kršitev kazenskega zakona - nasilje v družini - zakonski znaki kaznivega dejanja - spravljanje v podrejen položaj - zakonska zveza - uporaba sile - osebna integriteta - duševna integriteta - poseg v dostojanstvo
Obsojenčeva ravnanja pomenijo uporabo fizične in psihične sile, napad na oškodovankino telesno in duševno celovitost in napad na njeno dostojanstvo. Pri opisanem ravnanju je oškodovanka postala objekt izvajanja nasilja, kar predstavlja spravljanje v podrejen položaj, zato dodatno opisovanje oškodovankine podrejenosti ni potrebno.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00007487
ZKP člen 420, 420/2, 424.. KZ-1 člen 60.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - kršitev kazenskega zakona - nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja - preklic pogojne obsodbe zaradi prej storjenega kaznivega dejanja
V skladu z določbo prvega odstavka 60. člena KZ-1 sodišče prekliče pogojno obsodbo, če po njenem izreku ugotovi, da je obsojenec storil kaznivo dejanje, preden je bil pogojno obsojen, in če sodi, da ne bi bilo podlage za pogojno obsodbo, če bi se vedelo za to dejanje. V konkretnem primeru je trditev obsojenčeve zagovornice, da kaznivo dejanje, ki je predmet izpodbijane sodbe ni bilo storjeno preden je bil obsojenec pogojno obsojen, neutemeljena. Iz opisa kaznivega dejanja velike tatvine izhaja, da je obsojenec kaznivo dejanje storil v času od 22.00 ure dne 12. 4. 2012 do 07.00 ure dne 13. 4. 2012. Sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani V K 51622/2013, s katero je bil obsojenec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 300. člena KZ-1 in s katero je bila obsojencu izrečena pogojna obsodba, ki jo je višje sodišče v tem postopku preklicalo, je bila izdana dne 13. 2. 2014. Že iz datuma izdaje obsodilne sodbe v zadevi V K 51622/2013 je razvidno, da je obsojenec obravnavano kaznivo dejanje storil, preden je bil pogojno obsojen. Za preklic pogojne obsodbe so zato obstajali vsi pogoji, določeni v prvem odstavku 60. člena KZ-1, ki jih je pritožbeno sodišče podrobno obrazložilo v 7. točki obrazložitve sodbe.
kršitev kazenskega zakona - zakonski znaki kaznivega dejanja - predikatno kaznivo dejanje - pranje denarja - dokončano kaznivo dejanje - abstraktni in konkretni opis kaznivega dejanja
Pri kaznivem dejanju pranja denarja je sicer možno, da se predhodna kriminalna aktivnost in samo pranje denarja časovno prekrivata in prepletata. V primeru, ko se predhodno kaznivo dejanje izvršuje skozi daljše časovno obdobje, bi bilo nevzdržno, da je pranje denarja lahko izvršeno šele tedaj, ko je dokončano zadnje kaznivo dejanje iz sklopa nadaljevanega kaznivega dejanja ali kolektivnega kaznivega dejanja. Vendar mora tudi tako sprotno pranje denarja, ki izhaja iz dlje trajajoče kriminalne aktivnosti, izhajati iz konkretnega opisa kaznivega dejanja. Predmetni opis, ki predhodno kriminalno dejavnost določno zameji, take razlage ne omogoča.
kršitev kazenskega zakona - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem) - kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe - prekršek nasilnega in drznega vedenja - plačilni nalog
Načelo prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari (ne bis in idem) se nanaša tudi na primere, ko je bil za prekršek predhodno izdan plačilni nalog.
Abstraktna primerjava dispozicij obeh kaznovalnih norm in različna pravna opredelitev na presojo, ali je med opisanima ravnanjema podana objektivna identiteta, nima vpliva.
Primerjava opisov prekrška in kaznivega dejanja pokaže, da postopek o prekršku in kazenski postopek izhajata iz istega historičnega dogodka oziroma življenjskega primera, hkrati pa so dejstva, ki jih vsebuje opis kaznivega dejanja, v bistvenem enaka dejstvom, ki izhajajo iz opisa prekrška.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE
VS00007214
OZ člen 171, 179. ZPP člen 14, 367a, 367a/1, 367c, 367c/2. KZ-1 člen 160.
predlog za dopustitev revizije - povrnitev nepremoženjske škode - kršitev osebnostnih pravic - razžalitev dobrega imena in časti - svoboda izražanja - relativno javna osebnost - pravica do zasebnosti - žaljiva obdolžitev - objektivna žaljivost - resna kritika - odmera odškodnine - zavrnitev predloga za dopustitev revizije
Ker niso izpolnjeni pogoji, ki jih za dopustitev revizije določa prvi odstavek 367.a člena ZPP, je Vrhovno sodišče zavrnilo predlog v skladu z drugim odstavkom 367.c člena ZPP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VS00007191
ZPP člen 14, 377, 380, 380/2, 384, 384/4. OZ člen 147, 147/2. KZ člen 25, 135.
povzročitev škode - povrnitev nepremoženjske škode - duševne bolečine zaradi smrti bližnjega - odškodninska odgovornost - vzročna zveza - vezanost pravdnega sodišča na obsodilno kazensko sodbo - kazenska odgovornost - civilna odgovornost - eventualni naklep - malomarnost - zmotna uporaba materialnega prava - dovoljenost revizije zoper sklep o stroških postopka - zavrženje revizije
Z vidika civilnopravnega pojmovanja "namena" je pomemben materialnopravni sklep kazenskega sodišča, da je prvi toženec v zvezi s posebno hudimi poškodbami, ki jih je povzročil A. A.-ju, ravnal z eventualnim naklepom in da obstaja vzročna zveza med povzročenimi posebno hudimi posledicami in smrtjo A. A.. V tem delu je civilno sodišče vezano na ugotovitev kazenskega o kazenski odgovornosti oziroma krivdi kot enem temeljnih elementov kaznivega dejanja (14. člen ZPP). Upoštevaje zgoraj opisano civilnopravno pojmovanje "namena" pa ni pomembno, kakšen je bil subjektivni odnos prvega toženca do povzročene posledice, torej, ali je želel povzročiti smrt tožnikovega sina ali pa je bil namen njegovega ravnanja drugačen in je škoda nastala kot "stranska posledica" njegovega ravnanja.
ZKP člen 358, 358-1, 372, 372-1.. KZ-1 člen 228, 228/1.
kršitev kazenskega zakona - poslovna goljufija - zakonski znaki kaznivega dejanja - preslepitev - opis kaznivega dejanja v izreku sodbe
Po določbah ZKP mora biti dejanje že v tenorju obtožnice (2. točka drugega odstavka 269. člena ZKP) in nato v izreku sodbe (četrti odstavek 364. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 359. člena ZKP) do te mere določno opredeljeno, da je že na podlagi opisa mogoče ugotoviti, da obdolžencu očitano dejanje predstavlja uresničitev zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja. Takšna zahteva izhaja tudi iz načela zakonitosti. Tako tudi konkretizacija zakonskega znaka preslepitve spada v tenor obtožnega akta oziroma izrek sodbe, saj šele to dejstvo ravnanju storilca daje jasen kazenskopravni značaj (preslepitve). Brez navedbe konkretnih dejanskih okoliščin, ki kažejo na to, da so izjave dolžnika prazne in neresnične (lažne) ali na prikrivanje okoliščin, ki so pomembne za izpolnitev obveznosti na strani dolžnika, življenjski primer ostaja na polju civilnopravne (nekaznive) neizpolnitve obveznosti.
Sodišče bi moralo v sodbi navesti dodatna dejstva, ki bi potrjevala zaključek, da se je obsojenec zavedal neizogibnega nastanka neposredne nevarnosti za življenje kakšne osebe. Sodišče samo je z nadaljnjo ugotovitvijo, da je storilec upal, da nihče ne bo pripeljal nasproti, zanikalo obsojenčevo zavest o neizogibnem nastanku neposredne nevarnosti – konkretne ogrozitve določene osebe, pri čemer niti ni presojalo, ali je bilo obsojenčevo zanašanje na ugoden razplet v konkretnem primeru upravičeno.
Ni dvoma, da je obsojenec v konkretnem primeru s hudimi kršitvami cestnoprometnih predpisov povzročil neposredno nevarnost, ki se je uresničila v prometni nesreči. Vendar pa nobeno izmed nižjih sodišč ni obrazložilo, katera dejstva oziroma okoliščine utemeljujejo zaključek, da je obsojenec hotel povzročiti konkretno nevarnost za življenje ali telo kakšne osebe, oziroma da se je zavedal, da je le še od naključja odvisno, ali bo s svojim ravnanjem ogrozil življenje kakšne osebe.
Sodišču, ki sodbe ni oprlo na navedeni (bistveni) dokaz in tega dokaza ni ocenjevalo niti samega zase niti v povezavi z drugimi dokazi, bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni mogoče očitati.
Preiskovalni sodnik tudi po izrecni zakonski določbi niti ni dolžan prevzeti oprave nujnih preiskovalnih dejanj, zato prisotnost preiskovalne sodnice pri ogledu sama zase še ne more pomeniti nezakonitosti preiskovalnih dejanj.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00007485
ZKP člen 371, 371/1-11, 372, 372-1, 372-2. KZ-1 člen 20, 21, 47, 47/2, 287, 287/2. URS člen 28, 56. Konvencija ZN o otrokovih pravicah člen 1. Evropska konvencija o uresničevanju otrokovih pravic člen 1.
kršitev kazenskega zakona - kaznivo dejanje kršitve tajnosti postopka - zakonski znaki kaznivega dejanja - jasnost zakonskega besedila - razlaga zakonskega besedila - kazenskopravna opredelitev pojma otrok - objava osebnih podatkov - objava osebnih podatkov v medijih - sostorilstvo - pravna zmota - zmota o kaznivosti dejanja - zavest o protipravnosti - uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja - nejasnost izreka - denarna kazen
Po prepričanju Vrhovnega sodišča ni nobenega dvoma, da je treba izraz otrok iz drugega odstavka 287. člena KZ-1 (veljavnega v času storitve dejanja) v povezavi in (pomenski) soodvisnosti z ostalimi zakonskimi znaki tega kaznivega dejanja in njegovim objektom varstva, razumeti kot osebo, ki še ni stara osemnajst let.
Kazenskopravna norma iz drugega odstavka 287. člena KZ-1 je bila dovolj jasna, da je bilo s pomočjo ustaljenih razlagalnih metod mogoče ugotoviti pravi pomen in vsebino zakonskega znaka "otrok".
Dejstva, ugotovljena s pravnomočno sodbo, zlasti upoštevajoč, da je bila obsojenka pred objavo spornih prispevkov seznanjena z izdano začasno odredbo pravdnega sodišča, s katero je to prepovedalo objavljati podatke o mladoletni oškodovanki L. S., onemogočajo, da bi se obramba v tej zadevi lahko uspešno sklicevala na obstoj pravne zmote.
Ravnanja obsojenih novinarke in odgovornega urednika so bila usmerjena k istemu končnemu cilju oziroma isti posledici, to je prikazati prispevka javnosti. Njuna ravnanja so predstavljala medsebojno in neločljivo povezano celoto. Dejanje (prispevek) obsojenke kot avtorice spornih prispevkov je bilo za uresničitev kaznivega dejanja oziroma dosego položaja, da se podatki in informacije o oškodovani L. S. preko objave obeh prispevkov posredujejo v javnost, ne le nujno, pač pa tudi odločilno.
Iz vsebine utemeljitve predloga po presoji pritožbenega sodišča ne izhaja, da bi se obrambi porajal dvom v obtoženkino sposobnost razumevanja danega priznanja krivde, temveč le, kakšno je bilo njeno osebnostno oziroma psihično stanje v času storitve kaznivega dejanja. Obtoženkino obžalovanje in čustvena stiska zaradi postopka, v katerem se je znašla, pa tudi po oceni pritožbenega sodišča nista okoliščini, ki bi lahko vplivali na verodostojnost njenega priznanja krivde.
Obsojenka je imela dovolj časa, da je premislila o priznanju krivde, kakor tudi o posledicah priznanja. Res je sicer, da je njen tedanji zagovornik predlagal izvedenca, ki naj bi "opravil profil obdolženke", vendar je to storil na naroku za izrek kazenske sankcije, kar bi pomenilo tudi ob upoštevanju nalog, ki naj bi jih ta izvedenec opravil (ugotavljanje posledic, ki jih je kazenski postopek povzročil pri obdolženki), ter poudarjanje obžalovanja in kesanja, da gre za okoliščine, ki bi lahko vplivale na odmero kazenske sankcije. V postopku priznanja krivde, kakršnihkoli dvomov v sposobnost obdolženke prisostvovati na naroku ali razumeti posledice priznanja, namreč ni izražal in je bil on tisti, kot ugotavlja tudi sodišče, ki se je za priznanje zavzemal.
KZ-1 člen 16, 287, 287, 287/2.. ZKP člen 372, 372-1.
kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - privolitev oškodovanca - izključitev protipravnosti - objava osebnih podatkov v medijih - dovoljenje sodišča - sporočilo za javnost
Po presoji Vrhovnega sodišča bi v primeru, kot je obravnavani, moralo sodišče otroku (oškodovanemu V. H.) dati možnost, da se opredeli do objave njegovih osebnih podatkov in fotografij v obsojenčevem članku, in odgovori, ali je podal privolitev za tako objavo. Če sodišče ocenjuje, da oškodovanec glede na svojo starost in zrelost ni sposoben podati mnenja o posegu v njegovo zasebnost, bi moralo vprašanje privolitve razčistiti z zaslišanjem otrokove skrbnice za poseben primer. Po presoji Vrhovnega sodišča, izhajajoč iz opredelitve kaznivega dejanja v 16. členu KZ-1, bo torej moralo sodišče v zvezi z obstojem kaznivega dejanja presoditi, ali je storilčevo ravnanje v obravnavanem primeru bilo protipravno ali ne. Zato ni sprejemljivo stališče nižjih sodišč, da je vsaka objava osebnih ali drugih podatkov otroka, ki je udeležen v kateremkoli postopku, brezpogojno kazniva.
Glede na navedene dejanske ugotovitve sodišča, na katere je Vrhovno sodišče vezano, Vrhovno sodišče pritrjuje vložniku zahteve, da obsojenec, ki je le povzel podatke s spletne strani Sodišča Evropske unije (SEU), namenjene medijem, ni storil obravnavanega kaznivega dejanja. Ko so otrokovi osebni ali drugi podatki enkrat javno objavljeni, je že kršena tajnost postopka. Posebej to velja v obravnavanem primeru, ko je otrokove osebne podatke objavilo sodišče. Gre za uradno objavljene podatke, kjer se od novinarjev pričakuje, da jih bodo korektno povzeli. Podatki so bili na spletni strani ves čas brezplačno in vsakomur dostopni. S tem je odpadla tajnost in glede na to, da je podatke objavilo sodišče, konkretno SEU, je odpadla tudi protipravnost. Po presoji Vrhovnega sodišča je namreč mogoče utemeljeno zaključiti, da je SEU z objavo dekličinih podatkov v sporočilu za medije in v sodbi dovolilo tudi nadaljnje objavljanje njune vsebine, saj je seznanitev javnosti z zadevo prav namen sporočila za medije. SEU je tako presodilo, da je javnost treba seznaniti z vsemi okoliščinami zadeve, ki jo je obravnavalo. Z objavo sporočila za medije in sodbe v javnosti so dekličini osebni in drugi podatki postali javno dostopni in so s tem izgubili lastnost tajnosti. Zato je podana zatrjevana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.
ZKP člen 372, 372-5.. KZ-1-UPB2 člen 53, 53/2-3, 53/2-4, 55, 55/1.
kršitev kazenskega zakona - kršitev kazenskega zakona obdolžencu v korist - prekoračitev pravice, ki jo ima sodišče po zakonu - neprava obnova postopka - enotna kazen
Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodišče v obravnavanem primeru ni združilo kazni, ki bi bile izrečene zgolj za kazniva dejanja, za katera so predpisane kazni zapora do treh let. Sodišče prve stopnje je pri izreku enotne kazni upoštevalo tudi sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I Ks 9908/2009 z dne 30. 12. 2014 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 9908/2009 z dne 9. 4. 2015 in sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani II K 14529/2011 z dne 25. 9. 2012 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 14529/2011 z dne 10. 12. 2013 (točki 1 in 3 izreka sodbe sodišča prve stopnje), zato je sodišče pri izreku enotne kazni pravilno upoštevalo določbe kazenskega zakona o izreku enotne kazni in obsojenki enotno kazen izreklo na podlagi določbe 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1B, ne pa tudi na podlagi določbe 4. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1B, ki je v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00007064
ZKP člen 17, 18, 18/2, 371, 371/1-8, 371/1-9, 371/1-11.. URS člen 15, 15/3, 34, 35.. KZ-1 člen 296.
absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nedovoljeni dokazi - izločitev dokazov - izjava o priznanju krivde - kolizija ustavnih pravic - poseg v pravico do zasebnosti - pravica do lastne podobe - pravica do osebne varnosti - slikovno snemanje brez privolitve - tehtanje ustavnih pravic - načelo materialne resnice - uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja - kaznivo dejanje nasilništva - enkratni dogodek
Ker gre le za poseg, ne pa za kršitev obsojenčeve pravice do zasebnosti, nadalje tehtanje med posegom v zasebnost in oškodovankino pravico do osebne varnosti ni potrebno.
kaznivo dejanje poslovne goljufije - zakonski znaki kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - subjektivni znaki kaznivega dejanja - preslepitveni namen - civilnopravno razmerje
Naročilo storitev oziroma dogovor za posel sta samo potrebna, ne pa hkrati tudi že zadostna pogoja za uresničitev zakonskega znaka preslepitve. Preslepitev se namreč kaže v vedenju storilca, da kljub danim obljubam, do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo. To je tisti element (differentia specifica), ki glede na dane okoliščine primera spremeni naravo dolžnikovih ravnanj, in jih jasno in določno razmeji od enostavne (civilnopravne) neizpolnitve obveznosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00007497
ZKP člen 17, 17/1, 39, 39/1-6, 249, 371, 371/2, 372, 372-3, 372-4.. URS člen 23, 29, 29-3.
relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - kršitev določb kazenskega zakona - kršitev obsojenčeve pravice do obrambe - načelo materialne resnice - (ne)izvedba predlaganih dokazov - utemeljenost zavrnitve dokaznega predloga po postavitvi izvedenca - izločitev sodnika - dvom v nepristranskost sodnika pristojnega sodišča - sprejem priznanja krivde soobdolžencev - kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic - pomoč pri kaznivem dejanju - zahteva za varstvo zakonitosti v škodo obsojenca - zastaranje kazenskega postopka - enovito kaznivo dejanje
Z zavrnitvijo dokaznega predloga za odreditev izvedenca, strokovnjaka za nadzorno varnostne sisteme, ki bi na podlagi ogleda ugotovil, katera oprema je bila dejansko dobavljena S. in katere storitve opravljene, je bila kršena obsojenčeva pravica do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP in je vplivala na zakonitost sodbe.
V primerih, ko gre za posamezna dejanja, ki sicer pomenijo uresničevanje zakonskih znakov kaznivega dejanja, in za ponavljajoča se ravnanja, ki pomenijo zgolj količinsko povečanje (znotraj) istega neprava oziroma obsega protipravnosti in so tako življenjsko gledano le del enotne kriminalne dejavnosti, ta predstavljajo eno (enovito) kaznivo dejanje. Za opredelitev, da gre za eno kaznivo dejanje, mora obstajati več povezovalnih okoliščin, iz ravnanj storilca pa mora izhajati taka homogenost njegovega ravnanja, da bi delitev posameznih njegovih ravnanj na več samostojnih kaznivih dejanj nasprotovala vsebini samega življenjskega dogodka tudi v smislu materialnih kazenskih določb.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00007464
ZKP člen 427.. KZ-1 člen 220, 220/1.
precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev - pravica do obrambe - dokazni predlog - postavitev izvedenca - poškodovanje tuje stvari - tuja stvar - sporno lastništvo nepremičnine
Kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 stori, kdor tujo stvar poškoduje, uniči ali napravi nerabno. Temeljni zakonski znak tega kaznivega dejanja je, da mora biti poškodovana stvar tuja. Kaznivega dejanja torej ni mogoče storiti nad svojo stvarjo, ali pa stvarjo, ki je zavržena.
Za obstoj kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari je bistveno, da storilec poškoduje stvar, ki je tuja, torej ne njegova.
ZKP člen 372, 372-1, 358, 358-1, 426.. KZ-1 člen 135, 135/1, 135/2.. URS člen 34.
kaznivo dejanje grožnje - grožnja s kaznivim dejanjem - zakonski znaki kaznivega dejanja - napad na življenje in telo - resna grožnja - občutek ogroženosti
Da so zakonski znaki pri kaznivem dejanju grožnje izpolnjeni, ne zadošča, da se je oškodovanec počutil ogroženega. Iti mora za dejanje, ki je glede na njegovo naravo in intenziteto objektivno zmožno povzročiti občutek strahu za življenje ali telesno celovitost oškodovanca.
Obsojenka je z zapisom o tem, da je njen soprog nepredvidljive narave in da ne želi, da bi pristal v zaporu, udejanjila zakonske znake kaznivega dejanja grožnje. Jasen je namreč namig, da bi bila zaporna kazen lahko obsojenkinemu možu izrečena zaradi dejanj, ki bi ogrozile življenje in telo oškodovancev.
Utemeljeno pa vložnik opozarja, da del pisma, v katerem obsojenka oškodovanca označi za "morilca" njenih otrok in ju opozarja, da bosta odgovarjala, če se bodo ti znašli na cesti, ne pomeni grožnje v smislu prvega odstavka 135. člena KZ-1.
kršitev kazenskega zakona - poslovna goljufija - zakonski znaki kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - preslepitev - opis kaznivega dejanja v izreku sodbe - obljuba plačila - poslovno sodelovanje - neizpolnitev pogodbenih obveznosti
S to odločbo Vrhovno sodišče odstopa od svoje prakse, po kateri je za uresničitev zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije v določenih primerih lahko zadostovalo že, če je opis dejanja (v povezavi z abstraktnim delom) vseboval navedbo, da se je dolžnik zavezal, da bo obveznosti izpolnil in/ali obljubljal plačilo, pa do izpolnitve obveznosti ob dospelosti ni prišlo.
Navedbe v opisu dejanja, da se je obsojenec "dogovoril za obliko in pogoje poslovanja" in da je "vsakokrat obljubljal redno plačilo", ob kasnejši (delni) neizpolnitvi pogodbenih obveznosti, po presoji Vrhovnega sodišča same zase ne zadostujejo za konkretizacijo zakonskega znaka preslepitve. Vsebina in narava teh ravnanj namreč nista takšni, da bi (že) na njuni podlagi bilo mogoče sklepati na obstoj tega zakonskega znaka. V obravnavani zadevi je v abstraktnem delu opisa dejanja sicer navedeno, da je obsojenec (pri sklenitvi in izvajanju pogodb) preslepil drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene. Vendar pa Vrhovno sodišče meni, da povezovanje abstraktnega dejanskega stanu kaznivega dejanja poslovne goljufije z opisom obsojenčevih ravnanj v konkretnem delu opisa ne prispeva h konkretizaciji znaka preslepitve oziroma njegove vsebine.
V opisu dejanja niso navedena nikakršna dejstva in okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče zanesljivo sklepati, da je obsojenec s tem, ko se je dogovoril za obliko in pogoje poslovnega sodelovanja in obljubljal redno plačilo, preslepil predstavnike oškodovane družbe, kot tudi ne, da je pri tem ravnal s preslepitvenim namenom.
Ravnanja, ki se očitajo obsojencu (dogovor za poslovno sodelovanje in obljube plačila), so po stališču Vrhovnega sodišča samo potrebni, ne pa hkrati tudi že zadostni pogoj za uresničitev zakonskega znaka preslepitve. Za uresničitev (konkretizacijo) znaka preslepitve se v takih primerih (opisov) ravnanj zahteva (bistveno) več. To pa je vedenje oziroma zavest storilca, da kljub danim pogodbenim zavezam in obljubam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo. To storilčevo zavest lahko izpeljujemo le iz dejanskih okoliščin, ki zanesljivo in izkustveno kažejo na obstoj zakonskega znaka preslepitve. Takšna konkretizacija preslepitve pa spada v tenor obtožnega akta oziroma izrek sodbe.