KZ člen 95, 95/1, 111, 111/1-3, 112, 112/6, 244, 244/1, 244/2. KZ-1 člen 54, 54/3. .
kršitev kazenskega zakona – pravna opredelitev - zloraba položaja ali pravic – eno kaznivo dejanje – nadaljevano kaznivo dejanje – zastaranje kazenskega pregona – čas izvršitve kaznivega dejanja – odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem
Dejanja, storjena zoper istega oškodovanca, ki so neločljivo povezana z obsojenčevim naklepom in jih od vsega začetka povezuje obsojenčev jasen cilj pridobiti veliko premoženjsko korist, pomenijo eno kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ in ne nadaljevano kaznivo dejanje, sestavljeno iz posameznih obsojenčevih ravnanj, ki imajo znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 244. člena KZ.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2008025
ZKP člen 289, 289/3, 372, 372/5. KZ-1 člen 59, 59/4.
kršitev kazenskega zakona – odločba o kazenski sankciji – pogojna obsodba – preklic pogojne obsodbe zaradi novega kaznivega dejanja – obvezni preklic – fakultativni preklic – dokazovanje - instrukcijska maksima
Situacijo preklica pogojne obsodbe zaradi novega kaznivega dejanja ureja 59. člen KZ-1. Ta določba ureja tako imenovani obligatorni preklic, če stori obsojenec preizkusni dobi eno ali več kaznivih dejanj, za katera mu je sodišče izreklo kazen zapora dveh let ali daljšo kazen (prvi odstavek 59. člena KZ-1), in fakultativno odločanje o preklicu pogojne obsodbe, ki omogoča sodišču prosto izbiro med tremi možnostmi: 1) prekliče pogojno obsodbo in izreče enotno kazen za novo kaznivo dejanje in za kaznivo dejanje iz preklicane pogojne obsodbe, 2) ne prekliče pogojne obsodbe, temveč jo razširi še na novo storjeno kaznivo dejanje, pri čemer tudi določi (novo) enotno kazen in novo preizkusno dobo, ali 3) ne prekliče pogojne obsodbe, temveč jo pusti takšno kakršna je, za novo storjeno kaznivo dejanje pa storilcu izreče kazen, ki se tudi izvrši (drugi, tretji in četrti odstavek navedenega člena). Če sodišče razširi pogojno obsodbo tudi na novo kaznivo dejanje, določi v njej eno samo kazen, poleg tega pa določi tudi novo preizkusno dobo. Razširjena pogojna obsodba, ki vključuje obsodbo za novo storjeno kaznivo dejanje, velja za novo kazensko sankcijo in zato tudi nova določena preizkusna doba začne teči od pravnomočnosti nove sodbe. Sodišče je določbe o preklicu (obligatornem in fakultativnem) dolžno upoštevati, oziroma ni v prosti presoji sodišča ali bo te določbe upoštevalo ali ne. Če jih ne, je podana kršitev kazenskega zakona (5. točka 372. člena ZKP).
Ker so v obravnavani zadevi podani pogoji, ki so po 59. členu KZ-1 podlaga za odločanje o preklicu pogojne obsodbe, konkretneje, glede na izrečeno kazensko sankcijo, podlaga za odločanje o fakultativnem preklicu, je sodišče, kot to upravičeno uveljavlja vrhovni državni tožilec, s tem ko ni izreklo enotne (razširjene) pogojne obsodbe v korist obsojenca, kršilo določbo četrtega odstavka 59. člena KZ-1 na način iz 5. točke 372. člena ZKP. Sodišče mora namreč glede novega kaznivega dejanja vedno odločati še o že prej izrečeni pogojni obsodbi. Odločanje o tem ni v prosti presoji sodišča.
Upravičeno pa vrhovni državni tožilec uveljavlja tudi kršitev določbe tretjega odstavka 289. člena ZKP, ki jo je storilo višje sodišče s tem, ko je obveznost izreka enotne pogojne obsodbe zavrnilo s prevalitvijo domnevnega dokaznega bremena na državnega tožilca, namesto da bi ga izpolnilo samo. Kot je bilo že pojasnjeno, je odločanje o preklicu pogojne obsodbe, če so seveda za to izpolnjeni pogoji, obvezno. Sodišče mora po tako imenovani instrukcijski maksimi, takoj ko pridobi podatke o predkaznovanosti storilca, samo pribaviti ustrezne kazenske spise. Navedeno izhaja že iz temeljnega načela kazenskega postopka – iskanja materialne resnice (prvi odstavek 17. člena ZKP), ter konkretneje, iz tretjega odstavka 289. člena ZKP, ki predsedniku senata omogoča, da tudi brez predloga strank priskrbi nove dokaze. Ta možnost se seveda ob dejstvu, da je izrekanje o enotni pogojni obsodbi obvezno, spremeni v dolžnost, oziroma mora predsednik senata brez predloga strank priskrbeti za glavno obravnavo spise oziroma podatke in dokaze, ki so pomembni, bodisi za izrekanje enotne kazni oziroma za odločanje o preklicu pogojne obsodbe. Zato je stališče višjega sodišča, da izrek razširjene pogojne obsodbe lahko temelji le na predlogu državnega tožilca in še to zgolj takrat, ko je podan ustrezen dokazni predlog za pribavo spisov, tudi s procesnega vidika, kot na to upravičeno opozarja vrhovni državni tožilec v zahtevi, napačno oziroma v nasprotju z določbo tretjega odstavka 289. člena ZKP, saj je sodišče svojo obveznost pribave dokazov prevalilo na stranko, kar je posledično pripeljalo do izreka nezakonite sankcije.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2008019
ZKP člen 420, 420/2. ZPol člen 38, 38a. KZ-1 člen 299, 299/5.
zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje – nedovoljen razlog – policijska pooblastila – pregled osebe in stvari – varnostni pregled – prisilna sredstva – zakonski znaki kaznivega dejanja – uradno dejanje
Vložnika zmotno navajata, da je policistka ravnala nezakonito, ker obsojencev ob pristopu k njima ni seznanila z dejstvom, da sta osumljenca, in s pravicami, ki jih imata v tem svojstvu. Policistka je namreč nameravala opraviti pregled obsojenega Ž. in njegovih stvari na podlagi prvega in drugega odstavka 38.a člena ZPol. Za opravo tega uradnega dejanja seznanitev osumljenca z njegovim statusom in pravicami ni predpisana. Vložnika zgrešeno zatrjujeta, da je policistka ravnala nezakonito, ker je s tem, ko je prijela vrečko, ki jo je držal obsojenec, zoper njega uporabila silo oziroma prisilno sredstvo. Iz drugega odstavka 50. člena ZPol namreč izhaja, da gre za uporabo prisilnega sredstva »fizična sila« le v položaju, ko policist fizično silo uporabi za neposredno delovanje na osebo. Prijem vrečke pa ne pomeni neposrednega delovanja na osebo. Iz enakega razloga je v strokovni literaturi zavzeto stališče (temelječe na drugemu odstavku 50. člena ZPol vsebinsko enaki določbi drugega odstavka 73. člena sedaj veljavnega Zakona o nalogah in pooblastilih policije), da sam dotik osebe še ne pomeni uporabe telesne sile policista. Vložnika grajata stališči nižjih sodišč, da policistka, ki obsojenega Ž. ni pozvala k izročitvi predmetov, kot je predpisano z 38.a členom ZPol, ni ravnala nezakonito. Pri tem spregledata, da predpisanega poziva ni mogla izvršiti zaradi udarca v glavo, ki ji ga je obsojenec odmeril neposredno po tem, ko se je identificirala in prijela za vrečko. Navedbe vložnikov, da je bil poziv nujen, ker ni bilo nevarnosti uničenja dokazov (predmet nameravanega zasega je bila vrečka z aluminijasti zavitki, ki se z morebitnim padcem na tla ne bi poškodovali) so zato neutemeljene. Med nezakonita ravnanja policistke uvrščata tudi dejstvo, da je pregled obsojenca in njegovih stvari nameravala opraviti policistka, namesto da bi ga opravila oseba obsojenčevega spola. Vrhovno sodišče se strinja s stališčem pritožbenega senata, da policistka ni ravnala nezakonito, saj je ocenila, da bi obsojenec vrečko, ki jo je držal, lahko odvrgel (kar je po ugotovitvah sodišča prve stopnje v sklopu dogajanja, ki je sledilo, tudi storil). Ali bi dokaze z odvrženjem vrečke uničil ali ne, ni bistveno. Policistka je torej ravnala skladno s tretjim odstavkom 38.a člena ZPol, s katerim je predpisano, da mora pregled osebe opraviti oseba istega spola, razen če s pregledom ni mogoče odlašati.
Vložnika na tej podlagi deloma zatrjujeta, deloma nakazujeta, da sta bila obsojenca izzvana z nezakonitimi ravnanji policistke, zaradi česar bi moral biti uporabljen peti odstavek 299. člena KZ-1, s katerim je predpisano, da se storilec, ki je bil izzvan z nezakonitim ravnanjem uradne osebe, kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do šestih mesecev, kazen pa se mu sme odpustiti. Stališče je neutemeljeno, saj ravnanja policistke niso bila nezakonita. Vrh tega v dejstveni podlagi sodb nižjih sodišč ni ničesar, kar bi utemeljevalo vzročno zvezo med izostankom poziva na izročitev vrečke in ostalimi predhodno povzetimi ravnanji policistke, in obsojenčevim udarcem po njeni glavi. Med nezakonitim ravnanjem uradne osebe in dejanjem storilca mora biti namreč podana vzročna zveza v smislu, da to ravnanje povzroči reakcijo storilca, torej psihično spremembo, ki jo je mogoče opredeliti kot izzvanost storilca.
Kriminalne količine kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi, ko ta opravlja naloge policije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena KZ-1 ni vsebovana v kriminalni količini kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1 in obratno.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2008051
ZKP člen 18, 18/1, 234, 237, 249, 257, 371, 371/1-8, 371/2, 420, 420/1, 420/5, 424, 424/1. KZ-1 člen 116, 116/1-1, 116/1-4. URS člen 22, 29-3.
zahteva za varstvo zakonitosti – dopustnost – pogoj za vložitev zahteve – dokazovanje – zaslišanje priče – prepoved izsiljevanja izjav – nedovoljen dokaz – sposobnost pričanja – prosta presoja dokazov – verodostojnost priče – pravica do obrambe – načelo enakega varstva pravic – dokazni predlog – zavrnitev dokaznega predloga - kazniva dejanja zoper življenje in telo – umor na zahrbten način – umor iz koristoljubnosti – motiv umora – obarvan naklep
Redno pravno sredstvo mora biti izčrpano ne le formalno, temveč tudi vsebinsko. Zahteva po vsebinski (materialni) izčrpanosti pomeni, da se vlagatelj zahteve v pritožbi ni le posplošeno skliceval na kršitve zakona, temveč je moral vsako uveljavljano kršitev konkretizirati in jo ustrezno obrazložiti.
Kaznivo dejanje umora na zahrbten način po 1. točki 116. člena KZ-1 stori storilec, ki izrabi zaupanje žrtve in dejanje stori tako, da žrtev ne more zaznati njegovega delovanja ali sredstva.
Kaznivo dejanje umora iz koristoljubnosti po 4. točki 116. člena KZ-1 stori storilec, ki mu gre za določeno materialno korist. Ni potrebno, da bi bila ta korist dejansko dosežena. Koristoljubnost, kot kvalifikatoren element kaznivega dejanja, je motiv kaznivega dejanja, obarvan naklep (
dolus coloratus
), ki je po presoji Vrhovnega sodišča v izreku sodbe sodišča prve stopnje opisan z navedbo „dejanje pa sta storila zato, da bi si prilastila denar, ki naj bi ga V. hranil doma“, v obrazložitvi izpodbijane pravnomočne sodbe pa tudi ustrezno pojasnjen. Ugotovitev, k
akšna je bila vsebina storilčeve zavesti in volje v trenutku izvršitve kaznivega dejanja, je vprašanje dejanske narave.
O
bsojenec, kadar trdi, da mu je bilo zaradi neizvedbe dokaza kršeno procesno jamstvo iz tretje alineje 29. člena Ustave, v (vseh) pravnih sredstvih, ki jih vlaga zoper takšno odločitev, mora konkretno izpodbijati utemeljitev sodišča, zakaj izvedba takšnega dokaza ni potrebna in vsaj verjetno izkazati pravno relevantnost takšnega dokaza instanci, ki bo o vloženem pravnem sredstvu odločala.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2008017
ZKP člen 359, 359/1-1, 371, 371/1-11, 372, 372/1-1. KZ-1 člen 211, 211/1.
kršitev kazenskega zakona – goljufija – zakonski znaki kaznivega dejanja – opis kaznivega dejanja – konkretizacija zakonskih znakov – bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nasprotje med izrekom in obrazložitvijo
V konkretnem primeru je bil storilec spoznan za krivega, da je oškodovancu lažno prikazoval bistveno nižjo priznano odškodnino, kot mu jo je dejansko priznala zavarovalnica; tak očitek, da je oškodovancu zatrjeval, da mu je zavarovalnica priznala odškodnino v višini 1.980,00 EUR, ne pa v višini 3.800,00 EUR, kot je ustrezalo dejansko priznani odškodnini, je po stališču Vrhovnega sodišča dovolj konkretiziran očitek, saj tega inkriminiranega ravnanja sploh ni mogoče konkretizirati bolj kot je to storilo državno tožilstvo in po njem povzelo sodišče.
Trditve vložnikov, kjer sodišču očitajo kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, oziroma nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, so neutemeljene. Iz izreka sodbe namreč izhaja, da je obsojenec oškodovancu zamolčal, da mu je zavarovalnica dejansko priznala odškodnino v višini 3.800,00 EUR, prav tako pa tudi, da je oškodovanec slepo verjel obdolžencu, da je upravičen le do odškodnine v višini 1.980,00 EUR, in resničnosti njegovih navedb ni nikjer preverjal. To pa ugotavlja tudi sodišče v obrazložitvi sodbe. Iz točke 6 prvostopenjske sodbe namreč jasno izhaja, da je oškodovanec kot starejša oseba, nevajena zavarovalniških poslov, obdolžencu, ki mu ga je priporočila njegova snaha, zaupal do te mere, da je podpisal vse listine, ki mu jih je v zvezi s tem predložil obsojenec, ne da bi preveril vsebino. Tako tudi ni zanikal, da bi podpisal poravnavo z dne 18. 11. 2009.
odločba o odvzemu premoženjske koristi – način odvzema premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem – precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev
Premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem, je treba primarno odvzeti v obliki, v kateri je bila pridobljena (prvi odstavek 75. člena KZ-1), in šele, če to ni mogoče, se vzame premoženje, ki ustreza premoženjski koristi (drugi odstavek 75. člena KZ-1).
Okoliščine, da posledice krivega pričanja niso nastale, da je bil obtoženi v kazenskem postopku, v katerem je krivo izpovedal oškodovanec in so bile v zvezi z njegovim pričanjem nanj naslovljene grožnje, se lahko upoštevajo kot olajševalne okoliščine, ni pa mogoče glede na težo kaznivega dejanja, dejanje šteti kot dejanje majhnega pomena.
Vlomen vstop v tuje stanovanje in iskanje predmetov v njem ne pomenita le ogrozitve premoženjskih, temveč tudi prekršitev osebnostnih pravic oškodovancev.
Sodišče v zemljiškoknjižnem postopku ne preverja materialnopravnih pogojev za vpis, ampak je omejeno le na preizkus formalnih pogojev za dovolitev vpisa v zemljiško knjigo. To pomeni, da zemljiškoknjižno sodišče pri odločanju o obsojenčevem predlogu ni moglo preverjati ali ocenjevati njegovih navedb na način, ki bi izključeval možnost preslepitve tega organa.
kršitev kazenskega zakona - zakonski znaki kaznivega dejanja - razžalitev - namen zaničevanja - svoboda izražanja - javna oseba
Ker izrazi za župana niso bili namenjeni izključno žalitvam oškodovanega B. osebno, temveč v zvezi z dovoljeno kritiko njegovega ravnanja in kritiko izvedenih projektov, je s tem izostal zaničevalni namen. Razen tega kritika ni prekoračila meja še dopustne kritike dela javne politične osebe.
kršitev kazenskega zakona – obstoj kaznivega dejanja – preprečitev uradnega dejanja uradni osebi – prepovedana posledica
Po določbi četrtega v zvezi s tretjim odstavkom 299. člena KZ-1 med drugim stori kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi, kdor se uradni osebi, ki je vodila preiskavo, maščuje zaradi dejanj, ki jih je opravila v okviru svojih pravic tako, da je ogroženo njeno življenje, telo, osebna varnost ali njeno premoženje. Prepovedana posledica pri tem kaznivem dejanju je torej ogroženost življenja, telesa, osebne varnosti ali premoženja uradne osebe. Z razliko od kaznivega dejanja grožnje po 135. členu KZ-1, pri katerem za obstoj kaznivega dejanja zadošča, da je storilec z resno grožnjo vzbudil občutek ogroženosti, mora biti pri tem kaznivem dejanju dejansko (torej konkretno, ne le na abstraktni ravni) ogrožena osebna varnost oškodovanca.
Za obstoj zakonskega znaka ogrozitve osebne varnosti uradne osebe mora pri obravnavanem kaznivem dejanju namreč obstajati, in biti v opisu dejanja v izreku sodbe konkretizirana, dejanska nevarnost, ki konkretno grozi, da se bo sprevrgla v poškodbo zavarovane dobrine.
Za odločitev o premoženjsko pravnemu zahtevku zoper pomagača ni odločilno ali si je pridobil korist pomagač, odločilno je, da si jo je pridobil storilec kaznivega dejanja.
kršitev kazenskega zakona – odločba o kazenskih sankcijah - enotna kazen – izrek enotne kazni z upoštevanjem druge sodbe
Sodišče je z odločbo o enotni kazni prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, s tem ko je pri izreku enotne kazni kot določeno upoštevalo tudi kazen, ki je bila že zajeta v enotni kazni, izrečeni po določbah o steku v drugi (že pravnomočni) sodbi.
Kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 ni premoženjsko kaznivo dejanje, zato je tvorba nadaljevanega kaznivega dejanja izključena.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2007919
ZKP člen 201, 201-3. KZ-1 člen 70a, 70a/2.
pripor – ponovitvena nevarnost – varnostni ukrepi – obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu
Šele, ko je odločba o varnostnem ukrepu obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu pravnomočna in se varnostni ukrep izvaja, lahko sodišče ob preizkusu, ki ga mora opraviti vsakih 6 mesecev (drugi odstavek 70.a člena KZ-1), odloči o tem, ali je nadaljevanje zdravljenja in varstvo v zdravstvenem zavodu še potrebno.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2007956
ZKP člen 395, 395/1. KZ-1 člen 99, 99/1-4, 245, 245/1, 245/2, 245/3, 257, 257/3, 257/5. ZPPSL člen 72.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - priznanje krivde - sporazum o priznanju krivde - predobravnavni narok - nepristranskost - smiselna uporaba določb ZKP - presoja pritožbenih navedb - kršitev kazenskega zakona - zakonski znaki kaznivega dejanja - zloraba uradnega položaja - pranje denarja - stečajni upravitelj - uradna oseba - predikatno kaznivo dejanje
Za uresničitev zakonskih znakov kaznivega dejanja pranja denarja ni potrebno, da storilec predhodno kaznivo dejanje s pridobitvijo celotne premoženjske koristi dokonča in šele po dokončanem kaznivem dejanju oziroma po storjenem kaznivem dejanju z nakazili denarnih zneskov oziroma premoženja drugemu na način, da poskuša zakriti izvor premoženja, tako izpolni zakonske znake kaznivega dejanja pranja denarja. Zakonski znak kaznivega dejanja pranja denarja je razpolaganje s premoženjem ali denarjem, za katerega storilec ve, da je pridobljeno s kaznivim dejanjem, zato lahko storilec že v času izvrševanja predhodnega kaznivega dejanja, s katerim pridobiva denar ali premoženje, ta denar plasira.
kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - poslovna goljufija - preslepitev - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - formalno in materialno izčrpanje pravnega sredstva
Namen preslepitve bi bilo mogoče obsojencu očitati tudi če bi deloval v gospodarski družbi, ki bi bila plačilno sposobna, pa ne bi izpolnjevala svojih obveznosti.
Nizkotnost maščevanja je kot izvršitveni način treba razlagati restriktivno, tako da zajamemo samo tiste primere, ki so po vsebini in intenzivnosti enakovredni brezobzirnemu maščevanju. Vsakega maščevanja (ki nima znakov brezobzirnosti) zatorej ni dopustno subsumirati pod druge nizkotne nagibe.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2007933
ZKP člen 128, 128/5, 314, 371, 371/2, 420, 420/2. KZ-1 člen 54.
izvajanje dokazov - zavrnitev dokaznega predloga obrambe – pravica do pregleda spisa – zapisnik o glavni obravnavi – snemanje glavne obravnave - kršitev kazenskega zakona - nadaljevano kaznivo dejanje
Obsojenčev goljufivi namen je razviden ne samo iz opisa njegovega ravnanja v izreku prvostopenjske sodbe, temveč tudi iz razlogov sodbe. Z nasprotovanjem zaključkom izpodbijane pravnomočne sodbe, da je obsojenec ravnal z goljufivim namenom, vložniki pod videzom kršitve kazenskega zakona uveljavljajo nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).
Instituta nadaljevanega kaznivega dejanja v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti. Obsojenec in s tem tudi obsojena pravna oseba, sta kazniva dejanja storila zoper dva različna oškodovanca, v nepovezanem časovnem obdobju (19. 2. 2007 do 24. 5. 2007 ter od avgusta 2007 do 31. 12. 2007) in deloma tudi na različna izvršitvena načina.