KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00083747
ZKP člen 329, 329/4. URS člen 29.
kaznivo dejanje nasilja v družini - substanciran dokazni predlog - kriteriji za zavrnitev dokaznih predlogov - zavrnitev dokaznega predloga - pravica do izvajanja dokazov v svojo korist - pravice obrambe - odločanje o dokaznem predlogu
Glede dokaznega predloga po zaslišanju priče obramba v zahtevi za varstvo zakonitosti, razen trditve, da bi vedel povedati, kaj o obsojencu, ni navedla. Ni navedla, še manj izkazala, da bi bili predlagani priči znane podrobnosti iz družinskega življenja, glede na to, da se je nasilje nad oškodovankami dogajalo na domu, med štirimi steenami. S takšnim rtavnanjem obramba ni izpolnila zahteve po substanciranju dokaznega predloga. Ob nedvomni zahtevi po aktivnosti sodišča, se za učinkovito sodno varstvo zahteva tudi aktivnost strank. Stranka mora namreč razločno pojasniti, katero dejstvo naj bi se z dokazom ugotavljalo in zakaj naj bi bil ta dokaz relevanten.
V primeru zavrnitve dokaznega predloga lahko stranka to uveljavlja kot kršitev pravice tudi z zahtevo za varstvo zakonitosti. V takšnem primeru mora obramba konkretno izpodbijati utemeljitve sodišča, zakaj izvedba takšnega dokaza ni potrebna, in vsaj verjetno izkazati pravno relevantnost takšnega dokaza na instanci, ki bo o pravnem sredstvu odločala.
Odmera kazni obsojencu po določbi prvega odstavka 55. člena KZ-1 se opravi za vsa kazniva dejanja, ki so bila storjena prej, preden je bila kazen po poprejšnji obsodbi prestana, pri čemer ni nobenih omejitev, da sodišče ne bi smelo upoštevati kazni, ki so bile že prestane. Navedeno podpira izrecna določba, da se v izrečeno kazen ne všteje le del kazni, ki je bil prestan, ampak tudi že prestana kazen.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VS00080627
URS člen 29, 29-1, 29-3. KZ-1 člen 323, 323/1, 324, 324/1, 324/1-1, 324/4. ZKP člen 344, 351, 351/1, 353, 353/1, 354, 354/1, 354/2, 371, 371/1-9. Direktiva 2012/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2012 o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku člen 6, 6/1, 6/3, 6/4.
prekoračitev obtožbe - sprememba pravne opredelitve dejanja - pravica do obrambe - načelo lojalne razlage - načelo primarnosti prava EU - krivda - malomarnost - razveljavitev sodbe - kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti - kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu
Predpostavka za učinkovito obrambo je, da je obdolženec pravočasno seznanjen z vsemi posamičnimi podatki dejanske in pravne narave, ki mu omogočajo, da skladno z njimi lahko pripravi svojo obrambo. Vsaka sprememba pravne opredelitve s strani sodišča lahko odločilno vpliva na uveljavljanje pravice do obrambe in na poštenost postopka. Sodišče mora, ne glede na vrsto in kaznovalni okvir nove pravne opredelitve, ki jo namerava uporabiti, obdolženca venomer seznaniti z nameravano spremembo in mu zoper to novo pravno opredelitev omogočiti učinkovito obrambo. To naj stori nemudoma, vendar najkasneje do faze posvetovanja senata. Določitev roka za pripravo obrambe oziroma dolžine tega roka pa sta odvisna od vsakokratnih okoliščin obravnavanega primera.
Upoštevajoč načelo lojalne razlage imajo slovenska sodišča dolžnost notranje pravo razlagati tako, da se v največji meri dosežejo cilji, ki jih zasleduje 6. člen Direktive 2012/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku, pod pogojem, da to ne pomeni razlage nacionalnega prava contra legem. Pri odločanju o zadevi, ki pomeni odločitev na področju izvajanja prava, je treba upoštevati primarno in sekundarno zakonodajo Evropske unije ter sodno prakso Sodišča Evropske unije. Treba je šteti, da ima 6. člen Direktive neposredni učinek.
Z vidika nepristranskosti je pomembno, da sodišče obdolžencu pred izrekom sodbe ne sporoča, da ga namerava obsoditi, sicer nekoliko drugače, kot ga je obtožil tožilec. Ob razlagi prvega odstavka 351. člena ZKP in prvega odstavka 353. člena ZKP skladno z 29. členom Ustave in 6. členom Direktive naj zaradi spoštovanja načela nepristranskosti zadošča, da sodišče po zaključku dokaznega postopka stranke seznani, da bo obtožbene očitke presojalo tudi na podlagi drugih pravnih opredelitev, pri čemer naj konkretno navede pravne opredelitve dejanja, ki po oceni sodišča utegnejo priti v poštev.
V postopkovnem smislu pomeni dopustnost spremembe obtožbe s strani sodišča le skladnost vsebine izreka sodbe s predmetom obtožbe in sama po sebi ne implicira, da je bila obdolžencu omogočena tudi pravica do učinkovite obrambe zoper tako spremenjene očitke. Presoja pravice do obrambe je od tega neodvisna in se presoja po zato predpisanih ustavnih in zakonskih standardih.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00083678
KZ-1 člen 173, 173/3. ZKP člen 144, 144/1-7, 331, 331/5, 331/6, 338. URS člen 29.
spolni napad na osebo mlajšo od petnajst let - zakonski znak kaznivega dejanja - storilec kaznivega dejanja - zdravilec - zaupanost v varstvo, oskrbo in vzgojo - zdravljenje - zdravilska dejavnost - zloraba položaja - pravica do neposrednega zaslišanja priče -zaslišanje priče izven glavne obravnave - pravica do zaslišanja obremenilne priče - oškodovanci v kazenskem postopku - kazenskopravna zaščita - zaslišanje pred preiskovalnim sodnikom - posredno izvedeni dokazi z zaslišanjem prič in strank - kršitev pravice do obrambe - zavrnitev dokaznih predlogov
Določb 331. člena in 338. člena ZKP ni mogoče interpretirati tako, da zaslišanje omejenega kroga ranljivih oseb - mednje na podlagi petega odstavka 331. člena ZKP sodi tudi oškodovanka s posebnimi potrebami po zaščiti - pred preiskovalnim sodnikom po uveljavitvi novele ZKP-O ni več dovoljena. Sodišče ima v primeru, da v prvem koraku ugotovi, da so posredna vprašanja obrambe utemeljena in potrebna za razjasnitev dejanskega stanja, v drugem koraku na voljo dve možnosti; (i) posredno zaslišanje s pomočjo preiskovalnega sodnika na podlagi 338. člena ZKP in (ii) neposredno zaslišanje na glavni obravnavi.
V kazenskih postopkih v zvezi s spolnimi kaznivimi dejanji, ki za žrtev praviloma predstavljajo posebej težko in neprijetno izkušnjo - toliko bolj v primerih, ki vključujejo mladoletnike - je tekom kazenskega postopka treba iskati ravnotežje med pravico obdolženca do poštenega sojenja na eni strani (6. člen EKČP) in pravico žrtev do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja na drugi (8. člen EKČP). V takšnih primerih se lahko poseže po določenih posebnih ukrepih za zaščito žrtve, v kolikor so ti še sprejemljivi z vidika pravice do poštenega postopka obdolženca.
Obsojencu je bilo kljub opustitvi neposrednega zaslišanja obremenilne priče na glavni obravnavi pošteno sojenje zagotovljeno. Prvič, obsojenec je imel možnost izpodbijati verodostojnost oškodovanke in se z njo soočiti kar dvakrat v postopku; najprej v preiskavi, nato pa (posredno) s postavitvijo vnaprej pripravljenih pisnih vprašanj. In drugič, oškodovanka je v postopku podala več izjav, kar je sodišču omogočilo preverjanje njene zanesljivosti in verodostojnosti, slednjo pa je sodišče zanesljivo potrdilo tudi z ostalimi navedenimi posrednimi dokazi.
KZ-1 člen 297, 297/2, 297/3. URS člen 39, 63. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 10, 10/2, 17.
javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti - sovražni govor - svoboda izražanja - konvencijska pravica
Ustava v 39. členu zagotavlja svobodo izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja. Hkrati prvi odstavek 63. člena Ustave določa, da je protiustavno vsakršno spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva ali nestrpnosti. S to določbo Ustava izrecno prepoveduje določen tip izražanja in ga tako izvzema iz polja varstva 39. člena Ustave, ki varuje svobodo izražanja (tretji odstavek 15. člena Ustave). Kazenskopravno konkretizacijo te ustavne določbe predstavlja inkriminacija kaznivega dejanja javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti po 297. členu KZ-1. Zato mora sodišče v posameznem primeru primarno ugotoviti, ali vsebina sporne izjave izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja po drugem odstavku 297. člena KZ-1.
Izjava, opisana v izreku pravnomočne sodbe, predstavlja jasno in javno širjenje ideje o večvrednosti ene (bele) rase nad drugo in odobravanje genocida, torej so izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja iz drugega odstavka 297. člena KZ-1. Ker izjava hkrati predstavlja spodbujanje k rasni neenakopravnosti in razpihovanje rasne nestrpnosti, je v izrecnem nasprotju tudi s 63. členom Ustave. Navedeno pomeni, da je izjava, že po sami vsebini, prepovedana na podlagi 63. člena Ustave in drugega odstavka 297. člena KZ-1 ter zato ne uživa varstva iz 39. člena Ustave.
Do ugotovitve, da je treba predmetno izjavo že na podlagi vsebine izvzeti iz varstva pravice do svobode izražanja, se pride tudi na podlagi sodne prakse ESČP, ki zadeva sovražni govor v kontekstu drugega odstavka 10. člena in 17. člena EKČP. Četudi na tej podlagi inkriminacija iz 297. člena KZ-1 sama po sebi še ne pomeni zlorabe konvencijske pravice po 17. členu EKČP, saj je treba slednjega uporabiti le v skrajnjih primerih, je vsebina konkretne izjave po presoji Vrhovnega sodišča takšne narave, da je ne prepoveduje le 63. člen Ustave, pač pa je v izrecnem nasprotju tudi z vrednotami EKČP in zato ne uživa varstva tudi po drugem odstavku 10. člena EKČP.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00080666
KZ člen 7, 240, 240/1, 240/2. ZKP člen 424, 424/1. ZGD člen 263, 515, 515/6, 541, 545, 548. OZ člen 39, 39/2, 39/4. URS člen 29.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - blanketni predpis - dejanski koncern - protipravnost ravnanja - privolitev oškodovanca - soglasje družbenikov k poslu - veljavnost soglasja - konkretizacija zakonskih znakov - navodilo obvladujoče družbe - zloraba položaja - obarvani naklep - pomoč pri kaznivem dejanju - protipravna premoženjska korist - zavrnitev dokaznih predlogov - konkretizacija dokaznih predlogov - zahteva za varstvo zakonitosti - samostojno pravno sredstvo - odklonilno ločeno mnenje
Navodilo, ki je bilo dano izključno z namenom obida zakona in zagotovitve navidezne pravne podlage za izplačilo dela zmanjšane plače ter s tem pridobitve protipravne premoženjske koristi poslovodni osebi obvladujoče družbe, ne more biti zavezujoče. Zasleduje namreč nedopusten cilj - nasprotuje javnemu redu in morali oziroma predstavlja izigravanje prisilnih predpisov - zato ga pravo ne more varovati.
Pravno nevzdržen je zaključek, da lahko družbeniki s privolitvijo v izpolnitev nezakonitega navodila in v sklenitev protipravnega pravnega posla, ki predstavlja navidezno pravno podlago za nameren obid področne zakonodaje - kar je v nasprotju s kogentnimi določbami obligacijskega prava - temu ravnanju s svojim soglasjem odvzamejo njegovo protipravno naravo. Navedeno oboje predstavlja nepravo že samo zase in ne more imeti učinkov v pravnem prometu; takšno soglasje je torej protipravno.
V slovenskem pravnem redu ni normirana kumulativna oblika prepovedane posledice v smislu nastanka škode in pridobitve premoženjske koristi sebi ali tretji osebi. Na podlagi alternativne formulacije za obstoj kaznivega dejanja zadostuje obstoj enega izmed navedenih pogojev. V konkretnem primeru je očitek v prvi alternativni opciji - pridobitvi protipravne premoženjske koristi tretji osebi.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00079698
ZKP člen 329, 359, 394. URS člen 29. KZ-1 člen 16, 17, 90, 90/3, 190, 190/1.
kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe - kaznivo dejanje zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje - zlonamerno onemogočanje uresničitve izvršljive odločbe glede mladoletne osebe - prepovedanost dejanja - izvršitvena ravnanja - način storitve kaznivega dejanja - zakonski znak kaznivega dejanja - zastaranje kazenskega pregona - zavrnitev dokaznega predloga - sprememba prvostopne sodbe - izvršljiva odločba
Čeprav zlonamerno onemogočanje uresničitve izvršljive sodne odločbe glede mladoletne osebe ni edini izvršitveni način storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 190. člena KZ-1 je obsojenka po dejanskih opisih v obeh točkah izreka prvostopenjske sodbe ravnala na primerljivo enak način.
Sodišče druge stopnje je pravilno ravnalo še tedaj, ko se je pri razlagi zakonskega znaka izvršljive odločbe oprlo na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 314/2003 z dne 5. 2. 2024, ki po jedru ne razlikuje med organi, ki so izdali izvršljivo odločbo in ne med postopki, po katerih je bila takšna odločba izdana. V ospredju je namreč zakonski namen po trajni ali začasni ureditvi razmerij z udeleženimi mladoletnimi otroci, kot tistih oseb, za koristi katerih je treba najprej in najbolj učinkovito skrbeti.
Sodna poravnava je eden izmed izrecno določenih izvršilnih naslovov v 17. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju. Izvršljivost sodne poravnave pa ni (več) stvar proste volje strank iz te poravnave, ampak je stvar pravne dolžnosti, ki jo mora posamezna stranka izpolniti.
Kdaj kazenski pregon zastaran, je določeno s splošnimi in s posebnim zastaralnim rokom v 90. členu KZ-1. Slednji je v drugem odstavku tega člena določen glede na vrsto kaznivega dejanja in pod pogojem, da je bilo kaznivo dejanje storjeno zoper mladoletno osebo. Tedaj rok za zastaranje kazenskega pregona ne teče od storitve kaznivega dejanja ampak od oškodovančeve polnoletnosti.
Nosilni razlog za zavrnitev dokaznega predloga zaslišanja mladoletnih otrok je stanje stvari po že izvedenih dokazih in ne napovedovanje izida neizvedenega zaslišanja, ki ga je sodišče prve stopnje opravičevalo z navedenim odtujevanjem mladoletnih otrok od očeta, ki pa po obrazloženem ni bil edini in ne nosilni razlog zato, da je predlagano zaslišanje mladoletnih otrok zavrnilo. To je storilo skladno s pooblastilom iz četrtega odstavka 329. člena ZKP in hkrati tako, da obsojenke v pravici do predlaganja dokazov v njeno korist iz tretjega odstavka 16. člena ZKP, ni prikrajšalo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00079691
KZ-1 člen 308, 308/3, 308/6. ZKP člen 285c, 285c/1, 354, 354/2.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - kvalificirana oblika - izpostavljanje nevarnosti za življenje in zdravje - opis dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - priznanje krivde - sprememba pravne kvalifikacije
Prevoz dveh tujcev - otrok (pri čemer iz opisa ni razvidna njuna starost, niti ne druge okoliščine, od katerih je odvisna tudi uporaba otroških sedežev) v prtljažnem delu vozila brez otroškega sedeža in varnostnih pasov sam po sebi ne dosega opisanega tveganja, ki grozi, da se bo sprevrglo v poškodbo zavarovane dobrine. Iz opisa dejanja ne izhajajo nobene dodatne okoliščine, ki bi prevoz opredelile kot nehuman in bi izkazovale, da je bilo zdravje in življenje tujcev ogroženo že med samim prevozom zaradi načina prevoza (na primer, da bi otroka v vozilu premetavalo, ali druge okoliščine, kot so stisnjenost, pomanjkanje zraka, nevarna vožnja).
Stališču, kot ga ponuja vložnik, da sodišče v nobenem primeru ne sme sprejeti priznanja krivde, kadar se ne strinja s pravno kvalifikacijo iz obtožbe, ni mogoče pritrditi. V obravnavani zadevi je sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava obsojenca še vedno obsodilo za isto kaznivo dejanje, le da po temeljni in ne kvalificirani obliki, s tem pa ravnalo tudi v njegovo korist. V danih okoliščinah ni mogoče prepoznati kršitve.
Glede na besedilo 50. in 51. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) teh določil ni mogoče uporabiti pri izreku stranske denarne kazni. Kazenski zakon namreč v 51. členu izrecno določa le meje omilitve zaporne kazni kot glavne kazni in sicer glede na predpisani posebni minimum. Zakon v posebnem delu denarnih kazni ne predpisuje v razponu z določitvijo njihovega posebnega minimuma in maksimuma, pač pa določa le sorazmerno nizek splošni minimum deset dnevnih zneskov, zaradi česar uporaba omilitvenih določil konceptualno ne pride v poštev.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00079676
ZKP člen 155a. KZ-1 člen 41, 41/1. URS člen 29.
kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - hudodelska združba - tajno delovanje - izzivanje kriminalne dejavnosti - privilegij zoper samoobtožbo - samoiniciativne izjave - pravica do zaslišanja obremenilne priče - zaslišanje tajnega policijskega delavca
Za določitev začetka izvajanja tajnega delovanja je ključen tisti trenutek, ko tajni delavec začne usmerjeno zoper določeno osebo zbirati podatke o njej in njeni kriminalni aktivnosti. Tajni delavci svoj status pridobijo na podlagi ustrezne pisne odredbe. Za presojo zakonitosti njihovega delovanja ni izključena možnost, da so osebe de facto tajno delovale že pred tem, ko so pridobile navodila policije o tem, kako naj ravnajo v zvezi s preiskovanim kaznivim dejanjem ter so bile seznanjene s pravicami in obveznostmi tajnih delavcev. Tudi v primeru, ko posameznik že pred formalno uvedbo tajnega delovanja deluje po navodilih in usmeritvah policije ter je seznanjen s pravicami in obveznostmi tajnega delavca, lahko dejansko deluje kot tajni delavec.
Zgolj dejstvo, da je sodišče zavrnilo predlog za neposredno zaslišanje tajnega policijskega delavca, ki je s svojimi trditvami obremenil obsojenca, samo po sebi še ne pomeni, da je bila kršena pravica do zaslišanja obremenilnih prič iz točke d) tretjega odstavka 6. člena EKČP in s tem pravica do obrambe iz 29. člena Ustave. Za kršitev navedenih pravic gre tedaj, ko se obsodilna sodba izključno ali v odločilni meri opira na sporni dokaz. Za dokaz, ki je bil v odločilni meri podlaga za obsodbo, gre tudi tedaj, kadar je sodišče, ki je sodbo izreklo, druge dokaze presojalo predvsem z vidika, ali potrjujejo sporne navedbe obremenilnih prič. To stališče je potrebno tolmačiti v kontekstu novejših meril, izoblikovanih v sodni praksi ESČP. Sodišče mora pri presoji opustitve neposrednega zaslišanja obremenilne priče upoštevati zlasti naslednji sklop vprašanj: (i) ali so podani utemeljeni in opravičljivi razlogi za opustitev neposrednega zaslišanja; (ii) ali je bila priča zaslišana v predhodni fazi postopka; (iii) ali je obremenilna izpovedba priče edini ali odločilni dokaz, na katerem temelji obsodilna sodba in (iv) ali so sodišča poskrbela za ustrezno uravnoteženje slabšega položaja obrambe.
Bistvenega pomena v obravnavani zadevi je to, da obsojenca glede obremenilnih izjav v poročilih tajnih delavcev nista ostala povsem brez možnosti zaslišanja njenih avtorjev in da prispevek tajnega delavca TD65 pri tem ni odločilen. Poročila so namreč po ugotovitvah sodišč bila vedno sestavljena skupno - v sodelovanju z ostalimi tajnimi delavci; vsak izmed njih je vsebino posameznega poročila pregledal in podpisal. Obsojenca sta ostale soavtorje o tej isti obremenilni vsebini tudi imela možnost izpraševati.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00077977
URS člen 29, 29-3. KZ-1 člen 310, 310/1. ZKP člen 248, 424, 424/2. SZ-1 člen 5, 5-1, 5-2, 25, 25/1, 25/2, 25/4, 29, 29/2, 29/3, 29/4. GZ člen 3, 3/1-41.
kaznivo dejanje samovoljnosti - zavarovana pravna dobrina - civilnopravno razmerje - večstanovanjska stavba - redno upravljanje - posli, ki presegajo redno upravljanje - zavrnitev dokaznega predloga - strokovno vprašanje - pravica do obrambe - privilegij pridruženja (beneficium cohaesionis)
Predmet varstva kaznivega dejanja samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena KZ-1 niso zgolj civilnopravna razmerja med posamezniki, temveč predvsem javni red in pravni promet. Namen te inkriminacije je preprečevati samovoljno udejanjanje dejanskih ali domnevnih pravic izven za to predpisanih pravnih postopkov. Pri presoji obstoja tega kaznivega dejanja pa je vendarle treba pretehtati, ali posameznikovo samovoljno jemanje pravice dosega tisto stopnjo družbene nevarnosti, ki terja kazenskopravni odziv kot ultima ratio sredstvo urejanja družbenih odnosov.
Iti mora za samovoljno uveljavitev oziroma izvršitev pravice, ki storilcu na podlagi denimo obligacijskega ali stvarnega prava dejansko pripada, oziroma glede katere storilec (vsaj) misli, da mu pripada. To vključuje storilčevo opravičljivo zmoto in zmoto, ki je posledica njegove malomarnosti. Če pa se bo storilec zavedal, da mu pravica ne pripada, a contrario že pojmovno ne bo šlo za to kaznivo dejanje. Ne bo več šlo za samovoljno jemanje pravice, torej udejanjanje pravice izven pravno predpisanega načina, kar je tudi namen kaznivega dejanja po prvem odstavku 310. člena KZ-1, temveč za nekaj drugega. V takšnem primeru bi storilec lahko izpolnil zakonske znake kakšnega drugega kaznivega dejanja; sicer pa je v nasprotnem primeru na mestu zgolj izrek oprostilne sodbe. Vrhovno sodišče poudarja, da upoštevaje načelo omejenosti kazenskopravne represije in ustavno načelo sorazmernosti (2. člen Ustave) to kaznivo dejanje ne more služiti kot nekakšen subsidiarni delikt, v okviru katerega bi se kazenskopravno sankcionirala vsakršna protipravna ravnanja s področja civilnega prava.
Z vidika pravilne uporabe kazenskega zakona v okviru kaznivega dejanja samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena KZ-1 je treba zakonski znak samovoljnega vzetja pravice konkretno zapolniti z vsebino pravnih pravil določenega civilnopravnega področja, ki jih storilec ni upošteval.
V kazenskem postopku velja načelo proste presoje dokazov, kar skladno s prvim odstavkom 18. člena ZKP pomeni, da pravica sodišča presojati, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezana na nobena posebna formalna dokazna pravila in ne z njimi omejena. Vendar pa to načelo ni absolutno - eno izmed izjem predstavlja ugotavljanje in presojanje dejstev, ki zahtevajo posebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. V takšnih primerih 248. člen ZKP določa odreditev izvedenstva. Vprašanje potrebnosti ali celo nujnosti obnove stopnišča je strokovno vprašanje.
V obravnavani zadevi kršitve 22. in 23. člena Ustave, ki ju je prepoznalo Vrhovno sodišče, ni mogoče odpraviti ne s spremembo izpodbijanega sklepa ne z njegovo razveljavitvijo. Podlage za spremembo sklepa (ob smiselni uporabi 394. člena ZKP) ni, razveljavitev in vrnitev v ponovno odločanje pa bi vodila kvečjemu v poslabšanje obsojenčevega položaja, ker bi se časovni razkorak med vložitvijo predloga in pravnomočno odločitvijo o njem le še poglobil. In končno, tudi pooblastila za ugotovitev kršitve ni mogoče uporabiti. Ne samo, da tega tudi vložnik ne predlaga; ugotovitvena odločba je na podlagi drugega odstavka 426. člena ZKP ustaljeno pridržana položajem, ko je zahteva vložena v obsojenčevo škodo in zato ni mogoče poseči v izpodbijano sodbo. V obravnavanem primeru in v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti bo zato za odpravo posledic kršitev 22. in 23. člena Ustave moralo zadoščati vsebinsko priznanje kršitev v razlogih te sodbe.
zakonski znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje velike tatvine - premagovanje večjih ovir
Iz dejanskega opisa v odločilnem izhaja, da je obsojenec povil zaščitno panelno ograjo in pod njo splezal v ograjen prostor, kjer je prerezal cerado na šotoru in skozi njo vstopil v skladišče, v katerem si je protipravno prilastil predmete v vrednosti okrog 600,00 EUR. Opisani način vstopa v šotor (skladišče), ki je zaprt prostor, brez dvoma pomeni vstop s premagovanjem večjih ovir, vrednost ukradenih stvari pa že po objektivnem kriteriju iz 1. točke devetega odstavka 99. člena KZ-1 izključuje pravno opredelitev dejanja po drugem odstavku 204. člena KZ-1.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00078928
KZ-1 člen 173, 173/3, 176, 176/1. ZKP člen 372, 372-1, 358, 358-1.
kaznivo dejanje prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva - oprostilna sodba - kršitev materialnega zakona - zakonski znak kaznivega dejanja - pornografija - prikazovanje pornografskega gradiva - dejanje ni kaznivo dejanje - kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let - pomanjkljiva obrazložitev - direktni naklep - nagib
Pravna teorija in praktično vsi sodobni sistemi spolnega kazenskega prava sprejemajo, da pornografija temelji na prikazovanju spolnega dogajanja na pretiran, drastičen način, brez smiselne povezave z drugim življenjskim izražanjem, še posebej, če človeka degradira na "reaktivno bitje fizioloških dražljajev" in s tem zgolj na objekt spolne sle. Ob tem pravna teorija opozarja, da je treba v kazenskopravnem pogledu pojem pornografija zožiti. Pornografija mora biti takšne intenzitete, da lahko pri otroku ugotovimo negativne posledice za njegov razvoj.
Kot je bilo ugotovljeno v postopku je bila predstava striptiza organizirana, odvijala se je v lokalu, torej na javnosti dostopnem kraju. Striptizeta je opravljala poklicno dejavnost, dejavnosti striptizet pa družba na splošno ne zavrača. Predstava ni vsebovala spolnega akta ali drugega nazornega prikaza spolne prakse, npr. nazorne masturbacije ali podobno, zato je ob navedenem ni mogoče označiti za pornografsko. V kolikor to velja za predstavo velja a fortiori tudi za fotografije, ki predstavljajo zamrznjene trenutke predstave.
Sodišče druge stopnje sicer zaključuje, da je obtoženi kaznivo dejanje storil z direktnim naklepom, vendar tega zaključka ne obrazloži. Skopo so nanizane nekatere okoliščine iz katerih sodišče zaključi, da le te nedvomno kažejo na namen zadovoljevanja obtoženčevega spolnega nagona. Ugotovitev nagiba, še tega skopo utemeljenega, ne more nadomestiti poglobljene analize ugotovljenih dejstev in okoliščin, ki bi utemeljile zavedanje in hotenje obtoženca, da s svojimi ravnanji posega v pravico do spolne samoodločbe oškodovanke. Pozornost je torej potrebno usmeriti na oškodovanko in njeno navedeno pravico ter ugotoviti, ali se je obtoženi zavedal, da v to njeno pravico posega in je to tudi hotel storiti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00078644
ZKP člen 398, 398/1, 398/1-2. KZ člen 111, 112. KZ-1 člen 7, 91, 91/2. KZ-1I člen 9.
pritožba zoper odločbo sodišča druge stopnje - zastaranje kazenskega pregona - zastaralni rok - absolutni zastaralni rok - relativni zastaralni rok - novo sojenje - rok za novo sojenje po razveljavitvi pravnomočne sodbe po zahtevi za varstvo zakonitosti - prepoved povratne veljave zakona - prepoved retroaktivne veljave zakona
Dne 15. 12. 2021 je začel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika (KZ-1I; Ur. list. RS št. 186/21 z dne 30. 11. 2021) in s tem spremenjena določba drugega odstavka 91. člena KZ-1. Ta sedaj razlikuje med roki za zastaranje kazenskega pregona in rokom za novo sojenje po razveljavitvi pravnomočne sodbe. Rok za novo sojenje je pet let od razveljavitve pravnomočne sodbe. Po presoji Vrhovnega sodišča je treba v obravnavani zadevi uporabiti spremenjeno določbo drugega odstavka 91. člena KZ-1, ki predpisuje za novo sojenje petletni rok. Nova ureditev vstopa na mesto pravila o dvoletnem zastaralnem roku, ne glede na to, kdaj je bilo kaznivo dejanje izvršeno in v kateri fazi je kazenski postopek.
Novo pravilo se uporablja, ne glede na to, v kateri fazi je kazenski postopek, tj. tudi če je do razveljavitve prišlo pred uveljavitvijo KZ-1I.
Po dejanskem opisu v izreku prvostopenjske sodbe sta obsojenca ravnala v obdobju od 18. 1. 2017 do 18. 1. 2018. Ravnala sta opustitveno, saj delavcem nista izplačala plače, 11/12 regresa za letni dopust in odpravnine ter dodatno, ker nista poskrbela za plačilo zakonsko predpisanih prispevkov. Ravnala sta torej večkrat in vsakokrat tako, da nista izpolnila dolžnosti do delavcev, kot so določene v predpisih o plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja. Ker sta obsojenca z opisanim večkratnim ravnanjem povzročeno protipravno stanje vzdrževala skozi celotno navedeno obdobje, je jasno, da je bilo kaznivo dejanje storjeno z zadnjim od teh ravnanj, ko je po pravilnih ugotovitvah sodišča druge stopnje (že) veljal Kazenski zakonik s spremenjenim zakonskim opisom kaznivega dejanja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00077958
ZKP člen 18, 18/2, 148, 287, 287/1, 304a, 340, 340/4, 397, 397/1, 397/3. KZ-1 člen 308, 308/3, 308/6.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - izločitev dokazov - (ne)dovoljen dokaz - video posnetek kot dokaz - družbena omrežja - razveljavitev prvostopenjske sodbe - ponovni začetek glavne obravnave - sklep o izločitvi dokazov - razveljavitev sklepa - videokonferenca
Kriminalist je posnetek, ki se je nahajal na spletni strani www.tiktok.com zavaroval in izdelal kopijo slednjega, kar pa samo po sebi še ne pomeni, da je dokaz pridobljen s kršitvijo obsojenčevih pravic. Ne gre namreč z postopek, izveden na podlagi 178. člena ZKP kot to zmotno zatrjujejo obsojenčevi zagovorniki, temveč za postopek, ki ga je policija vodila na podlagi 148. člena ZKP, po katerem mora ukreniti potrebno, da se izsledi storilec kaznivega dejanja, da se ta ne skrije ali pobegne, da se odkrijejo ali zavarujejo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, ki utegnejo biti dokaz in da se zberejo vsa obvestila, ki bi utegnila biti koristna za uspešno izvedbo kazenskega postopka. Policija je namreč zavarovala dokaz, to je posnetek na javno dostopnem spletnem družbenem omrežju, kjer posamezniki objavljajo (video)posnetke in torej v obsojenčevo zasebnost s tem ni posegala.
Glavna obravnava se je začela znova zaradi razveljavitve prvostopenjske sodbe. Sodišče prve stopnje je ravnalo prav, ko je štelo, da je z razveljavitvijo sodbe razveljavljen tudi sklep o izločitvi dokazov, ki je bil predmet pritožbene obravnave, saj se je izpodbijal s pritožbo zoper sodbo. Povsem ustrezno je sodišče prve stopnje nato izvedlo vse dokaze, torej tudi tiste, ki so bili v prvem sojenju že izvedeni in tiste, ki so bili prej s sklepom izločeni in nato vrnjeni v spis, ker mora sodišče v ponovljenem sojenju opraviti vsa procesna dejanja in nenazadnje pretresti tudi vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo višje sodišče
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - kršitev kazenskega zakona - zakonski znaki - konkretizacija zakonskih znakov - nevarnost za življenje in zdravje
Opis ne izpolnjuje zakonskega znaka nevarnosti za življenje in zdravje, saj je opisana nevarnost povezana izključno s hipotetičnimi okoliščinami nepredvidenih situacij v prometu in ne vsebuje okoliščin, ki bi izkazovale, da je bilo zdravje in življenje tujcev ogroženo že med samim prevozom zaradi načina prevoza.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00084580
KZ-1 člen 228, 228/1. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 395.
kaznivo dejanje poslovne goljufije - zakonski znaki kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - preslepitev - preslepitveni namen
V opisu so popolnoma zadostno, celo zelo podrobno in razločno, zajeta vsa odločilna dejstva, s katerimi je zakonski znak preslepitve nazorno in konkretno opisan. V opisu kot celoti so najprej napolnjene objektivne značilnosti poslovne goljufije: (1) lažno prikazovanje in prikrivanje dejstev, (2) zmota pri tistem, ki razpolaga s premoženjem, (3) razpolaganje s premoženjem in (4) premoženjska škoda oziroma premoženjska korist. Obsojenec je oškodovancu z opisanimi ravnanji lažno prikazoval, da je njegovo finančno stanje dobro ter da bodo plačila izvedena, in svoje slabo finančno stanje - to je ustrezno ponazorjeno s stanjem na bančnih računih - prikrival. S tem je pri oškodovancu povzročil zmotno predstavo o obsojenčevem finančnem stanju in realizaciji plačil, oškodovanec pa je posledično v zmoti v svojo škodo razpolagal s premoženjem, ko je z deli kot podizvajalec pri obsojencu nadaljeval.
Preslepitveni namen kot subjektivna značilnost poslovne goljufije, torej zavest obsojenca o tem, da kljub danim zavezam do poplačila izdanih računov ne bo prišlo, je iz opisa izkustveno razviden zlasti iz okoliščin, da je obsojenec oškodovancu zamolčal, da na njegovih bančnih računih ni dovolj sredstev za poplačilo dolgov, da bi lahko posloval. Zavedal se je torej, da računov ne bo mogel poravnati, v kolikor želi še naprej poslovati, vendar je plačilo kljub temu oškodovancu lažno obljubljal in prikazoval nasprotno. Obsojenčev namen neplačila nadalje izkustveno izhaja tudi iz opisane okoliščine, da takrat, ko je z določenimi finančnimi sredstvi vendarle razpolagal (izhajajoč iz dvigov gotovine), računov kljub temu ni poravnal. V kolikor posameznik porabi sredstva, s katerimi razpolaga, za druge namene in ne za poplačilo dolgov upniku - ob upoštevanju ostalih spremljevalnih okoliščin - to kaže na njegov namen o neplačilu dolga.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00077187
KZ-1 člen 308, 308/3, 308/6. ZMZ-1 člen 78, 78/1.
podaljšanje pripora - dovoljenje za prebivanje - kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države
Za pravni status oseb, ki v Republiki Sloveniji zaprosijo za mednarodno zaščito, so relevantne določbe Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1), ki v prvem odstavku 78. člena med drugim določa, da ima prosilec na področju sprejema pravico do prebivanja v Republiki Sloveniji in do gibanja znotraj območja občine, v kateri ima določen naslov začasnega prebivanja. Ugotavljanje okoliščin, od katerih je odvisen pravni status tujcev, torej ali gre za osebo, ki nima dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji, je dejansko vprašanje.