KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00014109
ZKP člen 372, 372-3.. URS člen 31.
kršitev kazenskega zakona - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem) - lahka telesna poškodba
Za prepoved sojenja v isti stvari po 31. členu Ustave v obravnavani zadevi ne gre, saj prepoved sojenja o isti stvari pomeni, da sodišče ne sme iste osebe dvakrat obravnavati za isto kaznivo dejanje in jo za isto kaznivo dejanje dvakrat kaznovati ali ponovno odločiti o obtožbi zoper isto osebo, za dejanje, za katero je bilo o obtožbi s pravnomočno sodno odločbo že odločeno.
KZ člen 95, 95/1, 96, 96/2, 97, 97/1, 97/2, 97/3.. ZKP člen 105, 105/2, 372, 372-5.
kršitev kazenskega zakona - odvzem protipravne premoženjske koristi - premoženjskopravni zahtevek oškodovanca - varstvo oškodovanca - adhezijski postopek - povrnitev škode
Plačilo zneska premoženjske koristi ni neka druga terjatev, ampak ista terjatev, kot bi jo imel oškodovanec s premoženjskopravnim zahtevkom. Povedano drugače, z izvršitvijo odvzema premoženjske koristi za oškodovanca preneha neposredni zahtevek do storilca kaznivega dejanja do višine denarnega zneska, ki ustreza odvzeti premoženjski koristi. Z državnim tožilcem se ni mogoče strinjati, da se oškodovanec v situaciji, ko sodišče sicer ravna nepravilno in o vloženem premoženjskopravnem zahtevku oškodovanca ne odloči, ampak odvzame s kazvivim dejanjem pridobljeno protipravno premoženjsko korist, ne more poplačati iz zasežene premoženjske koristi. Ker sodišče o vloženem premoženjskopravnem zahtevku ni odločilo, za oškodovanca ne preneha pravica, da začne pravdo.
V obravnavanem primeru je sodišče, ko je odločilo o odvzemu premoženjske koristi po drugem odstavku 96. člena KZ ravnalo, kot da oškodovanec premoženjskopravnega zahtevka ni priglasil. S tem oškodovancu ni odvzelo pravice do uveljavljanja svojega premoženjskopravnega zahtevka v pravdi, prav tako mu z odločitvijo v kazenski sodbi ni bila odvzeta pravica, da se poplača iz odvzete premoženjske koristi.
Že možnost za oškdovanca poplačati se iz odvzete premoženjske koristi in varstvo oškodovanca, ki ga daje kazenski zakon v 97. členu KZ, napotuje na zaključek, da ob odločitvi sodišča prve stopnje, da odvzame korist, ne da bi prvenstveno odločilo o oškodovančevem premoženjskopravnem zahtevku, v obravnavanem primeru več v pravnomočno kazensko sodbo ni mogoče posegati na način, da se odločba o odvzemu premoženjske koristi razveljavi zato, da bi sodišče ponovno odločalo le o premoženjskopravnem zahtevku v ponovljenem sojenju.
ZKP člen 358, 358-1, 372, 372-3.. KZ člen 289, 289/3.
kršitev kazenskega zakona - zastaranje kazenskega pregona - tek in pretrganje zastaranja - razveljavitev pravnomočne sodbe - konec teka roka za zastaranje - odločba Ustavnega sodišča - kaznivo dejanje krive izpovedbe - zakonski znaki - obstoj kaznivega dejanja
Postopek nove razsoje je bilo treba končati v roku dveh let po razveljavitvi pravnomočne sodbe.
Pri kaznivem dejanju krive izpovedbe se mora lažnost izpovedi nanašati na bistvene oziroma pomembne stvari, torej na tiste, ki se nanašajo neposredno na stvar obravnavanja oziroma so lahko podlaga za odločitev. Vsebina krive izpovedbe mora biti takšna, da lahko vpliva oziroma prispeva k odločitvi sodišča v konkretni zadevi. Nevarna je samo lažna izpovedba, ki lahko povzroči napačno odločitev sodišča, pri čemer so lahko relevantne tudi okoliščine, ki niso v neposredni, temveč posredni povezavi s predmetom obravnavanja.
Obdolženčeva lažna izpovedba, da je obsodil osebo, za oprostitev katere naj bi prejel podkupnino, za presojo zakonskih znakov kaznivega dejanja krive ovadbe ni bistvena. Lažna poved, ki jo je izrekel obdolženec, se ne nanaša na bistvene stvari. Tudi če bi obdolženec N. kdaj obsodil, to ne bi bilo ovira za sprejem podkupnine v naslednjem sojenju. Poleg tega je obdolženec govoril po spominu, dejstva o sojenju in obsodbi pa je mogoče kadarkoli preveriti z vpogledom v ustrezne evidence sodišča. Ker na podlagi splošne obdolženčeve izpovedbe, da je R. sodil in ga obsodil, ni mogoče zaključiti, da mu v drugem postopku ni izrekel oprostilne sodbe, obdolženčeva kriva izpovedba za presojo kaznivega dejanja krive ovadbe ni bistvena oziroma pomembna.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00014107
ZKP člen 407, 420, 421, 421/4, 421/5.. KZ-1 člen 53, 53/2-2, 55, 55/1.. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 7, 46.
učinkovanje in izvrševanje odločb Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) - kršitev kazenskega zakona - neprava obnova postopka - izrek enotne kazni obsojencu - odmera kazni - načelo zakonitosti - časovna veljava kazenskega zakona - milejši zakon
Stališče, da bi morala vsaka sodba, s katero je ESČP ugotovilo kršitev konvencijske pravice, brez izjeme imeti za posledico razveljavitev domačih odločb ali njihovo spremembo, oziroma, v kontekstu slovenskega pravnega reda, samodejno ugoditev zahtevi za varstvo zakonitosti, ni sprejemljivo. Ni nujno, da mora biti rezultat presoje, ki jo opravi Vrhovno sodišče, v vsakem primeru takšen, kot bi na prvi pogled izhajalo iz odločbe ESČP. Tudi v fazi odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti mora Vrhovno sodišče pretehtati vse relevantne pravne argumente, tudi tiste, na katere se v dosedanjem postopku sodišča morebiti niso oprla. Če so ti argumenti po vsebini tehtnejši, jim bo Vrhovno sodišče sledilo, tudi če to narekuje zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti. Ugotovitev kršitve konvencijske pravice s strani ESČP od Vrhovnega sodišča zahteva, da se z odločbo ESČP seznani in se do nje opredeli, ne pomeni pa zagotovila obsojencu, da bo z vložitvijo zahteve za varstvo zakonitosti uspel.
Procesne možnosti po 5. odstavku 421. člena ZKP ni mogoče razlagati kot instrumenta, ki je namenjen samodejnemu sprejemu odločbe ESČP v slovensko sodno odločbo, ne da bi se Vrhovno sodišče o zadevi smelo in moralo ponovno izreči, še posebej v primeru, če zadevo razsvetli še z drugih, v dosedanjih odločbah neupoštevanih vidikov.
V teoriji in sodobnih kazenskopravnih sistemih poznamo tri pravila za izrekanje enotne kazni za kazniva dejanja v steku: pravilo absorbacije, asperacije in kumulacije. Pravila so sicer različno stroga, skupno pa jim je vseeno to, da seštevek kazni, ki naj se izreče kot enotna, ni nikoli nižji od najstrožje kazni, ki jo je sodišče izreklo za posamezno kaznivo dejanje. Enotna kazen je v za storilca najboljšem primeru enaka najstrožji že določeni kazni, v zanj najslabšem primeru pa celo enaka seštevku vseh kazni.
Določba 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 ne ureja izrekanja enotne kazni za primere, kot je obravnavani in da gre v bistvu za prekrito pravno praznino, tj. za situacijo, ko predpis le navidezno ureja nek dejanski stan. Zakonodajalec ni imel namena, da je enotna kazen tudi v primerih, ko je ena od kazni v steku 30 let, največ 20 let zapora. Določba 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 niti ne katera od drugih določb v KZ-1 tako ne urejajo izreka enotne kazni v primerih, ko je ena od kazni v steku višja od 20 let zapora. Pri sprejemu KZ-1 je določba, ki bi urejala tak položaj, umanjkala.
Sorazmerno kaznovanje, ki kazen niansira glede na težo pravne kršitve, je tako ena od manifestacij korektivne pravičnosti, ki se odziva na različne oblike pravnih kršitev in po kateremu gre „vsakomur glede na nepravo.“ Situacija, po kateri bi bil storilec ob izreku enotne kazni nagrajen, ker je namesto enega izvršil več kaznivih dejanj, je zato v popolnem nasprotju s temi izhodišči.
Če se storilec, kateremu je bila za kaznivo dejanje umora izrečena najvišja predpisana kazen tridesetih let zapora, znajde v ugodnejšem položaju le zato, ker je poleg umora izvršil še dve dodatni kaznivi dejanji, je s tem kršeno načelo enakosti. Obravnavan bi bil namreč mileje kot nekdo, ki je izvršil le eno kaznivo dejanje, za katerega mu je bila izrečena kazen 30 let zapora.
Da bi bila enotna kazen nižja od najvišje izrečene, glede na stališče vložnika celo 10 let nižja, je enostavno v nasprotju z vsemi naštetimi načelnimi izhodišči. Sporno določbo je zato treba v primeru obsojenca razlagati na način, ki se takemu absurdnemu rezultatu izogne, hkrati pa je rezultat pravičen za obsojenca. Skupni imenovalec teh dveh teženj je izrek enotne kazni 30 let zapora, upoštevaje načelo absorbcije kot najugodnejše od načel, ki jih teorija predvideva za izrek enotnih kazni.
Zahteva za varstvo zakonitosti utemeljeno uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ker dejanje, kot je opisano v krivdoreku sodbe, ni kaznivo dejanje, saj iz konkretnega dela opisa kaznivega dejanja ne izhaja, da je bil denar, ki naj bi si ga protipravno prilastil, obsojencu zaupan.
Kupnina obsojenecu ni bila izročena (zaupana) kot tuja stvar v pričakovanju, da bo vrnjena, ampak kot denarna protivrednost, ki jo je moral oškodovanec (kot kupec) obsojencu plačati po prodajni pogodbi.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00012890
KZ člen 183, 183/3.. ZKP člen 18, 18/2, 340, 340/4, 371, 371/1-8.
kršitev materialnega prava - obstoj kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje spolni napad na osebo mlajšo od 15 let - čas storitve kaznivega dejanja - spolno občevanje - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nedovoljen dokaz - izvedensko mnenje
Pri obravnavi kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, po tretjem odstavku 183. členu KZ, čas storitve predstavlja pravno relevantno okoliščino z vidika presoje, ali je storilec deloval v posebej označenem času, torej v obdobju do oškodovančeve dopolnitve 15. leta starosti.
Spolno občevanje predstavlja jasen in enoznačen pojem, ki se nanaša na naravno združitev spolnih organov, v kazenskopravnem smislu pa je kaznivo dejanje dokončano že s samim začetkom penetracije. Gre za vrsto zakonskega (naravnega) znaka, ki je dovolj določno opredeljen že v samem zakonu, zato za konkretizacijo kaznivega dejanja zadostuje že sklicevanje na njegovo zakonsko prvino.
Ob postavitvi sodnega izvedenca B. C. so bili dokazi v zvezi s predhodnim zaslišanjem oškodovanke v preiskavi že izločeni in zato sodni izvedenec pri izdelavi izvedenskega mnenja ni razpolagal niti z oškodovankino izpovedbo niti z njo povezanimi podatki ter se je pri svojem delu omejil izključno na vprašanja, ki mu jih je z odredbo postavilo sodišče. V izvedenskem mnenju sodni izvedenec tudi ni zapisal ali upošteval ničesar, kar bi mu povedala oškodovanka o kaznivem dejanju, prav tako pa ga o tem ni zasliševalo sodišče na glavni obravnavi. Na podlagi predstavljenega izvedensko mnenje ne predstavlja nedovoljenega dokaza.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00013062
ZKP člen 150, 150/1-1, 153, 153/2, 153/4, 154, 154/1, 154/2.. KZ-1 člen 263, 263/1, 263/2.. URS člen 3, 3/2, 23, 23/1, 37, 37/2.
kaznivo dejanje sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje - kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - zakonski znaki - uradno dejanje - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nedovoljen dokaz - prikriti preiskovalni ukrepi - nadzor elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem - izjava državnega tožilca - kazenski pregon - procesni prekluzivni rok - uničenje podatkov - komunikacijska zasebnost - avtentična razlaga zakona - učinki avtentične razlage zakona - pravica do nepristranskega sojenja - odreditev ukrepa - izločitev sodnika - pravica do obrambe v postopku - dokazni predlogi - zavrnitev dokaznih predlogov - nedovoljena vnaprejšnja dokazna ocena
Celotno obsojenčevo ravnanje je bilo ciljno naravnano v udejanjanje neprava, to je v objavo razpisa prostega delovnega mesta za vnaprej zbrano kandidatko. Za uradna dejanja se štejejo tudi druga ravnanja uradnih oseb, ki jih morajo opraviti na podlagi zakona ali podzakonskega predpisa v okviru svojih službenih pristojnosti oziroma nalog, praviloma po vnaprej predpisanem postopku.
Avtentična razlaga zakona za sodišča ni zavezujoča. Rok iz drugega odstavka 154. člena ZKP je prekluziven. Začetka kazenskega pregona ne moremo enačiti s posameznimi procesnimi dejanji državnega tožilstva ali policije, ki so usmerjena v pregon storilca. Za kazenski postopek je mogoče šteti samo sodni postopek. Brez zahteve upravičenega tožilca po kazenskem pregonu se kazenski postopek ne more začeti.
Sodišče je z opravo vnaprejšnje dokazne ocene in zaključkom, da narava konflikta med obsojencem in preiskovalnim sodnikom ni takšna, da bi lahko vplivala na (vsaj) videz nepristranskosti sodišča pri odrejanju prikritih preiskovalnih ukrepov, kršilo pravico do obrambe.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00012848
ZKP člen 372, 372-1.. KZ-1 člen 29, 29/2, 29/4.
kršitev materialnega prava - obstoj kaznivega dejanja - kaznivo dejanje zoper varnost javnega prometa - vzročna zveza - teorija adekvatne vzročnosti - predvidljiva posledica - protipredpisna vožnja - prekinitev vzročne zveze - neprištevnost storilca - actio libera in causa
Pri kaznivih dejanjih zoper varnost javnega prometa se običajno uporablja teorija adekvatne vzročnosti, po kateri se kot upošteven vzrok za nastanek škode oziroma posledice štejejo tiste okoliščine, ki pri rednem teku stvari pripeljejo do take posledice. Pomembno je, ali je iskati vzrok za nastalo posledico v ravnanju obsojenca. Na podlagi presoje storilčevega ravnanja sodišče napravi sklep, ali je to ravnanje primerno za povzročitev določene posledice, ali je torej posledica normalna, običajna in v skladu z rednim tekom stvari.
Za neprištevnost se zahtevata dva pogoja, biološki in psihološki. Biološki pogoj je trajna ali začasna duševna motnja ali duševna manjrazvitost. Stanje, ko se nekdo spravi v položaj, v katerem ni prišteven zaradi uporabe alkohola, drog ali drugih psihoaktivnih snovi, lahko sodi med začasne duševne motnje.
Predsednica senata v povezani kazenski zadevi dokazov ni izvajala in jih zlasti tudi ni ocenjevala, ni podana zatrjevana kršitev ZKP po 2 in 1. točki 420. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 371.člena ZKP.
Z umestitvijo instituta nadaljevanega kaznivega dejanja v 54. člen KZ-1, pa je uporaba tega instituta v primeru, ko iz ugotovitev dejanskega stanja izhaja, da je obsojeni več kaznivih dejanj zoper premoženje izvršil na način, da jih je šteti kot enotno dejavnost in je pri tem ravnal iz koristoljubnosti ali oškodovanih nagibov, obvezna.
kršitev kazenskega zakona - zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje - zakonski znaki kaznivega dejanja - izvršitveno dejanje
Izvršitveno dejanje po prvem odstavku tega člena se kaže v zanemarjanju mladoletne osebe s hudim kršenjem dolžnosti skrbi in vzgoje. Praviloma bo šlo za to obliko kaznivega dejanja takrat, ko bo s takšnim ravnanjem ogrožena vzgoja, razvoj ali zdravje mladoletne osebe. Za izpolnitev zakonskih znakov ne zadošča zgolj uporaba strožjih disciplinski ali vzgojnih ukrepov. Kršenje dolžnosti se kot storitvena oblika kaže v fizičnem ali psihičnem maltretiranju mladoletne osebe, v grobih postopkih, ki očitno presegajo meje običajnih vzgojnih ukrepov proti mladoletni osebi, v opuščanju skrbi za osnovne potrebe mladoletne osebe glede njegove prehrane, nege, zdravja, oblačenja, šolanja, itd.
Hujše kaznivo dejanje po drugem odstavku je mogoče storiti z več alternativno določenimi izvršitvenimi oblikami. Med drugim se lahko stori s siljenjem k delu, ki ni primerno starosti otroka, ter s surovim ravnanjem, kar oboje se v konkretnem primeru očita obsojenki. Siljenje k delu mora biti usmerjeno na mladoletnikovo delo, ki je po težavnosti ali času pretirano ali neprimerno za njegovo starost, kot so npr. nočno delo, več kot osemurno dnevno delo, delo, ki je povezano z velikimi napori in podobno.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00012291
ZKP člen 371, 371/1-11, 372, 372-1.. KZ-1 člen 235, 235/1, 235/2.
kršitev kazenskega zakona - ponareditev ali uničenje poslovnih listin - zakonski znaki kaznivega dejanja - račun - lažni podatki - slovenski računovodski standardi - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razlogi o odločilnih dejstvih
Lažnost računov je v tem, da izkazujejo odplačen prenos različnih artiklov iz družbe in obsojenčevega s. p. na novoustanovljeno družbo, medtem ko je bil prenos dejansko neodplačen.
Zaključek o tem, ali gre za ponarejeno listino, je bil mogoč šele ob presoji, ali se podatki na računu skladajo z dejanskim poslovnim dogodkom.
KZ-1 člen 20, 20/1, 37, 259, 259/1.. ZKP člen 420, 420/1.
ponareditev ali uničenje uradne listine - kršitev kazenskega zakona - napeljevanje - posredno storilstvo
Bistvo posrednega storilstva je v tem, da se dejanski storilec (kar bi bila v tem primeru obsojeni Z. in obsojeni davčni kontrolor) ne zaveda katerega od znakov kaznivega dejanja, kar pomeni, da za kaznivo dejanje ne more odgovarjati in je zgolj posredni storilec tisti, ki ve, da neposredni storilec izvršuje kaznivo dejanje. Vendar vsako izvajanje pritiska na napeljevano osebo iz napeljevalca še ne naredi posrednega storilca. Zavedal se je vseh objektivnih in subjektivnih znakov kaznivega dejanja, zato sam odgovarja v okviru svojega naklepa in ni mogoče šteti, da je ravnal kot izrabljen in voden neposredni storilec, saj bi bilo njegovo ravnanje lahko tako opredeljeno samo v primeru, če se ne bi zavedal, katerega od zakonskih znakov kaznivega dejanja.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - skrajšani kazenski postopek - pogoji za sojenje v nenavzočnosti obdolženca - opravičilo - seja pritožbenega senata - obvestilo o seji pritožbenega senata - pravice obrambe - pritožbena obravnava - izvajanje dokazov na obravnavi pred sodiščem druge stopnje - kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - zakonski znaki - kaznivo dejanje jemanja podkupnine - kaznivo dejanje zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic - uradna oseba - uradno dejanje - nepremoženjska korist - prekoračitev obtožbe - objektivna identiteta med obtožbo in sodbo
Opravičiti izostanek pomeni navesti razloge, zaradi katerih se obdolženec naroka ne bo mogel udeležiti in predložiti ustrezna dokazila, ki zatrjevani razlog potrjujejo.
Izdajanje potrdil o tehnični brezhibnosti vozil pomeni izvrševanje uradnih nalog. Nepremoženjska korist se v obravnavanem primeru manifestira v pridobitvi nezakonite prednosti, ki so jo bili deležni lastniki in uporabniki vozil oziroma serviserji in vulkanizerji s tem, ko je obsojenec z izdajo lažnih potrdil o tehnični brezhibnosti vozil omogočil njihovo registracijo.
Kršitev prekoračitve obtožbe se lahko nanaša le na izrek sodbe.
Za uresničitev kaznivega dejanja ni potrebno, da bi obsojenec poimensko poznal osebe, ki jim je z izrabo uradnega položaja pridobil nepremoženjsko korist.
Pritožbeno sodišče je glede na okoliščine konketnega primera s tem, ko je pritožbeno sejo, kljub predlogu obsojenčevega zagovornika, opravilo v nenavzočnosti obsojenca, kršilo določbo 445. člena ZKP. Ocena pritožbenega sodišča, da obdolženčeva navzočnost ne bi bila koristna za razjasnitev stvari, se v luči obravnavanega primera izkaže kot nepravilna.
Zagovornica neutemeljeno trdi, da v določbah 69. in 72. člena KZ-1 ni podlage za prepoved izdaje vozniškega dovoljenja tistemu, ki vozniškega dovoljenja nima. Namen izreka varnostnega ukrepa, tudi tistemu, ki vozniškega dovoljenja nima, je, da se odstranijo okoliščine, ki bi lahko vplivale na to, da bi storilec ponavljal kazniva dejanja. Tak ukrep se izreče tedaj, ko obstaja nevarnost, da bi storilec nadaljeval z ogrožanjem javnega prometa.
kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskega znaka - politično sodelovanje z okupatorjem - pravilnik za organizacijo in poslovanje brigadnih in odrednih vojaških sodišč
Izpodbijana sodba ne dosega standardov o opisu dejanja in obrazložitve, ki so veljali tudi v času, ko je bila sodba sprejeta.
ZKP člen 358, 358-1, 420, 420/1-1.. ZVCP-1 člen 46, 46/1, 30, 30/2.. KZ člen 325, 325/1, 325/2.
povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki - kršitev cestnoprometnih predpisov - konkretizacija kršitve
Zgolj navedba, da obsojeni pred križiščem hitrosti in načina vožnje ni prilagodil lastnostim in stanju ceste ter drugim značilnostim prometa, ne vsebuje konkretizacije prekrška po drugem odstavku 30. člena ZVCP-1.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00011572
ZKP člen 372, 372-1.. KZ-1 člen 274, 274/1, 274/2.
kršitev kazenskega zakona - grdo ravnanje s podrejenim - izvršitvena ravnanja - čas storitve kaznivega dejanja
Kaznivo dejanje grdega ravnanja s podrejenim po 274. členu KZ-1 je eno izmed kaznivih dejanj zoper vojaško službo, ki so uvrščena v sedemindvajseto poglavje KZ-1. Prvi odstavek navedenega člena določa dve izvršitveni obliki kaznivega dejanja: prva je grdo ravnanje s podrejenim, to je takšno ravnanje, ki je usmerjeno na telo podrejene osebe, tudi če ne gre za povzročanje telesnih poškodb; druga oblika tega dejanja je ravnanje nadrejene vojaške osebe, s katerim ta oseba v službi ali v zvezi z njo žali človeško dostojanstvo podrejenega z vsemi oblikami poniževalnega, žaljivega ali podcenjujočega odnosa. V drugem odstavku je predvideno hujše kaznivo dejanje, ko nadrejena vojaška oseba stori dejanje proti več osebam1. Za izpolnjenost zakonskih znakov kaznivega dejanja zadošča, da gre za enkraten dogodek.
Pri obsojenčevih ravnanjih gre za drugo izvršitveno obliko tega kaznivega dejanja. Vrhovno sodišče soglaša z obrazložitvijo sodišč, da obsojenčeva ravnanja, opisana v izreku sodbe sodišča prve stopnje, v okviru opravljanja vojaške službe niso običajna ali pravno dopustna. Iz izreka izhaja, da so se oškodovanci počutili prizadeto, nemočno in ponižano, torej je bila prizadeta njihova pravica do osebnega dostojanstva, s čemer so podani vsi zakonski znaki obravnavanega kaznivega dejanja.
Po presoji Vrhovnega sodišča je čas storitve obravnavanih ravnanj (ki sicer ni zakonski znak kaznivega dejanja po 274. členu KZ-1), konkretiziran v zadostni meri. Iz izreka sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je obsojenec obravnavano dejanje storil v obdobju treh mesecev, natančneje od 27. 10. 2011 do 16. 1. 2012. Očitki obsojencu so vsebinsko določno opredeljeni, kar mu je omogočalo učinkovito obrambo, sicer pa je podal zagovor tudi v zvezi s časovno komponento očitanih ravnanj; zatrjeval je, da je bil v obravnavanem obdobju večinoma odsoten oziroma je domov odhajal prej. Zato kršitev obsojenčeve pravice do obrambe ni podana
KZ-1 člen 228. ZKP člen 372, 372-1.. KZ-1 člen 228, 228/1.
poslovna goljufija - kršitev kazenskega zakona - preslepitev - zakonski znaki - konkretizacija zakonskih znakov
Uvodoma je treba poudariti, da obravnavani opis dejanja ni povsem primerljiv z opisom dejanja v zadevi I Ips 93283/2010. V omenjeni zadevi je bilo namreč opisano golo dejstvo, da se je obsojenec s predstavnikom oškodovane družbe dogovoril za poslovno sodelovanje in med izvajanjem pogodb obljubljal redno plačilo.
V obravnavani zadevi lažna obljuba, navedena v izreku sodbe, ne vsebuje dodatnega opisa zmote oškodovanca oziroma koristi, ki si jo je v posledici neresnične obljube pridobila obsojenka. Na podlagi opisa dejanja je mogoče sklepati le, da se je obsojenkina lažna obljuba nanašala na dotlej nastali dolg v višini 30.696,93 EUR. Pri tem pa ni razvidno, da bi si obsojenka zaradi svojih neresničnih obljub pridobila korist, ki bi se kazala v pridobljenih storitvah, dajatvah ali nadaljnjem poslovnem sodelovanju. Obsojenka namreč zgolj z lažnimi obljubami glede že nastalega dolga, oškodovanca ni mogla spraviti v zmoto.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00010953
ZKP člen 420, 427.. KZ-1 člen 22, 22/1, 22/2, 22/3.
zahteva za varstvo zakonitosti - precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev - silobran - prekoračeni silobran - sorazmernost med intenzivnostjo napada in obrambe - bistveno zmanjšana prištevnost - psihično stanje
Ni sporno, da naj bi tisti, ki se pred napadom brani, racionalno uporabil sredstva obrambe, kar pa ne more pomeniti, da naj bi napadeni uporabil le takšno sredstvo, za katero ni niti gotovo, da bo učinkovito za odvrnitev napada. Napad in obramba morata biti istočasna, kar je ugotovljeno v pravnomočni sodbi, to pa tudi ne pomeni, da ni dovoljena obramba zoper napad, ki neposredno grozi, ko obstaja objektivna možnost, da bo napadena oseba dejansko napadena, zato je odločilna presoja intenzivnosti napada in kakšne posledice za napadenega v dani situaciji bi takšen napad lahko imel in kakšno obrambo bi zahteval.
KZ-1 člen 122, 122/1.. ZKP člen 372, 372-1, 420, 420/1-1, 420/2.
kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe - kršitev kazenskega zakona - opis kaznivega dejanja - začasnost posledic - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
V konkretnem primeru obdolženec ni bil oproščen iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP (dejanje, katerega je obdolženec obdolžen, po zakonu ni kaznivo dejanje), temveč iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP, ker ni bilo dokazano, da je storil dejanje, katerega je bil obtožen. Iz razlogov sodbe pritožbenega sodišča izhaja, da je sodišče, drugače kot sodišče prve stopnje, ocenilo že izvedene dokaze in na tej podlagi napravilo zaključek, da obdolžencu v konkretnem primeru ni dokazano, da je storil očitano kaznivo dejanje. Sodišče druge stopnje je tako presodilo, da se obdolženec upravičeno zavzema za izrek oprostilne sodbe, saj je, glede na izvedene dokaze, napačen dokazni sklep sodišča prve stopnje, da mu je dokazano, da je bila zaradi njegovega ravnanja in poškodb oškodovanca kot tožilca, za 21 dni začasno zmanjšana oškodovančeva zmožnost za delo. Sodišče je poudarilo, da je iz izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke razvidno, da pri oškodovancu zaradi udarnine na levi polovici obraza in manjše rane v predelu notranjega očesa, njegova zmožnost za delo ni bila začasno zmanjšana. Oškodovančeva začasna zmožnost za delo je bila le nekoliko (za dva do tri dni) zmanjšana zaradi odrgnine kolen. Na podlagi teh dejstev je pritožbeno sodišče napravilo dokazni zaključek, da v konkretnem primeru le nekoliko začasno zmanjšana zmožnost za delo ne dosega stopnje intenzivnosti prepovedane posledice, ki se zahteva za obstoj kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe. V 9. točki razlogov sodbe je poudarilo še, da je ob pravilni presoji ugotovljenih dejstev treba zaključiti, da obdolžencu ni dokazano, da je bila zaradi njegovega ravnanja začasno zmanjšana oškodovančeva zmožnost za delo.