Vložena zahteva za varstvo zakonitosti bi res lahko pomenila enega od pogojev za odlog izvršbe po 1. točki 1. odst. 71. člena ZIZ, vendar pa ta zahteva očitno ni vložena, saj česa takega dolžnica ne zatrjuje, poleg tega pa zahteve za varstvo zakonitosti ne vlaga stranka sama, ampak državni tožilec.
odpravnina trajno presežnega delavca - odpravnina po 36. f členu ZDR - izračun - plača
VS RS je v zvezi z uporabo 36. f člena ZDR/90 zavzelo stališče, da je osnova za obračun odpravnine trajno presežnemu delavcu njegova bruto plača, kar pa ne pomeni, da je v vsakem primeru osnova za izračun odpravnine delavčeva bruto plača. Višino odpravnine delodajalec lahko določi drugače, pri čemer ta ne sme biti nižja od odpravnine, izračunane po 36. f členu ZDR/90. Zato odločitev delodajalca, da se odpravnina trajno presežnemu delavcu izračuna v višini 60 % povprečne neto plače za delavca v zadnjih treh mesecih ni nezakonita, če znesek tako določene odpravnine preseže ali vsaj doseže odpravnino, izračunano po 36. f členu ZDR/90.
Podprevoznik, kar je tožena stranka v konkretnem primeru bila, odgovarja le tistemu, ki ji je prevoz naročil, to je prevozniku, ne pa naročniku iz prevozne pogodbe.
obrazložen ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršljivega notarskega zapisa - razlogi za ugovor
Sodišče prve stopnje pa ima prav, ko ugotavlja, da zgolj pavšalnih trditev dolžnika, da naj bi dosegel dogovor z upnikom, v katerem naj bi mu ta odložil izpolnitev obveznosti, ob jasnem in izvršljivem notarskem zapisu z dne 10.2.2003, po katerem pa so spremembe pogodbe možne le v pisni obliki z aneksi, ne predstavljajo upoštevnega dokazno podprtega zatrjevanja pravnopomembnih dejstev.
V kolikor bi sprejeli tezo prvostopenjskega sodišča, da je moč kaznivo dejanje prepovedanega prehoda čez državno mejo storiti le izven mejnih prehodov, kjer se opravlja mejna kontrola, potem bi kaznivo dejanje po 1. odst. 311. čl. tedaj veljavnega KZ sploh ne bilo potrebno, iz česar sledi zaključek, da je kaznivo dejanje lahko storjeno pri prestopu meje na mejnem prehodu ali kjer koli drugje čez črto, ki označuje državno mejo.
smrt pravdne stranke - nadaljevanje postopka - ugotovitev dedičev
Neutemeljene so pritožbene navedbe tožeče stranke o tem, da pravdno sodišče samo ne more ugotavljati, kdo so dediči. Po določbi 132. člena ZD (Zakona o dedovanju, Ur. l. SRS, št. 15/76, s spremembami in dopolnitvami) preide zapuščina po sili zakona na dediče v trenutku zapustnikove smrti. Dediči za zapustnikove dolgove tako odgovarjajo že od trenutka zapustnikove smrti, zapustnikovi upniki pa zato lahko uveljavljajo zapustnikov dolg od njegovih dedičev ne glede na to, ali pravnomočen sklep o dedovanju že obstaja. Seveda pa mora v tem primeru samo ugotoviti dediče, kot predhodno vprašanje.
Sodišče je torej formiralo sodbo o dejstvih v odvisnosti od uspešnosti njihovega dokazovanja oziroma od dokazne ocene. Ta predstavlja prizadevanje sodišča, da prouči ali obstoje ali neobstoje pogoji, da se določeno dejstvo šteje za dokazano. V kazenski zadevi je sodišče ocenilo, da ne obstoje. Iz navedene nedokazanosti dejstev v kazenskem postopku ni mogoče sklepati, da je resnica nasprotna. Tožnik, na katerem je breme, da v odškodninskem sporu dokaže nedopustnost ravnanja povzročitelja škode, bi zato moral dokazati, da se je prvotoženec o spornem stavku
zlagal oziroma, da si ga je izmislil.
Plačilo stroškov kazenskega postopka, ki v tem sporu predstavlja zatrjevano škodo, bi torej morala predstavljati neposredno negativno posledico toženčevega ravnanja. Vendar pa že sama sprožitev kazenskega postopka ni bila neposredno pogojevana z ravnanjem toženca, ampak je bila posledica tožnikovega voljnega ravnanja. Škode zaradi negativnega (za tožnika) izida tega postopka ne bi bilo mogoče pripisati tožencu. On ni prevzel tega tveganja, prevzel ga je le tožnik.
Po pritožnikovem naziranju naj bi bila zatrjevana kršitev v tem, da je iz krivdoreka videti, da je obtoženec svojo mater M. P. hudo telesno poškodoval tako, da je le-ta utrpela zlome teles 12. prsnega in 1. ledvenega vretenca ter premik med 4. in 5. ledvenim vretencem ter okvaro ligamentarnega aparata, zaradi česar je njeno zdravje za vselej v manjši meri okvarjeno, medtem ko v razlogih grajane sodbe sodišče ugotavlja tudi, da je oškodovanka utrpela številne udarnine obraza in čela, zlom nosnega pretina s premikom v desno stran, udarnine v predelu korena nosu, udarnine desnega kolena, udarnine desne goleni, odrgnine leve goleni, kar vse ni pod obtožbo oz. njen predmet. To, kar ugotavlja pritožnik, je sicer res, vendar pa to ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 9. tč. 1. odst. 371. čl. ZKP oz. prekoračitve obtožbe. Krivdorek je namreč povsem identičen na glavni obravnavi modificirani obtožbi, tako, da je identiteta med sodbo in obtožbo podana, sodna praksa pa je že razčistila s tem, da samo z dodatnim naštevanjem posameznih okoliščin v ilustracijo odločilnih dejstev, prekoračitve obtožbe ni mogoče storiti.