Priposestvovanje služnosti v javno korist je mogoče ob pogoju (stroge presoje) dobre vere, še posebej če temelji na pravnoposlovni podlagi. Pri tem ni pogoj, da je posel odplačen, če je le iz okoliščin primera jasno, da je takšno stanje plod pristne volje lastnika.
V primeru, ko gre za t. i. dejansko razlastitev, načeloma ni mogoče izključiti tožnikovega stvarnopravnega varstva v pravdnem postopku, če so zanj podani vsi elementi iz 99. člena SPZ: lastninska pravica tožnika, sam poseg in protipravnost takšnega posega.
Za odločitev v obravnavani zadevi je bistvena dejanska ugotovitev, da je tožnik poseg v svojo nepremičnino dovolil, zato v okoliščinah konkretnega primera sam poseg tožene stranke v tožnikovo nepremičnino (zaradi tožnikovega soglasja) ne predstavlja protipravnega ravnanja. Za ugoditev tožnikovemu zahtevku torej ni ovira ZCes-1, temveč tožnikovo soglasje.
Zmotno je stališče pritožbenega sodišča, da je treba na zemljiščih, ki so del kategorizirane ceste, opredeljene kot javno dobro na podlagi Uredbe o kategorizaciji državnih cest in ležijo na zemljiščih v zasebni lasti, do ureditve lastninskih razmerij na cestah obdržati nespremenjeno stanje. Lastnik nepremičnin, po katerih poteka takšna cesta, ima namreč stvarnopravno varstvo in dejstvo, da je v teku zoper njega razlastitveni postopek, na to ne vpliva.
Stališče Ustavnega sodišča, ki „zgolj“ ugotavlja neskladnost odlokov o razlastitvi javnega dobra z URS in jih ne razveljavlja, ne pomeni, da je lastnik zemljišča že kar izgubil lastninsko pravico in njeno sodno varstvo, kljub ugotovitvi, da bi lahko razveljavitev z ustavo neskladnih odlokov povzročilo še bolj protiustavno stanje od dejanske razlastitve. Celo nasprotno, iz razlogov odločb sodišča je jasno razvidno, da je treba odvzem lastninske pravice šele opraviti na enega od zakonsko predpisanih načinov (sporazum ali razlastitveni postopek). Čim je tako, pa do tedaj lastninska pravica z vsemi „živi“ brez omejitev, torej z vsemi upravičenji: ius utendi, fruendi et abutendi. Nasprotna razlaga bi odvzela težo, logiko in pomen omenjenim ustavnopravnim argumentom. Dopuščala bi protislovno razlago, da čeprav je treba lastninsko pravico šele prenesti na drugega titularja – razlastitvenega upravičenca, je kljub temu dolžan aktualni titular zaradi dejanskih okoliščin (sprejema neustavnega akta in posledičnega fizičnega posega v nepremičnino), ki ne predstavljajo pravne podlage za poseg v lastninska upravičenja, trpeti prikrajšanja pri njeni uporabi in uživanju oziroma protipravne posege v ti upravičenji.