pravni pouk - pooblaščenec - zavrženje pritožbe - ugotovitvena tožba - pravna korist za vložitev
Zakon o pravdnem postopku ne predvideva posebnega opozorila stranki v
pravnem pouku zoper sodno odločbo, ki jo izda okrožno sodišče, da
mora biti v primeru, če bo pritožbo vložila po pooblaščencu,
pooblaščenec oseba iz tretjega odstavka 87. člena, glede na to, da je
tako v postopku pred okrožnim sodiščem kot v postopku pred višjim
sodiščem, pooblaščenec lahko le oseba, ki je opravila pravniški
državni izpit.
Navedene pomanjkljivosti ni mogoče odpraviti z naknadnim lastnoročnim
strankinim podpisom pritožbe oziroma z odobritvijo pritožbe, v smislu
določbe drugega odstavka 98. člena ZPP. Tožnica ni oporočna in ne
zakonita dedinja po zapustnici, zato nima pravne koristi za
ugotavljanje neveljavnosti oporoke zapustnice, s katero je za dedinji
vsega svojega premoženja določila svoji vnukinji.
napad na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti
Policista sta izvajala odredbo sodišča za prisilno privedbo, kar je
naloga policije po 2. alineji 3. člena Zakona o policiji.
Pojem "naloge javne varnosti" izhaja še iz nekdaj veljavnega Zakona o
notranjih zadevah. Pomen pojma sicer ni opredeljen v 126. členu KZ,
vendar zato še ni nedoločen, saj v takšnih primerih sodišče lahko
razlaga pomen izrazov, uporabljenih v KZ, z uporabo razlagalnih
instrumentov, to pa je med drugim tudi na podlagi njihovega pomena,
ki je določen v drugih predpisih. Pri tem ni nujno, da je v teh
predpisih uporabljeni izraz (pojem) dobesedno enako opredeljen kot v
KZ, pač pa je pomembna njegova vsebina (tako sodba Vrhovnega sodišča
RS, I Ips 197/2000). Zato je sodišče prve stopnje v konkretnem
primeru ravnalo prav, ko se je pri opredelitvi nalog javne varnosti
sklicevalo na 3. člen Zakona o policiji in sicer po vsebini na 2.
alinejo tega člena.
S postavitvijo delavke istega sodišča, ki v tej zadevi odloča, za
začasnega zastopnika se postavi tudi vprašanje navzkrižja interesov
med zastopnikom in sodiščem, ki o zadevi odloča, kar pa lahko vzbudi
tudi dvom v nepristranost bodisi začasne zastopnice ali organa, ki
odloča.
Registrski postopek je po svoji naravi nepravdni postopek, ki ni
namenjen ugotavljanju spornih dejstev v kontradiktornem postopku, ki
je značilen za pravdni postopek.
Pritožba proti sklepu o vpisu pripojitve nima suspenzivnega učinka. Z
vpisom pripojitve pride do nastanka novega subjekta, zato ga je
mogoče izbrisati iz sodnega registra, le v primeru, njegovega
prenehanja, na način kot je previden za prenehanje gospodarskih družb
(stečaj, likvidacija, prenehanje pa določbah ZFPPod). V registrskem
postopku pa bi bilo mogoče na podlagi razveljavljenega sklepa o vpisu
pripojitve le ohraniti obstoj pripojene družbe z dopolnitvijo oziroma
odpravo ugotovljenih pomanjkljivosti.
Po oceni pritožbenega sodišča niso podani zakonski pogoji za
prekinitev postopka iz drugega odstavka 33. člena ZSReg, ker različna
izražena stališča udeleženk registrskega postopka še ne pomenijo, da
se med njima sporna tista relevantna dejstva, od katerih je odvisna
odločitev o tem, ali je bl sklep skupščine o spremembi statuta
sprejet s tako večino glasov, ki jo za spremembo statuta določata
ZGS in statut.
ZOR člen 99, 99/1, 100, 99, 99/1, 100. ZPP člen 341, 358, 358-4, 341, 358, 358-4.
nezgodno zavarovanje - razlaga pogodb
Iz Tabele invalidnosti tožene stranke (v nadaljevanju: Tabela)
izhaja, da je po točki I.5 Tabele zavarovanec upravičen do
zavarovalnine za hemiparezo glede na stopnjo le-te do 50%, po točki
I.7a pa je za postkontuzionalni sindrom z objektivnim nevrološkim
izvidom po klinično ugotovljeni kontuziji možganov upravičen do
zavarovalnine v višini 20%. V tabeli invalidnosti tožene stranke sta
tako ti dve postavki ločeni, zaradi tega pa je po presoji
pritožbenega sodišča potrebno zavarovancu priznati zavarovalnino po
vsaki izmed njih tudi v primeru ko je hemipareza posledica kontuzije
možganov po točki I.7a Tabele. Slednje dodatno potrjuje okoliščina,
da je zavarovanec ki je utrpel hemiparezo, ki ni posledica kontuzije
možganov, glede na njeno stopnjo upravičen tudi do 50% zavarovalnine.
Nelogične in v nasprotju z jezikovno razlago Tabele so zato
pritožbene navedbe o tem, da je hemipareza kot posledica kontuzije
možganov vključena v postkontuzionalni sindrom po I.7a točki tabele,
za kar je bila tožeči stranki zavarovalnina v celoti priznana in
izplačana. Po takšnem razlogovanju navedenih določb tabele bi bil
zavarovanec, ki bi utrpel najtežjo obliko hemipareze, ki pa ne bi
bila posledica kontuzije možganov (ali kakšne druge poškodbe, v
katero bi bila po razlogovanju tožene stranke hemiparzea tudi lahko
vključena) upravičen do 50% zavarovalnine, zavarovanec, ki pa bi
utrpel hemiparezo najhujše stopnje, a kot posledico kontuzije
možganov, pa bi bil za takšno hemiparezo in za vse ostale posledice
kontuzije možganov upravičen le do 20% zavarovalnine po točki I.7a
Tabele.
Sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede
odločitve o tem, ali je tožeča stranka upravičena do zavarovalnine iz
naslova anosmije. Iz V.38 točke Tabele izhaja, da je zavarovanec
upravičen do zavarovalnine zaradi anosmije, ki je posledica
verificirane frakture gornjega notranjega dela nosnega skeleta.
Navedena določba je po presoji pritožbenega sodišča jasna in
nedvoumna, zaradi česar jo je potrebo razlagati tako kot se glasi (1.
odst. 99. člena ZOR). Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo
materialno pravo (341. člen ZPP) s tem, ko je navedeno določbo
razlagalo po določbi 100. člena ZOR.
napotitev na pravdo - pravno vprašanje - dejansko vprašanje - zahtevek dajalca socialne pomoči
Dedinja trdi, da je v obravnavani zadevi zaradi odločbe Ustavnega sodišča, ki je razveljavilo 128. člen Zakona o dedovanju, zakonodajalec pa v roku, ki mu ga je dalo Ustavno sodišče, nove ureditve ni sprejel, odpadla pravna podlaga, na podlagi katere bi lahko dajalec socialne pomoči prejeto pomoč uveljavljal v zapuščinskem postopku. Vprašanje, ali obstaja pravna podlaga za zahtevek dajalca pomoči ali ne, ni dejansko, temveč pravno vprašanje, zato napotitev na pravdo ni potrebna, temveč mora o njem odločiti zapuščinsko sodišče samo.
ZIZ člen 24, 24/3, 37, 24, 24/3, 37. ZPP člen 208, 208/1, 208, 208/1.
nadaljevanje postopka po dedičih
Ob izdaji sklepa o nadaljevanju izvršilnega postopka prvostopno
sodišče presoja le obstoj formalnih pogojev za nasledstvo v postopku,
ne da bi se spuščalo v vsebinsko presojo, ali dedič sporno zadevo
sploh pozna.
Določba 509. člena ZGD namreč ne omogoča drugačnega prenehanja GIZ
kot z likvidacijskim postopkom. Za razliko od delniške družbe in
družbe z omejeno odgovornostjo (394. in naslednji členi, 456. člen
ZGD) zakonodajalec za GIZ prenehanja po skrajšanem postopku ni
predpisal.
Upnik v tem izvršilnem postopku terja prav plačilo odškodnine in
pravdnih stroškov po pravnomočni sodbi Temeljnega sodišča v Mariboru,
Enota v Mariboru z dne 31.1.1991, opr. št. II P 179/90, s katero mu
je bilo prisojeno 850.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od
21.10.1991 zaradi nepremoženjske škode, ki mu je nastala med
služenjem vojnega roka na vojni vaji na Ptuju. Ker je sodišče prve
stopnje spregledalo, da v konkretni zadevi ni več razloga za
prekinitev postopka po ZSSuk in je upnikov predlog za nadaljevanje
postopka presojalo le na podlagi Zakona o preoblikovanju Sklada RS za
sukcesijo in ustanovitvi Javne agencije RS za nasledstvo je
pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo
in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
krajevna pristojnost - izvršba na denarno terjatev dolžnika
Ko gre za izvršbo na denarno terjatev, dolžnikov pa je več in imajo
prebivališče na območjih različnih sodišč, je krajevno pristojno
sodišče, ki je krajevno pristojno za enega med njimi.
Višino deležev na skupnem premoženju zakoncev, ki ga sestavlja tudi
posebno premoženje drugega zakonca sodišče določi tako, da od celotne
vrednosti skupnega premoženja odšteje vrednsot posebnega premoženja
in šele tako ugotovljena vrednost predstavlja skupno premoženje.
odškodnina za nepremoženjsko škodo - valorizacija - tek zamudnih obresti
Denarna odškodnina za negmotno škodo ni čista denarna terjatev,
temveč predstavlja denarno satisfakcijo za pravno priznane oblike
negmotne škode, zato bi moralo sodišče ob pravilni uporabi
materialnega prava upoštevati tudi realno vrednost že plačane
akontacije. Višje sodišče je pravdnima strankama prisodilo tudi
zakonske zamudne obresti od odmerjenih stroškov postopka, vendar šele
od zamude dalje, torej od prvega dne po poteku paricijskega roka.
Višje sodišče namreč ocenjuje, da načelno pravno mnenje Vrhovnega
sodišča Republike Slovenije z dne 26.12.1989 ne more biti več podlaga
za odločitev o teku zamudnih obresti. Po tem načelnem pravnem mnenju
je stranka, ki ima v pravdnem, nepravdnem in izvršilnem postopku
pravico do povračila stroškov postopka od nasprotne stranke,
upravičena tudi do obresti od teh stroškov po 1. odstavku 277. člena
ZOR, ki tečejo od izdaje odločbe sodišča, s katero je bila določena
obveznost plačila stroškov in njihova višina (Poročilo št. II/89,
str. 21). To mnenje je bilo sprejeto v času visoke inflacije. Zaradi
spremenjenih razmer zaradi zmanjšanja inflacije zlasti pa zaradi
prenehanja veljavnosti ZOR je treba na novo oceniti, ali je takšna
sodna praksa pravilna. Opozoriti je treba tudi, da je bil na podlagi
citiranega načelnega pravnega mnenja tudi dopolnjen Zakon o
izvršilnem postopku v letu 1990 in je v 20.a členu vseboval določbo o
plačilu zamudnih obresti, ki pa je sedaj veljavni ZIZ nima več. Zato
ni več pravne podlage za odločitev, da tečejo zamudne obresti od
stroškov postopka od izdaje odločbe sodišča dalje. Po 299. členu OZ
dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je
določen za izpolnitev. Rok 15 dni za izpolnitev prične teči od
vročitve odločbe dalje, zato lahko zamudne obresti od stroškov
postopka začnejo teči šele prvi dan po poteku paricijskega roka.
Ker ima pritožnica izkazan interes za glavno intervencijo na podlagi
določbe 193. člena ZPP, s trditvami, ki po vsebini utemeljujejo
terjatev iz glavne intervencije, ne more uveljaviti stranskega
intervencijskega interesa.
ZOR člen 99, 186, 189, 195, 200, 99, 186, 189, 195, 200.
odškodnina za nepremoženjsko in premoženjsko škodo - sklenitev izvensodne poravnave - nova škoda
V konkretnem primeru je sporno, ali in če da, katera bodoča škoda (nepremoženjska, posledično pa tudi premoženjska - izguba zaslužka), ki jo je po sklenitvi izvensodne poravnave utrpela tožeča stranka, po normalnem teku stvari ni bila pričakovana v času, ko sta stranki sklepali izvensodno poravnavo, pa je posledica obravnavanega škodnega dogodka z dne 10.2.1998. Ker je izvedenec ugotavljal zgolj telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem tožeče stranke in njeno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, vse kot posledice škodnega dogodka, po oktobru 1998, ko je bila sklenjena poravnava, ne da bi tudi navedel, katera bodoča (nepremoženjska) škoda tožeče stranke in v kakšnem obsegu je bila pričakovana v času sklepanja poravnave in nastanek katere škode (katere telesne bolečine - v kakšnem trajanju in kakšne intenzivnosti, kolikšno zmanjšanje življenjskih aktivnosti), če sploh katere, ki jo je že z izvedencem ugotovljeno utrpela tožeče stranka po sklenitvi poravnave, v tistem času ni bil pričakovan po rednem teku stvari, je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.
Pritožbeno sodišče meni, da bi s tem, ko bi naročniku naložili, da v
primeru zatrjevanja zlorabe njegove naročniške številke, to v
konkretnem primeru tudi izkaže, naložili absolutno pretežko dokazno
breme. Po oceni pritožbenega sodišča naročnik sam namreč ne more
dokazati, kje v celotnem telekomunikacijskem sistemu naj bi prišlo do
zlorabe. Dejansko močnejši položaj tožnice je torej tisti, ki ji v
postopku pred sodiščem narekuje dokazno breme zatrjevanega dejstva.
Tako po oceni pritožbenega sodišča v zgoraj opisani situaciji tožnica
ne more zgolj trditi in dokazovati, da so bili klici opravljeni s
toženčeve naročniške številke, ampak bi bila tožnica dolžna trditi in
izkazati, da je bila toženčeva naročniška številka obremenjena s
klicanjem prav s toženčevega telefonskega aparata. Tožnica bi torej
morala trditi in izkazati, da večje število impulzov ni bilo
posledica zlorabe.
ugovor tretjega - pravni interes tretjega za vložitev
Pogoj za vložitev tožbe za ugotovitev nedopustnosti izvršbe je
negativna odločitev o ugovoru tretjega, ki mu je upnik nasprotoval.
Vendar pa izvršilno sodišče v tem primeru ne izda napotitvenega
sklepa, kot zmotno meni prvo sodišče (opirajoč se na načelno pravno
mnenje, sprejeto v času veljavnosti Zakona o izvršilnem postopku,
ZIP), marveč lahko tretji takšno tožbo vloži le v prekluzivnem roku
30 dni od pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi ugovora (2. odst. 65. čl.
ZIZ). Pravni interes za tožbo tretji dokaže s pravnomočnim sklepom o
zavrnitvi ugovora, pravdno sodišče pa mora preveriti, ali je tožba
vložena v prekluzivnem roku iz 3. odst. 65. čl. ZIZ.
ZPP člen 190, 190/1, 190, 190/1. OZ člen 421, 421.
odtujitev stvari med pravdo
Pravilnost uporabe relevančne ali irelevančne teorije v primeru
odtujitve stvari ali pravice, o kateri teče pravda je odvisna od
konkretnih okoliščin primera. Zato je po stališču pritožbenega
sodišča, sodišče prve stopnje dolžno v postopku na prvi stopnji
pravdnima strankama razkriti, katero teorijo bo uporabilo in jim
predočiti tiste okoliščine, zaradi katerih šteje, da je uporaba
izbrane teorije primerna. Šele na podlagi takšnega razkritja imajo
namreč stranke možnost ustrezno prilagoditi svoje zahtevke in
obrambo. Iz podatkov v spisu izhaja, da sodišče prve stopnje ni
izvajalo postopka na zgoraj opisani način. To pa pomeni, da je
strankam vzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, s čimer je storilo
bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odst. 339.
člena ZPP.