ZDavP-2 člen 125, 125/3, 126, 126/2, 126a, 126a/1, 155, 155/1, 155/1-6. ZPP člen 319, 355. ZIZ člen 64, 71, 71/1, 71/1-6, 71/2, 71/4, 71/5, 71/6, 73, 179. ZZUSUDJZ člen 2, 3, 3/1.
sodna izvršba davčnih obveznosti - izvršba na nepremičnino - seznam izvršilnih naslovov kot izvršilni naslov - hipoteka - absolutno zastaranje - relativno zastaranje - zastaranje pravice do odmere davka - zastaranje pravice do izterjave davka - časovne meje pravnomočnosti - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - zadržanje zastaranja - predlog dolžnika za odlog izvršbe - dom dolžnika - nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda - ugotovljena vrednost nepremičnine - očitno nesorazmerje med denarno terjatvijo in vrednostjo nepremičnine
Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni ugotavljalo, ali je uveljavljana terjatev iz naslova davčnega dolga (delno) že zastarala, pri čemer sodišče v izvršbi na zastaranje davčnega dolga pazi že po uradni dolžnosti. Če je davčni dolg zastaral, je namreč treba izvršbo ustaviti.
Ker se sodišče prve stopnje z zastaranjem materialnopravno zmotno ni ukvarjalo, višje sodišče pa je razpolagalo z vsemi potrebnimi podatki za pravilno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z absolutnim zastaranjem, je v pritožbi uveljavljano kršitev v tem delu lahko samo odpravilo. Glede na pravilo o časovnih mejah pravnomočnosti je zastaranje presojalo po stanju na dan izdaje sklepa o ugovoru, to je na dan 18. 12. 2020. Absolutni zastaralni rok znaša deset let, kar pomeni, da bi ob običajnem teku stvari oziroma če v vmesnem času zastaranje ne bi bilo delno zadržano, absolutno zastaranje nastopilo za vse zakonske zamudne obresti, ki so zapadle v plačilo pred 18. 12. 2010.
Drugače zastaranje glavničnega davčnega dolga v nobenem primeru še ni nastopilo. Pred vložitvijo predloga za izvršbo v obravnavani zadevi je bila namreč upničina terjatev že zavarovana s hipoteko na dolžnikovih nepremičninah, na katere je bila dovoljena izvršba, zato skladno s prvim odstavkom 126.a členom ZDavP-2 davčna obveznost iz naslova glavnice ni prenehala.
Delno pa so pred 18. 12. 2020 že absolutno zastarale zamudne obresti iz posameznih odločb po seznamu izvršilnih naslovov, saj za obresti prvi odstavek 126.a člena ZDavP-2 ne velja. Najstarejši datum zapadlosti obresti iz seznama je 31. 7. 2010, takrat so zapadle v plačilo obresti po odločbah pod zaporednimi številkami od 16 do 22 seznama. Absolutni desetletni zastaralni rok bi torej potekel dne 31. 7. 2020, vendar je pri tem treba upoštevati, da je bilo v tem času zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) v Republiki Sloveniji zastaranje delno zadržano. Po ZZUSDJZ, ki velja od 29. 3. 2020, ukrepi iz tega zakona ter iz aktov, sprejetih na njegovi podlagi, veljajo do prenehanja razlogov zanje, kar ugotovi Vlada Republike Slovenije s sklepom, ki ga objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, vendar najdlje do 1. julija 2020. Po prvem odstavku 3. člena ZZUSDJZ roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določeni z zakonom, ne tečejo.
ZFPPIPP člen 14, 14/2, 14/2-1, 121, 121/1, 231, 232. ZPP člen 335, 335-4, 343, 343/3. ZDavP-2 člen 125, 126, 145.
insolventnost - davčni dolg - izvršilni naslov - seznam izvršilnih naslovov - zastaranje davčnega dolga - predlog za začetek stečajnega postopka - upravičeni predlagatelji - odločanje o začetku stečajnega postopka - začetek stečajnega postopka - stečajni postopek nad dolžnikom - pritožba proti sklepu o začetku stečajnega postopka
Dolžnik ne izpodbija svoje insolventnosti in ne dokazuje, da bi davčni dolg plačal. Prav tako ne dokazuje, da bi imel v Republiki Sloveniji odprt bančni račun oziroma da bi v postopku davčne izvršbe dolg plačal. Tako niti ne izpodbija zakonskih domnev insolventnosti iz druge in tretje alineje 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, s katerimi je upnik utemeljeval njegovo insolventnost in jih je razložilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu.
Sodišče prve stopnje je presodilo vsa relevantna dejstva in pravilno nad dolžnikom začelo stečajni postopek. Dolžnikovi dolgovi tudi niso nastali zaradi epidemije COVID-19. Iz seznama izvršilnih naslovov izhaja, da le en dolg izvira iz leta 2020, pa še tisti je globa za prekršek, kar nima nikakršne povezave z epidemijo. Dolžnik pa tudi ne pojasni, do kakšne pomoči naj bi bil kot pravna oseba upravičen od države v zvezi z globami za prekrške, za kar niti ni nikakršne podlage. Višje sodišče sicer dopušča možnost, da dolžnik posluje v skladu s svojimi zmožnostmi. Vendar pa to še ne pomeni, da mu zato ni treba poplačevati svojih dolgov. Dolžnik svojih obveznosti že iz leta 2011, ki se terjajo kot davčni dolg, ni plačal, zato je upnik vsekakor smel vložiti predlog za začetek stečajnega postopka, ki mu je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo.
ZIZ člen 38, 38/6, 55, 55/1, 55/1-4, 71, 72. ZPP člen 158, 158/1. ZDavP-2 člen 208.
izvršilni naslov - davčna odločba - kasnejša odprava, razveljavitev oziroma sprememba izvršilnega naslova - umik predloga za izvršbo - umik ugovora - presoja utemeljenosti ugovora - uspeh z ugovorom zoper sklep o izvršbi - neutemeljeno povzročeni stroški - krivdni razlog za nastanek stroškov - odlog izvršbe - stroški predloga za odlog
Določbe 38. člena ZIZ ne izključujejo uporabe splošnega pravila odločanja o stroških po merilu uspeha iz ZPP in tudi niso neskladne z njim, temveč dodatno regulirajo posamične stroškovne obveznosti strank (predvsem upnika) v določenih fazah izvršilnega postopka z upoštevanjem njegovih posebnosti. Vendar pa so neutemeljene zahteve dolžnika, da bi sodišče o stroških moralo v konkretnem primeru odločiti le na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP. V okviru omenjenih posebnosti izvršilnega postopka je namreč kot odločilno treba upoštevati, da upnik v izvršilnem postopku že razpolaga z izvršilnim naslovom (za razliko od pravdnega postopka, v katerem si izvršilni naslov šele prizadeva pridobiti). Vsak umik izvršilnega predloga zato še ne pomeni avtomatično pravice dolžnika do povrnitve stroškov pred umikom vloženega ugovora, temveč je v vsakem konkretnem primeru treba presoditi upnikove razloge za umik predloga in subjektivno potrebnost dolžnikovega ugovora ter tudi v primeru umika primarno upoštevati krivdni princip iz šestega odstavka 38. člena ZIZ, po katerem mora upnik dolžniku povrniti le stroške, ki mu jih je povzročil neutemeljeno.
Upnik je predlog za izvršbo vložil na podlagi takrat obstoječe in izvršljive odločbe, strinjal se je z odlogom izvršbe in z odlogom odločanja o dolžnikovem ugovoru do odločitve o pritožbi zoper to odločbo, takoj po njeni odpravi s sodbo upravnega sodišča pa je predlog za izvršbo umaknil. S takim postopanjem upnik dolžniku stroškov ugovora, ki niti ni bil utemeljen, ni povzročil neutemeljeno, zato jih dolžnik kljub poznejši odpravi izvršilnega naslova in posledični ustavitvi postopka krije sam.
Neutemeljenosti povzročitve stroškov upniku prav tako ni mogoče očitati v zvezi z dolžnikovim predlogom za odlog izvršbe. Upnik se je z dolžnikovim predlogom za odlog izvršbe do pravnomočne odločitve o izvršilnem naslovu in z odložitvijo odločanja o ugovoru za isto obdobje strinjal, sodišče pa je zaradi upnikovega strinjanja izvršbo odložilo na podlagi 72. člena (odlog na predlog upnika) in ne na podlagi 71. člena ZIZ (odlog na predlog dolžnika), zato kljub odlogu niti ni mogoče govoriti o dolžnikovem uspehu s predlogom. S svojim ravnanjem je upnik odložil svoje sodno varstvo in omogočil, da se neposredna izvršilna dejanja na dolžnikovo nepremično premoženje v tem času niso opravljala, na ta način pa je tudi preprečil nastanek nadaljnjih izvršilnih stroškov. Upnikovo opisano postopanje predstavlja skrbno in ekonomično ravnanje, ki mu ni mogoče pripisati kakršnekoli krivde za nastanek dolžnikovih stroškov, posledično pa mu jih tudi ni mogoče naložiti v plačilo in jih mora dolžnik kriti sam.
DAVKI - IZVRŠILNO PRAVO - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
VSM00050348
ZGD člen 3, 3/6, 72, 72/1. ZP-1 člen 14, 14.b, 14.b/3. ZDavP člen 3, 3/4, 145, 145/2, 145/2-9. ZIZ člen 15, 17, 21.
odločba o prekršku - davčna obveznost - plačilo globe - izvršilni postopek - samostojni podjetnik - fizična oseba - izvršilni naslov - prenehanje statusa samostojnega podjetnika - odgovor na ugovor - stroški davčne izvršbe
Prekrškovna odločba, ki prenehanja oblike samostojnega podjetnika ne upošteva, je sicer nedosledna z vidika pojasnjenih pravil gospodarskega prava, nikakor pa ne izgubi pomena primernega izvršilnega naslova (17. in 21. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ), saj (ne)gospodarski status ne vpliva na identifikacijo pravnega subjekta fizične osebe, ki je edini nosilec naloženih obveznosti, s tem pa tudi edini dolžnik.
S predlogom za izvršbo upnik od davčnega organa oziroma od države zahteva povrnitev stroškov pravnega zastopanja, ki so mu nastali v zvezi s postopkom, v katerem je država kot davčni upravičenec skušala zavarovati svojo terjatev iz naslova upnikove davčne obveznosti. Širše gledano stroški zastopanja davčnega zavezanca predstavljajo (posebne) stroške davčnega postopka, ki se jih obravnava kot davek v širšem pomenu besede. Upnik tako po pojasnjenem uveljavlja zahtevek iz naslova vrnitve davka, tega pa ni mogoče doseči v izvršilnem postopku (ne v davčnem ne v sodnem), kot si zmotno razlaga upnik, temveč je ta institut posebej urejen v ZDavP-2 v 2. podpoglavju z naslovom „Vračilo davka“. Odločanje o vračilu davka je pridržano organom, ki odločajo na matičnem področju, torej davčnim organom, zadeva pa tako ne sodi v sodno pristojnost, temveč gre za upravno zadevo.
Ker pri postopku vračila davka ne gre za izvršbo, ampak za posebni davčni upravni postopek, upnik sodne pristojnosti ne more utemeljevati na določbah 288. člena ZUP z navedbami, da je kot predmet izvršbe predlagal nepremičnino v lasti dolžnika.
Pritožba sicer pravilno opozarja, da kontradiktornost postopka z izmenjavo vlog pred odločanjem o predlogu za izvršbo na način, kot je to izvedlo sodišče prve stopnje, v ZIZ ni predvidena, saj sodišče načeloma sklep o izvršbi izda na podlagi navedb iz predloga upnika in se kontradiktornost vzpostavi šele v kasnejših fazah postopka. Vendar pa relativna kršitev določb izvršilnega postopka, storjena z izmenjavo vlog pred odločitvijo o predlogu za izvršbo, na pravilnost ugotovitve, da zadeva sploh ne spada v sodno pristojnost, ni v ničemer vplivala.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zavrženje predloga za vrnitev v prejšnje stanje - nepravilna vročitev sodnega pisanja - vsebinska obravnava vloge - ugovor dolžnika - zavrnitev ugovora dolžnika - pritožba zoper sklep o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje - procesne predpostavke za dovoljenost pritožbe - pravni interes za pritožbo - izboljšanje pravnega položaja - zavrženje pritožbe kot nedovoljene - pritožba zoper sklep o zavrnitvi ugovora - ugovor zoper sklep o zavarovanju - zavarovanje denarne terjatve z zastavno pravico na nepremičnini - načelo formalne legalitete - izvršilni naslov - seznam izvršilnih naslovov - davčna izvršba - zavarovanje plačila davka v postopku davčne izvršbe - ugovor zoper izvršilni naslov - zavrnitev pritožbe
Predpostavka dopustnosti pravnega sredstva je pravovarstvena potreba oziroma pravni interes. Pravni interes za vložitev pritožbe ima le stranka, za katero je izdana odločba neugodna oziroma si s pritožbo zoper neugodno odločitev lahko izboljša pravni položaj. Iz navedenega sledi, da je v tej zadevi že dosežen rezultat, h kateremu je stremela dolžnica z vložitvijo predloga za vrnitev v prejšnje stanje, t.j. vsebinska obravnava njenega ugovora, zato si dolžnica s pritožbo zoper zavrženje njenega predloga za vrnitev v prejšnje stanje v I. točki izreka izpodbijanega sklepa ne more več izboljšati pravnega položaja.
Na podlagi 3. točke drugega odstavka 17. člena ZIZ v zvezi z 239. členom ZIZ je izvršilni naslov tudi druga izvršljiva odločba, za katero zakon določa, da je izvršilni naslov. Skladno z 9. točko drugega odstavka 145. člena ZDavP-2 je izvršilni naslov za davčno izvršbo tudi seznam izvršilnih naslovov, v katerem mora biti za posamezen izvršilni naslov naveden datum izvršljivosti ter znesek davka in zamudnih obresti za vsako vrsto davka posebej. Skladno z 243. členom ZIZ pa ima upnik na podlagi izvršilnega naslova, ki se glasi na denarno terjatev, pravico zahtevati njeno zavarovanje z zastavno pravico na dolžnikovi nepremičnini. Prav tako 113. člen ZDavP-2 določa, da lahko davčni organ pri dolžnikih, ki so lastniki nepremičnega premoženja ali deleža družbenika, predlaga zavarovanje davčnega dolga z vknjižbo zastavne pravice na njihovih nepremičninah oziroma deležu družbenika pri sodišču. Zaradi slednje določbe ni utemeljena pritožbena navedba, da upnik nikoli ni izdal sklepa o izvršbi na nepremičnine, na podlagi katerega bi sodišče šele lahko izdalo sklep o zavarovanju.
Predhodne vročitve seznama izvršilnih naslovov dolžniku ZDavP-2 ne predvideva, niti ni pogoj za dovolitev zavarovanja na njegovi podlagi.
Zavarovanje s prisilno hipoteko se dopusti na podlagi izvršilnega naslova, kar pomeni, da dolžnik v tem postopku ne more ugovarjati napak v postopku nastajanja izvršilnega naslova. Dolžnica tako v predmetnem izvršilnem postopku ne more uveljavljati nepravilnosti oziroma nezakonitosti posameznih izvršilnih naslovov oziroma odmere davčnih obveznosti, torej v tem postopku ne more uveljavljati, da so bili nepravilno odmerjeni prispevki iz razloga, ker je bila dolžnica v osebnem stečaju oziroma iz razlogov, ker ni več opravljala dejavnosti, je bila brezposelna oziroma se je upokojila. Če posamezni izvršilni naslovi, ki jih vsebuje seznam izvršilnih naslovov, dolžniku v davčnem ali drugem postopku, v katerem so bili izdani, niso bili pravilno vročeni, tega v postopku zavarovanja prav tako ne more ugovarjati.
davčna izvršba - seznam izvršilnih naslovov - načelo stroge formalne legalitete izvršilnega postopka - preizkus višine terjatve - konkretizacija - prehod trditvenega in dokaznega bremena - nepremičninska izvršba - pogoji za sodno izvršbo - dom dolžnika - načelo sorazmernosti - omejitev izvršbe - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19) - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19)
Seštevek posameznih zneskov iz naslova davčnih odmernih odločb se ujema s celotnim zneskom terjatve, ki jo upnik izterjuje na podlagi seznama, zato je višino terjatve mogoče preizkusiti. V kolikor dolžnik skuša izpodbiti pravilnost samih odmernih odločb, pa višje sodišče pojasnjuje, da je sodišče na izvršilni naslov zaradi stroge formalne legalitete vezano in ga ne sme spreminjati niti se spuščati v presojo njegove pravilnosti in zakonitosti, zato bi moral vse morebitne nepravilnosti pri izdaji posamezne odločbe iz seznama dolžnik uveljavljati v predhodnem davčnem postopku.
Ker je upnik izterjevano terjatev v predlogu za izvršbo konkretiziral do te mere, da je mogoče njeno višino v zvezi s predloženimi listinskimi dokazi v celoti preizkusiti, je trditveno in dokazno breme o morebitni nepravilni višini in o morebitnem nepravilnem vračunavanju delnih plačil prevalil na dolžnika. Dolžnik je torej tisti, ki bi moral podati konkretne in dokazno podprte trditve o izvedenih delnih plačilih in o morebitnem drugačnem znesku dolga, tega bremena pa ni zmogel, saj so njegove trditve v zvezi z višino dolga ostale popolnoma pavšalne.
Upnik je že v predlogu za izvršbo jasno in določno navedel, da zapadlih obveznosti ni bilo mogoče izterjati iz dolžnikovih prejemkov, sredstev na računih, terjatev ali premičnega premoženja, priložil je tudi sklep o davčni izvršbi na dolžnikove premičnine in rubežni zapisnik, iz katerega izhaja, da je bila premičninska izvršba neuspešna (čemur dolžnik tudi pritrjuje). V odgovoru na ugovor pa je upnik dodatno priložil še štiri sklepe o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva in trdil, da je bila tudi ta izvršba neuspešna, česar dolžnik ne v odgovoru na to vlogo ne sedaj v pritožbi ne prereka. Ravno tako dolžnik ni nasprotoval navedbam upnika, da je bil v času davčnih izvršb nezaposlen in brez dohodkov. Višje sodišče ob pojasnjenem pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je upnik uspel izkazati obstoj procesne predpostavke za dovolitev nepremičninske izvršbe.
V zvezi nepremičnino dolžnik podaja ugovorni razlog iz 7. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, torej da je izvršba dovoljena na stvar, na kateri je možnost izvršbe omejena, saj gre za dolžnikov dom. Take navedbe so neutemeljene, saj ZIZ za tako sklepanje ne daje podlage, prav tako ne slovenska sodna praksa ne sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice izvršbe na nepremičnino, ki je dolžnikov dom, ne prepovedujeta. Sama očitana nesorazmernost med vrednostjo nepremičnin in terjatvijo (tudi če je podana) še ne pomeni nujno razloga, ki bi preprečeval izvršbo, temveč je treba upoštevati okoliščine vsakega konkretnega primera. Tudi morebitna nizka višina terjatve v posamezni zadevi sama po sebi še ni razlog, ki bi preprečeval izvršbo s prodajo nepremičnin, načelo sorazmernosti iz 3. člena ZIZ pa je varovano z možnostjo dolžnika, da lahko predlaga omejitev že dovoljene izvršbe pod pogoji iz 169. člena ZIZ.
Na pravilnost dovolitve nepremičninske izvršbe tudi ne morejo vplivati epidemiološke razmere zaradi Covid-19. Poudariti je, da je vpliv teh razmer že predvidel in uredil zakonodajalec z zakonskimi prekinitvami teka rokov in zakonskim odlogom izvršbe, vsi ti ukrepi pa so bili v predmetni zadevi pravilno upoštevani.
Davčna izvršba se v sodnem postopku lahko opravlja le na nepremičnine ali poslovni delež, zato je možnost omejitve izvršbe omejena zgolj na predlog, da se izvršba opravi le na nekatere od nepremičnin, na katerih je vknjižena hipoteka, ne pa na denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet.
ZDavP-2 člen 143, 208, 208/3. ZPIZ-2 člen 159, 159/1, 159/2.
izvršba na plačilo davkov in prispevkov - sodna izvršba davčnih obveznosti - aktivna legitimacija upnika - aktivna legitimacija države
Aktivno legitimacijo za vložitev predloga za izvršbo na podlagi davčne izvršbe na dolžnikovo nepremično premoženje zaradi izterjave obveznih prispevkov iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja ima Republika Slovenija po Državnem odvetništvu RS.
DAVKI - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00045919
ZASP člen 5. OZ člen 190, 190/2, 198. ZDDV-1 člen 3, 81.
avtorsko delo - verzija - uporaba tuje stvari v svojo korist - neupravičena obogatitev
Tožeča stranka v Pogodbi ni obravnavala nobenih posebnih pravnih vprašanj in ta ne presega običajnega obrtnega znanja. Zato ni izpolnjen že prvi pogoj iz 5. člena ZASP, da je Pogodba individualno in intelektualno znanstveno delo. Le za zahtevnejše oblike pogodb in ne za enostavne pogodbe o prodaji nepremičnin, kot je obravnavana, teorija opisuje, da pogodba ima avtorsko pravno naravo, če je bil izdelan nov tip družbene pogodbe kot varčevalni model v obliki naložb v nepremičnine.
Tožbeni zahtevek tožeče stranke zaradi neupravičene obogatitve temelji na 198. členu (Uporaba tuje stvari v svojo korist) v zvezi z drugim odstavkom 190. člena OZ. Tožena stranka je razpolagala z osnutkom Pogodbe, ki nima glede na opisani tek dogodkov nobene zveze več s prejšnjimi razmerji med pravdnima strankama in nepremičninsko družbo. Tožeča stranka je opravila odvetniško storitev, ki jo je tožena stranka uporabila v svojo korist. Uporaba tuje odvetniške storitve v svojo korist, ki jo je imela tožena stranka od uporabe osnutka Pogodbe, ki jo je sestavila tožeča stranka, ima pravno naravo verzije.
Sodišče druge stopnje pritrjuje materialnopravnemu stališču tožene stranke, da je v skladu s 3. členom ZDDV-1 zahtevek iz neupravičene obogatitve terjatev iz naslova neposlovnih obveznosti, ki jo je kot pravno podlago za odločitev uporabilo sodišče druge stopnje. Navedena vrsta terjatve, ki nastane neposredno na podlagi zakona, ni posledica dobave blaga ali opravljene storitve, ki ju kot predmet obdavčitve med drugim določa 3. člen ZDDV-1.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00044911
OZ člen 131. ZPSV člen 3. ZDoh-2 člen 27, 27/1, 27/1-5.
odškodninska odgovornost odvetnika - neobstoj protipravnega ravnanja - davki in prispevki - zavezanec za plačilo
V sodni poravnavi je izrecno zapisano, da gre za plačilo odškodninskega zahtevka za nepremoženjsko škodo. Odločitev tožnice, da je plačala davke in prispevke, ni temeljila na strokovni odločitvi druge toženke, saj je bil zapis v sodni poravnavi glede na zgoraj ugotovljeno pravilen (šlo je za neobdavčljivo nepremoženjsko škodo) ne glede na to, da ni v celoti sledil zapisu sodne poravnave, saj tudi v primeru, če bi bil dodan zapis iz 3. člena izvensodne poravnave, da vse davke in stroške ali prispevke v zvezi z omenjenim plačilom plača A. A., razen v primeru, če je take davke, stroške in prispevke po zakonu dolžna plačati B. d.o.o., tožnici ne bi bilo treba plačati teh davkov, saj kot rečeno ni zakonske podlage za njihovo plačilo.
URS člen 26. OZ člen 131, 131/1, 135. ZPIZ-2 člen 148. ZZVZZ člen 55a, 57.
pravica do povrnitve škode - odgovornost države za delo upravnega organa - davčni organ - skrbnost dobrega strokovnjaka - davki - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - protipravno ravnanje državnega organa - krivda - razlaga zakonskih določb - spremenjena sodna praksa - konkurenca - davčni predpisi
Stališče, da je bilo tolmačenje zakonskih določb na strani toženke napačno, je šele naknadno zavzelo vrhovno sodišče. Zato niti upravnim (v tem primeru davčnim) organom zaradi kasnejše drugačne pravne razlage ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, ki bi utemeljevalo odškodninsko odgovornost države. Drugačna razlaga zakonskih določil od kasnejše razlage vrhovnega sodišča je bila v okviru pooblastil, ki jih je toženka (njen davčni organ) imela za svoje odločanje. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje pa sprememba sodne prakse ne utemeljuje zaključka o protipravnem ravnanju toženke. Pritožbeno sodišče ob tem še dodaja, da načeloma velja, da niti sprememba zakona niti sprememba sodne prakse na pravnomočno odločitev ne moreta vplivati.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ZDRAVSTVENA DEJAVNOST
VSL00046243
ZOR člen 195, 200. OZ člen 164, 174, 179, 188, 1060. ZKP člen 542. ZZDej člen 49. ZDoh-2 člen 27, 27-1. ZPP člen 105a, 105a/3, 125, 125/3, 130, 130/3, 199, 205, 214, 214/2, 279a, 285, 286, 286/4, 313, 313/2, 339, 339/1, 339/2-8, 339/2-10, 354, 357a, 358. ZIZ člen 21. ZUE člen 13. ZST-1 člen 11, 39.
povrnitev škode - kršitev osebnostnih pravic - prisilna hospitalizacija v psihiatrični bolnišnici - zdravniška služba - opravljanje zdravniške službe - protipravnost - obseg in višina škode - pravična denarna odškodnina - povrnitev nepremoženjske škode - neutemeljen odvzem prostosti - enotna odškodnina - sprememba valute v RS - preračun tolarjev v evre po uradni dolžnosti - zakonske zamudne obresti - obseg povrnitve škode - popolna odškodnina - dohodnina od odškodnine - plačilo dohodnine od izplačane odškodnine - oprostitev plačila dohodnine - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - analogija s kazenskim postopkom - razlaga določb zakona - uporaba analogije - povrnitev premoženjske škode - vmesna sodba - vzročna zveza - izgubljeni dohodek - trditveno in dokazno breme - neprerekana dejstva - izvršljivost - paricijski rok - dokazovanje z izvedencem - izvedensko mnenje - plačilo sodne takse kot procesna predpostavka - neplačilo sodne takse za pritožbo - domneva umika pritožbe - odmera sodne takse - uporaba tarife
Že Vrhovno sodišče je v predhodnih postopkih ugotovilo in sedaj tudi pravilno sodišče prve stopnje, da je tožničin zahtevek iz naslova nepremoženjske škode po določbah Obligacijskega zakonika in ne Zakona o kazenskem postopku. To pomeni, da 1. točka 27. člena ZDoh v tem primeru ne velja. 27. člen pa našteva taksativno, kdaj se dohodnina ne plača. Davčni predpisi niso takšni, da ko po mnenju sodišča neka odškodnina ni bila posebej omenjena, je moč uporabiti analogijo. 27. člen natančno našteva primere, kdaj se dohodnina ne plača, in sicer za zahtevke za nepremoženjsko škodo po OZ je to urejeno v 5. točki 27. člena ZDoh.
Uporaba drugega odstavka 214. člena ZPP je dopustna na podlagi tretjega odstavka 130. člena ZPP-D. Zato pritožbeno sodišče ne more odpirati vprašanj o višini tega tožbenega zahtevka. Ker gre za neprerekana dejstva tudi ne more odločbe razveljaviti ali opraviti o tem glavne obravnave na drugi stopnji. Zato je bilo treba zaradi zmotne uporabe materialnega prava (174. člena OZ in drugega odstavka 214. člena ZPP) pritožbi v tem delu ugoditi in prisoditi zahtevano škodo iz naslova izpadlega dohodka (358. člen ZPP). Pritožbeno sodišče tudi opozarja na dolžino postopka in možnost tožene stranke in stranskega intervenienta, da bi te ugovore podala, pa teh ugovorov ni bilo.
ZFU člen 95, 95/1, 95/1 - 13. ZDavPR člen 19, 19/1, 19/1 - 1, 19/1 - 2, 19/1 - 3. ZPDZC-1 člen 21.
vodenje poslov in odločanje - odgovorna oseba pravne osebe - inšpekcijski ukrep prepovedi opravljanja dejavnosti - stek prekrškov - zaposlovanje na črno
Glede na storilkine izpovedbe, da so preko pravne osebe V. d. o. o. dejansko poslovali bratje B., je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo, da je obdolženka vedela za dejavnost obdolžene pravne osebe, kot tudi za prepoved opravljanja dejavnosti, pa je kljub temu dopustila, da je pravna oseba ravnala v nasprotju z odločbo o prepovedi opravljanja dejavnosti, in da je torej prekršek po 13. točki prvega odstavka 95. člena ZFU storila z eventualnim naklepom. Zgolj pavšalne, nekonkretizirane trditve, da storilka ni bila dejanski poslovodja in da ni bila neposredno navzoča na posameznih krajih očitanih prekrškov ter tako v kritičnem času ni imela neposrednega nadzora nad delom delavcev, ne morejo omajati prepričljivosti zgoraj povzete dokazne ocene, za katero je sodišče prve stopnje navedlo prepričljive, logične in razumljive argumente.
Iz odločbe o prepovedi opravljanja dejavnosti FURS DT 0610-4707/2016-1 z dne 13. 7. 2016 izhaja, da je z njo obdolženi pravni osebi V. d. o. o. bila izrečena prepovedi opravljanja vseh dejavnosti v celoti od 13. 7. 2016 do odprave nepravilnosti, ki so bile pri zavezancu za davek predhodno ugotovljene, in sicer po 3., 4., 7., 8. in 25. členu ZDavPR (torej med drugim tudi obveznosti predhodne sporočitve podatkov o vseh poslovnih prostorih, v katerih izdaja račune po petem odstavku 4. člena ZDavPR). Podatki v spisovnem gradivu ne izkazujejo, da je pravna oseba odpravila ugotovljene nepravilnosti. Tega ne navaja niti prekrškovni organ. Če bi obdolžena pravna oseba izpolnila svoje obveznosti in pristojnemu davčnemu organu sporočila podatke o poslovnih prostorih v katerih izdaja račune in imela sprejet interni akt, bi tudi prenehala veljavnost odločbe o prepovedi opravljanja dejavnosti, saj bi ugotovljene nepravilnosti, ki so bile podlaga za izdajo odločbe o prepovedi opravljanja dejavnosti, bile odpravljene, s tem pa tudi ne bi mogla storiti prekrška po 13. točki prvega odstavka 95. člena ZFU. To pomeni, da so kršitve 4. člena in 5. člena ZDavPR nujni sestavni del prekrška po 13. točki prvega odstavka 95. člena ZFU.
ZP-1 člen 136, 136/1, 136/1-5, 154, 154-2. ZDDV-1 člen 81, 81/1, 81/2. ZDavPR člen 7, 7/5, 19, 19/1, 19/1-7.
dolžnost izdaje računa - obstoj prekrška - zaloge - davčni inšpekcijski nadzor
Prvi odstavek 81. člena ZDDV-1 predpisuje obveznost izdajanja računov, vendar pa v drugem odstavku dopušča izjeme od obveznosti izdajanja računov, če se podatki o prodaji blaga oziroma opravljenih storitvah lahko zagotovijo na drug način in če ni ogrožen nadzor nad izvajanjem tega zakona ter je v Pravilniku o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost navedeno, katere so te izjeme in pod katerimi pogoji; kot izjema od obveznosti izdajanja računov v skladu z drugim odstavkom 81. člena ZDDV-1 je med drugim določena prodaja iz avtomatov pod pogojem, da podatke o prodaji iz prejšnjega odstavka davčni zavezanec zagotovi s popisom začetnih in končnih zalog, ki ga opravi najmanj enkrat mesečno (tretji odstavek 143. člena PZDDV-1).
Kljub dejstvu da fotoavtomat ni izdajal računa, ni bilo potrebno v fizični obliki izdati računa fizični osebi, ker je bila možnost obračunave DDV in nadzora nad prodajo blaga oziroma storitev zagotovljena na drug način, to je s popisom izdanega blaga ob dejstvu, da je iz enega lističa fotopapirja mogoče izdelati le eno fotografijo, pri čemer je bilo vsako polnjenje fotoavtomata z dodatnim fotopapirjem (in s tem zavedeno začetno in končno stanje zalog na določen dan) izrecno zabeleženo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00043353
URS člen 26, 33. OZ člen 131, 299, 378. ZPP člen 11, 213, 213/1, 286, 286/3, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 358, 358-5, 360, 360/1. ZDavP-2 člen 111, 111/1, 111/3, 114, 119, 119/3, 121, 121/1, 122, 122/1, 142, 142/1.
odškodninska odgovornost države - davčni organ - prekluzija - kršitev pravice do izjave - pravno odločilna dejstva - zavrnitev dokaznih predlogov - vpliv kršitve na pravilnost in zakonitost odločbe - nesporna dejstva - protipravno ravnanje - kvalificirana protipravnost - sklep o zavarovanju - zavarovanje davčne obveznosti - prepoved razpolaganja z nepremičninami - vpis zaznambe prepovedi v zemljiški knjigi - nesorazmernost ukrepa - neobrazloženost sklepa - trajanje zavarovanja - odprava začasnega zavarovanja - izbris zaznambe - škoda - razlika v vrednosti nepremičnine - vzročna zveza - teorija adekvatne vzročnosti - prekinitev vzročne zveze - pravno relevanten vzrok za nastalo škodo - možnost pravnega sredstva - predlog za izbris - opustitev vložitve pravnega sredstva - nesuspenzivnost pritožbe - krivda - pritožbene novote - odločitev o stroških postopka - pravica do zasebne lastnine
Ustavna pravica do povračila škode, nastale s protipravnim ravnanjem državnih organov, predstavlja sekundarno varstvo pred takšnim ravnanjem. Primarno varstvo skladno z ustavno pravico do pravnega sredstva nudi sistem rednih in izrednih pravnih sredstev v davčnem postopku. Njegov smisel in namen je prav v varstvu posameznika oziroma pravne osebe pred napakami državnih organov. Zato je odškodninski spor in v njem vnovično odpiranje vprašanj, ki so že pravnomočno rešena, ultima ratio in je kot takšen mogoč samo, kadar oškodovanec nima in tudi ni imel drugih sredstev, s katerimi bi v postopku, ki je za to predviden, preprečil ali zmanjšal vzrok škode.
Sodišče prve stopnje je pri presoji obstoja vzročne zveze pravilno sledilo prepričljivi izpovedbi B. B., da za potrebe projektov nikoli ni pridobival obremenjenih nepremičnin ter da bi bilo zanj, upoštevajoč predvideno časovno dinamiko pridobivanja dokumentacije in gradnje objektov, sprejemljivo, če bi neobremenjene nepremičnine pridobil v last najkasneje do konca leta 2013. Ker so bile nepremičnine septembra 2013 poleg vpisane zaznambe prepovedi razpolaganja obremenjene tudi z več drugimi hipotekami in zaznambami izvršb, tako že iz tega razloga ni mogoče slediti pavšalnim trditvam tožeče stranke, da bi bila lahko predpogodba sklenjena že na sestanku 27. 9. 2013 in pogodba v naslednjem tednu. Tožeča stranka ni podala nobenih konkretnih trditev o tem, da bi se lahko z ostalimi upniki v tako kratkem času dogovorila o poplačilu dolgov in izbrisu obremenitev iz zemljiške knjige. Še posebej to velja glede na dejstvo, da je bil že pred sestankom na O. s strani upnikov tožeče stranke vložen predlog za začetek stečajnega postopka, kar kakršnekoli dogovore o poplačilu zaradi grožnje izpodbojnosti še otežuje.
ZIZ člen 53, 53/1, 53/2, 55, 55/1. OZ člen 82, 82/1, 82/2, 280, 280/1. ZDDPO-2 člen 68, 68/2, 70, 70/1, 70/1-3. ZDavP-2 člen 58, 58/1, 58/1-1, 70, 70/1.
izvršilni naslov - izrek izvršilnega naslova - sodna poravnava - načelo formalne legalitete - bruto ali neto znesek - izpolnitev obveznosti - davek - davčna obveznost - obračun davka - davčni odtegljaj - plačnik davka - plačilo davčnega odtegljaja za upnika s strani dolžnika - razlaga pogodbenih določil - razlagalna pravila
V primeru, ko iz izvršilnega naslova izhaja obveznost plačila denarnega zneska, ki je po zakonu obdavčen, je ob upoštevanju kogentne davčnopravne zakonodaje tako obveznost treba izpolniti tako, da se del denarne obveznosti, ki ustreza višini davčnega odtegljaja za plačilo davkov v zvezi s prejetim dohodkom, v imenu in za račun upnika nakaže neposredno osebi, ki jo določa zakon, preostali del pa upniku v njegovo neposredno razpolaganje.
Morebiten drugačen pravni režim upoštevanja davčnih obveznosti bi morali stranki jasno in izrecno opredeliti v sodni poravnavi, iz katere pa ne izhaja, da bi se stranki dogovarjali karkoli o obsegu terjatve z vidika bruto ali neto zneska. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je bilo nadomestilo dogovorjeno v bruto znesku in da je dolžnik s tem, ko je kot plačnik davka za upnika plačal davčni odtegljaj in upniku nakazal za davek znižani znesek (plačilo davka in nakazilo preostanka zneska upniku med strankama niti ni sporno), svojo obveznost pravilno izpolnil.
Pogodbena določila se uporabljajo tako, kot se glasijo, nadaljnje razlagalno pravilo, to je skupni namen strank, pa je mogoče uporabiti šele v primeru, če gre za sporna določila. Določilo je sporno takrat, kadar mu stranki pripisujeta različen pomen oziroma kadar ena stranka trdi, da ima določen pomen, druga pa, da je njegov pomen drugačen. Vendar zgolj subjektivno dojemanje strank ne igra odločilne vloge - kot sporne določbe je namreč treba razumeti le tiste, ki glede na besedilo, včasih pa tudi glede na kontekst, v katerem so oblikovane, objektivno vzeto dopuščajo več različnih razlag. Dodatna razlaga je torej potrebna le, če je sodna poravnava objektivno nejasna oziroma dvoumna, višje sodišče pa ugotavlja, da v obravnavanem primeru temu ni tako in je poravnavo mogoče objektivno razumeti le na en način.
ZIZ člen 17. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZDavP-2 člen 68a, 95, 96, 96/4.
izvršba na podlagi izvršilnega naslova - seznam izvršilnih naslovov - davčna izvršba - izterjava zamudnih obresti - ni razlogov o odločilnih dejstvih - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - načelo stroge formalne legalitete izvršilnega postopka - načelo dispozitivnosti izvršilnega postopka - davek od nenapovedanih dohodkov - odmera davka - obračun obresti - zamudne obresti od neplačanih davkov - zamudne obresti od neplačanih obresti
Iz razlogov izpodbijanega sklepa ni razvidno, zakaj sodišče prve stopnje meni, da zakonske zamudne obresti od že obračunanih obresti upnici ne pripadajo, saj materialno pravne podlage v sklepu sodišče prve stopnje tudi ni zapisalo.
V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ponovno presojati ali obstaja materialno pravna podlaga za zavrnitev dela predloga in v primeru zavrnitve razloge tudi zapisati v sklepu. Pri tem mora upoštevati načelo stroge formalne legalitete iz 17. člena ZIZ in načelo dispozitivnosti, to je odločanje v okviru predloga stranke. Pri tem višje sodišče opozarja, da iz odločbe z dne 26. 5. 2017, na katero se sodišče prve stopnje v obrazložitvi tudi sklicuje, izhaja, da so davčnemu zavezancu, to je dolžniku, odmerili davek od nenapovedanih dohodkov po 68.a členu ZDavP-2 v znesku 295.263,06 EUR s pripadajočimi obrestmi za čas od poteka roka za plačilo davka 16. 12. 2015 do izdaje odločbe 26. 5. 2017 v znesku 29.841,79 EUR. Prav tako pa iz zadnjega odstavka točke 1 te odločbe izhaja, da bodo po poteku 30-dnevnega roka zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00040643
OZ člen 619, 626, 626/1, 635, 635/2, 636, 640.
podjemna pogodba - predmet podjemne pogodbe - čiščenje bolniških prostorov - podjemnikove obveznosti - obveznost izvršiti delo - način izvedbe del - zahtevana izobrazba - odgovornost za napake izvršenega posla - obligacija rezultata - stvarne napake - grajanje napak - pravočasnost grajanja napake - zahtevek na znižanje plačila - trditveno in dokazno breme - materialno procesno vodstvo - tek zakonskih zamudnih obresti
Iz prvega odstavka 626. člena OZ izhaja, da je podjemnik dolžan delo izvršiti po dogovoru in po pravilih posla. To pomeni, da v kolikor se pogodbeni stranki dogovorita glede načina izvajanja storitev, ki so predmet podjemne pogodbe, in je izvajalcu znan specifično izražen končni interes naročnika, je izvajalec pri načinu izvajanja svojih storitev vezan na dogovorjen način izvajanja storitev in je z njim omejen. Navodila naročnika podjemniku tako lahko postanejo opredelilni element vsebine izpolnitve podjemnika in odstopanje od teh pogojev pomeni nepravilnost v izpolnitvi.
postopek osebnega stečaja - uporaba pravil o stečajnem postopku nad pravno osebo - vsebina prijave terjatve - davčna izvršba - seznam izvršilnih naslovov kot izvršilni naslov - osnovni seznam preizkušenih terjatev - popolnost prijave terjatve v stečajnem postopku - preizkus prijavljenih terjatev - izvršilni naslov - izjava upravitelja o prijavljenih terjatvah - v stečaju prerekana terjatev - ugovor o prerekanju terjatve - ugotovitev neobstoja prerekane terjatve, ki temelji na izvršilnem naslovu - ugovor insolventnega dolžnika o prerekanju terjatve
Seznam izvršilnih naslovov je zbir posamičnih izvršilnih naslov, ki so, kot izhaja iz seznama le-teh, vsi postali izvršljivi že pred začetkom stečajnega postopka. Zato ni nobenih ovir za prijavo terjatev iz teh izvršilnih naslovov na podlagi seznama, izdelanega po začetku stečajnega postopka.
Iz seznama izvršilnih naslovov z dne 16. 6. 2017 pa izhaja, da so posebej specificirani posamični izvršilni naslovi tako za stroške prisilne izterjave davkov in prispevkov (sklepi o prisilni izterjavi) kot tudi izvršilni naslovi za izterjavo glob za prekrške za kršitev predpisov države (odločbe o prekršku in plačilni nalogi) z vsemi podatki iz 9. točke drugega odstavka 145. člena oziroma prvega in drugega odstavka 146. člena ZDavP-2. Posamezni izvršilni naslovi so v seznamu izvršilnih naslovov, ki je sam zase izvršilni naslov, dovolj specificirani, da jih je mogoča identificirati, zato ne gre za nepopolno prijavo upničine terjatve oziroma za njeno formalno pomanjkljivost.
Da bi upravitelj lahko korektno opravil svojo dolžnost preizkusa terjatev, mu mora na njegovo zahtevo potrebne podatke in dokumentacijo posredovati sam dolžnik.
Njegovo sodelovanje pri tem je ključno zlasti še v primeru zatrjevanega obstoja izvršilnih naslovov in še vedno obstoječega dolga na njihovi podlagi. Le dolžniku je namreč znano, ali je katerikoli dolg iz izvršilnih naslovov že poplačal, zaradi česar je uveljavljena terjatev že prenehala ali pa odločba kot izvršilni naslov zaradi morebitnih postopkovnih ovir sploh še ni izvršljiva oziroma se nanj ne nanaša. Pritožnik namreč zmotno meni, da je v primeru obstoječih izvršilnih naslovov v postopku preizkusa terjatev še vedno mogoče s prerekanjem o obstoju in obsegu terjatve poseči v izvršilni naslov.
ZDDV-1 člen 44, 44-2, 45, 45/1, 45/2. ZPP člen 224, 224/1, 224/4.
najem nepremičnine - najem poslovnih prostorov - najemna pogodba - najemnina - DDV od najemnine - pravica do izbire za obdavčitev transakcij v zvezi z nepremičninami - pisni dogovor - skupna izjava o obdavčljivosti - ničnost dogovora - vročilnica kot javna listina - dokazno breme - izpodbijanje pravilnosti vročilnice
Izjavo o obdavčitvi nepremičnine z DDV je treba davčnemu organu predložiti ob sklenitvi najemnega razmerja za določeno nepremičnino in velja za kontinuiran najem iste nepremičnine po več zaporednih pogodbah, če se podatki o nepremičnini v izjavi ne spremenijo.
Vročilnica predstavlja javno listino in kot takšna dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa. Dokazno breme, da ni tako, je na toženki, saj je ona tista, ki je trdila, da do (pravilne) vročitve ni prišlo. Od povprečno skrbne osebe se pričakuje, da bo preverila, ali se prejeto pisanje ujema z navedbo o njeni vsebini na ovojnici in da bo o morebitnih napakah nemudoma obvestila sodišče. V nasprotnem primeru bi potrdilo o vročitvi praktično izgubilo svoj pomen. Toženka bi ob prejemu pisanja mogla in morala preveriti, ali so v njem vsa na kuverti navedena pisanja, in v primeru neskladja med navedbo o vsebini pošiljke in dejansko vsebino to nemudoma sporočiti sodišču.