redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sprememba sistemizacije - utemeljenost odpovednega razloga - izbira delavca - prepoved diskriminacije
Pritožba zmotno trdi, da sodišče prve stopnje ni obravnavalo in se ni opredelilo do bistvenih navedb, ki se nanašajo na vsebino dela ukinjenega in na novo sistemiziranega delovnega mesta. Sodišče prve stopnje se je podrobno opredelilo do vsebine del enega in drugega delovnega mesta. Glede na opis del in nalog ter stopnjo izobrazbe, ki se zahteva za eno in drugo delovno mesto, pa je nato tudi pravilno zaključilo, da gre po vsebini za različni delovni mesti, ter da tožnik zahtevane izobrazbe in delovnih izkušenj za novo sistemizirano delovno mesto nima. Posledično niso utemeljene pritožbene navedbe, da je toženka takoj po podaji odpovedi dejansko razpisala delo, ki ga je opravljal tožnik, le pod drugim nazivom.
ZDR-1 le v primeru odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov zavezuje delodajalca, da določi presežne delavce na podlagi kriterijev. V primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga manjšemu številu delavcev (t. i. individualni odpusti), pa je delodajalcu prepuščena odločitev glede izbire delavcev, katerih dela pod pogoji iz njihovih pogodb o zaposlitvi ne bo več potreboval. Tožena stranka je bila pri tej izbiri omejena le s četrtim odstavkom 83. člena ZDR-1, ki določa, da je redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov iz 6. člena ZDR-1 neveljavna. Tožena stranka je že v odpovedi podala razloge o tem, zakaj se je pri izbiri delavca, ki mu bo podala odpoved, odločila za tožnika. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi pravilno ocenilo, da redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku tako ni bila posledica njegovega zdravstvenega stanja, temveč posledica objektivne izbire tožene stranke, ki je odpoved podala tožniku iz razloga, ker je imel pri toženki kot najmlajši najmanj delovne dobe, kar je povsem sprejemljiv izbirni kriterij.
KZ-1 člen 257a, 258. ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1,110/1-2. ZJN-3 člen 4, 95.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - kršitev delovne obveznosti z znaki kaznivega dejanja - utemeljenost odpovednega razloga - oblika krivde - sodna razveza
V zvezi z očitanima kaznivima dejanjema nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1 ali kaznivega dejanja oškodovanja javnih sredstev po 257.a členu KZ-1 ni podan element ustrezne oblike krivde, tj. naklep. Že zaradi tega je izredna odpoved tožnikove pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
Notranji revizor je sicer ugotovil, da se mesečni stroški za adaptirane prostore, kjer se čiščenje ni izvajalo, niso ustrezno korigirali in zmanjšali, a je ob tem tožencu predlagal sprejem organizacijskega navodila za natančno definiranje pristojnosti in odgovornosti vseh, ki so odgovorni za izvajanje storitev skladno s pogodbenimi določili. Glede na take ugotovitve notranjega revizorja je pravilen zaključek, da dolžnost preverjanja obsega opravljenih storitev čiščenja ni bila določno prenesena na tožnika. Pritožba se zato neutemeljeno sklicuje na tožnikovo seznanjenost z izvedbo adaptacijskih del in potrebno zmanjšanje vrednosti storitve za prostore, v katerih se čiščenje ni izvajalo, saj ob odsotnosti izrecne naložitve te dolžnosti tožniku to na zakonitost izredne odpovedi ne vpliva. Tožnik s svojimi ravnanji in opustitvami dolžne skrbnosti ni povzročil škode ali kako drugače povzročal ali omogočal nezakonite ali nenamenske porabe javnih sredstev. Nastanek škode je pri očitanih kaznivih dejanjih objektivni pogoj kaznivosti.
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni samovoljno in samoiniciativno odločal o povišanju cen storitev čiščenja niti o številu zaposlenih pri izvajanju storitve čiščenja, za katere se je upošteval dvig minimalne plače. Med znake kaznivega dejanja se namreč šteje tudi delavčev subjektivni odnos (krivda), ki se v KZ-1 zahteva za storitev določenega kaznivega dejanja. Za obstoj kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1 ali kaznivega dejanja oškodovanja javnih sredstev po 257.a členu KZ-1 mora biti podana ustrezna stopnja krivde, tj. naklep. Da bi mu bilo mogoče očitati naklep, bi se moral zavedati, da s svojim ravnanjem krši zakone ali druge predpise, opušča dolžno nadzorstvo ali kako drugače povzroči ali omogoči nezakonito ali nenamensko uporabo javnih sredstev oziroma nevestno ravna v službi, ter takšno ravnanje tudi hoteti ali opustiti. Tožniku tega ni mogoče očitati, saj se je pred pripravo in parafiranjem dodatkov usklajeval oziroma posvetoval z ostalimi zaposlenimi (in nadrejenimi) in si pridobival ustrezne informacije. Naklepnega ravnanja mu ni mogoče očitati pri potrjevanju računov, saj ta tožnikova obveznost niti ni bila ustrezno konkretizirana. Tožniku glede na ugotovljeno dejansko stanje ni mogoče očitati niti t. i. eventualnega naklepa, ki pa tudi sicer za kaznivo dejanje iz 257.a členu KZ-1 ne zadostuje.
ZDR-1 člen 85, 85/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 257a, 258. ZJN-3 člen 4, 95.
razrešitev vodilnega delavca - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - kršitev delovne obveznosti z znaki kaznivega dejanja - pisna obdolžitev in vabilo na zagovor - reintegracija delavca - sodna razveza
Upoštevajoč opis očitanih kršitev v odpovedi, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da očitane kršitve nimajo zakonskih znakov kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1 niti oškodovanja javnih sredstev po 257.a členu KZ-1. Sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo v odpovedi, ampak le na dejansko stanje oziroma opis očitanih kršitev, vendar pa glede na opis očitkov v izredni odpovedi, sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da bi ugotavljalo, ali obstajajo elementi kateregakoli drugega kaznivega dejanja.
Razrešitev vodilnega delavca ni formaliziran postopek, zato na zakonitost razrešitve ne vpliva okoliščina, da se tožnica v okviru postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogla zagovarjati glede posameznega očitka.
Ne glede na zakonitost razrešitve je bistveno, da je bila tožnica razrešena z vodilnega delovnega mesta in ji je posledično prenehal mandat, zato ta pogodba ne more „oživeti“ tudi, če je razrešitev nezakonita. Razrešen vodilni delavec zato nima reintegracijskega zahtevka, če je razrešitev nezakonita, ampak samo odškodninski zahtevek.
Ker je v obravnavanem sporu sodišče prve stopnje na podlagi skladnih navedb strank ugotovilo, da pred imenovanjem A. A. za odgovorno urednico ni prišlo do odločanja uredništva o tem, da tudi sami predlagajo v imenovanje generalnemu direktorju kandidata, ki je dobil njihovo pozitivno mnenje, generalni direktor pred izbiro kandidata ni bil dolžan pridobiti soglasja programskega sveta.
ZDR-1 člen 6, 6/1, 34, 35, 43, 45, 48, 48/1, 110, 110/1, 110/1-2. ZNB člen 4, 4/1, 4/2, 31, 32, 47. ZVZD-1 člen 5. OZ člen 112, 113, 114, 115. Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES člen 9, 9/2, 9/2-b, 9/2-c, 9/2-g, 9/2-i.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - COVID-19 - pogoj PCT - odklonitev testiranja - zakonitost ukrepa - sprememba pogodbe o zaposlitvi - obdelava osebnih podatkov - diskriminacija
Tožena stranka je za navodila, s katerimi je od delavcev zahtevala, da morajo izkazati pogoj PCT, imela podlago v zakonu, pri tem pa ni bilo potrebno, da bi bila takšna zahteva določena tudi v tožničini pogodbi o zaposlitvi. Ukrepe, ki se nanašajo na varno delovno okolje, je bila tožena stranka kot delodajalec dolžna sprejeti, saj je bila to njena zakonska dolžnost (45. člen ZDR-1, 5. člen ZVZD-1). Poleg tega so sprejeti odloki učinkovali erga omnes in so zavezovali tako toženo stranko kot tožnico. Zasledovali so javni interes ter specifično in izredno epidemiološko situacijo
Aneks h Kolektivni pogodbi javnega zavoda RTV Slovenija (2008) člen 8, 8/1.
razlika v plači - dodatek k plači - višina dodatka
Tožnik je, upoštevaje prvi odstavek 8. člena Aneksa h Kolektivni pogodbi javnega zavoda RTV Slovenija in dikcijo 2. člena Pravilnika o večopravilnosti in združevanju dela, upravičen do plačila dodatka za večopravilnost. Dodatna dela in naloge, ki jih je opravljal, namreč ne sodijo v dela in naloge osnovnih delovnih mest, za katero je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi oziroma na kateri je bil dejansko razporejen, temveč gre za druga dodatna opravila, ki jih je dejansko opravljal ves čas, torej redno.
obstoj delovnega razmerja - pripoznava tožbenega zahtevka - neto in bruto plača - delo po pogodbah civilnega prava - združitev pravd v skupno obravnavanje - materialnopravni pobot
Pripoznava tožbenega zahtevka mora biti izrecna, jasna in nedvoumna, predvsem pa se mora nanašati neposredno na sam tožbeni zahtevek. Izpostavljena tožnikova izjava se ne nanaša na tožbeni zahtevek, pač pa na dejstvo, do kdaj je tožnik opravljal delo za toženko oziroma čas trajanja dejanskega razmerja med strankama.
Čeprav se del plače ne izplača neposredno delavcu in s tem delom ne more razpolagati, to ne vpliva na njegovo pravico, da od delodajalca zahteva izplačilo bruto plače, saj delavčeve plače ne predstavlja le (neto) plača, ki ostane po obračunu in odvodu davkov in prispevkov. Kadar mu plača ni izplačana ali ni izplačana v celoti, je predmet zahtevka bruto plača, tudi če delavec uveljavlja le razliko, ki jo pretežno ali celo v celoti sestavlja del, ki je namenjen plačilu davkov in prispevkov.
V tistih mesecih, ko bodo že plačani neto zneski na podlagi pogodb civilnega prava presegali neto zneske plač (slednji bodo znani šele v času plačila davkov in prispevkov od bruto zneskov plač) ter zneske stroškov prevoza in prehrane, toženka tožniku ne bo dolžna plačati nobenih neto plačil niti ne posledično zakonskih zamudnih obresti od neto zneskov (zanj bo morala plačati zgolj davke in prispevke).
V tem sporu prisojena reparacija se ne more upoštevati kot pravica, ki jo je tožnica uveljavila za čas do prenehanja delovnega razmerja, saj gre za obveznost toženke, ki je posledica nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Toženka je dolžna tožnici za čas od nezakonitega prenehanja do sodne razveze vzpostaviti stanje skladno s pogodbo o zaposlitvi. Dosojeni znesek denarnega povračila je zato prenizek. Sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo dejstva, da je bila tožnica ves čas zaposlena pri toženki, ki je bila njen edini delodajalec in da se ji je zdravstveno stanje v tem času toliko poslabšalo, da ima sedaj status invalida III. kategorije in je težje zaposljiva, kot tudi ne dejstva, da ni bila upravičena do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti zaradi nezakonitega ravnanja toženke. Tako je po stališču pritožbenega sodišča pravično denarno povračilo v višini 16-kratnika tožničine povprečne plače.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - ponudba delodajalca za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi - utemeljenost odpovednega razloga
Tožnica neutemeljeno uveljavlja, da je subjektivni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti podan le, če so vsi trije pogoji izpolnjeni kumulativno, da torej delavec ne dosega pričakovanih rezultatov, ker dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno. Ne glede na razlog, zaradi katerega delavec ne dosega pričakovanih rezultatov, se lahko delodajalec odloči za podajo odpovedi iz razloga nesposobnosti.
Delavcu se lahko v primeru ugotovljenih nepravilnosti očita tudi, da je ravnal krivdno, vendar je delodajalec tisti, ki mora utemeljiti in dokazati odpovedni razlog ali kot razlog nesposobnosti ali kot krivdni. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so bile ugotovljene nepravilnosti in napake posledica nestrokovnega, nekvalitetnega in nepravočasnega dela tožnice in ne krivde.
Če toženka tožnici ne bi ponudila prostega ustreznega delovnega mesta, bi bila podana odpoved nezakonita, ker se je toženka s Kolektivno pogodbo zavezala, da bo delavcu, ki mu odpoveduje pogodbo zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ponudila drugo ustrezno delovno mesto, če ga bo imela.
transformacija delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas - zavrnitev dokaznih predlogov - suspenz pogodbe o zaposlitvi - nadlegovanje - diskriminacija
Kadarkoli v času trajanja delovnega razmerja, ne glede na to ali gre za delovno razmerje za določen ali nedoločen čas, lahko pride do suspenza pogodbe o zaposlitvi, če so za to izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 53. člena ZDR-1.
Ni treba, da delodajalec za ves čas odsotnosti delavca sklene pogodbo o zaposlitvi za določen čas z novim delavcem. Nadomeščanje lahko uredi tudi z razporeditvijo nalog odsotnega delavca na ostale zaposlene.
Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (2012) člen 5, 5/2, 7. OZ člen 45, 46, 49, 94, 99.
stroški prevoza na delo in z dela - pisna izjava delavca - uveljavljanje napak volje
Tožnica je v obdobju, na katerega se nanaša izpodbijani del sodbe, sama uveljavljala povračilo stroškov v višini kilometrine. Zato je sodišče prve stopnje za to obdobje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo stroškov oziroma razlike v stroških do višine javnega prevoza.
ZDR-1 člen 7, 7/1, 7/2, 7/4, 8, 47, 47/1, 47/3. ZPP člen 4, 5, 8, 213, 214, 214/2.
trpinčenje na delovnem mestu - neizvedba predlaganih dokazov - dokazno breme - dokazna ocena - neustrezna komunikacija - grožnja z odpovedjo pogodbe - bolniški stalež
Občasni konflikti in prepiri, burna izmenjava mnenj in stališč, tudi občasna izmenjava ostrih besed, ne pomenijo trpinčenja na delovnem mestu. Kritiziranje je lahko ostro, dovoljene so tudi izjave v sarkastičnem tonu, ne smejo pa presegati meja razumne kritike in biti osebno žaljive. Iz dokaznega postopka v obravnavanem sporu ne izhaja, da bi kritika tožničinega dela s strani direktorice toženke te okvire presegla, čeprav je bila občasno neprimerna.
neizbira kandidata - delovne izkušnje - pogoji za kandidiranje na javnem razpisu
Kljub temu, da razpis ne predpisuje, da pet let delovnih izkušenj na vodilnih ali vodstvenih delih pomeni delovne izkušnje, pridobljene na vodilnih ali vodstvenih delovnih mestih, sta tako tožena stranka v izbirnem postopku kot sodišče prve stopnje v okviru sodne presoje izpolnjevanja razpisnih pogojev utemeljeno štela (in predpostavljala), da je izbrani kandidat po pogodbi o zaposlitvi za to vodstveno delovno mesto opravljal vodstvena dela.
plačilo po dejansko opravljenem delu - datum odločitve - delna sprememba izpodbijane sodbe
Pritožba utemeljeno uveljavlja, da tožnici plačilo razlike v plači pripada le do konca glavne obravnave oziroma do izdaje sodbe. Za priznanje razlike v plači glede nadaljnjega obdobja, torej po datumu odločitve sodišča prve stopnje (prvi odstavek 311. člen ZPP), namreč ni podlage, tudi sicer pa ugotovitev, da je tožnica v vtoževanem obdobju dejansko opravljala dela višje vrednotenega delovnega mesta, še ne pomeni, da bo ta dela opravljala tudi v bodoče.
ZDR-1 člen 84, 84/1, 87, 87/2, 89, 89/1, 89/1-1, 89/2, 91, 91/1. OZ člen 9, 82, 82/1, 82/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe - poslovni razlog - obrazložitev odpovedi - utemeljenost odpovednega razloga - ponudba neustrezne zaposlitve - jasno pogodbeno določilo - prosto delovno mesto
Delodajalec mora dokazati, da je odpovedni razlog resničen in ne zgolj navidezen, kar v obravnavanem primeru, v katerem je toženka tožnici odpovedala pogodbo zaradi reorganizacije poslovanja, pomeni, da mora dokazati, da je reorganizacija dejansko bila izvedena in da je prišlo do bistvene spremembe v vsebini tožničinega dela, zato ni bilo več potrebe po opravljanju njenega dela pod pogoji iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi. Kaj so bili razlogi, ki so delodajalca gnali v sprejem takšnih organizacijskih sprememb in ali so se izkazali za utemeljene, je stvar poslovnih odločitev delodajalca, ki ne morejo biti predmet sodne presoje, pa čeprav te razloge delodajalec zapiše v obrazložitvi odpovedi.
Utemeljenost organizacijskega poslovnega razloga ni odvisna od (ne)izvedbe spremembe sistemizacije, ukinitve delovnega mesta ali zakonitosti postopka spremembe sistemizacije. Ključno je, da je do reorganizacije dejansko prišlo, neodvisno od tega, ali je bila ta formalno in na zakonit način izpeljana s spremembo sistemizacije.
Čeprav v pogodbi o zaposlitvi ni bilo dogovorjeno, da je toženka tožnici dolžna ponuditi ustrezno zaposlitev le, če je prosto oziroma na voljo, je bila izpolnitev te pogodbene zaveze s strani toženke odvisna od tega, ali je bila izpolnitev sploh mogoča.
Toženka s tem, ko je s svojim Pravilnikom, na katerega napotuje 130. člen podjetniške kolektivne pogodbe, določila, da v primeru primestnega in medkrajevnega prometa delavcem pripadajo stroški javnega prevoza v višini dnevne vozovnice, v primeru mestnega prometa pa mesečne vozovnice, delavcem ni priznala povračila višjih potnih stroškov, kot je predvideno z zakonom ali s kolektivno pogodbo dejavnosti.
Določbe toženkinega Pravilnika je treba upoštevati kot določbe o merilu za povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela, torej gre za tehnični predpis, kako se hipotetično izračunava povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, in ne za povračilo dejanskih stroškov z javnim prevozom, zato jih ni mogoče razumeti tako, da bi moral tožnik dejansko uporabljati javni prevoz in v zvezi s tem predložiti dokazila.
Toženka s tem, ko je s svojim Pravilnikom, na katerega napotuje 130. člen podjetniške kolektivne pogodbe, določila, da v primeru primestnega in medkrajevnega prometa delavcem pripadajo stroški javnega prevoza v višini dnevne vozovnice, v primeru mestnega prometa pa mesečne vozovnice, delavcem ni priznala povračila višjih potnih stroškov, kot je predvideno z zakonom ali s kolektivno pogodbo dejavnosti.
Določbe toženkinega Pravilnika je tako treba upoštevati kot določbe o merilu za povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela, torej gre za tehnični predpis, kako se hipotetično izračunava povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, in ne za povračilo dejanskih stroškov z javnim prevozom, zato jih ni mogoče razumeti tako, da bi moral tožnik dejansko uporabljati javni prevoz in v zvezi s tem predložiti dokazila.
ZPP člen 300, 300/1. ZDR-1 člen 130, 130/1, 130/2.
povračilo stroškov prevoza na delo in z dela - združitev pravd v skupno obravnavanje - odstop od sodne prakse
Toženka ni prerekala ureditve povračila stroškov prevoza na delo in z dela, v skladu s katero so delavci upravičeni do povračila teh stroškov na podlagi Pravilnika toženke, na katerega napotuje podjetniška kolektivna pogodba, prav tako ni bilo sporno, da se je tožnik na delo vozil iz kraja oziroma na razdalji, ki sodi v primestni oziroma medkrajevni promet. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožniku pravilno priznalo povračilo stroškov prihoda na delo in z dela v višini seštevka dnevnih vozovnic, pri čemer toženka sami višini prisojenih dnevnih vozovnic ne ugovarja. Posledično je neutemeljen pritožbeni očitek o odstopu od sodne prakse, saj je sodišče prve stopnje za odločitev o povrnitvi stroškov v višini dnevnih vozovnic imelo pravno podlago v Pravilniku toženke.
Toženka tako s tem, ko je s Pravilnikom določila, da v primeru primestnega in medkrajevnega prometa delavcem pripadajo stroški javnega prevoza v višini dnevne vozovnice, v primeru mestnega prometa pa mesečne vozovnice, delavcem ni priznala povračila višjih potnih stroškov, kot je predvideno z zakonom ali s kolektivno pogodbo dejavnosti.
Glede na to, da toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prerekala ureditve, da so delavci upravičeni do povračila stroškov prevoza na delo in z dela na podlagi njenega Pravilnika, na katerega napotuje podjetniška kolektivna pogodba, ter ob nespornem dejstvu, da se tožnik na delo in z dela vozi iz kraja oziroma na razdalji, ki sodi v primestni oziroma medkrajevni promet, pritožbeno sodišče soglaša s pravilnim zaključkom sodišča prve stopnje, da je na podlagi določb Pravilnika upravičen do povračila stroškov prevoza na delo in z dela v višini dnevnih vozovnic, in sicer za število dni prisotnosti na delu, kot izhaja iz priloženih plačilnih list.
Določbe toženkinega Pravilnika je treba upoštevati kot določbe o merilu za povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela, torej gre za tehnični predpis, kako se izračunava povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, in ne za povračilo dejanskih stroškov z javnim prevozom, zato jih ni mogoče razumeti tako, da bi moral tožnik dejansko uporabljati javni prevoz in v zvezi s tem predložiti dokazila.
povračilo stroškov prevoza na delo in z dela - združitev pravd v skupno obravnavanje - pravna podlaga za izplačilo
Glede na to, da toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prerekala ureditve, v skladu s katero delavcem pripada povračilo stroškov prevoza na podlagi Pravilnika toženke, na katerega napotuje podjetniška kolektivna pogodba, ter ob nespornem dejstvu, da se tožnik na delo in z dela vozi iz kraja oziroma na razdalji, ki sodi v primestni oziroma medkrajevni promet, pritožbeno sodišče soglaša s pravilnim zaključkom sodišča prve stopnje, da je na podlagi določb Pravilnika upravičen do povračila stroškov prevoza na delo in z dela v višini dnevnih vozovnic.
Določbe toženkinega Pravilnika je treba upoštevati kot določbe o merilu za povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela, torej gre za tehnični predpis, kako se izračunava povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, in ne za povračilo dejanskih stroškov z javnim prevozom, zato jih ni mogoče razumeti tako, da bi moral tožnik dejansko uporabljati javni prevoz in v zvezi s tem predložiti dokazila.