KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00058696
KZ-1 člen 288, 288/1, 288/2. ZKP člen 76, 76/2, 168, 168/3, 429, 431.
predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj - očitek pristranskosti sodnika - pomanjkljive navedbe - nepopolna vloga
Sodišče prve stopnje je pravilno utemeljilo, da oškodovanec kot tožilec v predlogu za opravo posameznih preiskovalnih dejanj ni navedel, zakaj je odločitev sodnika šteti kot pristransko, protizakonito in krivično sojenje v smislu 288. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), prav tako v njegovem predlogu manjkajo navedbe o naklepnem ravnanju sodnika ter da je želel stranki s svojo odločitvijo v postopku škodovati, kar vse so zakonski znaki kaznivega dejanja protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja po prvem odstavku 288. člena KZ-1.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00061696
URS člen 22, 23, 33. ZFPPIPP člen 61, 63, 67, 67/1, 67/2, 260, 296, 296/2, 300. OZ člen 59, 59/3, 404, 432, 1018. ZPP člen 2, 2/1, 181, 285.
prijava in preizkus terjatev - izjava upravitelja o prijavljenih terjatvah - ugovor o prerekanju terjatve - napotitev na pravdo za ugotovitev terjatve - ugotovitev obstoja prerekane terjatve v pravdi - tožba na ugotovitev obstoja terjatve - tožba na ugotovitev prerekane terjatve - vezanost na napotitveni sklep - pogodba o pristopu k dolgu - poroštvo - razvezni pogoj - prehod upnikovih pravic na poroka (subrogacija) - pravica izpolnitelja do povračila - terjatve, ki jih je treba prijaviti v stečajnem postopku - odložni pogoj - pravni interes za ugotovitveno tožbo - materialno procesno vodstvo - pravica do zasebne lastnine kot ustavna kategorija
S tem, ko je upravitelj terjatvi priznal le kot pogojni, sicer ni prekoračil zahtevka, temveč ju je priznal le kot pogojni, s čimer je priznal manj, kot je bilo zahtevano, ne pa nekaj drugega. Glede na določila 67. člena ZFPPIPP torej nobena od teh terjatev ni priznana, temveč so vse prerekane, čeprav je prvo in tretjo terjatev upravitelj delno, drugo terjatev pa v celoti priznal.
Če je tožeča stranka uveljavljala nižje zneske, kot bi jih glede na napotitveni sklep lahko, ali pa je uveljavljala nekaj manj, torej ugotovitev obstoja terjatev pod razveznim pogojem namesto kot nepogojne terjatve, je bila s tem še vedno v okviru napotitvenega sklepa in je njen pravni interes za ugotovitveno tožbo izkazan (181. člen ZPP).
Poudariti velja, da je tožena stranka sicer v ugovorih o prerekanju terjatev tudi kritizirala izjavo upravitelja, vendar pa to ne spremeni dejstva, da je ta ugovor namenjen prerekanju prijavljene terjatve in je povsem neodvisen od prerekanja upravitelja in se njegove posledice ne navezujejo na prerekanje upravitelja. Tudi če bi upravitelj sam prerekal terjatve iz vseh razlogov, ki jih navaja tudi tožena stranka, je še vedno smiselno, da upnik tudi sam prereka terjatve, z obstojem katerih se ne strinja. V takem primeru (ko terjatev ni judikatna terjatev) s tem namreč doseže, da je tudi sam stranka postopka, na katerega je napoten upnik - prijavitelj terjatve (primerjaj 300. člen ZFPPIPP), kar pomeni, da ima tudi "oblast" nad postopkom kot stranka postopka in tako najbolje poskrbi za svoje pravice, če bi se stečajni upravitelj morda slabo pravdal.
Višje sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, ki je tudi skladno tako s teorijo kot sodno prakso, da institut pristopa k dolgu iz 432. člena OZ (sam po sebi) ne daje podlage za povračilni zahtevek pristopnika do prvotnega dolžnika. Kadar gre za zakonsko subrogacijo, je to v zakonu posebej določeno; ko se tožeča stranka sklicuje na to, da gre za zakonsko subrogacijo (ko torej plačnik stopi v položaj upnika že po samem zakonu), pri tem ne uspe prepričati, da bi šlo res za kaj takega. Tožeča stranka je imela sicer možnost dokazovati tudi, da je bilo drugače dogovorjeno med njo in stečajnim dolžnikom, s čimer bi lahko dokazala, da dejansko obstaja pravna podlaga za upravičenje do povrnitve plačanega, vendar pa tega ni niti zatrjevala.
Ko tožeča stranka zahteva, da se njena terjatev ugotovi kot pogojna terjatev, s tem po oceni višjega sodišča zahteva manj, kot bi glede na napotitveni sklep lahko, ne pa nekaj drugega.
Tožeča stranka ima sicer prav, ko navaja, da pravdna stranka ni dolžna navesti, ali gre za odložni ali razvezni pogoj, temveč je dolžna opisati okoliščine, ki pomenijo nastanek pogoja, da torej navede, s čim se bo pogoj izpolnil, pa tudi to, ali bo takrat terjatev nastala ali pa prenehala.
Zakonska subrogacija torej plačniku omogoča regres, zato ni razlikovanja med tema dvema pojmoma, kot ga izpostavlja tožeča stranka (da naj bi šlo za nekaj povsem drugega in naj bi bil zato ZFPPIPP v 296. členu terminološko napačen).
S tem, ko bi sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo terjatev pod odložnim pogojem, ki se uresniči ob plačilu terjatve, in bi s tem prisodilo terjatev, ki bo nastala, ko bo s strani poroka plačana, namesto terjatve pod razveznim pogojem, ki se uresniči ob plačilu terjatve, s čimer se prisodi, da terjatev preneha, ko je s strani poroka plačana, pa bi sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo nekaj drugega, kot je zahtevala.
Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje temelji na ugotovitvi, da je bilo v postopku II N 161/2020 s sklepom z dne 26. 7. 2021 s stopnjo verjetnosti že pravnomočno ugotovljeno, da nasprotni udeleženec 1. 4. 2021 ni izvajal fizičnega nasilja nad mladoletnim A. A. (in ponovno s sklepom z dne 22. 12. 2021, pravnomočen 12. 1. 2022). Z istim sklepom pa je bilo pravnomočno ugotovljeno še, da je odnos med staršema (udeležencema tega postopka) izjemno konflikten, izvor konfliktnosti tega odnosa pa bolj gravitira k predlagateljici kot k nasprotnemu udeležencu, kar vse je dalo sodišču prve stopnje podlago za pravilen sklep, da do umika predloga v predmetni zadevi ni prišlo zaradi spremembe okoliščin na strani nasprotnega udeleženca, torej iz razloga, ker je nasprotni udeleženec po vložitvi predloga v predmetni zadevi z nasiljem prenehal oziroma ker ne obstaja več nevarnost nasilja nasprotnega udeleženca nad predlagateljico, takšnih okoliščin umika pa predlagateljica tudi ni zatrjevala.
postopek osebnega stečaja - prijava terjatve - postopek preizkusa terjatev - pobot terjatev ob začetku stečajnega postopka - ugovor o prerekanju terjatve - ugovor po izteku roka - prekluzivnost roka - pravna narava obvestila
Roki v stečajnem postopku so prekluzivni, kar pomeni, da stranka, ki svoje pravice ne uveljavi v predpisanih zakonskih rokih, te pravice izgubi. Cilj omejitve iz tretjega odstavka 63. člena v povezavi z drugim in tretjim odstavkom 121. člena ZFPPIPP je v zasledovanju učinkovitosti stečajnega postopka in sodnega varstva upnikov. Tak cilj je po prepričanju pritožbenega sodišča vsebinsko povezan z varstvom upnikove človekove pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave, zlasti v njenem vidiku sojenja brez nepotrebnega odlašanja, zato je tudi ustavno dopusten.
Če je upnik prijavil svojo terjatev, se je upraviteljica o njej v okviru osnovnega seznama preizkušenih terjatev morala izreči. Poleg tega upraviteljica tudi nima možnosti, da bi prijavljeno terjatev kar izločila iz preizkusa, saj predstavlja prijava terjatve zahtevek upnika za plačilo njegove terjatve v stečajnem postopku.
Upnik ne trdi, da je njegova terjatev prenehala na podlagi pobota, temveč prav nasprotno, da njegova terjatev še vedno obstoji (zato jo je tudi prijavil v tem postopku osebnega stečaja). Ker pa v stečajnem postopku ni mogoče odločati o obstoju ali neobstoju terjatve, temveč je temu namenjen pravdni postopek, bi upraviteljica oziroma drugi upniki, če so menili, da je prišlo do pobota zaradi začetka stečajnega postopka, to morali pravočasno ugovarjati preko prerekanja te terjatve in ločitvene pravice. Sklicevanje na to, da tega dejstva niso vedeli oziroma niso mogli vedeti, tega ne more opravičevati prav zaradi določitve rokov, v katerih je potrebno vložiti vse ugovore, kot prekluzivnih.
Pritožbeno sodišče zaključuje, da bi bila kasnejša izključitev neprerekane terjatve iz končnega seznama preizkušenih terjatev nezakonita.
Iz 1. točke četrtega odstavka 69. člena ZFPPIPP ne izhaja, da je obvestilo, ki ga pošlje sodišče upravitelju, sklep. Iz navedene zakonske določbe sicer res izhaja, da sodišče sprejme sklep o preizkusu in o tem obvesti upravitelja, upravitelj pa mora po prejemu tega obvestila sodišču predložiti končni seznam preizkušenih terjatev v skladu z odločitvijo sodišča iz drugega odstavka 69. člena tega zakona (prvi odstavek 70. člena ZFPPIPP). Taka tehnika procesnega postopanja sodišča pravne narave obvestila, ki je glede na določbo drugega odstavka 124. člena ZFPPIPP lahko le odredba in ne sklep, ne spreminja.
sodba s skrajšano obrazložitvijo - napoved pritožbe - rok za vložitev napovedi pritožbe - potrdilo o vročitvi - vročilnica kot dokaz - vročilnica kot javna listina - vročilnica kot izkaz osebne vročitve
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz podatkov v sodnem spisu izhaja, da je toženka prejela sodbo 18. 3. 2022. Sodbi je namreč priložena vročilnica, torej potrdilo o vročitvi sodbe toženki z dne 14. 3. 2022, in iz nje je razviden lastnoročno zapisan datum prejema 18. 3. 2022 ter podpis prejemnika in žig tožene stranke. Prav tako je na njej žig vročevalca, da je bila sodba vročena 18. 3. 2022. Tako ne držijo trditve tožene stranke o vročitvi sodbe dne 25. 3. 2022. Sama trditev, da iz sprejemne poštne knjige toženke to izhaja, pa ne more izpodbiti dokaza, ki je v sodnem spisu, torej uradnega potrdila o vročitvi sodbe.
gospodarski spor majhne vrednosti - pritožba v sporu majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v postopku v sporu majhne vrednosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - nedopusten pritožbeni razlog v gospodarskem sporu majhne vrednosti
Z uveljavljanjem pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v sporu majhne vrednosti ni mogoče uspeti. Toženka je v pritožbi navedla, da uveljavlja vse tri pritožbene razloge, vendar ni utemeljila niti absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka niti zmotne uporabe materialnega prava. Pač pa je z vsemi pritožbenimi navedbami uveljavljala zgolj pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 107, 118, 118/1, 118/2.. ZGD-1 člen 425, 425/1, 522.. ZPP člen 214, 214/1, 214/2.. OZ člen 190.
prenehanje družbe po skrajšanem postopku brez likvidacije - prenehanje delodajalca - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - neprerekane trditve - datum sodne razveze - višina denarnega povračila - sprememba sodbe
Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da sklep družbenikov toženke z dne 1. 6. 2020 ni bil zakonita podlaga za prenehanje toženke po skrajšanem postopku, saj ni ustrezal pogojem po prvem odstavku 425. člena ZGD-1, ker v času njegovega sprejema toženka ni imela urejenih razmerij s svojimi delavci, obveznosti do njih namreč še niso bile poplačane, prav tako izjava o tem v sklepu niti ni bila vsebovana (izjava o tem je bila dana šele 30. 6. 2020).
Sodišče prve stopnje je upoštevaje, da je bila tožnica s toženko v delovnem razmerju 8 let; da je tožnica maja 2021 sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas enega leta; povprečne možnosti tožnice za novo zaposlitev (po poklicu je trgovka, stara je 54 let); način prenehanja pogodbe o zaposlitvi s toženko; da je bila tožnica po prenehanju delovnega razmerja s toženko prijavljena na Zavodu za zaposlovanje, kjer je šest mesecev prejemala nadomestilo za brezposelnost; priznanje delovnega razmerja za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi v trajanju 10 mesecev in pol; tožnici odmerilo previsoko denarno povračilo (prim. sodbe VS RS VIII Ips 104/2017, VIII Ips 22/2016, VIII Ips 237/2017). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnica upravičena do denarnega povračila v višini petih plač.
ZPP člen 151, 151/1, 163, 163/3, 163/7. ZST-1 člen 34, 34/1, 14.a, 14.a/1, 14.a/2.
nastanek pravdnih stroškov - zahtevek za odmero stroškov - nastanek obveznosti plačila sodne takse
Sklep o odlogu plačila sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje do pravnomočnega zaključka postopka je za ta strošek tožnika povzročil okoliščino, kot da se je postopek končal zunaj glavne obravnave. Tožnik lahko tak strošek pravočasno zahteva v skladu s sedmim odstavkom 163. člena ZPP v 15 dneh od prejema sklepa. V tem primeru sicer sodišče ni izdalo sklepa, pač pa plačilni nalog za plačilo sodne takse na podlagi drugega odstavka 14.a člena ZST-1. Povrnitev stroška je zahteval 7. 4. 2022, kar je bilo v zakonskem roku in sodišče prve stopnje bi moralo vsebinsko obravnavati zahtevo.
nepremoženjska škoda - spolzke stopnice - prekluzija navajanja dejstev
Ugotovitve prvega sodišča, da ni moč slediti toženkinim trditvam o nepazljivosti in neprevidnosti tožnika, pa ni moč omajati z utemeljevanjem, da bi se moral tožnik držati za ograjo, da je stopnice poznal in da je vedel, da je zavarovanec nesel psu hrano, saj toženka teh očitkov zoper tožnika v postopku pred sodiščem prve stopnje ni naperila.
pravno odločilna dejstva - čas storitve prekrška - prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na območju RS - kazenska evidenca - kazenske točke
Pri odločanju o izpolnjevanju pogojev za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja za to sodišče upošteva le pravnomočne plačilne naloge, odločbe ali sodbe o prekršku, vendar pa je odločilna okoliščina za ugotovitev, ali je bila predpisana višina KT dosežene ali presežena v obdobju dveh let, le čas storitve prekrškov.
Zagovornik tudi napačno razume pomen instituta prekrška neznatnega pomena, ki je opredeljen v določbi člena 6.a ZP-1 in iz katere izhaja, da se za prekršek neznatnega pomena šteje tisti prekršek, ki je storjen v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega in pri katere ni nastala oziroma ne bo nastala škodljiva posledica oziroma je ta neznatna. S citiranim PN z dne 30. 5. 2022 pa se je storilcu očitala storitev prekrška po 2. točki šestega odstavka člena 46 ZPrCP, za katerega je predpisan, poleg globe, tudi izrek 3 KT, kar pa je po 1. točki četrtega odstavka člena 23 ZP-1 hujši prekršek, zato je razlogovanje pritožbe o tem, da je v konkretnem primeru šlo za prekršek neznatnega pomena, povsem napačno.
seznam izvršilnih naslovov - ugovor dolžnika - izvršilni naslov
Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo vsebino izvršilnega naslova – seznama izvršilnih naslovov glede na 9. točko drugega odstavka 145. člena ZDavP-2.
izredna odpoved delavca - razlika v plači - sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi - soglasje volj - izplačevanje nižje plače - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nasprotje v razlogih sodbe - razveljavitev sodbe - ponovno sojenje pred drugim senatom
Sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo konkretno, na kakšen način je bilo doseženo soglasje volj glede nove pogodbe o zaposlitvi (ne gre zgolj za spremembo pogodbe o zaposlitvi), ki ne more biti hkrati izraženo ustno in s konkludentnimi ravnanji, niti ni ugotavljalo, kdaj je bilo soglasje volj doseženo in za osnovno plačo v kakšni višini. Šele nato bi lahko odločilo o utemeljenosti zahtevkov tožnika, pri čemer bi moralo za vsak mesec vtoževanega obdobja presoditi, ali je tožniku bila izplačana plača v višini, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi, in sicer ali pisne pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 1. 2007 ali, če bi ugotovilo obstoj soglasja volj glede drugačne višine osnovne plače, plače po ustno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi ali po pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni s konkludentnimi ravnanji.
Dejstvo, da se delavec zaveda, da mu delodajalec odreja drugo delo, kot je v pogodbi o zaposlitvi, in da mu izplačuje nižjo plačo, še ne pomeni, da s tem soglaša. Odrejanje drugega dela pomeni kršitev temeljne obveznosti delodajalca, kot je določena v prvem odstavku 43. člena ZDR-1, pri čemer okoliščine, da se delavec ne "pritoži", da v zvezi s kršitvijo ne uveljavlja varstva pravic po prvem in drugem odstavku 200. člena ZDR-1, ni šteti njemu v škodo. Enako soglasja ne pomeni dejstvo, da delavec ne oporeka znižani plači oziroma v zvezi s tem ne uveljavlja varstva pravic.
izločitev dokazov - predlog za izločitev dokazov - uradni zaznamek o zbranih obvestilih
Pritožnica izraža nestrinjanje s stališči izpodbijanega sklepa, ki ni sledilo njenemu predlogu in ni izločilo uradnega zaznamka o zbranih obvestilih z osebo A. A., kljub temu, da je navedeno izjavo dala obdolženka preden je bila poučena po četrtem odstavku 148. člena ZKP. Izločitev predmetne izjave ni potrebna, saj je bilo tekom postopka že odločeno, da se izjava izloči. Iz Uradnega zaznamka SDT RS z dne 11. 4. 2016 je razvidno, da je okrajni državni tožilec navedeno obvestilo izločil in odločil, da se shrani v posebnem ovitku, ki je del državnotožilskega spisa. Glede na pojasnjeno ni potrebno ponovno odločanje o izločitvi obvestila, ampak bo moralo sodišče prve stopnje predmetno obvestilo le poslati SDT RS.
Za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa so pritožbene navedbe storilca, v katerih pojasnjuje in izpostavlja svoje osebne okoliščine, povsem nerelevantne.
ugovor zoper plačilni nalog - pritožba zoper sodbo - sodna taksa za pritožbo
Odločilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je tožena stranka pritožila zoper sodbo in jo je izpodbijala v celoti, česar tožena stranka ne zanika. Zato je sodišče prve stopnje pravilno razlogovalo, da je vrednost zahtevka 11.752,83 EUR, kolikor je naložilo v plačilo toženi stranki, kar je izpodbijala s pritožbo.
neplačana sodna taksa - pravnomočna zavrnitev predloga za taksno oprostitev - domneva umika ugovora zoper sklep o izvršbi
Dolžnik ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da ni plačal sodne takse ob vložitvi ugovora niti po vročenem plačilnem nalogu. Sodišče prve stopnje je pravilno izdalo izpodbijani sklep na podlagi petega odstavka 29.b člena ZIZ.
prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja - 18 kazenskih točk
Kot je bilo predhodno obrazloženo, pa iz uradno vodene evidence kazenskih točk pri MPRS, na kateri je prvo sodišče gradilo svojo odločitev, jasno in nesporno izhaja, da je storilec na dan 16. 4. 2022 presegel 18 KT, saj ima sedaj v tej evidenci vpisanih 19 KT.
vozniško dovoljenje - potek veljavnosti - epidemija - kategorija vozila
Navedeno pomeni, da ima pritožba prav, da je ta odlok veljal tudi za obdolženca, ki mu je veljavnost vozniškega dovoljenja potekla 8. 4. 2021 za vozniško dovoljenje kategorije ″B‶, ne pa, kot je nepravilno zaključilo prvo sodišče, da se je citirani odlok nanašal samo na zavezo usposabljanja voznikov začetnikov za kategoriji A2 ali A.