem primeru se je že na podlagi navedb matere pritožnice in obeh hčera oporočnega dediča na zapuščinski obravnavi zanesljivo prepričalo, da izredne razmere niso bile niti zatrjevane niti med strankami sporne. Ni bilo razlogov za prekinitev zapuščinskega postopka in za napotitev na pravdo zaradi spornih dejstev (210. člen ZD). Ker manjka osnovni pogoj za veljavnost ustne oporoke: izredne razmere, da zapustnica ni mogla napraviti pisne oporoke, je pravno pravilna presoja, da v pritožbi ponovno opisane ustno izražene želje zapustnice ne predstavljajo pravno relevantne ustne oporoke.
Zapustnica je bila po ugotovitvah sodišča vdova brez potomcev, njeni bratje in sestra so pokojni. Ugotovljeni zakoniti dediči so njihovi dediči oz. potomci (vključno z oporočnim dedičem). Zapustnikovi bratje in sestre po drugem odstavku 25. člena ZD sodijo v krog relativnih nujnih dedičev: nujni dediči so le tedaj, če so trajno nezmožni za delo in nimajo potrebnih sredstev za življenje. Potomci zapustnikovih bratov in sester, ki bi v obravnavanem primeru dedovali, če zapustnica ne bi napravila pisne oporoke, pa po zakonu nimajo lastnosti nujnih dedičev. Zanje ne velja vstopna pravica.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSC00035451
ZPP člen 339/2, 337, 286. ZNP člen 125, 37. ZZK-1 člen 100/1, 40/1.
solastnina - razdružitev solastnine - način delitve - zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve - ustanovitev stvarne služnosti
Vknjižena prepoved odtujitve in obremenitve ne predstavlja ovire za vknjižbo lastninske pravice na novega pridobitelja na podlagi sklepa ali sodne poravnave, sklenjene v nepravdnem postopku zaradi razdružitve solastnega premoženja, saj je vknjižena pravica prepovedi odtujitve in obremenitve ovira le za tiste vpise, ki so posledica pravno poslovne razpolage. Pritožnica, pa kljub vedenju, da bodo tudi na nepremičninah, ki jih bo pridobila sama, ustanovljene služnosti, pred sodiščem prve stopnje ni zahtevala oziroma uveljavljala izplačila nadomestila za ustanovljene služnosti oziroma ni zahtevala, da bi se morala ta okoliščina upoštevati pri poračunu vrednosti zemljišč, ki jih je imela pritožnica pred razdružitvijo in po razdružitvi, zato teh svojih zahtev ne more uspešno uveljavljati prvič šele v pritožbi, saj gre pri takšnih navedbah pritožnice za nedopustne pritožbene novote v skladu s 1. odstavkom 337. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, ker pritožnica ni navedla nobenih upravičenih razlogov, zakaj teh dejstev brez svoje krivde ni navajala že v postopku pred sodiščem prve stopnje (286. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Postopek za delitev solastnine je namreč predlagalni nepravdni postopek, ki je po večinski sodni praksi in pravni teoriji podvržen prekluzijam. Sodišče v postopku delitve stvari po uradni dolžnosti odloči tudi o ustanovitvi stvarne služnosti, če posamezni udeleženec dela stvari, ki so mu bile dodeljene, sploh ne more ali delno ne more uporabljati brez uporabe drugega dela razdeljene stvari, da pa to velja le za tiste nepremičnine, ki so predmet razdružitve, ne more pa sodišče določiti služnosti za dostopnost preko drugih nepremičnin, ki niso predmet razdružitve.
dobava blaga - plačilo za dobavo blaga in izpolnitev pogodbe - zamuda z izpolnitvijo obveznosti - pravne posledice zamude - pogodbena kazen - pridržek pravice do pogodbene kazni - pobot medsebojnih terjatev - nasprotna tožba - nesklepčnost nasprotne tožbe - obstoj stvarne napake
Sodišče prve stopnje je odločitev, da tožena stranka nima pravice do pogodbene kazni, utemeljilo na ugotovitvi, da je v tistih primerih, v katerih je tožena stranka izpolnitev z zamudo sprejela, opustila dolžnost, ki izhaja iz petega odstavka 251. člena OZ. Sodišče je ugotovilo, da je v spornem obdobju nekaj mesecev, od 107 naročil tožeča stranka zamujala pri 102 dobavah in zaključilo, da bi morala ob vsaki sprejeti dobavi posebej tožena stranka tožeči stranki takoj sporočiti, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni, česar pa ni storila. Upoštevalo je tudi vse okoliščine primera in sicer, da je tožena stranka pogodbeno kazen tožeči stranki obračunala več kot pet mesecev od prvih naročil in da je večino dobav, čeprav so bile izvedene z zamudo, tožena stranka tožeči stranki plačala, ne da bi ji plačilo znižala za pogodbeno kazen.
Tožena stranka je res sprejela tudi zadnjih šest dobav z zamudo, ki pa jih ni plačala. Glede teh je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da za njih tožena stranka ni bila upravičena zaračunati pogodbeno kazen, ker tožeči stranki ni vsakokrat nemudoma sporočila, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni. Tega res ni storila ob vsaki dobavi posebej, vendar so za presojo, da je tožena stranka zadostila zahtevam iz petega odstavka 251. člena OZ, zadoščala naslednja ugotovljena dejstva: plačilo zadnjih dobav z zamudo je tožena stranka zavrnila zaradi pobota z zaračunanimi pogodbenimi kaznimi, na zaračunanje pogodbene kazni je bila tožeča stranka opozorjena dne 9. 12. 2015 in tudi predhodno z elektronskimi sporočili z dne 11. 9. 2015, z dne 15. 9. 2015 in z dne 5. 10. 2015. Glede zamud pri šestih neplačanih dobavah blaga je torej tožeča stranka nedvomno lahko vedela, da bo tožena stranka zahtevala plačilo pogodbene kazni zaradi zamud.
motenje posesti - tožba zaradi motenja posesti - motilno dejanje - izdaja začasne odredbe - regulacijska začasna odredba - verjetnost izkazane terjatve - ustrezno sredstvo zavarovanja - nenadomestno dejanje - nadomestno dejanje - naložitev denarne kazni - izkazanost hujših škodljivih posledic ali grozečega nasilja - nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda - nevarnost nastanka težko nadomestljive škode - samovolja - sklep o zavarovanju - namen zavarovanja terjatve
Upnik mora navesti ustrezno sredstvo izvršbe, s katerim je mogoče doseči namen zavarovanja, kakršnega je predlagal (enako, kot mora v tožbi postaviti ustrezno oblikovan zahtevek, če želi uspeti).
Kadar je motilno ravnanje možno odpraviti na več načinov, mora tožnik tožencu dopustiti možnost izbire potrebnega ukrepa.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00037120
KZ-1 člen 300, 300/1. ZKP člen 358, 358-1, 372, 372-1, 383, 383/1. ZIKS-1 člen 214, 214/2, 235, 235/1.
napad na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - oseba, ki opravlja naloge v zvezi z izvrševanjem kazenskih sankcij - pravosodni policist - naloge pravosodnih policistov - preizkus sodbe sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti - sprememba sodbe sodišča prve stopnje
V izreku sodbe opisano dejanje ne obsega vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, saj je popolnoma izostala konkretizacija objektivnega zakonskega znaka "ko je ta (uradna oseba) opravljala naloge v zvezi z izvrševanjem kazenskih sankcij". Ta znak kaznivega dejanja v zakonu ni dovolj določno opredeljen, da ga zaradi jasnosti in razumljivosti v dejstvenem opisu kaznivega dejanja ne bi bilo potrebno konkretizirati, temveč zaradi svoje splošnosti zahteva navedbo konkretne naloge, ki jo je uradna oseba opravljala v času napada ali resne grožnje z napadom.