KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00081981
KZ-1 člen 308, 308/6. ZKP člen 387, 450č, 450č/2.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - izpostavljanje nevarnosti za življenje in zdravje - privilegij pridruženja (beneficium cohaesionis) - sporazum o priznanju krivde
Prisotnost orodja, stojala za orodje in lestve v prostoru, kjer se nahajajo prebežniki narekujejo ugotovitev, da je šlo za način prevoza, ki je že sam po sebi povezan z izrazito povečanim tveganjem nastanka poškodbenih posledic.
Zakon o kazenskem postopku (ZKP) ne vsebuje nobene določbe, na podlagi katere bi bilo mogoče zaključiti, da pravne posledice sklenjenega sporazuma o priznanju krivde izključujejo uporabo privilegija pridruženja (beneficium cohaesionis) iz 387. člena ZKP
kaznivo dejanje oškodovanja upnikov - zakonski znaki kaznivega dejanja - goljufivo ravnanje - nastanek premoženjske škode - opis kaznivega dejanja
Z očitkom o sklenitvi prodajne pogodbe, s katero je obsojenec nepremičnino prodal za kupnino, ki zapade v plačilo v štirih letih od podpisa pogodbe in se v tem času ne obrestuje, z namenom, da upnikom družbe prepreči poplačilo iz naslova najemnin, ki bi jo najemniki poslovnih prostorov morali plačevati vsakokratnemu lastniku in so v posledici prodajne pogodbe začeli januarja 2015 najemnino plačevati drugi gospodarski družbi, je ustrezno opisan zakonski znak obsojenčevega goljufivega dejanja, katerega bistvo ni v sami sklenitvi prodajne pogodbe za prodajo nepremičnine za določeno kupnino, pač pa v sklenitvi prodajne pogodbe v pogojih odloženega in neobrestovanega plačila kupnine, kar je za neposredno posledico imelo spremembo upravičenega prejemnika najemnin. Namen opisanega goljufivega ravnanja je torej bil preusmeritev finančnega toka prihodkov insolventne družbe na drug poslovni subjekt, kar je neposredno povrzočilo veliko premoženjsko škodo njenim navadnim upnikom.
Objekt oškodovanja upnikov predstavlja vse premoženje gospodarske družbe, ki bi postalo del stečajne mase oziroma bi bilo lahko uporabljeno za poplačilo upnikov, vključno s terjatvami in drugimi premoženjskimi pravicami. Velika premoženjska škoda, katere povzročitev se očita obsojencu v obravnavani zadevi, je v opisu kaznivega dejanja določena v konkretnem znesku, ki predstavlja seštevek najemnin, ki bi jih insolventna družba prejela v konkretnem časovnem obdobju, na podlagi veljavnih najemnih pogodb. Tako opredeljen znesek je konkreten, dejansko in formalno izhaja iz veljavnega pravnega posla (obstoječih najemniških razmerij) ter zato predstavlja (in je tudi v trenutku sklenitve kupoprodajne pogodbe predstavljal) objektivno pričakovano povečanje premoženja gospodarske družbe. Obravnavani del opisa kaznivega dejanja, ki določno opredeljuje nastanek konkretno izkazane premoženjske škode v zamejenem časovnem obdobju, tako predstavlja ustrezno konkretizacijo zakonskega znaka povzročitve velike premoženjske škode upnikom.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00081603
KZ-1 člen 38, 38/1, 38/2, 240, 240/1, 240/2. URS člen 22, 23, 29. ZKP člen 92, 92/2, 92/2-8, 95, 144, 144-6, 354, 354/1.
zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - konkretizacija zakonskih znakov - identiteta med obtožbo in sodbo - kazenska odgovornost napeljevalca in pomagača - umik zahteve - pomoč pri kaznivem dejanju - koristoljubni namen - privolitev oškodovanca - protipravna premoženjska korist - pravica do obrambe - zavrnitev dokaznih predlogov - vnaprejšnja dokazna ocena - sodba presenečenja - status oškodovanca - odločitev o stroških - beneficium cohaesionis - zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti - izvedenec finančno ekonomske stroke - dokazna vrednost uradnih zaznamkov
Soglasje družbenikov, ki se prezrcali v institut "privolitve oškodovanca" lahko vodi v izključitev protipravnosti ravnanja. Vendar sta sodišči pravilno izpostavili temeljne pogoje za veljavnost takšnega soglasja.Vseskozi je ustaljeno stališče, da mora biti soglasje družbenikov i.) jasno in nedvoumno, ii.) dano vnaprej in iii.) ne sme biti protipravno. Ravno zadnji pogoj je tisti, ki tudi edinemu družbeniku voljo o razpolaganju s premoženjem družbe znatno omejuje; njegovo ravnanje namreč ne sme biti v nasprotju s kogentnimi pravili (gospodarskega) prava.
Omejitvi, ki ju mora sodišče pri poseganju v opis dejanja na podlagi 354. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) spoštovati, sta dve; i.) v opis ne sme poseči tako, da bi se nanašal na drugo kaznivo dejanje - v smislu historičnega dogodka - niti tako, da bi razširilo sodbo na nov historični dogodek; dejanje je sicer lahko drugačno, ne sme pa biti drugo in ii.) sodišče v opis ne sme poseči tako, da bi vodil v odločbo, ki bi bila za obdolženca manj ugodna; poseg sodišča v škodo obdolženca je prepovedan.
Po 6. alineji 144. člena ZKP je oškodovanec tisti, kateremu je kakršnakoli njegova osebna ali premoženjska pravica s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena. Status oškodovanca v kazenskem postopku temelji na obstoju vzročne zveze med kaznivim dejanjem in kršitvijo ali ogrozitvijo njegove osebne ali premoženjske pravice. Pravica mora biti prizadeta neposredno s kaznivim dejanjem; to pomeni, da mora biti (fizična ali pravna) oseba neposredni oškodovanec. "Prejemnik protipravne premoženjske koristi" in "oškodovanec" v isti kazenski zadevi ne moreta biti ista oseba.
kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev - konkretiziranost opisa kaznivega dejanja - zakonski znaki - izguba pravice - prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje - prikrajšanje delavca za pravico
Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 16846/2015 z dne 10. 6. 2022 podalo razlago določb prvega in drugega odstavka 196. člena KZ-1, ki sta veljala v času obdolžencu očitanih kaznivih dejanj. V tej odločbi je odgovorilo na vprašanje, ali gre za izgubo pravice, ki izvira iz neplačanih prispevkov, torej kvalifikatorno prepovedano posledico iz drugega odstavka 196. člena KZ-1, če je delavec zaradi neobračunanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ob pravico, da se mu to obdobje všteje v pokojninsko dobo. Presodilo je, da vštevanje celotne delovne dobe v pokojninsko dobo ni v zakonu določena pravica, temveč pričakovanje delavca, da se bo vsa delovna doba vštela. Neobračunani oziroma neplačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje še ne pomenijo izpolnitve zakonskega znaka izgube pravice. Izguba pravice namreč pomeni, da delavec zaradi neplačanih ali neobračunanih prispevkov (vsaj začasno) ni mogel uresničiti katere od pravic iz socialnih zavarovanj, za pridobitev katerih se prispevki plačujejo (na primer pravice do pokojnine, pravic na podlagi invalidnosti, pravice do letnega dodatka, pravice do dodatka za pomoč in postrežbo).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00080629
URS člen 22. ZKP člen 385, 385-4. KZ-1 člen 186, 186/1. ZPPPD člen 7. Uredba o razvrstitvi prepovedanih drog (2019) priloga Skupina II/112.
kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - prepovedana droga - konoplja - nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba - objektivni pogoj - objekt varstva - javno zdravje - škodljive posledice - subjektivni pogoj - nagib - odplačnost - koristoljubnost
Ni nepomembno, da pri konopljini smoli v primerjavi z drugimi prepovedanimi drogami načeloma ne gre za zdravje tako visoko tvegan proizvod in da nihče od uporabnikov v konkretnem primeru ni utrpel negativnih posledic. Vendar možnost škodljivih posledic pri takšni nenadzorovani proizvodnji in prodaji na črnem trgu, kjer produkti niso podvrženi nikakršnemu nadzoru vsebnosti sestavin in njihove kakovosti, vseeno ni izključena. Zato ni mogoč zaključek, da je bila nevarnost za kazenskopravno zavarovano dobrino javnega zdravja kot tipično abstraktno dobrino v tem primeru neznatna.
Obtoženčev namen je bil očitno dvojen – s prodajo konoplje in njenih proizvodov si je (tudi) pridobival nezanemarljivo premoženjsko korist, česar v okviru presoje subjektivnega pogoja dejanja majhnega pomena vsekakor ni moč prezreti. Prodaja prepovedane droge konoplje, četudi to ni bil obtoženčev prvenstveni nagib, v tem primeru predstavlja odločilno dejstvo, ki s subjektivnega vidika nasprotuje zaključku, da je šlo za dejanje majhnega pomena. V tem pogledu se ta zadeva v bistvenem razlikuje od zadeve I Kp 30162/2016.
Konkretne okoliščine dajanja konopljinih proizvodov v promet odplačno, četudi so bili namenjeni alternativnemu zdravljenju in je njihova uporaba predstavljala nižjo stopnjo tveganja za zdravje, vendar brez slehernega nadzora v takšnem obsegu, kot je bilo ugotovljeno v tej zadevi, in kar je obtožencu očitno omogočalo več kot minimalno raven preživljanja, v medsebojni povezavi ne utemeljujejo sklepa, da je šlo za dejanje majhnega pomena, kot je to opredeljeno v 4. točki 358. člena ZKP.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00083732
ZIKS-1 člen 28, 28/1. ZKP člen 133, 133/2. KZ-1 člen 92. ZSKZDČEU-1 člen 132, 132/2.
zastaranje izvršitve kazni - dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - druga sodna odločba - pomembno pravno vprašanje - izvršitev kazenske sodbe tujega sodišča
Pri izpodbijanem sklepu gre po vsebini za odločbo, izdano po pravnomočno končanem kazenskem postopku, zoper katero je zahteva za varstvo zakonitosti dovoljena, če gre za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju. Takšno vprašanje, ki je pomembno za zagotovitev enotne uporabe prava in razvoj prava prek sodne prakse, je prepoznati v vložnikovem zatrjevanju, da bi moralo slovensko sodišče pri odločanju o zastaranju izvršitve kazni, izrečene v priznani tuji sodni odločbi, upoštevati njeno zastaranje po tujem pravu.
Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno presodili, da slovensko sodišče niti na podlagi določb 14. poglavja Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (v nadaljevanju ZSKZDČEU-1) niti na podlagi določb Okvirnega sklepa Sveta EU 2008/909/PNZ (v nadaljevanju Okvirni sklep) nima pristojnosti za presojo zastaranja izvršitve kazni, ki je izrečena s priznano tujo sodno odločbo, po tujem pravu. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča tuja sodna odločba s trenutkom pravnomočnosti odločbe o njenem priznanju postane del slovenskega pravnega reda. To pomeni, da je njene učinke, tudi ob upoštevanju 14. in 22. člena Ustave RS, načeloma potrebno presojati po pravu Republike Slovenije, razen glede vprašanj, ki po sami naravi instituta priznanja in izrecnih določbah Okvirnega sklepa in ZSKZDČEU-1 ne morejo biti predmet presoje slovenskih sodišč.
V okviru izrečene pogojne obsodbe bi moralo sodišče stransko kazen izgona tujca iz države najprej določiti pri posameznem kaznivem dejanju, jo nato upoštevati v odločbi o enotni kazni ter izreči, da se kazen izvrši. Ker je sodišče v nasprotju z obrazloženim obsojencu šele pri odločbi o enotni kazni oziroma ločeno izreklo kazen, ki je pred tem ni določilo pri posameznem kaznivem dejanju, je ravnalo v nasprotju s pravili o izreku kazni pri steku kaznivih dejanj po prvem odstavku 53. člena KZ-1.
pravna opredelitev - poneverba - nadaljevano kaznivo dejanje - temeljna oblika kaznivega dejanja - privilegirana oblika kaznivega dejanja
Pravne opredelitve nadaljevanega kaznivega dejanja po temeljni oziroma privilegirani obliki ne more utemeljevati skupni znesek pridobljene premoženjske koristi iz vseh kaznivih dejanj, temveč (najstrožja) pravna kvalifikacija posameznih kaznivih dejanj v okviru nadaljevanega.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00081598
ZKP člen 10, 10/1, 357, 357-3, 372, 372-3. KZ-1 člen 300, 300/1, 300/3.
napad na uradno osebo - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari - ne bis in idem - opis prekrška - nedostojno vedenje
V okoliščinah obravnavanega primera, kjer je predmet presoje v obeh postopkih vedenje obsojenca do policistov v istem historičnem dogodku, ob odsotnosti opisa prekrška v plačilnem nalogu ni mogoče zaključiti, da očitek napada na uradno osebo po tretjem in prvem odstavku 300. člena KZ-1 v kazenskem postopku ne izhaja iz dejstev, ki so identična ali v bistvenem enaka dejstvom, ki so bila podlaga za izdani plačilni nalog. Velja domneva, da so bila z izdanim plačilnim nalogom zajeta vsa obsojenčeva ravnanja v razmerju do policistov v historičnem dogodku, s čimer je podan položaj pravnomočno razsojene stvari, ki izključuje vnovičen kazenski pregon.
Odmera kazni obsojencu po določbi prvega odstavka 55. člena KZ-1 se opravi za vsa kazniva dejanja, ki so bila storjena prej, preden je bila kazen po poprejšnji obsodbi prestana, pri čemer ni nobenih omejitev, da sodišče ne bi smelo upoštevati kazni, ki so bile že prestane. Navedeno podpira izrecna določba, da se v izrečeno kazen ne všteje le del kazni, ki je bil prestan, ampak tudi že prestana kazen.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00083747
ZKP člen 329, 329/4. URS člen 29.
kaznivo dejanje nasilja v družini - substanciran dokazni predlog - kriteriji za zavrnitev dokaznih predlogov - zavrnitev dokaznega predloga - pravica do izvajanja dokazov v svojo korist - pravice obrambe - odločanje o dokaznem predlogu
Glede dokaznega predloga po zaslišanju priče obramba v zahtevi za varstvo zakonitosti, razen trditve, da bi vedel povedati, kaj o obsojencu, ni navedla. Ni navedla, še manj izkazala, da bi bili predlagani priči znane podrobnosti iz družinskega življenja, glede na to, da se je nasilje nad oškodovankami dogajalo na domu, med štirimi steenami. S takšnim rtavnanjem obramba ni izpolnila zahteve po substanciranju dokaznega predloga. Ob nedvomni zahtevi po aktivnosti sodišča, se za učinkovito sodno varstvo zahteva tudi aktivnost strank. Stranka mora namreč razločno pojasniti, katero dejstvo naj bi se z dokazom ugotavljalo in zakaj naj bi bil ta dokaz relevanten.
V primeru zavrnitve dokaznega predloga lahko stranka to uveljavlja kot kršitev pravice tudi z zahtevo za varstvo zakonitosti. V takšnem primeru mora obramba konkretno izpodbijati utemeljitve sodišča, zakaj izvedba takšnega dokaza ni potrebna, in vsaj verjetno izkazati pravno relevantnost takšnega dokaza na instanci, ki bo o pravnem sredstvu odločala.
kršitev spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja - zloraba položaja - zakonski znaki kaznivega dejanja - prepovedana posledica - enovito kaznivo dejanje - trajajoče kaznivo dejanje
Skladno s prakso Vrhovnega sodišča za konkretizacijo zakonskega znaka zlorabe položaja, zadošča opis odnosa med storilcem in žrtvijo. V izreku pravnomočne sodbe je z navedbo, da je obsojenec dejanja izvrševal kot trener (kar samo po sebi izraža odnos nadrejenosti), zakonski znak zlorabe položaja zadostno konkretiziran. Stališče zagovornikov, po katerem iz izreka prvostopenjske sodbe ne izhaja konkretizacija temeljnega zakonskega znaka - zlorabe položaja, je tako zmotno.
Trener karateja poleg izrecno navedenih oseb, ki lahko storijo obravnavano kaznivo dejanje po drugem, odstavku 174. člen KZ-1, t.i. "druga oseba", ki jo zakon predvideva kot mogočega storilca kaznivega dejanja po drugem odstavku 174. člena KZ-1. Bistveno namreč je, da gre za osebo, ki z zlorabo svojega položaja spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo, staro nad petnajst let, ki mu je zaupana v učenje, vzgojo, varstvo in oskrbo. Z navedbo, da je obsojeni ravnal v vlogi trenerja pa je zahtevan odnos nadrejenosti ustrezno opredeljen in zato "trener karateja" v obravnavanem primeru izpolnjuje konkretizacijo "druge osebe" kot storilca kaznivega dejanja po drugem odstavku 174. člena KZ-1.
Pri razlagi zakonskega besedila je bistveno, da je oškodovanec storilcu zaupan v učenje, vzgojo, varstvo in oskrbo, pri čemer zadošča za storitev kaznivega dejanja že ena od omenjenih vzgojnih dejavnosti in ni potrebno izpolnjevanje vseh naštetih dejavnosti, kot to zmotno zatrjuje zagovornik.
Ravnanja obsojenega ni mogoče opredeliti kot trajajoče oziroma kot enotno dejanje, saj gre za dve samostojni kaznivi dejanji, kot sta pravilno ugotovili tudi sodišči nižje stopnje. Vrhovno sodišče je v svoji sodni praksi vzpostavilo kriterije za oceno ali gre v določenem primeru za trajajoče kaznivo dejanje, in sicer je za trajajoče kaznivo dejanje bistveno, da storilec prepovedano posledico obnavlja, jo vzdržuje ali krepi protipravno stanje skozi določeno časovno obdobje, dejanje pa je dokončano, ko prepovedana posledica preneha. V obravnavanem primeru pa vsako ravnanje obsojenca prestavlja samostojno kaznivo dejanje, saj obsojeni z naslednjim ravnanjem ni vzdrževal, obnavljal ali krepil protipravnega stanja prejšnjega ravnanja, temveč je po storitvi prvega dejanja prepovedana posledica prenehala, ob storitvi drugega dejanja pa je šlo tako za povsem ločeno dejanje s katerim je obsojenec znova uresničil prepovedano posledico. Ravnanje obsojenega prav tako ne predstavlja enega kaznivega dejanja v smislu enovitega kaznivega dejanja, saj bi za to moralo obstajati več povezovalnih okoliščin, iz ravnanj storilca pa bi morala izhajati taka homogenost njegovega ravnanja, da bi delitev posameznih njegovih ravnanj na več samostojnih kaznivih dejanj nasprotovala vsebini samega življenjskega dogodka v smislu materialnih kazenskih določb, kar v obravnavanem primeru ni podano, saj je šlo, kot že pojasnjeno, za dva ločena dogodka.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00083678
KZ-1 člen 173, 173/3. ZKP člen 144, 144/1-7, 331, 331/5, 331/6, 338. URS člen 29.
spolni napad na osebo mlajšo od petnajst let - zakonski znak kaznivega dejanja - storilec kaznivega dejanja - zdravilec - zaupanost v varstvo, oskrbo in vzgojo - zdravljenje - zdravilska dejavnost - zloraba položaja - pravica do neposrednega zaslišanja priče -zaslišanje priče izven glavne obravnave - pravica do zaslišanja obremenilne priče - oškodovanci v kazenskem postopku - kazenskopravna zaščita - zaslišanje pred preiskovalnim sodnikom - posredno izvedeni dokazi z zaslišanjem prič in strank - kršitev pravice do obrambe - zavrnitev dokaznih predlogov
Določb 331. člena in 338. člena ZKP ni mogoče interpretirati tako, da zaslišanje omejenega kroga ranljivih oseb - mednje na podlagi petega odstavka 331. člena ZKP sodi tudi oškodovanka s posebnimi potrebami po zaščiti - pred preiskovalnim sodnikom po uveljavitvi novele ZKP-O ni več dovoljena. Sodišče ima v primeru, da v prvem koraku ugotovi, da so posredna vprašanja obrambe utemeljena in potrebna za razjasnitev dejanskega stanja, v drugem koraku na voljo dve možnosti; (i) posredno zaslišanje s pomočjo preiskovalnega sodnika na podlagi 338. člena ZKP in (ii) neposredno zaslišanje na glavni obravnavi.
V kazenskih postopkih v zvezi s spolnimi kaznivimi dejanji, ki za žrtev praviloma predstavljajo posebej težko in neprijetno izkušnjo - toliko bolj v primerih, ki vključujejo mladoletnike - je tekom kazenskega postopka treba iskati ravnotežje med pravico obdolženca do poštenega sojenja na eni strani (6. člen EKČP) in pravico žrtev do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja na drugi (8. člen EKČP). V takšnih primerih se lahko poseže po določenih posebnih ukrepih za zaščito žrtve, v kolikor so ti še sprejemljivi z vidika pravice do poštenega postopka obdolženca.
Obsojencu je bilo kljub opustitvi neposrednega zaslišanja obremenilne priče na glavni obravnavi pošteno sojenje zagotovljeno. Prvič, obsojenec je imel možnost izpodbijati verodostojnost oškodovanke in se z njo soočiti kar dvakrat v postopku; najprej v preiskavi, nato pa (posredno) s postavitvijo vnaprej pripravljenih pisnih vprašanj. In drugič, oškodovanka je v postopku podala več izjav, kar je sodišču omogočilo preverjanje njene zanesljivosti in verodostojnosti, slednjo pa je sodišče zanesljivo potrdilo tudi z ostalimi navedenimi posrednimi dokazi.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VS00080627
URS člen 29, 29-1, 29-3. KZ-1 člen 323, 323/1, 324, 324/1, 324/1-1, 324/4. ZKP člen 344, 351, 351/1, 353, 353/1, 354, 354/1, 354/2, 371, 371/1-9. Direktiva 2012/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2012 o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku člen 6, 6/1, 6/3, 6/4.
prekoračitev obtožbe - sprememba pravne opredelitve dejanja - pravica do obrambe - načelo lojalne razlage - načelo primarnosti prava EU - krivda - malomarnost - razveljavitev sodbe - kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti - kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu
Predpostavka za učinkovito obrambo je, da je obdolženec pravočasno seznanjen z vsemi posamičnimi podatki dejanske in pravne narave, ki mu omogočajo, da skladno z njimi lahko pripravi svojo obrambo. Vsaka sprememba pravne opredelitve s strani sodišča lahko odločilno vpliva na uveljavljanje pravice do obrambe in na poštenost postopka. Sodišče mora, ne glede na vrsto in kaznovalni okvir nove pravne opredelitve, ki jo namerava uporabiti, obdolženca venomer seznaniti z nameravano spremembo in mu zoper to novo pravno opredelitev omogočiti učinkovito obrambo. To naj stori nemudoma, vendar najkasneje do faze posvetovanja senata. Določitev roka za pripravo obrambe oziroma dolžine tega roka pa sta odvisna od vsakokratnih okoliščin obravnavanega primera.
Upoštevajoč načelo lojalne razlage imajo slovenska sodišča dolžnost notranje pravo razlagati tako, da se v največji meri dosežejo cilji, ki jih zasleduje 6. člen Direktive 2012/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku, pod pogojem, da to ne pomeni razlage nacionalnega prava contra legem. Pri odločanju o zadevi, ki pomeni odločitev na področju izvajanja prava, je treba upoštevati primarno in sekundarno zakonodajo Evropske unije ter sodno prakso Sodišča Evropske unije. Treba je šteti, da ima 6. člen Direktive neposredni učinek.
Z vidika nepristranskosti je pomembno, da sodišče obdolžencu pred izrekom sodbe ne sporoča, da ga namerava obsoditi, sicer nekoliko drugače, kot ga je obtožil tožilec. Ob razlagi prvega odstavka 351. člena ZKP in prvega odstavka 353. člena ZKP skladno z 29. členom Ustave in 6. členom Direktive naj zaradi spoštovanja načela nepristranskosti zadošča, da sodišče po zaključku dokaznega postopka stranke seznani, da bo obtožbene očitke presojalo tudi na podlagi drugih pravnih opredelitev, pri čemer naj konkretno navede pravne opredelitve dejanja, ki po oceni sodišča utegnejo priti v poštev.
V postopkovnem smislu pomeni dopustnost spremembe obtožbe s strani sodišča le skladnost vsebine izreka sodbe s predmetom obtožbe in sama po sebi ne implicira, da je bila obdolžencu omogočena tudi pravica do učinkovite obrambe zoper tako spremenjene očitke. Presoja pravice do obrambe je od tega neodvisna in se presoja po zato predpisanih ustavnih in zakonskih standardih.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00080666
KZ člen 7, 240, 240/1, 240/2. ZKP člen 424, 424/1. ZGD člen 263, 515, 515/6, 541, 545, 548. OZ člen 39, 39/2, 39/4. URS člen 29.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - blanketni predpis - dejanski koncern - protipravnost ravnanja - privolitev oškodovanca - soglasje družbenikov k poslu - veljavnost soglasja - konkretizacija zakonskih znakov - navodilo obvladujoče družbe - zloraba položaja - obarvani naklep - pomoč pri kaznivem dejanju - protipravna premoženjska korist - zavrnitev dokaznih predlogov - konkretizacija dokaznih predlogov - zahteva za varstvo zakonitosti - samostojno pravno sredstvo - odklonilno ločeno mnenje
Navodilo, ki je bilo dano izključno z namenom obida zakona in zagotovitve navidezne pravne podlage za izplačilo dela zmanjšane plače ter s tem pridobitve protipravne premoženjske koristi poslovodni osebi obvladujoče družbe, ne more biti zavezujoče. Zasleduje namreč nedopusten cilj - nasprotuje javnemu redu in morali oziroma predstavlja izigravanje prisilnih predpisov - zato ga pravo ne more varovati.
Pravno nevzdržen je zaključek, da lahko družbeniki s privolitvijo v izpolnitev nezakonitega navodila in v sklenitev protipravnega pravnega posla, ki predstavlja navidezno pravno podlago za nameren obid področne zakonodaje - kar je v nasprotju s kogentnimi določbami obligacijskega prava - temu ravnanju s svojim soglasjem odvzamejo njegovo protipravno naravo. Navedeno oboje predstavlja nepravo že samo zase in ne more imeti učinkov v pravnem prometu; takšno soglasje je torej protipravno.
V slovenskem pravnem redu ni normirana kumulativna oblika prepovedane posledice v smislu nastanka škode in pridobitve premoženjske koristi sebi ali tretji osebi. Na podlagi alternativne formulacije za obstoj kaznivega dejanja zadostuje obstoj enega izmed navedenih pogojev. V konkretnem primeru je očitek v prvi alternativni opciji - pridobitvi protipravne premoženjske koristi tretji osebi.
KZ-1 člen 297, 297/2, 297/3. URS člen 39, 63. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 10, 10/2, 17.
javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti - sovražni govor - svoboda izražanja - konvencijska pravica
Ustava v 39. členu zagotavlja svobodo izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja. Hkrati prvi odstavek 63. člena Ustave določa, da je protiustavno vsakršno spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva ali nestrpnosti. S to določbo Ustava izrecno prepoveduje določen tip izražanja in ga tako izvzema iz polja varstva 39. člena Ustave, ki varuje svobodo izražanja (tretji odstavek 15. člena Ustave). Kazenskopravno konkretizacijo te ustavne določbe predstavlja inkriminacija kaznivega dejanja javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti po 297. členu KZ-1. Zato mora sodišče v posameznem primeru primarno ugotoviti, ali vsebina sporne izjave izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja po drugem odstavku 297. člena KZ-1.
Izjava, opisana v izreku pravnomočne sodbe, predstavlja jasno in javno širjenje ideje o večvrednosti ene (bele) rase nad drugo in odobravanje genocida, torej so izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja iz drugega odstavka 297. člena KZ-1. Ker izjava hkrati predstavlja spodbujanje k rasni neenakopravnosti in razpihovanje rasne nestrpnosti, je v izrecnem nasprotju tudi s 63. členom Ustave. Navedeno pomeni, da je izjava, že po sami vsebini, prepovedana na podlagi 63. člena Ustave in drugega odstavka 297. člena KZ-1 ter zato ne uživa varstva iz 39. člena Ustave.
Do ugotovitve, da je treba predmetno izjavo že na podlagi vsebine izvzeti iz varstva pravice do svobode izražanja, se pride tudi na podlagi sodne prakse ESČP, ki zadeva sovražni govor v kontekstu drugega odstavka 10. člena in 17. člena EKČP. Četudi na tej podlagi inkriminacija iz 297. člena KZ-1 sama po sebi še ne pomeni zlorabe konvencijske pravice po 17. členu EKČP, saj je treba slednjega uporabiti le v skrajnjih primerih, je vsebina konkretne izjave po presoji Vrhovnega sodišča takšne narave, da je ne prepoveduje le 63. člen Ustave, pač pa je v izrecnem nasprotju tudi z vrednotami EKČP in zato ne uživa varstva tudi po drugem odstavku 10. člena EKČP.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00079698
ZKP člen 329, 359, 394. URS člen 29. KZ-1 člen 16, 17, 90, 90/3, 190, 190/1.
kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe - kaznivo dejanje zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje - zlonamerno onemogočanje uresničitve izvršljive odločbe glede mladoletne osebe - prepovedanost dejanja - izvršitvena ravnanja - način storitve kaznivega dejanja - zakonski znak kaznivega dejanja - zastaranje kazenskega pregona - zavrnitev dokaznega predloga - sprememba prvostopne sodbe - izvršljiva odločba
Čeprav zlonamerno onemogočanje uresničitve izvršljive sodne odločbe glede mladoletne osebe ni edini izvršitveni način storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 190. člena KZ-1 je obsojenka po dejanskih opisih v obeh točkah izreka prvostopenjske sodbe ravnala na primerljivo enak način.
Sodišče druge stopnje je pravilno ravnalo še tedaj, ko se je pri razlagi zakonskega znaka izvršljive odločbe oprlo na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 314/2003 z dne 5. 2. 2024, ki po jedru ne razlikuje med organi, ki so izdali izvršljivo odločbo in ne med postopki, po katerih je bila takšna odločba izdana. V ospredju je namreč zakonski namen po trajni ali začasni ureditvi razmerij z udeleženimi mladoletnimi otroci, kot tistih oseb, za koristi katerih je treba najprej in najbolj učinkovito skrbeti.
Sodna poravnava je eden izmed izrecno določenih izvršilnih naslovov v 17. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju. Izvršljivost sodne poravnave pa ni (več) stvar proste volje strank iz te poravnave, ampak je stvar pravne dolžnosti, ki jo mora posamezna stranka izpolniti.
Kdaj kazenski pregon zastaran, je določeno s splošnimi in s posebnim zastaralnim rokom v 90. členu KZ-1. Slednji je v drugem odstavku tega člena določen glede na vrsto kaznivega dejanja in pod pogojem, da je bilo kaznivo dejanje storjeno zoper mladoletno osebo. Tedaj rok za zastaranje kazenskega pregona ne teče od storitve kaznivega dejanja ampak od oškodovančeve polnoletnosti.
Nosilni razlog za zavrnitev dokaznega predloga zaslišanja mladoletnih otrok je stanje stvari po že izvedenih dokazih in ne napovedovanje izida neizvedenega zaslišanja, ki ga je sodišče prve stopnje opravičevalo z navedenim odtujevanjem mladoletnih otrok od očeta, ki pa po obrazloženem ni bil edini in ne nosilni razlog zato, da je predlagano zaslišanje mladoletnih otrok zavrnilo. To je storilo skladno s pooblastilom iz četrtega odstavka 329. člena ZKP in hkrati tako, da obsojenke v pravici do predlaganja dokazov v njeno korist iz tretjega odstavka 16. člena ZKP, ni prikrajšalo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00079691
KZ-1 člen 308, 308/3, 308/6. ZKP člen 285c, 285c/1, 354, 354/2.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - kvalificirana oblika - izpostavljanje nevarnosti za življenje in zdravje - opis dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - priznanje krivde - sprememba pravne kvalifikacije
Prevoz dveh tujcev - otrok (pri čemer iz opisa ni razvidna njuna starost, niti ne druge okoliščine, od katerih je odvisna tudi uporaba otroških sedežev) v prtljažnem delu vozila brez otroškega sedeža in varnostnih pasov sam po sebi ne dosega opisanega tveganja, ki grozi, da se bo sprevrglo v poškodbo zavarovane dobrine. Iz opisa dejanja ne izhajajo nobene dodatne okoliščine, ki bi prevoz opredelile kot nehuman in bi izkazovale, da je bilo zdravje in življenje tujcev ogroženo že med samim prevozom zaradi načina prevoza (na primer, da bi otroka v vozilu premetavalo, ali druge okoliščine, kot so stisnjenost, pomanjkanje zraka, nevarna vožnja).
Stališču, kot ga ponuja vložnik, da sodišče v nobenem primeru ne sme sprejeti priznanja krivde, kadar se ne strinja s pravno kvalifikacijo iz obtožbe, ni mogoče pritrditi. V obravnavani zadevi je sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava obsojenca še vedno obsodilo za isto kaznivo dejanje, le da po temeljni in ne kvalificirani obliki, s tem pa ravnalo tudi v njegovo korist. V danih okoliščinah ni mogoče prepoznati kršitve.
Glede na besedilo 50. in 51. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) teh določil ni mogoče uporabiti pri izreku stranske denarne kazni. Kazenski zakon namreč v 51. členu izrecno določa le meje omilitve zaporne kazni kot glavne kazni in sicer glede na predpisani posebni minimum. Zakon v posebnem delu denarnih kazni ne predpisuje v razponu z določitvijo njihovega posebnega minimuma in maksimuma, pač pa določa le sorazmerno nizek splošni minimum deset dnevnih zneskov, zaradi česar uporaba omilitvenih določil konceptualno ne pride v poštev.