mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - navajanje nepomembnih ali zanemarljivih dejstev - varna izvorna država - prosilec iz Maroka
Tožnik je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, kar izrecni potrdi tudi na zaslišanju. Na zaslišanju izrecno pove tudi, da v Maroku ni bil preganjan in nima problemov s preganjanjem. V Maroko pa se ne more vrniti, ker ne bo dobil zaposlitve, če pa jo dobi, ne more preživeti s tisto plačo. V Maroko bi se vrnil, če bi bilo mogoče tam dostojno živeti.
Ugotovitev toženke, ki je tožnik niti ne izpodbija, da je tožnik uveljavljal ekonomske razloge za odhod iz Maroka in nenazadnje kot razlog, zaradi katerega se ne more vrniti v Maroko, je pravilna. Pravilna je tudi odločitev, da ekonomski razlogi, ki niso posledica preganjanja, ne predstavljajo razloga za mednarodno zaščito.
mednarodna zaščita - predhodni preizkus - novi dokazi in nova dejstva - dokazni standard
Tožnik ni zatrjeval novih dejstev in predložil novih dokazov, zato njegovo trditveno gradivo po presoji sodišča ne more pomembno povečevati verjetnosti, da (tožnik) izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče pripominja, da ob takih okoliščinah, ko tožnik ni navajal novih pravno pomembnih dejstev in dokazov, ki bi upravičevali nov postopek, toženi stranki ni treba pozvati tožnika na dopolnitev zahtevka.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja - zahteva za uvedbo ponovnega postopka - začasna odredba - predhodni preizkus - zavrženje zahteve - ne bis in idem
Tožnik je zoper isto toženo stranko vložil dve tožbi z enakim tožbenim zahtevkom (izpodbojna tožba). Sodišče je moralo zato ob uporabi 189. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 tožbo, ki je kasneje prispela na sodišče in ki še ni bila poslana v odgovor toženi stranki, zavreči.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - varna izvorna država - nedržavni subjekt preganjanja
Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito prvenstveno utemeljuje s slabo ekonomsko situacijo ter posledično slabimi pogoji za življenje, okoliščin konkretnega primera pa ne gre povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Poleg tega je tožena stranka tudi pravilno ugotovila, da tožnik prihaja iz Kosova, ki ga je Vlada Republike Slovenije določila kot varno izvorno državo, v tožnikovih navedbah pa ni najti nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Kosovo zanj ni varna izvorna država, saj na Kosovu ni imel težav zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Glede sorodnikov bivše žene, ki so ga pretepli, pa tožena stranka pravilno ugotovila, da je na kraj dogodka prišla policija, tožnik pa se je odločil, da ne bo povedal, da je bil pretepen s strani sorodnikov bivše žene. V konkretnem primeru je bilo pravilno ugotovljeno, da tožnik v postopku ni izkazal, da mu država, politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne nuditi zaščite oziroma da mu zaščite nočejo nuditi.
Nedržavne subjekte preganjanja v smislu 3. alineje 24. člena ZMZ-1,se lahko šteje kot subjekte preganjanja ali resne škode samo, če je mogoče dokazati, da država ali politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - ekonomski razlogi prosilca za azil - varna izvorna država - prosilec iz Alžirije
Tožnik je izvorno državo zapustil iz razlogov ekonomske narave.
Iz podatkov spisov tudi ni razvidno, da bi imel tožnik utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnem prepričanju. V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države je sam izrecno navedel slabo ekonomsko stanje. Glede na stališča Vrhovnega sodišča RS z vidika odločanja o dodelitvi mednarodne zaščite ni bistveno, kakšna je prosilčeva ekonomska sposobnost preživljanja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.
Tožena stranka je že glede na razlago načela zaslišanja stranke dolžna tožnika seznaniti z dejstvom, da bo v njegovem konkretnem postopku uporabila koncept varne tretje države. Le v tem primeru bi mu zagotovila možnost, bi da se pred izdajo odločbe izjavil o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločitev.
Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 10, 10/1, 10/1-e. ZMZ-1 člen 20, 21, 22, 23, 25, 27.
mednarodna zaščita - statusa begunca - spor polne jurisdikcije - presoja ex nunc - informacije o izvorni državi - verodostojnost - dokazna ocena - splošna verodostojnost prosilca - politično prepričanje kot razlog preganjanja - prosilec iz Afganistana - odločanje v sporu polne jurisdikcije - priznanje statusa begunca - datum priznanja pravice
Tožniku ni treba dokazati preteklega preganjanja, saj preganjanja oziroma umorov njegovega sodelavca in prijatelja na poti v Logar ne bi bilo mogoče dokazati z listinskimi dokazi. Možnost pridobitve takšni listinskih dokazov je skoraj nična. Tožniku pa ni mogoče naložiti prehudega dokaznega bremena. Dejstvo, da tožena stranka ni našla v izbranih poročilih in člankih podatka, ki bi se ujemal z opisom omenjenih dveh dogodkov uboja njegovih dveh policijskih kolegov, ki jih je opisal tožnik, ne pomeni, da tožniku glede na razmere v provinci Logar ni mogoče verjeti.
Tožena stranka ni imela podlage za oceno, da tožniku ni verjela, ker je ugotovila, da so bili tarče napadov predvsem pripadniki Afganistanske lokalne policije, častniki Nacionalnega direktorata za varnost, pripadniki provladnih milic, pogosto pa tudi policijski načelniki. Tega zaključka iz poročil, ki jih je uporabila tožena stranka ni mogoče narediti oziroma iz obrazložitve ni razvidno, iz katerega poročila bi to dovolj zanesljivo izhajalo.
Iz sodbe Sodišča EU v zadevi P.I. izhaja, da široka razlaga pojma „politično prepričanje“ kot razlog za preganjanje v smislu člena 10(1)(e) Direktive 2011/95 pomeni, da morajo pristojni organi držav članic pri ugotavljanju obstoja takih prepričanj ter vzročne zveze med njimi in dejanji preganjanja „upoštevati splošni okvir izvorne države prosilca za status begunca, zlasti njegovo politično, pravno, sodno, zgodovinsko in družbeno‑kulturno komponento.“ To v primeru prosilca za mednarodno zaščito iz Afganistana ni možno brez zelo natančnega, neselektivnega in objektivnega upoštevanja relevantnih informacij o stanju v izvorni državi.
Okoliščina, da je tožnikova žena bila zaposlena v vojski je pravno relevantna okoliščina za ugotavljanje utemeljenega strahu pred preganjanjem tožnika, ker bi bil tožnik zaradi omenjenega dejstva lahko lažje odkrit s strani talibanov.
Sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka uspela utemeljiti, kolikor je to praktično v njeni moči, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bil tožnik izpostavljen resnični nevarnosti preganjanja oziroma da mu preganjanje resno grozi. Po uveljavljenem standardu tožniku namreč ni treba dokazati, da je bolj verjetno kot ne, da bo preganjan oziroma da ga subjekti zaščite ne bodo mogli ali hoteli zaščititi. Ker je tožnik to dokazno breme izpolnil, je bilo na toženi stranki, ki je pristojni organ za odločanje o prošnji, da bi odvrnila vsakršen dvom o zatrjevanem preganjanju, pa tega ni uspela.
S pravnomočnostjo te sodne odločbe je tožniku priznan status begunca od dneva vložitve prošnje za mednarodno zaščito naprej, in ne od dneva izdaje izpodbijanega akta, ker to izhaja iz interpretacije Sodišča EU določbe iz 21. uvodne izjave Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU, po kateri je priznanje statusa begunca ugotovitveni akt in da ima zato begunec pravico do priznanja takega statusa od datuma svoje prošnje za priznanje tega statusa.
ZMZ-1 člen 51, 51-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/1, 3/2.
Drugi tožnici v azilnem domu v Zagrebu niso nudili ustrezne zdravstvene obravnave in pomoči, čeprav je zanjo zaprosila kot prosilka za mednarodno pomoč v azilnem postopku in je bila do nje upravičena. Upoštevaje to okoliščino se sodišču poraja utemeljen dvom o tem ali bi Republika Hrvaška ob vrnitvi prvima dvema tožnikoma (tudi prvi tožnik je sladkorni bolnik) dejansko zagotovila zdravniško pomoč in oskrbo, ki jo potrebujeta. Dokazna ocena tožene stranke ne omogoča preizkusa tožbenih trditev o zatrjevanih sistemskih pomanjkljivostih glede zagotavljanja ustreznega zdravstvenega varstva, zato je podana bistvena kršitev določb postopka, ki je vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84a, 84a/3. ZUS-1 člen 32, 32/2, 32/3. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28, 28/2, 28/3.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - begosumnost - znatna nevarnost pobega prosilca - zmotna uporaba materialnega prava - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - začasna odredba - Dublinska uredba
Na obstoj utemeljene nevarnosti pobega ni mogoče sklepati zgolj s tem, da je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil že na Hrvaškem, kjer na odločitev ni počakal.
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 28, 46.
Upravno sodišče ne šteje, da zapustitev države avtomatično pomeni izgubo pravnega interesa za nadaljevanje upravnega spora, saj je izguba pravnega interesa za tožbo odvisna od konkretnih okoliščin in razlogov za zapustitev države in s tem v zvezi od presoje sorazmernosti posega v pravico do učinkovitega sodnega varstva.
Sodišče je v konkretnem primeru ob upoštevanju upravičenosti oziroma dopustnosti (sorazmernosti) posega v pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz člen 46(3) in (11) Procesne direktive 2013/32/EU v zvezi z prvim in drugim odstavkom 47. člena in člena 52(1) Listine EU o temeljnih pravicah zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožbo tožnika zavrglo (6. točka 1. odstavka 36. člena ZUS-1), ker upravni akt, ki se izpodbija, zaradi svobodne izbire tožnika, da zapusti Slovenijo in se vanjo ne vrne, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - varna izvorna država
Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je tožnik kot glavni razlog za zapustitev izvorne države pripisal slabim možnostim za najdbo zaposlitve in revščini, omenjene težave pa ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite, saj niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Prav tako je bilo pravilno ugotovljeno, da tožnik prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada RS z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo, in da ni z ničemer izkazal, da bi njegove težave izvirale iz namenskega omejevanja pravic in storitev, kakor tudi delovanja organov, ki bi bili usmerjeni zoper njega osebno ali bi mu s tem onemogočali eksistenco, ter tako ni mogoče zaslediti tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko zanj ne bi bila varna izvorna država.
Sodišče se strinja s tožbeno navedbo, da bi morala tožena stranka tožnika v postopku posebej seznaniti s tem, da bo uporabila koncept varne izvorne države, saj je svojo odločitev oprla tudi na 2. alinejo 52. člena ZMZ-1. Morala bi ga seznaniti s tem, da je Vlada Republike Slovenije Maroko uvrstila na seznam varnih izvornih držav in mu dati možnost, da se do tega opredeli. Vendar pa to ni taka napaka, da bi bilo zaradi tega treba odločbo odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponovno odločanje, saj je s konceptom varne izvorne države sodišče tožnika seznanilo na glavni obravnavi in je s tem samo odpravilo to postopkovno pomanjkljivost.
Pri ekonomski stiski posameznika bi moralo iti za dejanja, ki niso zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti javnega podpornega sistema izvorne države, da bi lahko bili podani elementi mednarodne zaščite. Ekonomske težave bi morale izvirati iz namerne odtegnitve osnovnih dobrin ali storitev določeni osebi zaradi neke njene osebne okoliščine. Zgolj navajanje slabega ekonomskega socialnega stanja v izvorni državi, kateremu je podvrženo celotno prebivalstvo, pa po presoji sodišča ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.
ZMZ-1 člen 49, 49/9, 51, 51/1, 51/1-4. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/1, 3/2, 20, 20/5.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - predaja Republiki Hrvaški - začasna odredba - težko popravljiva škoda
Svojo odločitev, sprejeto v ponovljenem postopku po sodbi I U 1222/2022 je toženka v zadostni meri utemeljila ter pravilno odločila na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja. Nasprotno pa tožnik s (pre)splošnimi tožbenimi navedbami ni izkazal, da bi bile v Republiki Hrvaški ugotovljene sistemske pomanjkljivosti, posledično pa tudi ne, da bi postopek predaje zanj pomenil nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 3. člena EKČP in 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.
očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - ekonomski razlog - družinski spor
Tožnik ne izpolnjuje pogojev za podelitev statusa begunca niti subsidiarne zaščite, saj gre pri sporu zaradi dediščine in siljenja k poroki za njegovo zasebno družinsko zadevo, ne pa za preganjanje zaradi katerega izmed razlogov po Ženevski konvenciji oziroma ZMZ-1.
ZMZ-1 člen 49, 49/9, 51, 51-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 18, 18/1, 18/1(b).
Država prosilca ne sme predati drugi državi, če obstajajo tehtni razlogi za prepričanje, da obstaja dejanska nevarnost, da bo prosilec izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ravnanju, vendar pa v konkretnem primeru taka dejanska nevarnost ni bila izkazana, saj tožnik na ravnanje hrvaških oblasti v Azilnem domu ni imel pripomb.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog
Tožnikove navedbe na osebnem razgovoru, da je državo zapustil, ker sta se stepla z delodajalcem zaradi neplačila in ker ni zaslužil dovolj za preživetje sebe in svoje družine, ne gre povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov preganjanja, ki so določeni v Ženevski konvenciji in ZMZ-1.
Slaba ekonomska situacija sama po sebi ne predstavlja razloga za priznanje subsidiarne zaščite.
Za priznanje mednarodne zaščite ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnja za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite. Zgolj navajanje slabega ekonomskega in socialnega stanja v izvorni državi iz navedenih razlogov ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.
ZMZ-1 člen 51, 51/1, 51/1-2, 63, 63/1. ZUS-1 člen 32, 32/2. ZPP člen 214.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje - začasna odredba - neprerekana dejstva - država prvega azila
Toženka ne prereka tožnikovih navedb, da mu bo nastala težko popravljiva škoda, ker bi v primeru, da bo izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, to pomenilo (med drugim), da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, čeprav bi v tem upravnem sporu uspel. Toženka ne prereka navedb tožnika, da bi v primeru, da bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o tožbi in se tožnik v času odločanja ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije, to pomenilo, da tudi ne bi bil več pod jurisdikcijo Slovenije. Toženka ne prereka, da tožnik zaradi tega ne bi mogel več izkazovati pravnega interesa, kar bi pomenilo za tožnika kršitev pravice iz 23. in 25. člena Ustave RS. Toženka teh navedb ne prereka, zato jih sodišče šteje za priznane.
mednarodna zaščita - načelo zaslišanja stranke v postopku - preganjanje - politično prepričanje kot razlog preganjanja - informacije o izvorni državi - izogibanje vojaški službi
Obrazložitev tožene stranke je glede uporabe 31. člena ZMZ-1 povsem nejasna. Ni jasno, ali tožena stranka meni, da tožniku ne pripada mednarodna zaščita zaradi okoliščin, ki izhajajo iz 31. člen ZMZ-1 (izključitveni razlogi) ali ne.
Tožeča stranka v tožbi upravičeno opozarja na protislovje v odločbi, ko tožena stranka navaja, da obstaja utemeljeno tveganje, da bi bil tožnik, če bi v režimski vojski dejansko služil vojaški rok, prisiljen neposredno ali posredno sodelovati pri izvajanju ali izvajati dejanja, ki jih je mogoče opredeliti kot vojne zločine in zločine proti človeštvu in da je to potrdil tudi tožnik, ki je dejal, da se ne želi pridružiti nobeni skupini, saj ne želi sodelovati v vojski in ubijati ali biti ubit. S tem je tožnik izražal svoje stališče, ki ni v skladu s prepričanjem in stališčem akterja potencialnega preganjanja, zaradi česar je lahko z njihove strani označen kot izdajalec in njihov nasprotnik. Na 29. strani pa je v nasprotju s tem tožena stranka v odločbi zapisala, da ni utemeljen tožnikov strah, da bi ga država obravnavala kot izdajalca.
mednarodna zaščita - zahtevek za ponovno uvedbo postopka - nova dejstva in novi dokazi
Tožnik svoj zahtevek utemeljuje z enakimi razlogi, ki so po njegovih lastnih navedbah obstajala že v času prvotnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, njegove izjave ob vložitvi Zahtevka za uvedbo ponovnega postopka pa se nanašajo na nadaljnje dogodke, o katerih je govoril že v Prošnji z dne 26. 11. 2021 in je zato v Zahtevku za uvedbo ponovnega postopka po vsebini uveljavljal enake razloge, kot jih je navajal že v prvotnem postopku za priznanje mednarodne zaščite.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - varna izvorna država - resna škoda - ekonomski razlog
Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države v primerjavi z ekonomskimi in socialnimi pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.
Za priznanje mednarodne zaščiteč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnja za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-4. ZUP člen 49. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) člen 8, 8/3, 8/3-e.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - pridržanje - odvzem prostosti - javna varnost - javni red - nevarnost za javni red, varnost in obrambo države - duševna motnja - procesna sposobnost stranke
Presoja toženke, da je ob ugotovljeni procesni sposobnosti tožnika in po ugotovitvi, da so bile tožnikove kršitve tako hude in številne, da je treba za zaščito osebne, premoženjske varnosti ter javnega reda pred nevarnostjo, ki jo lahko povzroča ravnanje tožnika, tožniku izreči ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, tudi po presoji sodišča pravilna.
Ravnanjem tožnik v tožbi ne ugovarja in ne trdi, da ni ravnal tako, kot se mu očita, ampak jih „opravičuje“, kot že navedeno s svojo boleznijo, s čimer pa se ne more ekskulpirati. Subjektivni odnos tožnika do dogodkov (da se ni zavedal) in razlog za te dogodke (morebitna tožnikova bolezen) namreč ne spremenita dejstva, da je tožnik s kršitvami hišnega reda in javnega reda ter miru, ogrožal varnost oseb in premoženja v smislu določbe četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.
ZMZ-1 člen 51, 51/1, 51/1-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 7, 7/2, 12, 12/2.
prošnja za mednarodno zaščito - mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III)
Na podlagi drugega odstavka 12. člena Uredbe Dublin III, je za obravnavanje prošnje, kadar prosilec poseduje veljavni vizum, odgovorna država članica, ki je vizum izdala.