• Najdi
  • <<
  • <
  • 17
  • od 50
  • >
  • >>
  • 321.
    VSRS Sodba I Ips 13595/2017
    25.2.2021
    KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
    VS00044688
    ZKP člen 372, 372-1. KZ-1 člen 324, 324/1-3.
    kršitev kazenskega zakona - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - nevarna vožnja v cestnem prometu - predrznost in brezobzirnost - neposredna nevarnost - predrzna vožnja v cestnem prometu
    Obsojenec je s svojo vožnjo povzročil takšno nevarno situacijo, zaradi katere bi se lahko v treh primerih pripetila prometna nesreča, ki pa so se ji drugi udeleženci cestnega prometa izognili s pravočasnim ukrepanjem.

    V 3. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1 so določene tri izvršitvene oblike, to je, da obsojenec vozi bodisi predrzno, bodisi brezobzirno ali pa vozi motorno vozilo, ki ga nima pravice voziti. Kaznivo dejanje je podano, kolikor obsojenec izpolni katerokoli od treh alternativno naštetih izvršitvenih oblik.
  • 322.
    VSRS Sodba I Ips 13672/2015
    25.2.2021
    KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
    VS00043519
    ZKP člen 371, 371/1-9, 371/1-11.. KZ-1 člen 123, 123/1, 123/3.
    identiteta med obtožbo in sodbo - subjektivna in objektivna identiteta med obtožbo in sodbo - sprememba opisa kaznivega dejanja s strani sodišča - ogroženost življenja
    Kaznivo dejanje hude telesne poškodbe je z vidika posega v telesno celovitost poškodbeno kaznivo dejanje, z vidika življenja poškodovanca, ki bi bilo lahko zaradi poškodbe v nevarnosti, pa abstraktno ogrozitveno kaznivo dejanje. Za ta dejanja je značilno, da je podana zgolj abstraktna nevarnost, to je samo oddaljena možnost, da bo prišlo do poškodovanja pravno zavarovane dobrine, ne da bi se v konkretni situaciji ta nevarnost dejansko pojavila. Okoliščine, iz katerih izhaja abstraktna nevarnost za življenje, mora sodišče nedvoumno ugotoviti, pri čemer zadostuje splošna nevarnost, da bi lahko prišlo do konkretne ogrozitve življenja ali celo smrti. Ravno stopnja ogroženosti življenja je temeljni razlikovalni element med kaznivima dejanjema hude in posebno hude telesne poškodbe; če je nevarnost za življenje konkretna, gre za kaznivo dejanje posebno hude telesne poškodbe.

    Med sodbo in obtožbo, kljub spremenjenemu opisu, obstaja subjektivna in objektivna identiteta, saj se sodba nanaša na osebo, ki je obtožena, in na dejanje, ki je predmet obtožbe. Opis kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe se nanaša na isti historični dogodek, na katerega se je nanašala obtožba in je bil s strani sodišča spremenjen le toliko, da je sodišče vanj dodalo, da bi oškodovanka zaradi zastrupitve in nezavesti lahko bruhala. Sodišče je namreč v razlogih izpodbijane sodbe podrobno obrazložilo, zakaj je štelo, da v obravnavanem primeru ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da je obsojenka v resnici bruhala. S tem, ko je sodišče v konkretni del opisa obsojencu očitanega ravnanja dodalo, da bi obsojenka lahko bruhala je ravnalo v obsojenčevo korist in opravilo tako imenovano redukcijo kazenskopravnega očitka obsojencu. Zato obtožba ni mogla biti prekoračena.

    Kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ne more biti podana zaradi nasprotja med sodbo sodišča prve in druge stopnje, temveč se (praviloma) nanaša le na nasprotje v sodbi sodišča prve stopnje.
  • 323.
    VSRS Sodba I Ips 3051/2017
    25.2.2021
    KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
    VS00045478
    KZ-1 člen 216, 216/1.. ZKP člen 60, 144-6.
    kaznivo dejanje zlorabe izvršbe - oškodovanec kot tožilec - skupno premoženje - skupno premoženje zakoncev
    Oškodovanka kot tožilka, sicer dolžnikova žena, obdolžencu zneska ni plačala kot dolžnica iz izvršilnega postopka, temveč kot žena dolžnika podjetnika. Ker je izvršba tekla na nepremičnine dolžnika samostojnega podjetnika, ki za svoje obveznosti sicer odgovarja z vsem svojim premoženjem (prvi odstavek 7. člena Zakona o gospodarskih družbah), je izvršba tekla tudi na nepremično premoženje, ki je skupno premoženje zakoncev S. Izvršba, ki je tekla zoper moža oškodovanke kot tožilke, čeprav je obdolženec izvršbo predlagal na nepremičnine zakoncev S., deležu oškodovanke kot tožilke na skupnem premoženju ni grozila, saj sme izvršilni upnik za poplačilo svoje terjatve na premoženje dolžnika poseči šele po razdelitvi skupnega premoženja, ko to postane posebno premoženje posameznega zakonca. Glede na navedeno obdolžencu ni mogoče očitati, da je s svojim ravnanjem zakonske znake očitanega kaznivega dejanja izpolnil tudi zoper oškodovanko kot tožilko.

    Oškodovanki kot tožilki zato kljub pomotnemu plačilu dolgovanega zneska na račun upnikove družbe in nato še plačila na račun upnika ni mogoče priznati lastnosti subsidiarne tožilke. Čeprav ji je s kaznivim dejanjem nastala škoda, zato še ni imela pravice do prevzema kazenskega pregona zoper obdolženca. Ima pa kot oškodovanka pravico v kazenskem postopku vložiti premoženjskopravni zahtevek po pravilih pravdnega postopka.
  • 324.
    VSRS Sodba I Ips 47538/2016
    25.2.2021
    KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
    VS00045477
    ZKP člen 372, 372-3.. KZ-1 člen 190, 190/1.
    odvzem mladoletne osebe - onemogočanje stikov - preprečevanje stikov - zakonski znak kaznivega dejanja - pravnomočno razsojena stvar
    Ni pritrditi zahtevi, da obsojenka ni izpolnila zakonskega znaka zlonamernosti, temveč je bila obsojena zgolj na podlagi svoje pasivnosti. Sodišči sta na zakonski znak zlonamernosti sklepali na podlagi konkretnega obsojenkinega ravnanja in sta utemeljeno presodili, da v nobenem od obravnavanih primerov ni bilo nobenih opravičljivih razlogov za onemogočanje stikov, temveč je tako ravnala obsojenka z nepoštenimi nameni, njen edini cilj je bil, da oškodovancu preprečuje stike zaradi njunega medsebojnega nerazrešenega konflikta. Obsojenka se je zavedala, da s tem, ko A. A. onemogoča stike z očetom, le tej škoduje tudi dolgoročno.

    V tem postopku je bila obsojenka spoznana za krivo da je (ponovno) zlonamerno preprečila izvršitev pravnomočne sodne poravnave v časovnem obdobju od 22. 3. 2016 do 26. 6. 2016, ki ni bilo predmet predhodnih sodb. V pravnomočni sodni poravnavi so določeni redni tedenski stiki oškodovanca s hčerko. V primeru, da obsojenka te stike zlonamerno preprečuje in s tem (ponovno) izpolni zakonske znake kaznivega dejanja, predhodne obsodbe niso ovira za njeno ponovno obsodbo.
  • 325.
    VSRS Sodba I Ips 46082/2015
    18.2.2021
    KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
    VS00043520
    KZ-1 člen 179, 179/1.. ZKP člen 372, 372-1, 420, 420/1-1.
    malomarno zdravljenje in opravljanje zdravilske dejavnosti - blanketna norma - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - kršitev kazenskega zakona
    Kaznivo dejanje malomarnega zdravljenja in opravljanja zdravilske dejavnosti se od drugih blanketnih norm razlikuje po tem, da odkazuje na uporabo pravil zdravniške znanosti in stroke, ne pa na pravna pravila.

    Za konkretizacijo kaznivega dejanja zadošča, da iz opisa kaznivega dejanja izhaja, katere opustitve preventivnih ali kurativnih dejavnosti oziroma z zdravljenjem povezanih ravnanj se obsojencu očitajo.
  • 326.
    VSRS Sodba I Ips 12520/2017
    18.2.2021
    KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
    VS00043512
    ZKP člen 506, 506/4.. KZ-1 člen 61, 62, 62/2.
    preklic pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve posebnega pogoja - preklic pogojne obsodbe - izrek enotne kazni z upoštevanjem druge pogojne obsodbe - neizpolnitev posebnega pogoja
    Sodišče je preklicalo pogojno obsodbo, ki kot samostojna in izvršljiva sankcija ni več obstajala, saj je bila zajeta v pogojni obsodbi izrečeni s sodbo, s katero je bil določen nov rok za izpolnitev posebnega pogoja. V času, ko je sodišče odločalo o preklicu pogojne obsodbe, ne samo, da je preklicalo pogojno obsodbo, ki je bila zajeta že v drugi pravnomočni sodbi in je s tem izgubila svojo samostojnost, temveč je sodbo preklicalo tudi v času, ko je obsojencu po tej drugi sodbi tekel rok za izpolnitev obveznosti.

    Postopek za preklic pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve obveznosti do oškodovanca se začne po preteku roka, določenega v pogojni obsodbi za izpolnitev obveznosti. V primeru, ko je bila obsojencu za novo kaznivo dejanje izrečena pogojna obsodba, ne da bi bila preklicana prejšnja pogojna obsodba, in mu je bila nato po četrtem odstavku 59. člena KZ-1 z uporabo določb 53. člena KZ-1 za obe dejanji določena enotna kazen z novo preizkusno dobo, se nova pogojna obsodba po 506. členu ZKP lahko prekliče samo v celoti. To pomeni tudi, da v primeru, da obsojenec ne izpolni posebne obveznosti, ki mu je bila naložena s prvo pravnomočno pogojno obsodbo, se tudi samo ta ne more več preklicati, saj je z izrekom nove pogojne obsodbe izgubila svojo samostojnost.
  • 327.
    VSRS Sodba I Ips 44578/2017
    18.2.2021
    KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
    VS00043532
    KZ-1 člen 216, 216/1.
    kaznivo dejanje zlorabe izvršbe - izvršba na podlagi verodostojne listine - verodostojna listina - predlog za izvršbo
    Za obstoj kaznivega dejanja, ki je bilo storjeno v poenostavljenem izvršilnem postopku, odločilno zgolj vprašanje, ali je upnik razpolagal v verodostojno listino, zato vprašanje obstoja dolžniško – upniškega razmerja izven v postopku zatrjevane verodostojne listine, ni pravno relevantno.
  • 328.
    VSRS Sodba I Ips 14279/2017
    18.2.2021
    KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
    VS00044593
    URS člen 14, 22, 23, 25. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 372, 372-5. KZ-1 člen 45a, 49.
    kršitev kazenskega zakona - izbira kazenske sankcije - odmera kazenske sankcije - primernost kazenske sankcije - pravica do sodnega varstva - pravica do pravnega sredstva - pravica do dvostopenjskega sodnega varstva - enakost pred zakonom - enako varstvo pravic
    S sklicevanjem na pravico do sodnega varstva iz 23. člena URS trdijo, da kolikor Vrhovno sodišče ne presodi vseh navedb v zahtevi, obsojencu krši navedeno ustavno pravico, saj mu tako odvzame možnost dvofazne vsebinske presoje okoliščin, ki so narekovale izrek zaporne kazni.

    Vložniki se sklicujejo na 23. člen URS, a po vsebini navajajo pravico do pravnega sredstva iz 25. člena URS. V postopku je bilo povzeto ustavnopravno jamstvo zagotovljeno. Pritožba okrajne državne tožilke zoper prvostopenjsko sodbo zaradi odločbe o kazenski sankciji je bila vročena obsojencu in njegovim zagovornikom, zagovorniki so nanjo odgovorili, višje sodišče pa se je do njihovih navedb v razlogih sodbe opredelilo. Obsojencu je tako bila omogočena izjava o pritožbenih navedbah državne tožilke pred odločitvijo drugostopenjskega sodišča. Navedbe vložnikov, da ustavnopravno varovane pravice obsojenca Vrhovnemu sodišču v obravnavani zadevi narekujejo presojo vseh navedb v izrednem pravnem sredstvu, so zato neutemeljene.
  • 329.
    VSRS Sodba I Ips 33477/2015
    18.2.2021
    KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
    VS00044585
    ZKP člen 372, 372/1-1. KZ-1 člen 245, 245/1, 245/3.
    kaznivo dejanje pranja denarja - konkretizacija zakonskih znakov - opis kaznivega dejanja - sklepčnost izreka odločbe - zakrivanje izvora denarja - subjektivni odnos storilca - subjektivna zavest storilca
    Za sklepčnost izreka zadošča, da so v opisu dejanja navedena vsa objektivna dejstva in okoliščine, ki predstavljajo konkretizacijo abstraktnega dejanskega stanu, subjektivni odnos storilca pa mora sodišče obrazložiti v razlogih sodbe, saj se ta dokazuje z drugimi dejstvi, ki sama zase niso elementi kaznivega dejanja in zato ne sodijo v izrek sodbe.
  • 330.
    VSRS Sodba I Ips 28411/2018
    11.2.2021
    KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
    VS00043535
    KZ-1 člen 186, 186/1,.
    neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - pravna kvalifikacija - kolektivno kaznivo dejanje - združitev kazenskih postopkov
    Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da mora sodišče pri odločanju o pravni opredelitvi v primeru storitve več istih ali istovrstnih dejanj s strani istega storilca v določenem časovnem obdobju, izhajati iz ugotovljenih okoliščin konkretnega primera. V tem primeru gre lahko za eno kaznivo dejanje, sestavljeno iz več dejanj, ki vsako zase nimajo samostojnosti, več (samostojnih) kaznivih dejanj, združenih v eno nadaljevano kaznivo dejanje, ali pa za več samostojnih kaznivih dejanj v realnem steku. Za opredelitev, da gre za eno kaznivo dejanje mora obstajati več povezovalnih okoliščin, predvsem pa mora biti podana takšna homogenost storilčevega ravnanja, da bi delitev posameznih ravnanj na samostojna dejanja nasprotovala vsebini samega življenjskega dogodka in smislu materialnih kazenskih določb.

    Zakonodajalec je v prvem odstavku 186. člena KZ-1 uporabil številne nedovršne glagole za opis izvršitvenega dejanja: proizvaja, predeluje, ponuja, ponuja naprodaj, kupuje, hrani, prenaša, posreduje, daje v promet, deli, izdeluje, nabavlja, ki so vsi uporabljeni v nedovršni obliki. Pri tem kaznivem dejanju gre za takoimenovani kolektivni delikt, ki pojmovno zajema niz dejavnosti oziroma ponavljajočih se ravnanj. To pomeni, da gre v primeru več istovrstnih dejanj za navidezni realni stek in torej zgolj za eno kaznivo dejanje. V primerih serijske protipravne dejavnosti gre torej za eno, in ne več kaznivih dejanj, četudi so bile posamezne storitve časovno in krajevno nepovezane.
  • 331.
    VSRS Sodba I Ips 267/2016
    11.2.2021
    KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
    VS00043517
    KZ-1 člen 228, 228/1, 228/2.. ZKP člen 372, 372-1.
    poslovna goljufija - preslepitev - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - kršitev kazenskega zakona
    Z navedbo konkretnih okoliščin v opisu dejanja, ki jih je izkustveno mogoče opredeliti kot način poslovanja, ki kažejo na dekapitalizacijo obdolženčevih podjetij na škodo upnikov, je zakonski znak preslepitve, kot ustvarjanja zmotne predstave o okoliščinah posla pri oškodovancu z lažnim prikazovanjem dejstev, v opisu kaznivega dejanja dovolj določno konkretiziran.
  • 332.
    VSRS Sodba I Ips 8234/2012
    11.2.2021
    KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
    VS00044676
    ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 372, 372-1, 372-4,. KZ člen 235, 235/1, 244, 244/1.
    uporaba kazenskega zakona - zloraba položaja ali pravic - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - preslepitev pri pridobitvi posojila ali ugodnosti - tiha blanketa - dolžnostno ravnanje - gospodarska dejavnost - dejanski koncern - klavzula subsidiarnosti - glavna obravnava - pritožbeni postopek
    Pred presojo utemeljenosti trditve obsojenčevega zagovornika, da v opisanem ravnanju A. A. niso podani zakonski znaki kaznivega dejanja, za katero je pravnomočno obsojen, je po naravi stvari treba najprej odgovoriti na vprašanje, ali je bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti. Šele opredelitev, katera je tista materialna kazenska norma, ki jo je treba uporabiti, ponuja izhodišče za nadaljnji preizkus ali je obsojenec s svojim ravnanjem uresničil vse zakonske znake obravnavanega kaznivega dejanja.

    Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da je zmotna razlaga, da je treba pri zlorabi položaja z njegovo izrabo dejanje opisati tako, da vsebuje očitek kršitve zunanjih predpisov, ki določajo vrste in meje pooblastil na določenem položaju. Takšna oblika zlorabe bi pomenila prestop meja pravic. Obsojenčeva pooblastila so po ugotovitvah v pravnomočni sodbi temeljila na pogodbi, sklenjeni med M., d. d., in V. dne 3. 2. 2006. Te pogodbe in zapisnika z 29. redne seje nadzornega sveta družbe M., d. d., z dne 20. 6. 2006, ko je ta odločal o predlogu njegove družbe za odobritev navedene pogodbe o svetovanju, sodišče ni pridobilo. Vendar pa to ni odločilnega pomena, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da je obsojenec kot nekdanji direktor M. veljal za koordinatorja S. in dejansko odločal o vseh pomembnih poslovnih odločitvah tako v S., kot v z njo lastniško povezanih družbah. Vrhovno sodišče je že v več sodbah sprejelo stališče, da ni nujno, da bi bila storilčeva vloga v družbi pri opravljanju gospodarske dejavnosti formalizirana, ampak zadošča, da storilec de facto prevzame vlogo poslovodnega organa družbe oziroma, da dejansko deluje kot poslovodni organ. Temu kriteriju pa je bilo v obravnavani zadevi zadoščeno.

    Vrhovni državni tožilec z navedbami, da je sodišče druge stopnje v oprostilnem delu kršilo kazenski zakon, saj da ima opis vse znake kaznivega dejanja preslepitve pri pridobivanju posojila ali ugodnosti po prvem odstavku 235. člena KZ, zgreši bistvo. Čeravno je višje sodišče v sodbenem izreku navedlo, da je obsojenega A. A. in obtožena B. B. in C. C. oprostilo po 358. členu ZKP, je iz obrazložitve sodbe razvidno, da jih je oprostilo iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP, torej ker jim kaznivo dejanje ni dokazno. V takem procesnem položaju pa s sklicevanjem na kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, vrhovni državni tožilec odločitve drugostopenjskega sodišča v izpodbijanem delu ne more spodnesti.

    Glavna obravnava pred prvostopenjskim sodiščem, ki je najbolj dovršen mehanizem spoznavanja resnice, je namenjena kompleksni, celoviti in vsestranski raziskavi dejanskega stanja. To kar jo dela metodološko še najbolj verodostojno, je njena živa kontradiktornost, ki omogoča strankam, da neposredno ustno in javno pojasnijo svoj pogled na zadevo ter ga podprejo z dokazi, pri čemer pa imajo tudi možnost oporekati navedbam nasprotne stranke. Vse to prvostopenjskemu sodišču omogoča, da si sestavi celostno sliko o zadevi, tudi ob upoštevanju subtilnih mehanizmov verbalne in neverbalne komunikacije, na podlagi katerih si ustvari sliko o verodostojnosti obdolženca in prič. Sodnik si lahko ustvari sliko o individualnostih oziroma posebnostih posameznega dokaza ter subjektivno mnenje o verodostojnosti zaslišanih prič le, če sam neposredno sodeluje pri izvajanju dokazov, tako da s svojimi čutili (ne pa preko posrednika) zazna naravo in vsebino dokaznih sredstev. Na ta način lahko sodnik testimonialne dokaze oceni ne le z vidika logičnosti, ampak tudi psihološko.

    Slovenski pritožbeni postopek ni koncipiran tako, da bi bil (praviloma) namenjen celovitemu ugotavljanju dejanskega stanja, tehtanju dokazov, presojanju verodostojnosti prič in podobno, temveč je pravno sredstvo pritožbe bolj instrument nadzora nad sodišči prve stopnje, ki ko gre za dejansko stanje, zagotavlja pravilnost končne odločitve. V pritožbenem postopku lahko pritožbeno sodišče presoja tudi dejanska vprašanja, vendar je pri tem njegov manevrski prostor v tem pogledu omejen, saj ne sme tehtati dokazov ali spreminjati dokazne presoje prvostopenjskega sodišča. Izjemoma sme sodišče druge stopnje ne da bi opravilo obravnavo poseči v dejansko stanje, ne da bi kršilo načelo neposrednosti, samo v primeru, če je prvostopenjsko sodišče neko odločilno dejstvo ugotovilo na podlagi listinskih ali posredno izvedenih dokazov ali dokazov, ki jih samo ni neposredno izvedlo na glavni obravnavi, temveč posredno (z branjem zapisnikov, zaslišanih med preiskavo) oziroma če je sodišče prve stopnje tako dejstvo ugotovilo z napačnim sklepanjem iz nekega drugega sicer pravilno ugotovljenega dejstva (prvi odstavek 394. člena ZKP). Ne more in tudi ne sme pa neposredno presoditi dokaze, ki so bil na glavni obravnavi neposredno izvedeni, zato tudi ne more drugače presoditi tistih dejstev, ki so bila v prvostopenjski sodbi ugotovljena na podlagi neposredno izvedenih dokazov.
  • 333.
    VSRS Sodba I Ips 51443/2016
    28.1.2021
    KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
    VS00043514
    ZKP člen 372-1, 372-2. KZ-1 člen 289.
    preprečitev vrnitve na delo - konkretizacija zakonskih znakov - naklep
    Vložnikom je že pritožbeno sodišče (pravilno) pritrdilo, da je zmotno stališče prvostopenjskega sodišča, da objektivna zmožnost izpolnitve obveznosti po pravnomočni sodbi ni pomembna. V obravnavani zadevi je bistveno, da sta nižji sodišči presodili, da objektivna nezmožnost izpolnitve obravnavane pravnomočne sodbe delovnega sodišča ni bila podana.
  • 334.
    VSRS Sodba I Ips 32478/2016
    28.1.2021
    KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
    VS00043029
    KZ-1 člen 186, 186/1.. ZPPPD člen 9.. Pravilnik o pogojih za pridobitev dovoljenja za gojenje konoplje in maka (2011) člen 3, 3/2.
    neupravičena proizvodnja prepovedanih drog - industrijska konoplja - dokazni predlog
    Vsebnost THC v konoplji, ki kot rastlina spada med prepovedane droge, ni relevantna za presojo odločilnih dejstev obravnavane zadeve in za obstoj kaznivega dejanja, saj obsojenec po ugotovitvah nižjih sodišč nikoli ni imel namena proizvajati konoplje v smislu 9. člena ZPPPD, niti za to ni imel ustreznega dovoljenja pristojnega ministra.
  • 335.
    VSRS Sodba I Ips 24744/2017
    28.1.2021
    KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
    VS00043486
    ZKP člen 16, 16/3, 340, 340/4, 371, 371/1-3, 371/1-5, 371/1-7, 371/1-8, 371/2.. KZ-1 člen 113, 113/1, 113/2, 172, 172/1.
    kaznivo dejanje trgovine z ljudmi - kaznivo dejanje spolne zlorabe slabotne osebe - privolitev oškodovanca - zavrnitev dokazov - pravica do obrambe - nedovoljeni dokazi - nepristranskost sojenja - izvedba naroka v nenavzočnosti - nepopolna rešitev predmeta obtožbe - umik predloga za pregon
    V inkriminaciji kaznivega dejanja trgovine z ljudmi je izrecno navedeno, da morebitna privolitev osebe, ki je žrtev storilčevega ravnanja, nima učinka, s čimer postane v takšnem primeru tudi spolna samoodločba nerazpoložljiva dobrina. Dejstvo, da je žrtev v dejanje privolila, ne izključuje nobenega elementa kaznivega dejanja. Navedeno odraža dejstvo, da žrtve trgovine z ljudmi pogosto zaradi svojega težkega položaja prostovoljno sodelujejo, vendar v takšnih primerih ni mogoče govoriti o pravi prostovoljnosti, saj so v to prisiljene ravno zaradi stiske. Ponavadi je to ekonomska stiska, v konkretnem primeru pa stiska izhaja iz ugotovljene šibke osebnostne strukture oškodovanca, njegove odvisnosti od prepovedanih drog, čemur se je pridružila še spolna zasvojenost, kar vse je obsojenec izkoristil za izkoriščanje oškodovančevega prostituiranja. Pri kaznivem dejanju spolne zlorabe slabotne osebe pa je ključnega pomena, da storilec zlorabi duševno bolezen, motnjo, zaostalost ali drugačno stanje, zaradi katerega se žrtev ne more upirati. Tako tudi pri tem kaznivem dejanju privolitev ni pravno upoštevna.

    Sodišču zaradi tega, ker glede predloga za izločitev dokazov med glavno obravnavo ni izdalo posebnega obrazloženega pisnega sklepa, ni mogoče očitati kršitve po 7. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je podana, ko sodišče ne reši v celoti predmeta obtožbe, torej ne odloči o vseh materialnopravnih očitkih. Ravno tako ni podana kršitev četrtega odstavka 340. člena ZKP, saj kot je pojasnilo že višje sodišče, je sklep o izločitvi v tej fazi postopka možno izpodbijati le v pritožbi zoper sodbo, zato zadostuje, da sodišče pred zaključkom dokaznega postopka o tem predlogu odloči s sklepom, ki ga ustno obrazloži, pisno obrazložitev pa poda v sodbi.
  • 336.
    VSRS Sodba I Ips 13359/2017
    21.1.2021
    KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
    VS00042664
    ZKP člen 372, 372-2, 420, 420/2.. KZ-1 člen 49, 323, 323/1, 323/2.. ZPrCP člen 45, 45/1, 46, 46/2.
    povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti - prispevek oškodovanca - vzročna zveza - odmera kazenske sankcije - odmera sodne takse
    Sodišče prve stopnje je zaključilo, da nastanka prepovedane posledice ne bi bilo mogoče pripisati obsojenčevemu ravnanju le, če bi se izkazalo, da bi do posledice prišlo tudi, če bi obsojenec ravnal v skladu s predpisi, ali če bi bila prepovedana posledica objektivno nepredvidljiva.

    S takšno presojo „ni izhajalo iz neobstoječega obtožbenega očitka“, kot trdi zahteva, temveč je le celovito uporabilo vsa zakonska določila (določbo prvega odstavka 45. člena v zvezi z drugim odstavkom 46. člena ZPrCP) in upoštevaje konkretne okoliščine primera presodilo, ali je bila prisotnost kolesarke na križišču za obsojenca lahko pričakovana.

    Pri kaznivem dejanju povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti lahko storilec krši prometne predpise naklepno ali iz malomarnosti, do povzročitve prometne nesreče mora biti v odnosu malomarnosti, do nastanka hudih telesnih poškodb kakšne osebe, kot objektivnega pogoja kaznivosti, ni v krivdnem razmerju, do smrti ene ali več oseb (nastanka hujše posledice) pa je storilcu treba dokazati malomarnost.

    V razlogih izpodbijane pravnomočne sodbe je izrečena kazen razumno in podrobno obrazložena. Glede na navedeno odločbi ni mogoče očitati arbitrarnosti. Prav tako sodišče ni kršilo načela enakosti pred zakonom, četudi bi držale trditve vložnikov zahteve, da je sodišče izreklo nekemu drugemu obsojencu za istovrstno kaznivo dejanje precej nižjo kazen. Načelo individualizacije pri izreku kazni namreč omogoča sodišču diferenciacijo kazni znotraj predpisane glede na ugotovljene obteževalne in olajševalne okoliščine vsakega konkretnega primera posebej in ob upoštevanju teže samega dejanja oziroma okoliščin, ki znotraj posameznega kaznivega dejanja kažejo morebitna razlikovanja tako v korist, kot v breme storilca.

    Neutemeljena je tudi trditev zahteve, da je sodišče druge stopnje ravnalo nezakonito in arbitrarno, ker v zvezi z odmero sodne takse obsojencu ni pojasnilo, „kolikšno takso je odmerilo po posamezni tarifni številki“. Obrazložitev sodbe pritožbenega sodišča obsojencu in njegovi obrambi v celoti omogoča, da se seznanita z načinom odmere sodne takse, sodišče pa pri tem ni dolžno pojasnjevati kolikšen del sodne takse je odmerilo po posameznih tarifnih številkah.
  • 337.
    VSRS Sodba IV Ips 27/2020
    19.1.2021
    KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
    VS00043027
    ZP-1 člen 42, 199, 199/2.. ZZUSUDJZ člen 3.. Odredba o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega odstavka 83.a člena Zakona o sodiščih (2020) člen 1.
    zastaranje pregona za prekršek - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19) - zadržanje zastaranja - materialni rok - procesni rok
    V pravni dogmatiki je večinsko sprejeto stališče, da je zastaranje sestavina materialnega kazenskega prava, ki pa, enako kot številne druge materialnopravne določbe, vpliva tudi na določbe kazenskega procesnega prava. Teorija kaznovalnega prava in veljavna ureditev štejeta zastaranje za tisti kazenskopravni institut, ki povzroči ugasnitev, torej prenehanje pravice države do izreka kaznovalne sankcije ali do njene izvršitve, če je od izvršitve inkriminiranega ravnanja oziroma od izreka kazenske sankcije preteklo daljše časovno obdobje. S potekom zastaralnega roka torej stranka v kaznovalnem postopku izgubi pravico uveljavljati svoj zahtevek, ki ga ima po materialnem pravu.

    Vrhovno sodišče je moralo presoditi, ali so na tek zastaralnega roka vplivali pravni akti, ki so bili v Republiki Sloveniji sprejeti zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni. Absolutno zastaranje pregona za prekrške je namreč nastopilo, ko je bila v Republiki Sloveniji s strani izvršilne veje oblasti že razglašena epidemija nalezljive bolezni in v času, ko je že veljala Odredba predsednika, da sodišča opravljajo naloge in odločajo samo v nujnih zadevah. Vendar pa navedena začasna nova pravna ureditev na tek (absolutnega) zastaralnega roka ni vplivala. V Odredbi predsednika je določeno, da razen v nujnih zadevah, procesni roki ne tečejo. Kot že rečeno je zastaranje pregona v kaznovalnem pravu del materialnega prava, zato zastaralne roke ni mogoče šteti med procesne roke, ki bi bili zaobseženi z odredbo predsednika Vrhovnega sodišča. V petem odstavku 42. člena ZP-1 je določeno, da zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu postopek o prekršku ne sme začeti ali nadaljevati. V tem primeru je zastaranje zadržano (oziroma prekinjeno) do trenutka, ko prenehajo zakonske ovire za začetek nadaljevanja postopka. Tek zastaranja tako lahko zadržijo le okoliščine, za katere zakon določa, da se postopek o prekršku v primeru njihovega nastopa ne sme začeti oziroma nadaljevati. Odredba predsednika pa seveda nima pravne narave zakona.

    Zakon, ki je v začetku epidemije nalezljive bolezni uredil vprašanja, vezana na tek sodnih rokov, je ZZUSUDJZ. V določbi prvega odstavka 3. člena je določil, da roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določeni z zakonom, ne tečejo, v drugem odstavku pa je določil, da roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne. V prvem odstavku tega člena je torej zakon ponovil tisto, kar je že od dne 16. 3. 2020 urejala Uredba predsednika; da torej procesni roki – roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih - ne tečejo. V drugem odstavku navedenega člena pa je bilo določeno, da roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne. Iz jezikovne razlage navedene določbe neposredno ni mogoče razbrati, katere roke je imel pred očmi zakonodajalec v tem odstavku. Vendar pa je z uporabo ostalih razlagalnih metod, zlasti sistematične, logične in teleološke razlage, jasno, da se je drugi odstavek 3. člena ZZUSUDJZ nanašal na ustavitev teka materialnih rokov v vseh sodnih zadevah, ki se ne obravnavajo kot nujne. Zakonodajalec je, kot že rečeno, v prvem odstavku 3. člena ZZUSUDJZ brez dvoma ustavil tek procesnih rokov. V drugem odstavku je določil, da roki v sodnih zadevah ne tečejo, kar po naravi stvari pomeni, da se ta odstavek (upoštevaje, da so procesni roki zajeti v prvem odstavku 3. člena) ne more nanašati na tek nobenih drugih rokov, kot materialnih. Procesnim rokom namreč nasproti stojijo le materialni roki. Povedano drugače: če bi zakonodajalec z ZZUSUDJZ želel zadržati le tek procesnih rokov, ne bi v členu, ki ureja tek rokov, dodal drugega odstavka, ki ureja druge, torej materialne roke v sodnih zadevah. Do enakega pomena določbe 3. člena ZZUSUDJZ pridemo tudi z uporabo razlagalne metode sklepanja po nasprotnem razlogovanju (argumentum a contrario), ki sama po sebi ni popolna razlagalna metoda, temveč dobrodošla dopolnitev (potrditev) ostalih razlagalnih metod. Če je v prvem odstavku 3. člena ZZUSUDJZ brez dvoma urejeno zadržanje teka procesnih rokov, v drugem odstavku tega člena (ki sicer jezikovno ni povsem jasen) ne more biti urejeno zadržanje nobenih drugih rokov, kot materialnih rokov.
  • 338.
    VSRS Sodba I Ips 57045/2017
    14.1.2021
    KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
    VS00043534
    ZKP člen 372-1. KZ-1 člen 116, 116-1.
    kršitev kazenskega zakona - zakonski znaki kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - umor na zahrbten način
    V opisu kaznivega dejanja je v izreku sodbe navedeno, da je obsojenec na ..., torej v lastnem stanovanju oškodovancu življenje vzel na zahrbten način tako, da ga je v trenutku, ko je bil slednji s hrbtom obrnjen proti njemu in njegovega napada ni zaznal niti pričakoval z nožem zabodel v predel prsnega koša ter mu povzročil ubodno rano, zaradi česar je oškodovanec umrl, kar povsem ustreza abstraktni zakonski opredelitvi odvzema življenja na zahrbten način.
  • 339.
    VSRS Sodba I Ips 44051/2013
    14.1.2021
    KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
    VS00042657
    KZ-1 člen 56.. ZKP člen 344, 344/1, 385, 397, 397/4.
    izrek kazenske sankcije - vštevanje pripora in prejšnje kazni - pogojna obsodba - sprememba obtožbe v ponovnem sojenju - načelo prepovedi reformatio in peius
    Veljavna kazenska zakonodaja ne vsebuje nobene določbe, ki bi sodišču prve stopnje omogočala, da pri izreku kazenske sankcije v novem sojenju upošteva pogojno obsodbo z določeno kaznijo in preizkusno dobo po prejšnji sodbi, ki je bila v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti razveljavljena.
  • 340.
    VSRS Sodba I Ips 36037/2014
    7.1.2021
    KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
    VS00042662
    KZ-1 člen 235, 235/1, 235/2.. ZKP člen 371, 371/1-10, 372, 372-4, 385, 394, 394/1.
    kaznivo dejanje ponareditve poslovnih listin - ponareditev poslovne listine - uporaba ponarejene listine - blanketna norma - navidezen idealni stek - prepoved reformatio in peius - eno kaznivo dejanje
    Če se sprememba pravne kvalifikacije ravnanja obsojenke presoja izolirano, je za obsojenko res strožja pravna opredelitev njenega ravnanja kot več kaznivih dejanj, storjenih v realnem steku, v primerjavi s pravno opredelitvijo kot eno (enotno ali nadaljevano) kaznivo dejanje.

    Vendar pa je položaj obsojenke potrebno presojati celostno, upoštevajoč vse spremembe, ki so vplivale na njen položaj in so bile z obravnavano spremembo pravne kvalifikacije povezane. Zaradi spremembe pravne opredelitve ravnanja obsojenke, je bila spremenjena tudi odločba o krivdi in o kazenski sankciji, pri čemer je bila le prva spremenjena v obsojenkino škodo, drugi dve pa izrazito v obsojenkino korist, pri čemer je do sprememb v korist obsojenke prišlo ravno zaradi spremenjene pravne kvalifikacije obsojenkinega ravnanja. Ob tehtanju na eni strani strožje pravne kvalifikacije in na drugi strani manjše kriminalne količine, za katero je bila obsojenka spoznana za krivo, ki je rezultirala v blažji kazenski sankciji, ki ima za posledico krajši čas, potreben za izbris obsodbe iz kazenske evidence, je po presoji Vrhovnega sodišča treba dati večjo težo spremembam in njenim posledicam, ki so obsojenki v korist.
  • <<
  • <
  • 17
  • od 50
  • >
  • >>