JAVNA NAROČILA - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00082127
ZJN-2 člen 74. OZ člen 394, 619.
javno naročanje - oddaja javnega naročila po sklopih - gradbena pogodba - podjemna pogodba (pogodba o delu) - konzorcijska pogodba - solidarna odgovornost - odstop od pogodbe - neizpolnitev pogodbe - nasprotna tožba - zapadlost zahtevka
Ne glede na to, da je bilo javno naročilo razdeljeno in je vsak sklop ločena celota, ni sporno, da je v tej zadevi naročnica znotraj istega postopka javnega naročila z vsemi partnerji sklenila eno pogodbo, zato pritožnica ne more uspeti s trditvami, da je bila možnost na vsakem sklopu izbrati drugega ponudnika.
Bistvo neomejene solidarne odgovornosti je v ravno tem, da posamezni član skupine ponudnikov ne odgovarja naročniku zgolj in samo za lastna dejanja, ampak tudi za dejanja vseh ostalih članov skupine in iz teh dejanj izhajajoče posledice.
Pritožnica ne more uspeti s pritožbenimi trditvami, da del zahtevka tožnice predstavlja terjatev podizvajalca in ne tožničine terjatve, ki bi jo ta imela do toženke. Pogodba med tožnico in njenim podizvajalcem ne ustvarja obveznosti za toženko, saj velja le v razmerju med tožnico in podizvajalcem. Toženka na podlagi pogodbe med tožnico in podizvajalcem ne dolguje nasprotne izpolnitve, pač pa dolguje nasprotno izpolnitev tožnici na podlagi Pogodbe DARS.
Zapadlost je odložena do trenutka, ko se toženka lahko izreče o nastalih terjatvah do tožnice zaradi neizpolnitve pogodbe. Že sodišče prve stopnje je predhodno pravilno ugotovilo, da je te toženka ugotovila tekom postopka in v tej zvezi vložila nasprotno tožbo.
Jezikovna razlaga 17. člena ZJN-3 pokaže, da se pravila za javno naročanje na infrastrukturnem področju ne uporabljajo za katerekoli dejavnosti v zvezi z izkoriščanjem geografskega območja, temveč je določen tudi namen tega izkoriščanja, ki je v tem, da se prevoznikom po morju zagotavlja pristaniška infrastruktura.
Takšno stališče podpira tudi namenska razlaga relevantnih zakonskih določb, katerih namen je, da se pravila javnega naročanja na infrastrukturnem področju prenesejo na pravno osebo, ki opravlja pristaniško dejavnost, samo v tistem obsegu, za katerega ji je država podelila posebne ali izključne pravice. Pri presoji katere pravice je država prenesla na obdolženo pravno osebo, pa je sodišče prve stopnje namensko razlago relevantnih določb pravilno dopolnilo tudi z razlago 32. člena PZ.
Iz povzete razlage relevantnih določb pritožbeno sodišče zagovarja stališče, da za obdolženo pravno osebo na podlagi 17. člena ZJN-3 veljajo pravila javnega naročanja za dejavnosti, katerih namen je prevoznikom po morju zagotoviti pristaniško infrastrukturo, da lahko pravna oseba prevoznikom izpolni pogodbeno obveznost pretovora kot svojo pridobitno dejavnost, ki jo opravlja na trgu ob pogojih proste konkurence. V tem smislu je potrebno presojati pojem dejavnosti pretovora. Pritožbeno sodišče se strinja, da pravna oseba dejavnosti pretovora ne more opraviti, če ladijskemu prevozniku predhodno ne omogoči uporabe pristaniške infrastrukture, vendar kadar je obdolžena pravna oseba ladijskemu prevozniku uporabo pristaniške infrastrukture že omogočila in je dejavnost pretovora pomenila samo še izpolnitev njunega medsebojnega poslovnega razmerja, potem za dejavnost pretovora v tem smislu pravila javnega naročanja ne veljajo.
Pritožnica ima v postopku o prekršku položaj predlagateljice postopka, v katerem ima pristojnost pregona prekrška, kar pomeni, da bi morala očitano dejanje dokazati. Na drugi strani pa za obdolžence velja domneva nedolžnosti, v skladu s katero pritožnica ne more v obdolžilnem predlogu zgolj postaviti teze, da so oddali javno naročilo za dejavnost zagotavljanja pristaniške infrastrukture in nato pričakovati, da so obdolženci tisti, ki bi morali dokazati izjemo iz tretjega odstavka 12. člena ZJN-3, za kar se pritožnica v pritožbi neutemeljeno zavzema.
Stranka, ki je v zmoti, lahko zahteva razveljavitev pogodbe zaradi bistvene zmote, razen če pri njeni sklenitvi ni ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu. Torej, da je stranka lahko v zmoti morata biti izpolnjena dva pogoja: zmota mora biti bistvena in stranka v zmoti mora pri sklenitvi pogodbe ravnati v skladu s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - JAVNA NAROČILA - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00075685
ZPP člen 214, 214/2, 287, 287/2, 339, 339/2, 339/2-8, 356, 362, 362/1. OZ člen 73, 73/1, 73/3. ZPVPJN člen 44, 44/1, 44/1-2.
razveljavitev prvostopenjske sodbe - ponovno odločanje - pooblastilo po zaposlitvi - naknadna odobritev pogodbe - konkludentno ravnanje - neupravičena obogatitev - javno naročanje - nesporno dejstvo - nepopolno dejansko stanje - neobrazložena zavrnitev dokaznega predloga - kršitev pravice do izjave - napotilo pritožbenega sodišča - dodelitev zadeve drugemu sodniku
Dejstvo, da je tožnica tožencu dobavljala blago brez predhodno izvedenega postopka javnega naročanja in brez na njegovi podlagi sklenjene pogodbe, ne izključuje presoje sodišča o utemeljenosti tožbenega zahtevka na podlagi pravila o neupravičeni obogatitvi. Ta institut je v obligacijskem pravu samostojen vir obveznosti, zato je potrebno v vsakem posamičnem primeru presoditi, ali so izpolnjene zatrjevane predpostavke za utemeljenost tožbenega zahtevka na tej podlagi. Kogentna pravila o javnem naročanju v to ureditev neposredno ne posegajo. Edina civilna sankcija, ki jo določa ZPVPJN, je izpodbojnost pogodbe, kadar je bila ta sklenjena v nasprotju s pravili javnega naročanja.
JAVNA NAROČILA - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00075533
ZPP člen 247, 247/2. OZ člen 643, 643/3.
izvedba javnega naročila - zahteva za izločitev izvedenca - prepozna zahteva - izpodbijanje izvedenskega mnenja - izvedenec ustrezne stroke - izvedenec gradbene stroke - projektiranje - ocena stroškov - dodatna dela - nepredvidena dela - razpisna dokumentacija - v pogodbi dogovorjena cena na enoto - projektna dokumentacija - obvestilo naročniku - sprememba cene gradbenih del - soglasje naročnika - javna naročila - kršitev temeljnih načel
V konkretnem primeru so bila vsa več dela oziroma presežna dela tožeče stranke (sproti) priznana, obračunana in plačana in je tožeča stranka svojo pravico do spremembe pogodbene cene zaradi več del oziroma presežnih del lahko že udejanila na način, da je v začasnih situacijah dejansko izvedene presežne količine del pomnožila s pogodbeno ceno za enoto posameznih vrst dela. Prav določitev pogodbene cene na enoto posamezne postavke, ki vključuje zahtevek vseh vrst stroškov na mersko enoto posamezne vrste del, varuje izvajalca pred rizikom večjega obsega oziroma količine potrebnih del od prvotno predvidenih za posamezno vrsto dela, saj lahko ceno na enoto pomnoži z dejansko izvedenimi količinami. Torej tudi ob upoštevanju situacije, da tožeča stranka v fazi oddaje ponudbe ne bi imela na voljo zadostnih podatkov o načinu izvedbe del za vsako posamično postavko, bi konkretizirano ovrednoteno ponudbo (dodatnih in nepredvidenih) del morala podati pred izvedbo oziroma pred pričetkom posamezne faze, kot bi jo narekovala takrat izdelana PZI dokumentacija.
Potrditev PZI pomeni samo potrditev tehnične pravilnosti PZI in ne pristanka na kakršnokoli povečanje pogodbeno določenih cen. Sodišče prve stopnje se je tudi pravilno oprlo na tretji odstavek 643. člena OZ, ki določa dolžnost izvajalca, da naročnika nemudoma obvesti o prekoračitvi stroškov, sicer izgubi zahtevek zaradi večjih stroškov. Tožeča stranka svoje pojasnilne dolžnosti ni izpolnila.
Za spremembo cene na enoto bi bilo potrebno soglasje investitorja. Pritožbeno sodišče dodaja, da pomenijo takšni "čez palec" dogovori, kot ga zatrjuje tožeča stranka (brez sprotnega obveščanja o potrebi po dodatnih in nepredvidenih delih, brez izdelovanja ponudb konkretnih dodatnih del s preizkusljivo kalkulacijo cen in njihovega sprejema, brez sklepanja aneksov, brez sprotnega popisovanja in potrjevanja del, brez njihovega sprotnega dokumentiranja in obračunavanja ipd.), ki poleg tega še znatno presežejo pogodbeno vrednost, po vsebini izničenje pravil sklepanja in izvajanja poslov na podlagi javnih naročil in kršitev temeljnih načel javnega naročanja (gospodarnosti, učinkovitosti in transparentnosti).
JAVNA NAROČILA - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - PREKRŠKI
VSL00075699
ZJN-3 člen 27, 27/1, 27/1-8, 111, 111/1, 111/1-2, 111/1-5. ZP-1 člen 8. KZ-1 člen 31, 31/1, 32, 32/2. ZPVPJN člen 20.
javno naročanje - oddaja naročila brez izvedbe ustreznega postopka - izjeme - skrajna sila - dejanska zmota - zahtevek za revizijo - predlog Državni revizijski komisiji - Državna revizijska komisija
Izjema iz 8. točke prvega odstavka 27. člena ZJN-3 je podana, kadar je javno naročilo nujno za takojšnjo preprečitev nastanka neposredno grozeče škode ob naravni ali drugi nesreči. Navedeno pomeni, da se ta izjema lahko uporabi pod pogojem, da je najprej nastala nesreča, zaradi katere neposredno grozi škoda, ki jo je potrebno preprečiti. Ni pa te izjeme možno uporabiti za preprečitev nastanka nesreče.
Za obstoj pravne zmote mora biti izkazan upravičen razlog za nepoznavanje prava, upravičenega razloga pa ni, kadar storilec ni vedel za pravna pravila, s katerimi bi se lahko seznanil pod enakimi pogoji kot drugi v širšem njegovem okolju ali pa je moral glede na svoje delo, vlogo ali siceršnji položaj poznati posebna pravila.
Obdolženec je imel na voljo možnost, ki mu jo je ponujal 20. člen ZPVPJN, ki predvideva možnost, da lahko naročnik ob prejemu zahtevka za revizijo ali kadar koli med predrevizijskim ali revizijskim postopkom na Državno revizijsko komisijo naslovi predlog za izdajo sklepa, s katerim se kljub vloženemu zahtevku za revizijo dovoli sklenitev pogodbe, ali ustavitev postopka javnega naročanja ali zavrnitev vseh ponudb ali začetek novega postopka javnega naročanja za isti predmet naročanja.
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, s katerim je zavrnilo obrambno tezo, da je bil obdolženec v dejanski zmoti glede nastopa pravnomočnosti odločbe o prekršku. Pravilno je ugotovilo, da je obdolženec bil seznanjen s plačilnim nalogom in odločbo o prekršku ter je torej vedel za okoliščino predhodne kaznovanosti, vendar je kljub temu na to vprašanje v razpisnih pogojih odgovoril negativno in zato neresnično.
Neznatnost prekrška ni utemeljena že z obstojem katerihkoli olajševalnih okoliščin, ki nastanejo bolj ali manj redno pri storitvah prekrškov, temveč mora biti prekršek storjen v okoliščinah, ki so očitno olajševalne in jim sodišče pripiše posebno težo. Obdolženec odgovorna oseba se je zavedal predkaznovanosti, pa je kljub temu v zvezi s tem v ponudbi dal neresnično izjavo in mu je bilo vseeno za posledico, ki je bila odkrita šele s posredovanjem neizbranega ponudnika in je imela škoden vpliv na izvedbo javnega naročila.
javno naročanje - oddaja javnega naročila - oddaja brez javnega razpisa - odgovorna oseba - malomarnost - načelo zakonitosti - uporaba milejšega predpisa - zaslišanje obdolženca - pisni zagovor obdolženega - opomin - milejši predpis
Očitek o razdelitvi javnega naročila je konzumiran v ravnanju, ki predstavlja zakonske znake prekrška oddaje javnega naročila brez izvedenega postopka in gre torej za prekršek, ki je bil storjen v navideznem idealnem steku s kršitvijo drugega dela določbe četrtega odstavka 24. člena ZJN-3, ki določa, da naročnik ne sme razdeliti javnega naročila oziroma ga oblikovati v več javnih naročil, da bi se izognil uporabi tega zakona, razen če je razdelitev utemeljena z objektivnimi razlogi. Kršitev te določbe je lahko storjena s katerokoli obliko odgovornosti.
Razdelitev javnega naročila pod pogoji iz četrtega odstavka 24. člena ZJN-3 je dopustna le, če je utemeljena z objektivnimi razlogi. Obstoj objektivnih razlogov je potrebno razlagati restriktivno, predvsem pa morajo biti takšni, ki so izven sfere naročnika in na katere naročnik ni mogel imeti nikakršnega vpliva.
Pomanjkanje strokovnega znanja o pravilih javnega naročanja, neizkušenost in vodenje tehničnega oddelka ne izključujejo nezavestne malomarnosti.
Temeljno pravilo načela zakonitosti je, da se uporabi zakon, ki je veljal v času storitve prekrška, retroaktivnost novejšega zakona pa se uporabi le, če je za storilca milejši. Kadar dejanje izpolnjuje zakonske znake prekrška tako po prejšnjem predpisu, kot tudi po spremenjenem predpisu in je zanj predpisana enaka sankcija, potem velja pravilo uporabe zakona, ki je veljal v času storitve prekrška in sodišče uporabi ta zakon ter odloči o prekršku, ki je veljal v času storitve le tega. Načelo uporabe milejšega predpisa pa ne zahteva, da bi sodišče moralo presojati, ali spremenjeni predpis drugače vpliva na uporabo splošnih pravil za določitev sankcije in za njeno odmero.
Obstoj zgolj subjektivnih okoliščin ne opravičuje izreka opomina. Okoliščina, da je šlo za izredno nujnost, pa tudi ni posebna olajševalna objektivna okoliščina.
JAVNA NAROČILA - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00071699
ZJN-3 člen 67, 67/4, 95, 95/1, 95/1-3, 95/5. OZ člen 82, 643, 654, 659, 766.
javni razpis - svetovalni inženiring - nadzornik gradbenih del - mandatna pogodba - trajanje pogodbe - rok ali pogoj - splošni pogoji FIDIC - pogodbena cena - določitev cene - fiksna cena - sprememba pogodbe - aneks - nepredvidena dela
Razlaga sodišča prve stopnje, da je rok, kot je opredeljen, popolnoma nedoločen, je zmotna; kot predpostavka prenehanja trajanja Pogodbe je namreč določen razvezni pogoj in ne končni rok.
Predmet tožbenega zahtevka niso take izredne storitve, kot jih razume OZ oziroma ZJN-3 in ki so bile predmet aneksa 6 (čeprav jih tako poimenujejo Splošni pogoji Bele knjige), pač pa le povečani stroški iz naslova podaljšanja roka izvajalcu gradnje. Tožnica se namreč kot na podlago svojega zahtevka sklicuje zgolj na zmanjšanje planirane hitrosti opravljanja svojih storitev glede na čas, za katerega je sama predvidela, da jih bo opravljala. Z zahtevo po dodatnem plačilu za pogodbene storitve, opravljene po poteku časa, ki ga je vkalkulirala pri oblikovanju ponudbene cene, pa s sklicevanjem na določila 26. v zvezi z 28. členom Bele knjige dejansko zahteva še dodatno plačilo za spremenjeno časovno enoto dela. To pa je v nasprotju z v Pogodbi dogovorjeno fiksno ceno.
ZP-1 člen 6a, 8, 21, 26, 26/6, 159. ZJN-3 člen 9, 9/1, 9/2, 9/3, 9/3-a, 21, 21/1, 21/1-a, 24, 27, 39, 40, 41, 42, 43, 44, 45, 46, 47,48, 49, 111, 111/1, 111/1-2, 111/5. Direktiva 2014/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o javnem naročanju in razveljavitvi Direktive 2004/18/ES člen 2, 2/1, 2/1-4. KZ-1 člen 18, 32, 32/1, 32/2. ZNUZNNZ člen 2, 2/1.
javno naročanje - oddaja naročila brez izvedbe ustreznega postopka - prekinitev postopka - čas storitve prekrška - skrajna sila - izrek opomina - omilitev globe - prekršek neznatnega pomena - trajajoč prekršek - reformatio in peius
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da obdolžena pravna oseba izpolnjuje vse značilnosti osebe javnega prava, ki so določene v tretjem odstavku 9. člena ZJN-3 in v 4. točki prvega odstavka 2. člena Direktive 2014/24/EU, zaradi česar se obdolžena pravna oseba šteje za naročnika, ki je pri svojem poslovanju dolžan upoštevati določbe ZJN-3. Pri tem je tudi pravilno ugotovilo, da določbi 4. točke prvega odstavka 2. člena Direktive 2014/24/EU in točke a) tretjega odstavka 9. člena ZJN-3 ne določata, da je za osebo javnega prava bistveno, ali kot svojo službo opravlja zgolj javno službo, ali pa poleg tega opravlja še druge dejavnosti, temveč je pri uvrščanju subjektov med osebe javnega prava potrebno izhajati iz značilnosti posameznega subjekta oziroma iz razloga njegove ustanovitve in iz tega, da zakon ne omogoča ločevanja po dejavnosti, ki je (zgolj) javna služba (namenjena zadovoljenju potreb splošnega interesa), in tržni dejavnosti, kot to uveljavljata obdolženki.
Za javne lekarniške zavode in zasebne lekarne (koncesionarje) ne more veljati enak pravni režim. O tem se je namreč že opredelilo Ustavno sodišče RS in zavrnilo očitke obojih o zavzemanju za priznanje enakega položaja in očitke o kršenju ustavnih načel. Ker se dejanske in pravne okoliščine od takrat dalje niso spremenile in ker so določbe četrtega odstavka 9. člena in 27. člena ZJN-3 sprejete na podlagi Direktive 2014/24/EU, višje sodišče ne vidi razloga za prekinitev oziroma zadržanje postopka o prekršku.
Samo zakon (ZJN-3) je tisti, ki določa, kdaj ga ni treba upoštevati in uporabiti, nabava zdravil pa med izjemami, za katere se zakon ne uporablja (27. člen ZJN-3), ni navedena. Za preostalo blago (prehranska dopolnila, kozmetični izdelki, medicinski pripomočki ipd.), ki ga naročnik nabavlja zaradi nadaljnje prodaje ali dajanja v najem tretjim osebam, pa oddaja naročila ni podrejena pravilom ZJN-3 le v primeru, če so izpolnjeni pogoji iz 15. točke prvega odstavka 27. člena ZJN-3, vendar v obravnavanem primeru te izjeme ni bilo mogoče uporabiti.
ZNUZNNZ, ki velja od 29. 7. 2023, določa začasno neuporabo določb zakona, ki urejajo javno naročanje, zgolj za zagotavljanje zalog zdravil na zdravniški recept, ki jih morajo zagotavljati javni lekarniški zavodi v skladu z določbami zakona, ki ureja lekarniško dejavnost, najpozneje v 24 urah od naročila oziroma naslednji delovni dan (za vsa preostala zdravila pa se torej določbe ZJN-3 še vedno uporabljajo).
Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialne določbe ZP-1 oziroma KZ-1 glede časa storitve prekrška v povezavi z določbami ZJN-3. Pravna situacija, kot je obravnavana v izpodbijani sodbi (da je pravna oseba povzročila nastanek protipravnega stanja, ko je sklepala pravne posle s tremi dobavitelji mimo javnonaročniške zakonodaje in je to določen čas vzdrževala), ustreza pojmu trajajočega prekrška in ne treh prekrškov, kot izhajajo iz izpodbijane sodbe.
JAVNA NAROČILA - PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
VSL00067123
ZJN-3 člen 112, 112/1, 112/1-5, 112/3, 112/5, 112/6. ZP-1 člen 2, 2/2, 154, 154-1, 154-2, 154-3, 154-4, 155, 155/2.
pravica do obrambe - javno naročanje - zakonski znaki prekrška - ponudba - neresnična izjava - ustavno načelo domneve nedolžnosti - načelo neposrednosti - kršitev določb postopka o prekršku - vpliv na zakonitost sodbe
Sodišče prve stopnje z navedbami, da je odgovorna oseba oziroma zastopnik pravne osebe v zagovoru le posplošeno zatrjeval, da je referenco in podjemno pogodbo obdolžena pravna oseba poslala naročniku, o čemer pa ni predlagal dokazov, ter da se ne spomni, da je podjemno pogodbo prinesel na sedež naročnika, od pritožnikov ni zahtevalo, da se sama razbremenita svoje odgovornosti za prekršek. Gre zgolj za (ne)dokazovanje njunih trditev, ne pa njune nedolžnosti, zato ustavno zagotovljeno načelo domneve nedolžnosti s tem ni bilo kršeno.
Sodišče je svojo odločitev oprlo na zagovor obdolžene odgovorne oziroma pravne osebe in na listinske dokaze v spisu, med drugim se je sklicevalo tudi na odgovor mag. C. C. (vodje oddelka za nabavo in javna naročila pri naročniku v zvezi s prejemom spornih listin) in na odgovor družbe D. d. o. o. (v zvezi s potrditvijo oziroma sklenitvijo spornih listin), ki ju je po svojem pozivu pridobil prekrškovni organ. Povzemanje navedenih pisnih odgovorov sicer res ne predstavlja neposredno izvedenega dokaza, vendar takšna kršitev določb postopka o prekršku ni bistvena, ker ni vplivala na zakonitost sodbe. Bistvo očitanega prekrška namreč ne temelji na navedenih pisnih pojasnilih mag. C. C. in družbe D. d. o. o., ki jih tudi ni mogoče enačiti z uradnim zaznamkom.
Obdolženi pravni in odgovorni osebi se očita, da sta naročniku predložili neresnično izjavo in spremenjeno listino kot pravo, kar se v postopku ni izkazalo za sporno. Za storitev očitanega prekrška ni bistveno, kdo je referenčno potrdilo z neresnično vsebino pri družbi D. d. o. o. podpisal oziroma potrdil, in tudi ne, na kakšen način je naročnik sporno potrdilo in pogodbo prejel. Obe listini namreč predstavljata del ponudbene dokumentacije, ki ju je naročniku v imenu in za račun obdolžene pravne osebe kot ponudnika predložil njen zakoniti zastopnik, torej obdolžena odgovorna oseba, ki pa je v zagovoru zgolj obžalovala, da je do tega prišlo.
ZPP člen 224, 224/1. ZJN-2 člen 12, 29. Uredba Sveta (ES) št. 1083/2006 z dne 11. julija 2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1260/1999 člen 98.
sofinanciranje iz sredstev evropske kohezijske politike - finančni popravek - javna listina - odgovornost države - trditveno in dokazno breme - finančni vpliv kršitve na proračun Evropske skupnosti
Revizijsko poročilo, ki ga je v okviru svojih pristojnosti sestavil državni organ, je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa.
Področni predpisi in pravila razdeljevanja in nadzora nad porabo kohezijskih sredstev tožeči stranki ne prepovedujejo naknadnega ponovnega preverjanja pravilnosti porabe sredstev in tudi ne strožje kvalifikacije že ugotovljene iste kršitve. Postopek nadzora nad porabo sredstev je večstopenjski, izvajajo ga tako organi EK kot nacionalni organi, pri čemer je zaželeno in smotrno, da delujejo usklajeno.
Škodljive finančne posledice za proračun EU in države so v posledici, da je nepovratna sredstva prejel nekdo, ki ni spoštoval pravil EU in nacionalnih pravil (in bi jih, če ne bi bila dodeljena toženi stranki, dobil nekdo drug, ki bi spoštoval ta pravila). Evropska unija preko strukturnih skladov in kohezijskega sklada financira samo dejavnost, ki se izvaja ob polni skladnosti s pravom EU, zato morajo države članice delno ali v celoti preklicati financiranje iz evropskih sredstev, če ugotovijo nepravilnosti pri uporabi predpisov EU ali nacionalne zakonodaje.
Na opredelitev resnosti kršitve ne vpliva dejstvo, da nobeden od nadzornih organov tožnice ni zaznal navedene kršitve.
Neupravičeno porabo sredstev v konkretnem primeru ni povzročilo pomanjkljivo delovanje sistema pri organu upravljanja oziroma organu nadzora tožeče stranke, pač pa neizpolnitev pogodbenih obveznosti tožene stranke.
Finančni popravki, določeni v Smernicah, že sami po sebi upoštevajo in vključujejo oceno narave ugotovljene nepravilnosti, njene resnosti ter finančne izgube zadevnega sklada.
JAVNA NAROČILA - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00067184
OZ člen 193, 299, 299/2. Uredba (EU) št. 1298/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006 glede dodelitve finančnih sredstev za določene države članice iz Evropskega socialnega sklada člen 98, 98/2, 101.
finančni popravek - sofinanciranje iz sredstev evropske kohezijske politike - kršitev pravil javnega naročanja - Evropska komisija - višina tožbenega zahtevka - temelj tožbenega zahtevka - regresna pravica - zakonske zamudne obresti - dajatveni zahtevek - višina finančnega popravka - smernice COCOF - načelo sorazmernosti - resna kršitev pravil Unije - trditveno in dokazno breme - pravnomočnost vmesne sodbe - zastaranje - pravila vračanja - obseg vrnitve neupravičeno pridobljenega - pobotni ugovor - ugovor zastaranja - zamuda dolžnika
Kot je Vrhovno sodišče v tej zadevi že pojasnilo, ni podlage, da bi lahko država članica od upravičenca v smislu regresa, torej avtomatično in ne glede na okoliščine posameznih primerov, zahtevala vračilo zneska finančnega popravka, ki ga je državi članici v skladu s svojimi smernicami predlagala EK, zgolj zato, ker je tak popravek predlagala EK. V 101. členu Uredba (ES) št. 1083/2006 izrecno določa, da finančni popravek EK ne posega v obveznost države članice, da izterjuje sredstva po drugem odstavku 98. člena Uredbe. Že zaradi navedenega je tako napačna obrazložitev sodišča prve stopnje, da je zahtevek utemeljen zgolj v delu, ki ga je zahtevala EK. Gre namreč za dva ločena postopka, za katera veljajo različna pravila, v postopku pred EK pa upravičenec niti ni stranka.
ZPP člen 214, 214/2, 286, 286/1, 286a, 286a/4, 339, 339/2-12. ZPVPJN člen 49.
prekluzija - pravočasnost pripravljalne vloge - pravočasnost navajanja dejstev in dokazov - opozorilo sodišča na dolžnost pravočasnega navajanja dejstev - prvi narok za glavno obravnavo - pravica do izjave - načelo vestnosti in poštenja - pravno naziranje - javno naročanje - pravno varstvo v postopkih javnega naročanja - odškodninska odgovornost za škodo, nastalo v postopku javnega naročanja - zahteva za revizijo postopka oddaje javnega naročila - procesne predpostavke za vložitev tožbe - kršitev pravil javnega naročanja - izločitev iz postopka javnega naročanja - izpolnjevanje razpisnih pogojev - načelo enakega obravnavanja - predhodno vprašanje - pravnomočno razsojena stvar - siceršnje navedbe, iz katerih izhaja namen zanikanja dejstev
Če sodišče pri odločanju, ali je prišlo do kršitve pravil javnega naročanja, ni vezano na odločitev Državne revizijske komisije (DKom), je še toliko bolj utemeljen sklep, da ni vezano niti na odločitev naročnika v postopku javnega naročanja (v našem primeru na odločitev, da je ponudba tožeče stranke nedopustna). Njegovo ravnanje v postopku javnega naročanja je namreč v primeru tožbe po 49. členu ZPVPJN ravno predmet presoje sodišča. Sodišče tako lahko kršitev pravil javnega naročanja ugotovi tudi v primeru, ko je DKom ni in obratno. Za zaključek, ki ga ponuja tožena stranka, da sodišče v tem postopku po tožbi iz 49. člena ZPVPJN ne more odločiti drugače, kot je v zvezi z dopustnostjo ponudbe odločil naročnik (oz. DKom), torej ni pravne osnove, njen pritožbeni očitek, da je v tem smislu odločitev prvostopenjskega sodišča obremenjena s kršitvijo iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pa je posledično neutemeljen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - JAVNA NAROČILA - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00065868
ZJN-3 člen 4, 5, 95, 95/4, 95/4-a. Uredba (EU) št. 1303/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o skupnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu, Evropskem kmetijskem skladu za razvoj podeželja in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo, o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo ter o razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006 člen 127.
pogodba o sofinanciranju - sofinanciranje iz sredstev evropske kohezijske politike - finančni popravek - vračilo neupravičeno prejetih sredstev - kršitev pravil javnega naročanja - smernice COCOF - bistvena sprememba javnega naročila - spreminjanje bistvenih elementov razpisnih pogojev - neizpolnjevanje razpisnega pogoja - trditveno in dokazno breme - prevalitev trditvenega in dokaznega bremena - nadzor nad izvajanjem pogodbe - finančni vpliv kršitve na proračun Evropske skupnosti - obstoj škode - domneva - pavšalne trditve
Za vračilo neupravičeno izplačanih sredstev morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja: 1. odkrite morajo biti nepravilnosti v izvedenem postopku javnega naročanja in 2. obstajati mora dejanski ali možni finančni učinek na splošni proračun Evropske unije. Če eden od obeh pogojev ni izpolnjen, zahtevek ni utemeljen. Trditveno in dokazno breme o obstoju nepravilnosti je na toženi stranki. Možnost nastanka škode za proračunska sredstva ob odkriti nepravilnosti v postopku javnega naročanja pa se domneva.
Sprememba razdelitve deležev posla predstavlja bistveni element, saj uvaja pogoje, ki bi, če bi bili del prvotnega postopka javnega razpisa, omogočali udeležbo drugim ponudnikom. Če bi namreč tovrstna sprememba deležev izvedbe del nastopila že ob oddaji ponudbe, konzorcij ponudbe sploh ne bi mogel oddati, saj ne bi izpolnjeval pogojev iz razpisne dokumentacije. Na ta način so tako pri izvedbi javnega naročila nastale okoliščine, ki pomenijo diskriminacijo ostalih potencialnih ponudnikov, saj so nastali pogoji, ki bi, če bi bili del prvotnega postopka javnega naročila, omogočali udeležbo drugim ponudnikom.
ZJN-3 člen 21, 21/1, 21/1-a, 111, 111/1, 111/1-2. ZP-1 člen 2, 2/2, 136, 136/1, 136/1-1, 156, 156-1. ZJN-3B člen 2, 2/1.
javno naročanje - oddaja javnega naročila - oddaja naročila brez izvedbe ustreznega postopka - kršitev materialnih določb zakona - mejna vrednost - meje sankcioniranja prekrškov - milejši predpis - uporaba milejšega zakona - dejanje ni prekršek
Z ZJN-3B se je na splošnem področju mejna vrednost za oddajo javnega naročila blaga ali storitev ali projektni natečaj z 20.000,00 EUR zvišala na 40.000,00 EUR, kar pomeni, da se od 1. 1. 2022 ZJN-3 ne uporablja za javna naročila, katerih ocenjena vrednost brez DDV je na splošnem področju za javno naročilo blaga ali storitev ali projektni natečaj nižja od 40.000,00 EUR.
S sklenitvijo pogodbe je bilo odpravljeno protipravno stanje, ki ga je obdolženec povzročil z izdajanjem naročilnic, zato mu ni mogoče očitati, da je nezakonito oddal javno naročilo v višini 41.993,03 EUR brez DDV. Pogodba je bila namreč sklenjena po izvedenem postopku javnega naročanja, zato sodišče prve stopnje sorazmernega dela vrednosti javnega naročila iz te pogodbe (8.710,42 EUR brez DDV) ne bi smelo všteti v inkriminirano količino, ki je bila po naročilnicah oddana brez ustreznega postopka javnega naročanja, saj je na takšen način del zakonito oddanega javnega naročila napačno vštelo v nezakonito javno naročilo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNA NAROČILA - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00064445
ZPP člen 315, 315/1, 355, 355/1, 358, 358-5. OZ člen 2, 3, 82, 82/2, 83, 86, 86/1, 247, 252, 807, 807/3. ZDR-1 člen 40. ZS člen 3. URS člen 15, 15/3, 74, 74/3. ZPOmK-1 člen 134, 134/3, 134/3-4. ZJN-3 člen 4.
dispozitivna narava zakonskih določb - prosto urejanje obligacijskih razmerij - uporaba določil in razlaga spornih določil - nejasna določila v posebnih primerih - nejasna pogodbena določila v posebnih primerih - pogodbena konkurenčna klavzula - zaposlitev - obligacijska pogodba - skupni namen pogodbenikov - analogna uporaba zakona - nelojalna konkurenca - sorazmernost - omejitev svobodne gospodarske pobude - načelo enake vrednosti dajatev - vmesna sodba sodišča druge stopnje - ničnost - javna naročila - pogodbena kazen
ZDR-1 v 40. členu določa, da se za vključitev konkurenčne klavzule zahteva, da je delavec pri svojem delu ali v zvezi z delom pridobival tehnična, proizvodna ali poslovna znanja in poslovne zveze. V določenih primerih se sicer na podlagi 3. člena ZS v obligacijskopravnih zadevah lahko analogno uporabijo določbe ZDR-1, vendar morajo biti za takšno analogno uporabo podani utemeljeni razlogi. Po presoji pritožbenega sodišča bi bila analogna uporaba določb ZDR-1 dopustna v primeru, če bi bilo obligacijsko razmerje (pogodba) v bistvenih lastnostih primerljivo delovnem razmerju (pogodbi o zaposlitvi). Glede na ugotovitev, da sta stranki prirejena gospodarska subjekta, Pogodba pa je obligacijskopravne narave (brez elementov pogodbe o zaposlitvi), po mnenju pritožbenega sodišča določbe ZDR-1 ne pridejo v poštev. Določbe ZDR-1 so namreč namenjene zaščiti šibkejše stranke (delavca), v obligacijskih razmerjih, pa veljata avtonomija in dispozitivnost urejanja pogodbenih razmerij (2. in 3. člen OZ).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - JAVNA NAROČILA - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00061379
Uredba Sveta (ES, Euratom) št. 2988/95 z dne 18. decembra 1995 o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti člen 1, 3, 3/1, 3/3, 7. Uredba Sveta (ES) št. 1083/2006 z dne 11. julija 2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1260/1999 člen 2, 2-7, 9, 9/5, 14, 98, 98/2, 99. OZ člen 241, 346. ZJZP člen 26, 27, 27/1, 27/2, 27/3, 28, 46, 46/4. ZJN-2 člen 44, 44/1, 77, 77/1, 77/2, 79. ZPP člen 212.
pogodba o sofinanciranju - sofinanciranje iz sredstev evropske kohezijske politike - nadzor nad namensko porabo sredstev - kršitev pravil javnega naročanja - nepravilnosti - vračilo neupravičeno prejetih sredstev - finančni popravek - zastaranje zahtevka - pretrganje zastaranja - višina finančnega popravka - smernice - javno-zasebno partnerstvo - pogodbeno javno zasebno partnerstvo - pogodbena razširitev odgovornosti - trditveno in dokazno breme
Finančni popravek pomeni vračilo koristi, ki je bila neupravičeno prejeta zaradi nepravilnega ravnanja. Ne pomeni kazni, temveč je zgolj posledica ugotovitve, da zahtevani pogoji za pridobitev koristi iz ureditve EU niso bili spoštovani, zaradi česar je pridobljena korist neupravičena. Namen finančnih popravkov je ponovno vzpostaviti stanje, ko so vsi odhodki, prijavljeni za sofinanciranje iz strukturnih ukrepov, zakoniti in pravilni ter usklajeni s pravili in predpisi, ki veljajo na nacionalni ravni in ravni EU.
Za vračilo neupravičeno izplačanih sredstev morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja: 1) odkrite morajo biti nepravilnosti, ki so posledica delovanja ali opustitve upravičenca, in 2) obstajati mora dejanski ali možni finančni učinek na splošni proračun Evropske unije. Če eden od obeh pogojev ni izpolnjen, zahtevek ni utemeljen.
Materialno trditveno in dokazno breme o obstoju nepravilnosti je na tožeči stranki. Tožeča stranka bi zato za vsako očitano nepravilnost morala zatrjevati pravno odločilna dejstva, ki bi zatrjevano nepravilnost potrjevala in za svoje trditve predlagati ali predložiti dokaze. Zmotno je stališče tožeče stranke, da bi tožena stranka že na podlagi pavšalnih in nekonkretiziranih očitkov o nepravilnostih morala dokazati, da očitane nepravilnosti ne obstajajo.
Tožena stranka bi bila odgovorna za nevložitev vseh dogovorjenih sredstev s strani zasebnega partnerja le, če pri izbiri zasebnega partnerja ne bi ravnala v skladu z veljavnimi predpisi ter dolžno skrbnostjo, ali če v okviru dolžnosti nadzora ne bi izvedla vseh razumnih ukrepov.
Okoliščina, da je zasebni partner imel v času kontrole (cca. štiri leta po aktivnostih povezanih z izborom zasebnega partnerja) vse račune blokirane, sama po sebi ne izkazuje negospodarnega in neskrbnega ravnanje tožene stranke v postopku izbora, ki bi lahko predstavljalo kršitev Pogodbe o sofinanciranju. Za presojo so namreč pravno odločilne okoliščine, ki so obstajale v času postopka izbire zasebnega partnerja.
V smernicah so določene priporočene višine finančnih popravkov le za najbolj pogoste nepravilnosti. Glede ostalih nepravilnosti pa je treba višino finančnega popravka določiti ob upoštevanju okoliščin, ki jih predvidevajo Smernice 2013 (narava in resnost nepravilnosti ter finančna izguba sklada).
Tožeča stranka bi za vsako zatrjevano nepravilnost ob upoštevanju odločilnih okoliščin za določitev višine finančnega popravka morala navesti stopnjo popravka. Pojasniti bi morala, zakaj posamezna nepravilnost po njeni oceni, ob upoštevanju ravni konkurence, preglednosti in enake obravnave, predstavlja resno nepravilnost, ki ne razveljavi celotne dejavnosti, ali zmerno resno nepravilnost. Tega tožeča stranka ni pojasnila. Zato ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu glede višine izrečenega finančnega popravka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - JAVNA NAROČILA - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00060831
OZ člen 632, 638, 648. ZPP člen 286, 286a. ZJN-3 člen 75, 81, 94, 94/7.
materialno procesno vodstvo - opozorilo na pomanjkljivost tožbenih navedb s strani nasprotne stranke - odstop od pogodbe - neuporabno delo - pogodbeni pogoj - izročitev - prevzem dela - konkludentno dejanje - vrnitev stvari - izvedba javnega naročila s podizvajalci - postopek javnega naročila - načelo transparentnosti
Materialno procesno vodstvo sodišča ni potrebno (tj. njegova opustitev ne predstavlja niti relativne procesne kršitve), če stranko na pomanjkljivosti njene trditvene in dokazne podlage opozori nasprotna stranka.
Odsotnost formalne in vsebinske primopredaje pomeni ravno to, da tožeča stranka tožene stranke ni izrecno pozvala k prevzemu makete na način, ki bi toženi stranki oziroma za to usposobljenim pooblaščenim osebam na njeni strani, omogočil strokoven pregled makete in preizkus njenega delovanja.
Vendar pa je bila maketa izročena toženi stranki v uporabo s konkludentnimi dejanji, ki jih je bilo mogoče razumeti kot izročitev toženi stranki.
Izročitev izdelane stvari v rabo, tudi, če izrecnega poziva k pregledu in prevzemu stvari ni bilo, naročniku ne daje upravičenja, da stvar vrne. V takem primeru ima naročnik (če trenutek izročitve v rabo za pregled in prevzem stvari ni bil primeren) le pravico odložiti pregled in prevzem stvari do trenutka, ko bi bilo takšen pregled stvari mogoče objektivno opraviti, in k prevzemu pozvati podjemnika.
Pogoji, ki jih določajo pravila v postopkih javnega naročanja, bi lahko predstavljali "izrecen pogodbeni pogoj" v smislu 638. člena OZ.
Pravno pomembna je le takšna kršitev "izrecnega pogodbenega pogoja", izvirajočega iz pravil javnega naročanja, ki bi bistveno vplivala na pravni položaj naročnika, na njegove obveznosti, in/ali ogrozila njegov ugled in integriteto (najpomembnejšega) nosilca javnih naročil, ki ima v tej funkciji številne javnopravne obveznosti, med katere nedvomno sodi skrb za implementacijo vseh načel in pravil v postopkih javnega naročanja.
Obligacijski zakonik ne razlikuje med nominiranimi in nenonimiranimi podizvajalci. Tega ne ločuje niti sodna praksa. Pogoji po 631. členu OZ morajo biti izpolnjeni kumulativno: dospelost terjatve podizvajalca do glavnega izvajalca, ki jo mora slednji tudi pripoznati, dospelost terjatve glavnega izvajalca do naročnika, koneksnost obeh terjatev in na naročnika naslovljeni podizvajalčev zahtevek za neposredno plačilo.
Pogodbena dogovarjanja glavnega izvajalca s podizvajalcem o vrednosti del ne zavezujejo tožeče stranke kot naročnika. Tožeča stranka namreč ni bila v neposrednem pogodbenem odnosu s podizvajalcem.