tujec - dovolitev zadrževanja - ista upravna zadeva - različna pravna in dejanska podlaga zahteve - kršitev pravil postopka
Tožniki so svoji vlogi za dovolitev zadrževanja vložili na povsem drugačno dejansko stanje, to je na okoliščine, ki ob izdaji odločbe z dne 1. 8. 2014 sploh še niso obstajale in tudi pravna podlaga je drugačna. Gre za spremenjeno dejansko stanje in pravno podlago glede na zavrnilno odločbo z dne 1. 8. 2014 in zato prvostopenjski organ obeh vlog ne bi smel zavreči, ampak bi ju moral obravnavati po vsebini.
ZUP člen 2, 4, 42, 43, 129, 212, 213, 214, 215. ZUS-1 člen 2, 36.
dovoljenje za uporabo javnih površin za izvedbo javne prireditve - stranski udeleženec - javno dobro - posebna pravica uporabe javnega dobra - pravni interes - stvarno premoženje občine
Namen norm, ki urejajo podelitev posebne pravice uporabe javne ceste za izvedbo javne prireditve, je lahko tudi varovanje posameznikovega interesa, da je posebna pravica uporabe javne ceste podeljena pod pogoji, ki jih določa zakon. Če je tako in če uporabnik javne ceste izkaže, da ima omejitev splošne rabe javne ceste s pravico posebne rabe neposreden vpliv na izvrševanje drugih njegovih pravic, bo s tem lahko utemeljil osebno in neposredno pravno korist, ki je po 4. odstavku 43. člena ZUP podlaga za njegovo udeležbo v postopku.
Po določbah ZDavP-2 je davčni organ dolžan ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za pravilno in zakonito odločbo, kar po eni strani pomeni, da je dolžan ugotavljati tako dejstva, ki so zavezancu v breme, kot tudi tista, ki so mu v korist. Zato da ugotovi resnično stanje stvari, lahko ugotavlja dejstva z vsemi dokaznimi sredstvi, za katera oceni, da so primerna, in zato mu ni mogoče uspešno očitati, da je zbiral podatke tudi z navzkrižno kontrolo pri drugih pravnih osebah oziroma preko tujih administrativnih organov. Pri tem je davčni organ dolžan dokazati tista dejstva, na podlagi katerih davčna obveznost nastane oziroma ne nastane oziroma se poveča ali zmanjša, medtem ko je zavezanec za davek tisti, ki mora za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze.
Način obračuna opravljenih del (po toni premoga) je resda skladen s pogodbo. Vendar pa je v pogodbi v 4. členu dogovorjeno tudi, da bo izvajalec naročniku redno do 8. dne v mesecu izstavil situacijo za pretekli mesec, iz katere bo razviden obseg dela, da bo naročnik situacijo pregledal in morebitni sporni del situacije zavrnil ter da sta osnova za izračun plačila opravljenega dela s strani naročnika potrjena mesečna situacija in dogovorjena pogodbena cena. Teh situacij pa v konkretnem primeru ni niti ni o opravljenih delih nobenih drugih (listinskih) dokazil, kar pomeni, da o vrsti in obsegu zaračunanih del ni nobenih podatkov in da zato sporni računi ne morejo biti verodostojna podlaga ne za knjiženje stroškov in tudi ne za uveljavljanje odbitka DDV.
V konkretnem primeru za cenitev davčne osnove ni zadostne podlage, saj namen cenitve ni v tem, da odpravlja vsakršno pomanjkanje verodostojnih listin, temveč je davčni organ k temu zavezan samo, če na drugačen način ne more odmeriti davka.
sodnik - ocena sodniške službe - predčasna ocena sodniške službe - prenehanje sodniške službe - delovna sposobnost - začasna nezmožnost za delo
Z zahtevo po predčasni oceni sodniške službe predsednica okrožnega sodišča kot predlagateljica v okviru sodne uprave in izvajanja nadzora nad njenim izvajanjem, ni posegla v neodvisen položaj sodnice pri odločanju v zadevah, ki so ji dodeljene v reševanje, kar sicer izrecno prepoveduje drugi odstavek 60. člena ZS.
Med bistvenimi ugovori, ki jih tožnica uveljavlja v tožbi, je tudi ta, da zamuda pri izdelavi sodb ni posledica neizpolnjevanja kriterijev delovne sposobnosti iz tedaj veljavne 2. točke 29. člena ZSS oziroma ugleda sodnika in sodišča iz 5. točke 29. člena ZSS, pač pa njene bolezenske nesposobnosti oziroma začasne nezmožnosti za delo. Potrebno je namreč razlikovati med zdravstvenimi omejitvami in nesposobnostjo za opravljanje dela. Tako razlikovanje je predvidel že zakonodajalec, ko je kot možna razloga za prenehanje sodniške službe po 74. členu ZSS predvidel tako izgubo zdravstvene zmožnosti, kot tudi negativno oceno sodniške službe. Vprašanje ali je Sodni svet in pred njo Personalni svet bolezensko stanje tožnice (če to obstoja) enačil z nesposobnostjo opravljanja sodniške službe in kot posledično nepravilno potrdil negativno oceno po 1. točki prvega odstavka 32. člena ZSS, da tožnica ne ustreza sodniški službi, ostaja neodgovorjeno.
davek od dohodkov pravnih oseb - davčna osnova - cenitev davčne osnove - dokazovanje - zaslišanje prič - znižanje z oceno določene davčne osnove
Načelna dolžnost izvedbe predlaganih dokazov ni neomejena. Zaslišanje prič kot dokaz zatrjevanih neevidentiranih premikov materiala med lokali ter stroškov lastne rabe hrane in pijač zaposlenih je ob upoštevanju dejstev, ki jih ugotavlja davčni organ, po presoji sodišča neprimerno oziroma nezadostno za ugotovitev zatrjevanih dejstev. V zvezi z zatrjevanimi internimi premiki materiala iz odločbe sledi (nesporna) ugotovitev, da je tožeča stranka poslovanje po posameznem obratu vodila posebej, analitično, kar dokazujejo poslovne listine, kot so prejeti in izdani računi, zaključki, blagajniški prejemki, inventurni popisi in računalniški izpisi prodaje, v zvezi s stroški lastne rabe hrane in pijače pa nesporna ugotovitev davčnega organa, da resničnosti izpovedb predlaganih, pri tožeči stranki zaposlenih prič, na podlagi podatkov poslovnih knjig tožeče stranke količinsko in vrednostno ni mogoče preveriti.
Pribitki, ki jih za posamezen lokal ugotavlja davčni organ, niso nerealno visoki, kot trdi tožeča stranka, saj je davčni organ upošteval najugodnejši koeficient pribitka in ga preveril z izkustvenimi pribitki, ugotovljenimi v davčnih inšpekcijskih nadzorih zavezancev za davek, ki opravljajo gostinsko dejavnost. Verjetna davčna osnova se v obravnavanem primeru ugotavlja s primerjavo med gostinskimi lokali tožeče stranke v kontroliranem obdobju in ne s primerjavo njihovega poslovanja v preteklih obdobjih, zato tožnik, že glede na uporabljeno metodo cenitve, z navajanjem recesije kot bistvenega razloga za nižje prihodke v kontroliranem obdobju, ne more biti uspešen.
DDV - dodatna odmera DDV - objektivne okoliščine - subjektivni element - standard skrbnosti - dobava odpadnega materiala
V konkretnem primeru tožnica v transakcijah s spornimi dobavitelji ni poslovala s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika. Tožnica tudi ni razpolagala z verodostojnimi listinami, kot jih zahtevajo SRS, vendar pomanjkanje listin, v smislu nepriznavanja odbitka DDV, v primeru, če so izpolnjeni prvi trije pogoji, glede na novejšo prakso SEU, ni ključnega pomena za odločitev o priznanju te pravice. Lahko pa je to dodatna okoliščina konkretnega primera, saj izhaja iz poslovanja tožnice z drugimi dobavitelji, s katerimi je tožnica poslovala popolnoma drugače (razpolaga z drugačno dokumentacijo, razpolaga s tehtalnimi listi, obstojajo evidenčni listi o ravnanju z odpadki v skladu z Zakonom o varstvu okolja). Iz navedenih objektivnih okoliščin sodišče zaključuje, da je tožnica vedela oz. bi vsaj morala vedeti, da posluje z osebami, ki niso običajni poslovni subjekti in bi se ji v tem primeru moral pojaviti dvom oz. indici v smislu, da bi bila dolžna že kot skrben gospodarstvenik preveriti s kom posluje. Ne gre za situacijo, ko naj bi šlo za subjekt, ki je sprejel vse potrebne ukrepe, ki jih je od njega mogoče zahtevati, da bi zagotovil, da njegove transakcije niso del goljufije. Tožnica pa bi prav tako morala vedeti, da so te objektivne okoliščine, ki izkazujejo neskrbno ravnanje, lahko podlaga za zaključek o obstoju subjektivnega elementa ter s tem podlaga za zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV.
V obravnavanem primeru niti ni pomembno, ali gre za goljufijo v zvezi z DDV ali druge goljufije, saj je v skladu s prakso SEU pogoj, da se subjekti lahko zanesejo na zakonitost teh transakcij (ne da bi tvegali, da izgubijo pravico do odbitka vstopnega DDV) le v primeru, če so sprejeli vse ukrepe, ki jih je od njih mogoče zahtevati, da zagotovijo, da njihove transakcije niso del goljufije
Ker so v obravnavani zadevi lizing pogodbe razdrte zaradi neuresničitve običajnega in pričakovanega načina izpolnitev, ki je glede na dejansko stanje bil v prenosu lastninske pravice na lizingojemalca na podlagi plačila dogovorjenih obrokov, pomeni po presoji sodišča vrnitev predmeta lizinga lizingodajalcu vračilo blaga v smislu 39. člena ZDDV-1, zato je posledično stališče davčnega organa, da je tožnik neupravičeno izstavil dobropise, napačno.
Kako in komu bo nepremičnina prodana in na kakšen način bo tožnik poplačan, ne vpliva na temeljno transakcijo lizinga. To posledično pomeni, da je z davčnega vidika treba to temeljno transakcijo obravnavati samostojno, v skladu z namenom, zaradi katerega je sklenjena. Stališče davčnega organa, da je lizing pogodba realizirana in da iz tega razloga po stališču davčnega organa tožnik nima pravice do popravka izstopnega DDV, ni pravilno. Zato je v obravnavanem primeru, ko je šlo za odstop od pogodbe, kot posledico neplačila tožnika, in za vrnitev predmeta lizinga v razpolagalno upravičenje tožnika kot lastnika, treba šteti vračilo blaga kot transakcijo za potrebe obračuna DDV.
V obravnavani zadevi do prenosa lastninske pravice na lizingojemalce v končni fazi ni prišlo, so pa lizingojemalci dejansko predmet lizinga določen čas uporabljali kot lastniki, saj je smisel pogodb o finančnem lizingu ravno to, da je blago v ekonomskem smislu lizingojemalcu dobavljeno že ob sami sklenitvi pogodbe, da ga lahko ustrezno uporablja. To pomeni, da je do dobave blaga prišlo, vendar so kljub temu pogodbe o finančnem lizingu realizirane le delno, vendar pa se ne morejo zato prekvalificirati v pogodbe o poslovnem najemu zgolj zato, ker lizingojemalci niso izpolnili vseh pogodbenih obveznosti. Ker so bile pogodbe o finančnem lizingu le delno izpolnjene, je po presoji sodišča za obroke, ki sta jih bila lizingojemalca dolžna plačati zaradi uporabe nepremičnine, treba obračunati DDV.
nadzor nad kakovostjo dela pooblaščenih revizorjev - izrek opomina - kršitev pravil revidiranja
Na podlagi likvidnostnih težav družbe C. d.d., ki so razvidne iz javno dostopnih podatkov, je po mnenju sodišča neupravičeno sklepati, da je bil namen (sicer še neizvedene) dokapitalizacije družbe realizacija bodočih donosov, ki bi izhajali iz poslovanja družbe. Iz spisov namreč dovolj jasno (in tudi nesporno) sledi, da družba C. d.d. posluje z izgubo. Navedeno izhaja iz letnega poročila družbe C. za leto 2012. Poroštva, ki so bila dana za poravnavo obveznosti C. d.d. do dobaviteljev, kažejo na to, da je predvidena plačilna nesposobnost odvisne družbe. Poroštvene pogodbe pa ima B. sklenjene še do leta 2016, kar vse kaže na to, da C. d.d. tudi v bodoče ne bo imel sredstev za poplačilo dobaviteljev in se bo vrednost družbe tudi v bodoče zmanjševala. Nejasno je torej, kako je mogoče povečati naložbo v družbo, ki je plačilno nesposobna do take mere, da ne more poravnavati obveznosti do svojih dobavitevljev. Povečanje vrednosti naložbe tako ni bilo upravičeno in skladno s SRS, revizijski dokazi, ki nakazujejo potrebo po povečanju vrednosti naložbe, pa posledično tudi po mnenju sodišča niso ustrezni.
brezplačna pravna pomoč - vračilo prejete brezplačne pravne pomoči - sodna poravnava - stroški postopka - za odločanje relevanten predpis
Tožnica je v sodnem sporu, za katerega ji je bila dodeljena BPP, sklenila sodno poravnavo, na podlagi katere je dobila izplačane plače in stroške v zvezi z delom v skupni višini 2 000 EUR. Ker se pravdni stranki nista ničesar dogovorili glede stroškov postopka, je sodišče na podlagi 159. člena ZPP izdalo sklep, po katerem vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. S tem pa se je tožnica odpovedala zahtevku za povračilo stroškov postopka in tako preprečila subrogacijo v korist države.
DDV - ugotovitvena odločba - vodenje poslovnih knjig
V danem primeru je šlo za deklaratorno oz. ugotovitveno odločbo, s katero je prvostopenjski organ zgolj ugotovil, da je tožnik v obdobju od 1. 3. do 30. 4. 2013 v svojih poslovnih knjigah knjižil plačila povezani osebi A. d.o.o., ki se nanašajo na neverodostojne knjigovodske listine v smislu SRS 21, zaradi česar ni vodil poslovnih knjig v skladu s SRS 22 in 31. členom ZDavP-2.
zahteva za izdajo začasne odredbe - težko popravljiva škoda - plačilna nesposobnost - javna korist
V konkretnem primeru gre za denarno obveznost in zato škoda, ki bi nastala s plačilom naloženih obveznosti, oziroma njeno izterjavo v načelu ni težko popravljiva. Z ozirom na višino obveznosti iz odločbe in višino siceršnjih kratkoročnih obveznosti, ki jih izkazuje tožeča stranka do dobaviteljev in zaposlenih, pa tudi ni videti, da bi prav zaradi odločbe bile njene obveznosti bistveno višje, oziroma da bi prav naložena obveznost porušila plačilno sposobnost tožeče stranke oziroma povzročila trajne likvidnostne težave in s tem celo vplivala na nivo zagotavljanja zdravstvenih storitev, kot se sicer povsem splošno in brez navedbe konkretnih okoliščin zatrjuje v zahtevi.
Javna korist je prisotna tudi pri izpolnjevanju davčnih obveznosti, oziroma da se pri tem javna korist, ki je v (sprotnem) zagotavljanju sredstev za delovanje države in torej v splošno korist vseh državljanov, celo predpostavlja. V korist državljanov in s tem v javno korist pa je nedvomno tudi izpolnjevanje obveznosti iz drugih zavarovanj, zlasti pokojninskega in invalidskega, prav izpolnjevanje teh obveznosti pa se v pretežni meri nalaga z izpodbijano odločbo.
Po 9. členu ZST-1, upoštevaje datum izdaje in izvršljivosti izvršilnega naslova, izterjava sodne takse ni zastarala, saj je bilo s sklepi o izvršbi zastaranje prekinjeno, desetletni absolutni zastaralni rok pa še tudi ni pretekel.
dovoljenje za stalno prebivanje - pogoji za izdajo dovoljenja - državljani držav naslednjic nekdanje SFRJ - neprekinjeno življenje v Republiki Sloveniji
Opredelitev neprekinjenega prebivanja po ZTuj-1B se nanaša na pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje, Uredba o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva Republike Slovenije v postopku naturalizacije, na katero se sklicuje izpodbijana odločba, pa se sicer nanaša na pojem dejanskega življenja, vendar v zvezi s pogoji za pridobitev državljanstva in ne za pridobitev stalnega prebivališča, kot je to v ZTuj-1B.
davčna izvršba - druge denarne nedavčne obveznosti
156. člen ZDavP-2 jasno določa, da davčni organ postopa v skladu s tem delom zakona (torej tretjim delom, ki govori o davčni izvršbi), tudi kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti. Za postopanje po ZDavP-2 za druge denarne nedavčne obveznosti izven omenjenega davčni organ ni pristojen. Dolžnost davčnega organa pa je bila, da v skladu s 143. členom in naslednjih preveri, ali so podani vsi pogoji za začetek davčne izvršbe. Na podlagi omenjenih zakonskih določb ni bilo razlogov, da se davčna izvršba ne bi začela.
ZUreP-1 člen 92/2, 93/1, 93/3, 100, 110. EZ člen 59, 59/1. ZPNačrt člen 109. ZGO-1 člen 2, 2/1-1.6, 2/1-7.2. Ustava RS člen 69. EZ-1 člen 552.
register lastninske pravice - služnost v javno korist - javna korist - ugotavljanje javne koristi - objekt gospodarske javne infrastrukture - priposestvovanje - gradnja daljnovoda
Odločba o uvedbi omejitve lastninske pravice, izdana na podlagi 100. člena ZUreP-1, ne pomeni obveze organa, da izda odločbo o razlastitvi oziroma omejitvi lastninske pravice. Če odpade javna korist, je celo po izdaji razlastitvene odločbe nedovoljeno izvršiti predlagani gradbeni namen. Ker je javna korist predpostavka razlastitvenega postopka in ker mora obstajati ves čas postopka, upravni organ z izdajo izpodbijane odločbe ni posegel v pravnomočnost odločbe o uvedbi omejitve lastninske pravice, niti ne obstaja pravilo postopka, glede na dvofaznost postopka razlastitve, da bi morala biti odločba o uvedbi postopka razlastitve pred izdajo zavrnitvene odločbe o zahtevku predhodno razveljavljena.
Način ugotavljanja oz. podlage, na katerih se ugotavlja, ali je posamezen gradbeni namen v javno korist (abstraktno javno korist), se ugotavlja na podlagi prostorskih aktov, opredeljenih v tretjem odstavku 93. člena ZUreP-1. Dejstvo, da gre za gradbeni namen, predviden v zakonu, ki opravičuje razlastitev (oz. omejitev lastninske pravice), ne zadostuje, kolikor ni izkazana tudi javna korist na način, kot to določa zakon.
Iz dejstva, da daljnovod stoji od leta 1959 ter da je bil predviden v prostorskih aktih, „ex lege“ ne pomeni, da je tožnik imetnik stvarne pravice – služnosti v javno korist, temveč bo moral obstoj svoje pravice iz tega naslova uveljaviti v pravdnem postopku.
ZSRT člen 24, 24/3, 24/4, 26, 26/2, 26/3, 26/4. Odlok o turistični taksi Občine Bohinj člen 4.
turistična taksa - pavšalna turistična taksa - odmera turistične takse - merila za določitev višine turistične takse - zakonska domneva - domneva števila ležišč v objektu
Določba četrtega odstavka 24. člena ZSRT določa zakonsko domnevo o tem, koliko ležišč se ob določeni stanovanjski površini šteje, da ima posamezen objekt. Za stanovanjsko površino od 30 do 60 m2 stanovanjske površine objekta določa, da so v njem štiri ležišča. Ob upoštevanju določb 2. alineje četrtega odstavka 24. člena ter tretjega odstavka 24. člena ZSRT (pavšalni znesek ne sme presegati 400 točk za posamezno ležišče) je z zakonom skladna določba 2. točke tretjega odstavka 6. člena navedenega odloka, ki določa število točk za izračun turistične takse, in sicer za stanovanjsko površino od 30,01 do 60 m2 1.600 točk (4 x 400 točk, kot določa že navedena 2. alineja četrtega odstavka 24. člena ZSRT).
Po 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP je mogoče novo zahtevo zavreči tako v primeru, kadar o isti upravni zadevi že teče postopek, kot v primeru, kadar je o njej že pravnomočno odločeno. Bistvena je torej opredelitev, ali je obravnavano zadevo šteti za isto zadevo kot zadevo za odobritev pravnega posla na podlagi 22. člena ZKZ, ki je stekel pri organu na podlagi vlog strank C.C. in tožnika. Po mnenju sodišča obravnavana zadeva, katere pravna podlaga je 25. člen ZKZ, ni ista upravna zadeva kot zadeva po 22. členu KZK. Zadevi se razlikujeta tako po dejanskem kot pravnem stanju, zato organ ni imel podlage, da vlogo tožnika zavrže. Ob ugotovitvi, da je predmet obeh postopkov ista nepremičnina, je nepravilna izpeljava, da gre za isto upravno zadevo. Zgolj ugotovitev, da je v obeh postopkih ista ena dejanska okoliščina, organu še ne daje podlage za zaključek, da gre za isti upravni postopek. Torej dejstvo, da je predmet obeh postopkov ista nepremičnina (kar tudi v celoti ne drži, ker je v obravnavani zadevi predmet le solastniški delež iste nepremičnine), ne zadostuje za uporabo določbe 4. točke 129. člena ZUP.
ZG člen 20, 20/2, 21, 22, 47, 47/10, 47/11. ZKZ člen 23.
promet z gozdnimi zemljišči - odobritev pravnega posla - prednostna pravica - prodaja več zemljišč skupaj - predkupni upravičenci - vrstni red predkupnih upravičencev
Ker iz ponudbe za prodajo gozdnih zemljišč izhaja, da se prodajajo skupaj – določena je ena cena za vse prodajane parcele - je organ pravilno zaključil, da sta oba sprejemnika ponudbe izkazala, da sta prednostna upravičenca do nakupa gozda v skladu z desetim odstavkom 47. člena ZG. Pogoj ponudbe, da se zemljišča prodajajo izključno skupaj, ni v nasprotju z ZG ter ZKZ oz. namenom obeh zakonov.
V obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti določbe drugega odstavka 23. člena ZKZ, ki določa izločitvene kriterije v primeru, ko se na istem mestu, iz prvega odstavka 23. člena ZKZ, pojavi več kmetov, ker gre za določbo, ki se neposredno nanaša na prejšnji odstavek (prvi odstavek 23. člena ZKZ), ki določa vrstni red predkupnih pravic pri nakupu kmetijskih zemljišč, kar ZG ureja drugače. Določba drugega odstavka 23. člena ZKZ se nanaša na konkurenco med kmeti, torej za primer, ko so sprejemniki ponudbe kot kmetje enakovredni glede na vrstni red iz prvega odstavka 23. člena ZKZ. Status kmeta pa ni pogoj v primeru prodaje gozda in status kmeta tudi ni izločitveni kriterij po ZG.
Upravni organ je pri svoji odločitvi napačno ugotovil dejansko stanje, ko je upošteval, da iz odločbe Zavoda RS za zaposlovanje izhaja, da je tožnik upravičen do denarnega nadomestila za mesec december 2014 v višini 529,50 EUR neto. Za mesec december 2014 bi namreč moral na podlagi odločbe Zavoda RS za zaposlovanje upoštevati le denarno nadomestilo od dne 4. 12. 2014 ter do 31. 12. 2014. Za čas do 4. 12. 2014 odločba Zavoda RS za zaposlovanje, na katero je svoje ugotovitve oprl organ, ni relevanten dokaz.