Odpravnina delavcem, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi stečaja, predstavlja terjatev, ki se poravna iz stroškov stečajnega postopka, kamor spadajo vse obveznosti stečajnega dolžnika, ki nastanejo po začetku stečajnega postopka (158. člen ZPPSL), zato ni pomembno, ali je tožba vložena v rokih iz 144. člena ZPPSL. Gre za dajatveno tožbo, ki se nanaša na obveznosti tožene stranke, ki so nastale med stečajnim postopkom in spadajo med stroške stečajnega postopka. Glede na 159. člen ZPPSL se le za zavarovanje izplačila prerekanih terjatev izloči iz razdelitvene mase sorazmeren del sredstev za upnike, ki so za uveljavitev svoje terjatve pravočasno začeli poseben postopek.
Rezervacija sredstev za sporne terjatve iz naslova odpravnine, ki se štejejo za stroške stečajnega postopka, v zakonu ni predvidena. Ker tožena stranka v stečaju lahko na delitvenem naroku razdeli sredstva ostalim upnikom, je podan pogoj za izdajo začasne odredbe prepovedi razdelitve stečajne mase do višine vtoževane terjatve iz naslova odpravnine.
ZDSS člen 19, 19/1, 19, 19/1. ZIZ člen 270, 270/1, 270/2, 270/3, 270/4, 270, 270/1, 270/2, 270/3, 270/4.
začasna odredba - denarna terjatev - pogoj
Po 19. členu ZDSS lahko izda sodišče začasno odredbo tudi po uradni dolžnosti z namenom preprečitve samovoljnega ravnanja ali odvrnitve nenadomestljive škode, pri čemer se pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve presojajo po 270. členu ZIZ. Namen začasnih odredb kot enega od sredstev zavarovanja terjatve je zavarovati obstoječe stanje pred takimi spremembami, ki bi nastale tekom sodnega postopka in ki bi predlagatelju začasne odredbe, ki bi v sodnem postopku uspel, onemogočile kasnejšo izvršbo.
V predlogu za izdajo začasne odredbe mora tožnik izkazati verjetnost terjatve (objektivni pogoj), ki je podana, kadar več argumentov govori o obstoju relevantnih dejstev kot o njihovem neobstoju. Poleg tega mora tožnik dokazati tudi subjektivni pogoj, v konkretnem primeru torej, da bo z izdajo začasne odredbe dolžnik pretrpel neznatno škodo, oz. da naj bi bila terjatev uveljavljena v tujini.
DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS02019
ZIZ člen 272, 272/2-2.
prenehanje delovnega razmerja - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - začasna odredba - samovoljno ravnanje - nastanek nenadomestljive škode - preprečitev sile -
2. alinea 2. odstavka 272. čl. ZIZ določa, da mora upnik, ki predlaga izdajo začasne odredbe, za verjetno izkazati, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Tožnik verjetnosti obstoja predpostavk za izdajo začasne odredbe iz drugega odstavka 272. čl. ZIZ sploh ni z ničemer izkazoval in je sodišče prve stopnje zmotno samo, mimo navedb tožnika, ugotavljalo, ali je izkazana verjetnost te predpostavke za izdajo začasne odredbe. Tudi če bi šteli, da gre za silo, ker delodajalec ne izroči delovne knjižice delavcu, ki mu delovno razmerje še niti ni prenehalo, predlagana začasna odredba (vrnitev delavca ne delo) v konkretnem primeru ne bi preprečila uporabe takšne "sile".
Ker sodba nima zavrnilnega izreka glede vtoževanih zakonitih zamudnih obresti od zapadlosti vsake posamične pokojninske dajatve, sodišče pa je zahtevku ugodilo od vložitve tožbe dalje, je potrebno pritožbo glede zakonitih zamudnih obresti do vložitve tožbe šteti kot predlog za izdajo dopolnilne sodne odločbe.
Del besedila 8. člena ZPPPAI "o prenehanju delovnega razmerja iz drugih operativnih razlogov po predpisih o delovnih razmerjih", je potrebno razlagati ozko in torej izključno glede na namen zakona. Zato je pravico do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji mogoče priznati le tistim, ki so trajni tehnološki presežki postali izključno zaradi zakonske prepovedi proizvodnje oz. uporabe azbesta, če hkrati izpolnjujejo še vse druge, kumulativno predpisane pogoje. Čeprav je tožniku delovno razmerje prenehalo iz nujnih operativnih razlogov, pa ti niso bili posledica prestrukturiranja azbestne proizvodnje v neazbestno, niti ni imel dopolnjenih 35. let pokojninske dobe, zato do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji po ZPPPAI ni upravičen.
ZZVZZ člen 34. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 247. ZPP člen 184, 184/2, 185, 185/2.
socialno varstvo - začasna nezmožnost za delo - bolniška odsotnost - trajanje odsotnosti - nadomestilo za čas bolniške odsotnosti - sprememba tožbe - odločanje v mejah tožbenega zahtevka
Bolniški stalež se ne more priznavati z nedoločenim datumom zaključka. Po izrecni določbi 247. čl. Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja mora v primeru, če je zavarovanec nezmožen za delo dalj časa, zdravniška komisija oceniti njegovo delazmožnost praviloma vsaka dva meseca.
Določbe 34. čl. ZZVZZ, ki obravnavajo t.i. administrativni stalež, so jasne in se nanašajo samo na primere, ko je v postopku pri ZPIZ-u priznana I., II. ali III. kategorija invalidnosti. V takih primerih ima zavarovanec, ki je dalj časa začasno nezmožen za delo, pravico do nadomestila do dneva, ko postane odločba o ugotovitvi I. kategorije invalidnosti pravnomočna, oz. do dneva, ko postane odločba o ugotovitvi invalidnosti II. ali III. kategorije dokončna. Tožnik pa je delovni invalid II. kategorije invalidnosti že od 4.10.1996 dalje s pravico do zaposlitve s skrajšanim delovnim časom na drugem ustreznem delu. V novem invalidskem postopku na predlog zdravnika pa je ZPIZ zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja in torej ni izdal odločbe, s katero bi tožnika razvrstil v I. kategorijo invalidnosti.
Zahtevek z dne 7.9.2000 o začasni nezmožnosti za delo predstavlja glede na zahtevek v tožbi, ki ga je sodišče povzelo v zavrnilnem delu izreka sodbe, povečanje zahtevka, zato gre za spremembo tožbe po 2. odst. 184. čl. ZPP. Zato bi moralo prvostopenjsko sodišče postopati po določbah 6. odst. 185. čl. ZPP, ki na obravnavi nenavzočemu tožencu omogočajo, da privoli, ali pa da nasprotuje spremembi tožbe. Ta opustitev pa ni relevantna, ker se toženec ni pritožil.
Dejanja v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice niso bila izvedena po vrstnem redu, kot ga predvideva ZDR/2002 v členih od 83 do 87, saj je tožena stranka odpovedala tožnici pogodbo o zaposlitvi preden je opravila razgovor z njo in preden je pridobila mnenje sindikata, vendar to glede na okoliščine konkretne zadeve (ki so do sedaj znane) še ne predstavlja nezakonitosti postopka oz. odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo predlagano začasno odredbo, s katero je tožnica zahtevala zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi izredne odpovedi, saj tožnica ni izkazala verjetnosti vtoževane terjatve.
Če je tožba umaknjena, se šteje, kakor da sploh ni bila vložena in se lahko znova vloži (193/3 čl. ZPP/77, 188/4 čl. ZPP/99). Zato sodišče ne bi kršilo postopkovnih določb, četudi bi dne 4.2.2000 že izdalo pod drugo opr. št. sklep, s katerim je štelo tožbo za umaknjeno in postopek ustavilo.
ZOR v 214. čl. določa obseg vrnitve in sicer, da je potrebno, kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, plačati tudi zamudne obresti. Pričetek teka obresti določa ZOR v 324. čl. v zvezi z 277. členom. Po 2. odst. 324. čl. ZOR pride dolžnik v zamudo, ko upnik, med drugim z izvensodnim opominom, zahteva izpolnitev obveznosti. Tožnik je tožencu poslal opomin z dodatnim 15-dnevnim rokom za plačilo vtoževane glavnice. Zato je sodišče pravilno ugodilo tudi zahtevku za zakonite zamudne obresti od poteka 15 dnevnega roka do dneva plačila glavnice.
Pravilnik o štipendiranju člen 19, 25, 26, 26/1, 26/1-1.
štipendiranje - Zoisova štipendija - dosežki na športnem področju
Določbi 25. in 26. člena Pravilnika o štipendiranju je potrebno razlagati v povezavi z 19. členom, da je Zoisova štipendija namenjena kandidatom, ki izkazujejo intelektualno in umetniško nadarjenost. Zato je pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev po 1. alinei 1. odst. 26. čl. v zvezi s 25. členom pravilnika potrebno upoštevati dosežke na intelektualnem področju, ne pa dosežkov na športnem področju (uvrstitev v finale na državnem tekmovanju oz. uvrstitev do vključno 3. mesta ter udeležba na mednarodnem tekmovanju), za kar se zavzema tožnik.
Pri naknadno izplačanih plačah, prvotno namenjenih za lastninjenje podjetja, ne gre za dejanski stan iz 4. odst. 46. člena ZPIZ-92, da ne bi bile vštevne v pokojninsko osnovo, saj so bile obračunane v skladu z osnovami in merili za delitev plač in od njih plačani prispevki za PIZ.
Neupravičen prehod (prehod brez pravne podlage) sredstev zavoda (tožnika) na zavarovanca (toženca) obravnava ZPIZ/92 v 288. členu, ki določa, da mora zavarovanec, ki mu je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imel pravice, znesek vrniti v skladu z določbami ZOR. Tožnik je vedel, da je tožencu dne 20.9.1992 prenehalo delovno razmerje, saj je izdal 12.2.1993 odločbo o ustavitvi izplačevanja nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu z dnem 20.9.1992 prav zaradi razloga prenehanja delovnega razmerja. V 211. čl. ZOR res določa, da nima pravice zahtevati nazaj, kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, razen, če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Vendar 2. odst. izreka navedene odločbe določa, da se izplačani zneski nadomestila poračunajo. S tem si je torej tožnik pridržal pravico iz 211. čl. ZOR ne le glede dotlej izplačanih nadomestil, pač pa tudi glede nadomestil, izplačanih po izdaji te odločbe, kar izhaja tudi iz dejstva, da po pravni ureditvi ZPIZ/92 nobena odločba o ustavitvi izplačevanja dajatve ob izdaji še ni izvršljiva, saj nima pravne narave odločbe iz 1. odst. 268. čl. ZPIZ/92.
Čeprav se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do odločbe z dne 13.11.1992 in do sklicevanja toženca na 211. čl. ZOR, sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti (14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče je sodbo lahko v tem delu preizkusilo na podlagi listin - odločb v tožnikovem spisu, s katerim je razpolagalo že prvostopenjsko sodišče. Iz obrazložitve sodbe je razvidno, da je sodišče del tožnikovega zahtevka zavrnilo, vendar bi moralo sodišče o zavrnilnem delu odločiti tudi v izreku. Ker se tožnik na sodbo ni pritožil, na izpodbijani (ugodilni) del sodbe navedeno ni imelo vpliva.
Ugovora pobota glede na določbe 367. čl. ZOR ni moč upoštevati, saj dolžnik, ki je izpolnil zastarano obveznost, nima pravice terjati nazaj tistega, kar je dal, niti tedaj, če ni vedel, da je obveznost zastarana. Tega zneska v skladu z 336. čl. ZOR ni moč pobotati s tožnikovo terjatvijo, ker ne gre za terjatev, ki bi jo imel toženec nasproti tožniku. Ta znesek je toženec vrnil tožniku kot del preveč izplačanega nadomestila in je to tožnik upošteval pri višini tožbenega zahtevka.
denarno nadomestilo za čas brezposelnosti - samostojni podjetnik
Pri ocenjevanju obstoja izključitvenega razloga za pridobitev denarnega nadomestila za čas brezposlenosti iz 1. alinee 1. odst. 19. člena ZZZPB (prenehanje delovnega razmerja delavcu na podlagi pisne izjave ali pisnega sporazuma z delodajalcem) je treba upoštevati vse okoliščine konkretnega primera. Od tožnice ni bilo mogoče pričakovati, da bo pri svoji dejavnosti vztrajala in morda zašla v izgubo, če je poslovni partner, na katerega je bila vezana večletna dejavnost tožnice, odpovedal naročilo.
1. ZOR obravnava neupravičeno pridobitev v 210. čl. in obseg vrnitve v 214. členu. Če se vrača neupravičeno pridobljeno, je potrebno plačati tudi zamudne obresti, ki se dolgujejo, če dolžnik zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti (1. odst. 277. čl. ZOR), dolžnikova zamuda pa je v konkretnem primeru nastopila po 2. odst. 324. čl. ZOR. Tožnik zahteva zamudne obresti od 30.11.1997 do plačila, pri čemer je izkazal, da je od toženca z opominom z dne 11.11.1997 zahteval vrnitev glavnice v 15-dnevnem roku po prejemu opomina ter da je bil tožencu opomin vročen 14.11.1997. Rok je brezuspešno potekel z 29.11.1997, zato je sodišče tek zakonitih zamudnih obresti pravilno prisodilo od 30.11.1997 dalje.
2. Glede na določbe 286. čl. v zvezi s 1. odst. 337. čl. ZPP toženec ne more šele v pritožbi izpodbijati višine preplačila.
3. Iz spisa ne izhaja, da bi toženec ugovarjal, da ima zoper tožnikovo terjatev nasprotno terjatev. Navedel je le, da ni dobil razlike za leto 1993 in še za nekatera druga leta pred tem ter da se je ustno oglasil pri tožniku. Taka navedba pa seveda ne pomeni pobotnega ugovora.
Pri odstopu terjatve v zavarovanje gre za fiduciarno cesijo, kavza takšne oblike cesije pa je zavarovanje terjatve. Ko pa pride do poravnave zavarovane obveznosti, je prevzemnik terjatve dolžan povratno prenesti (preostale) terjatve na odstopnika.
Osrednje vprašanje v tej zadevi je, ali obstaja vzročna zveza kot element odškodninskega delikta med kaljenjem nočnega miru s strani tožeče stranke in poškodbo, ki mu jo je prizadejal toženec. Po prepričanju pritožbenega sodišča na vprašanje ni mogoče pozitivno odgovoriti niti v primeru, če izhajamo iz teorije o adekvatni vzročnosti, niti v primeru, če uporabimo teorijo ratio legis vzročnosti. Poslušanje preglasne glasbe ni tak vzrok, ki pri rednem teku stvari pripelje do nastanka škode tiste osebe, ki moti nočni mir. Po teoriji ratio legis vzročnosti pa so upoštevni samo tisti vzroki, ki pomenijo hkrati kršitev pravne norme in jih pravna norma glede na svoj namen šteje kot vzroke. Dobrina, ki se ščiti s prepovedjo poslušanja preglasne glasbe, je mir in počitek občanov. Če nekdo krši javni red in mir, pa takšno ravnanje po teoriji ratio legis vzročnosti še ne more predstavljati vzroka za poseg v osebno integriteto storilca.
Z določili Socialnega sporazuma ni bila izključena uporaba eskalacijske lestvice, saj je bil s točko III. socialnega sporazuma spremenjen le 1. člen tarifne priloge h kolektivni pogodbi, ki določa izhodiščne bruto plače po posameznih tarifnih razredih. Ni pa bil spremenjen 1. odst. 2. člena tarifne priloge, ki določa, da se izhodiščna bruto plača valorizira na način, v višini in v rokih, ki so določeni v tarifni prilogi k splošni kolektivni pogodbi za gospodarske dejavnosti oziroma v skladu z veljavno zakonodajo.
Podlaga za znižanje plač, dogovorjenih s Socialnim sporazumom, je določena v 2. odst. 2. čl. tarifne priloge h kolektivni pogodbi, ki določa, da se v primeru, če bi izplačilo plač ogrozilo obstoj delodajalca in povzročilo večje število presežnih delavcev, zaradi ohranitve delovnih mest lahko delodajalec in sindikat pisno dogovorita o drugačni plačilni politiki, vendar le začasno za 6 mesecev s tem, da izhodiščne plače ne morejo biti nižje kot so določene v SKPgd. Na tej podlagi je prišlo do socialnega sporazuma z določitvijo fiksnega zneska plače za obdobje od 1.9.1998 do 30.8.1999, vsekakor pa s socialnim sporazumom stranki nista izključili določbe 1. odst. 2. čl. tarifne priloge kolektive pogodbe, ki določa valorizacijo.
Odločitev o motenju posesti je dajatvena, zato je ugotovitev motenja le sestavni del odločitve, s katero je toženi stranki naložena vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja. To pomeni, da deli njeno usodo: če odpade potreba po restituciji oziroma vzpostavitvi prejšnjega posestnega stanja, odpade tudi potreba po ugotovitvi dejstva motenja posesti.
ZOR člen 26, 32, 26, 32. ZTPDR člen 85, 85/1, 85, 85/1.
kolektivna pogodba - veljavnost kolektivne pogodbe - delovni spor
Če pride do pogovorov o spremembi izhodiščnih plač po tarifni prilogi KP, vendar dogovor o tem (socialni sporazum med predstavniki delojemalcev in delodajalcev) ni bil sklenjen, se šteje, da izhodiščne plače niso bile spremenjene. Neutemeljeno je sklicevanje delodajalca na določbe 26. in 32. člena ZOR, češ da je bil dogovor o izhodiščnih plačah dejansko sklenjen, saj iz 8. člena KP tožene stranke izhaja zahteva po strogi obličnosti in objavi sprememb in dopolnitev KP.
Določbe KP, ki urejajo sodno (ne)pristojnost za spore med strankami KP, ne predstavljajo podlage za sodno (ne)pristojnost za konkretne individualne delovne spore. Spori o strankah KP so spori med predstavniki delojemalcev in predstavniki delodajalcev, ne pa spori med posameznim delavcem in delodajalcem.
Če tožena stranka med postopkom izpolni zahtevek, se šteje, da je spor v celoti izgubila, zato ima tožnica pravico do povrnitve potrebnih pravdnih stroškov, nastalih do trenutka izpolnitve obveznosti. To pravico ima tožnica tudi, če ni umaknila tožbe takoj po tem, ko je tožena stranka zahtevek izpolnila.
Tožnica, ki ne umakne tožbe takoj potem, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek, je dolžna toženi stranki povrniti samo tiste stroške, ki jih je tožena stranka imela po izpolnitvi obveznosti.
Zmoten je zaključek, da Pravilnik o sistemizaciji nima pravne podlage niti v Zakonu o davčni službi niti v Zakonu o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnosti. Z aktom o sistemizaciji je mogoče predpisati za delovno mesto inšpektorja III višješolsko izobrazbo. Akt o sistemizaciji ni nezakonit, saj sprejetje Zakona o davčni službi ne pomeni, da ni dopustno z drugimi zakoni ali s podzakonskimi akti, konkretno tudi s Pravilnikom o sistemizaciji, določiti več vrst delovnih mest, tako posebej z visokošolsko kot tudi z višješolsko izobrazbo.