Skladno z določbo prvega odstavka 249. člena ZPP ima izvedenec pravico do povračila izgubljenega zaslužka, vendar mora zahtevati povračilo takoj po zaslišanju, sicer izgubi to pravico (drugi odstavek 242. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 249. člena ZPP). Iz podatkov v spisu izhaja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo, da sodna izvedenka povračila izgubljenega zaslužka (nadomestila plače) ni zahtevala, nikakršne pravne podlage pa ni za to, da bi v takem primeru lahko delodajalec naknadno uveljavljal povračilo nadomestila plače, ki ga je plačal sodni izvedenki (ki je pri njem zaposlena).
ZObr člen 57, 57/4, 57/4-6, 57/4-12, 57/9, 58, 58/7.. KZ-1 člen 37, 221.
prenehanje delovnega razmerja - težja kršitev vojaške discipline - vojak - kaznivo dejanje - kaznivo dejanje napad na informacijski sistem - rok za zastaranje - disciplinska kršitev
Pritožbeno sodišče je v preteklosti že zavzelo stališče, da je pri kršitvah delovne dolžnosti, storjenih z nadaljevanim dejanjem, potrebno šteti kot čas storitve kršitve tisti trenutek, ko je bilo storjeno zadnje dejanje ponavljajočih se posameznih nedopustnih dejanj, vendar je pri tem šteti za zastarana vsa tista dejanja iz sestava nadaljevane disciplinske kršitve, glede katerih je potekel za zastaranje v zakonu predpisani subjektivni oz. objektivni rok.
Tožnik je s svojim ravnanjem večkrat in v daljšem časovnem obdobju kontinuirano težje kršil vojaško disciplino po 6. točki četrtega odstavka 57. člena ZObr, saj ni spoštoval pravil v zvezi z registracijo delovnega časa. Tožena stranka je v primerih, ko je tožnik registriral delovni čas za druge pripadnike slovenske vojske oziroma, je svoj delovni čas neupravičeno registriral v vojašnici, utemeljeno prepoznala znake kaznivega dejanja napada na informacijski sistem (221. člen KZ-1) oziroma v primerih, ko ga je registrirala žena, znake napeljevanja h kaznivemu dejanju (37. člen KZ-1), zato je podana tudi kršitev vojaške discipline iz 12. točke četrtega odstavka 57. člena ZObr.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00007586
KZ-1 člen 124, 124/1.
posebno huda telesna poškodba - telesna poškodba kot zakonski znak - ugotavljanje telesne poškodbe - izvedensko mnenje
Prav ireverzibilnost posledic, ki so nastale zaradi obtoženčevega početja, pri čemer ni nikakršnega dvoma o tem, da gre pri očesu za pomemben organ, pa so tisti odločilni dejavnik, ki utemeljuje uporabo kvalifikacije posebno hude telesne poškodbe po prvem odstavku 124. člena KZ-1. Na te, povsem objektivno podane posledice pa oškodovančeva alkoholiziranost ne more imeti prav nikakršnega vpliva, tako, kakor to v svoji pritožbi zmotno meni zagovornik.
ZDR člen 184.. OZ člen 131, 131/1, 135.. ZZ člen 38, 38/3.
odškodninska odgovornost delodajalca - direktor - razrešitev s funkcije - nepremoženjska škoda
Za presojo, ali je v konkretnem postopku zaradi nezakonite razrešitve podana odškodninska odgovornost tožene stranke, ugotavljanje utemeljenosti razlogov za razrešitev ni potrebno. Pritožba utemeljeno navaja, da predstavlja nezakonita razrešitev (kot posledica nezakonitega postopka) prvi element odškodninske odgovornosti tožene stranke. Za presojo, ali gre za odškodninsko odgovornost tožene stranke, pa je pomemben odnos tožene stranke, njenega organa oziroma delavca do nezakonitega postopka, ki je rezultiral v nezakoniti razrešitvi.
Pravica do obrambe in obrazloženosti odločb je temeljna pravica v postopku varstva pravic delavcev v delovnem razmerju. Svet tožene stranke te pravice tožniku ni zagotovil, hkrati pa se na opozorila pravnika ni odzval, in je kljub več kršitvam postopka izglasoval tožnikovo razrešitev. S tem so člani sveta zavestno kršili postopek razrešitve, in privolili v posledice, ki lahko nastanejo z nezakonito razrešitvijo tožnika. Zato jim je pri izvrševanju njihovih funkcij mogoče očitati eventualni naklep oziroma vsaj hudo malomarnost. Za škodo, ki jo njen organ oziroma delavec povzroči pri opravljanju oziroma v zvezi z opravljanjem svojih funkcij drugemu delavcu naklepoma ali iz malomarnosti, odgovarja tožena stranka kot delodajalec.
Ocena tožničine delazmožnosti pomeni, da je pri tožnici podana III. kategorija invalidnosti skladno z 2. alinejo drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2, z obstojem preostale delovne zmožnosti na drugem ustreznem delu z navedenimi omejitvami s krajšim delovnim časom po 4 ure dnevno. Ob takšnem dejanskem stanju, ko torej ni zdravstvenih indikacij za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in sočasnem dejstvu, da je pri tožnici še podana preostala delovna zmožnost s krajšim delovnim časom od polnega po 4 ure dnevno, ni izpolnjen dejanski stan iz 1. alineje drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2.
ZPP člen 236a, 258, 339, 339/2, 339/2-8.. ZDR-1 člen 73, 75, 108, 108/3.
odpravnina - bistvena kršitev določb postopka - pravica do izjave - pisna izjava - dokaz z zaslišanjem strank
Podana je absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki se nanaša na kršeno pravico do obravnavanja pred sodiščem. Sodišče prve stopnje je namreč napačno razlogovalo, da direktorja tožene stranke ni zaslišalo zato, ker naj bi bil ta dokazni predlog umaknjen. Ta dokazni predlog ni bil umaknjen, zato je obrazložitev neizvedbe tega dokaznega predloga napačna, toženi stranki pa kršena pravica do izjave.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožba v delu, v katerem tožnik zahteva odškodnino za nepremoženjsko škodo, ni sklepčna, ker tožnik ni zatrjeval obstoja škode konkretizirano, da bi se tožbena povest lahko prilegala zahtevku oziroma, da bi iz dejanskih navedb lahko izhajal zaključek, da je zahtevek po materialnem pravu utemeljen.Tožnik je v tožbi navedel le, da "podrejeno uveljavlja nematerialno škodo v obliki odškodnine za pretrpljene duševne bolečine kot posledice kršitve z ustavo garantirane človekove pravice do dela oziroma, do enake obravnave pri uveljavljanju pravic iz delovnega razmerja pri napredovanjih, razporejanju in plačah". Iz teh splošnih navedb ne more izhajati posledica utemeljenosti zahtevka.
sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožena stranka tožnika v postopku razporeditve javnih uslužbencev na prosta višje vrednotena delovna mesta v službi L. v primerjavi z drugimi javnimi uslužbenci ni neenako obravnavala zaradi osebnih okoliščin, ki jih izpostavlja tožnik v tem sporu (politična pripadnost, sindikalna aktivnost, opozarjanje na nepravilnosti pri toženi stranki in sproženi spori med tožnikom in toženo stranko). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je navedeni postopek potekal tako, da je tožena stranka javnim uslužbencem pred iztekom službe T. poslala vprašalnik o tem, na katerem mestu želijo po zaključku dela v službi T. nadaljevati delovno razmerje v službi L. Pri razporeditvi javnih uslužbencev na t. i. višje vrednotena (položajna) delovna mesta je bil odločilen predlog tistih, ki so odgovorni za vodenje posameznega področja, pri čemer so se upoštevale delovne izkušnje, rezultati dela in ocene javnih uslužbencev, predlagani javni uslužbenci pa so morali izpolnjevati tudi pogoje za zasedbo posameznega delovnega mesta.
Iz vsebine Dogovorov izhaja, da se javnemu uslužbencu glede na dejansko opravljen povečan obseg dela za vsak mesec posebej določi del plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela in da bo predstojnik za vsak mesec posebej preveril in ugotovil, ali je javni uslužbenec v posameznem obdobju od 15. v preteklem mesecu do 15. v tekočem mesecu dejansko opravljal delo, ki presega pričakovan obseg dela, in glede na obseg uspešno opravljenega dela in obremenitev javnega uslužbenca predlagal višino plačila dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela. Iz Dogovorov izhaja, da opravljanje nalog, na katere sta se Dogovora nanašala, ne sodi med delovne naloge delovnega mesta, za katero je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Te naloge torej predstavljajo povečan obseg dela (ki ga tožnik opravlja znotraj polnega delovnega časa), tako da je tožnik do izplačila dodatka upravičen že zgolj na podlagi dejstva, da je te naloge v posameznem mesecu opravljal. Obseg teh opravljenih nalog ne vpliva na upravičenost do dodatka, vpliva pa na njegovo višino.
invalidnost - odločitev o pravdnih stroških - potrebni stroški
Pritožbeno sodišče šteje, da tako prvi dopis sodišču z dne 4. 12. 2015, kakor obvestilo sodišču o tem, kdo bo tožnika v nadalje zastopal, ne pomenita storitve, ki bi jo bilo potrebno posebej upoštevati pri priznanih potrebnih stroških. V prvem primeru gre za popravo očitno napačno označene tožene stranke s strani pooblaščenca, v drugem primeru pa zgolj za predložitev pooblastila.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00000863
ZVZD člen 23, 37.. ZDR člen 184.. OZ člen 131, 131/1, 131/2.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - navodila za varno delo - krivdna odgovornost - nepremoženjska škoda
Do nezgode pri delu je prišlo zaradi poškodovanih rešetk, zaradi katerih se je zataknila cedilka z vročimi testeninami in s slanim kropom, prišlo je do izlitja kropa in tožnik je bil poparjen po desni roki in levi nogi. Tožnik v kuhinji ni imel nikakršnih navodil za varno delo, kot to zahteva 23. člen ZVZD. V posledici malomarne opustitve zagotovitve varnih delovnih pogojev (okvarjena rešetka) je tožniku nastala škoda. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo krivdno odgovornost tožene stranke za vtoževano odškodnino.
Glede na to, da je bila pri tožnici že v letu 2008 ugotovljena invalidnost in je bila tudi razvrščena v III. kategorijo invalidnosti od 17. 4. 2008 dalje, je za odločitev v sporni zadevi ključen odgovor na vprašanje, ali je pri tožnici prišlo do poslabšanja invalidnosti in ali je tožnica upravičena do novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku pravilno presodilo, da je pri tožnici prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, ker so potrebne dodatne fizične razbremenitve pri delu od 1. 2. 2015 dalje. Zaenkrat pa pri delu ni potrebna časovna razbremenitev, zato je ta del tožbenega zahtevka utemeljeno zavrnjen.
Sodišče od vložnika vloge, ki je nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, v skladu s prvim odstavkom 108. člena ZPP zahteva, da mora vlogo popraviti ali dopolniti. V individualnih delovnih sporih sodišče hkrati delavca pouči, kako naj odpravi pomanjkljivosti vloge in ga opozori na pravne posledice, če ne bo ravnal v skladu z zahtevo sodišča (36. člen ZDSS-1. Če vložnik vloge ne popravi ali dopolni tako, da je primerna za obravnavo, jo sodišče zavrže (peti odstavek 108. člena ZPP).
Kazenski postopkovnik ureja pravico oškodovanca do pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje v četrtem odstavku 367. člena ZKP. Po tej določbi sme oškodovanec izpodbijati sodbo samo glede odločbe o stroških kazenskega postopka.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0007023
KZ-1 člen 44, 44/3, 44/4, 58, 58/4, 324, 324/3. ZKP člen 76, 76/3, 137, 137/6, 285č, 285č/6, 372, 372-5.
kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu – glavna kazen – stranska kazen – prepoved vožnje motornega vozila – izrek pogojne obsodbe – obvezen izrek stranske kazni – nerazumljiv kaznovalni predlog državnega tožilca – kršitev kazenskega zakona v škodo obdolženca
Sodišče v sodbi, s katero se obtoženec spozna za krivega na podlagi priznanja krivde in sprejetega priznanja krivde, ne more izreči strožje kazenske sankcije kot jo je predlagal državni tožilec. Če je kaznovalni predlog nejasen in dopušča več razlag, s tem pa tudi različne kazenske sankcije, mora sodišče izreči takšno kazensko sankcijo, ki je za obdolženca najbolj ugodna, sicer stori kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP.
Z izjemo posebnih specialističnih znanj pri evidentiranju podatkov za obračun davkov v pritožbi niso omenjena druga razbremenilna dejstva, denimo splošna neurejenost računovodskega področja v Republiki Sloveniji (izvedenka za ekonomijo) ter obdolženčeve duševne težave (priča S.R.), ki medsebojno povezane tudi po presoji pritožbenega sodišča ne omogočajo zanesljive ugotovitve o obdolženčevi zavesti v času objektivno storjenega kaznivega dejanja in še manj, da se je to, kljub določenim izkustvenim zadržkom, zgodilo po njegovi volji.
denarna socialna pomoč - brezposelna oseba - aktivni iskalec zaposlitve - izbris iz evidence brezposelnih
Tožnik v spornem obdobju ni bil voden v evidenci brezposelnih oseb in ni bil aktivni iskalec zaposlitve, zato ni upravičen do denarne socialne pomoči (28. člen ZSVarPre) in posledično tudi ne do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev (29. člen ZUPJS).
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00000761
OZ člen 352, 352/1.
odškodninska odgovornost delavca - objektivni in subjektivni zastaralni rok
V skladu s prvim odstavkom 352. člena OZ odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Ker je bila nasprotna tožba vložena 18. 5. 2015, bi triletni (subjektivni) zastaralni rok pred vložitvijo nasprotne tožbe potekel tudi v primeru, če bi šteli, da je tožniku škoda nastala šele 20. 5. 2010. Odločitev sodišča prve stopnje, da je ugovor zastaranja utemeljen, je zato pravilna.
plača - samostojni podjetnik - statusno preoblikovanje - pravna oseba - izvedensko mnenje - postavitev novega izvedenca
Na strani tožene stranke je prišlo do statusne spremembe v tem smislu, da se je tožena stranka (samostojni podjetnik) statusno preoblikovala v pravno osebo. S prenosom podjetja samostojnega podjetnika na kapitalsko družbo glede na določbe 667. člena ZGD-1 kapitalska družba kot univerzalni pravni naslednik vstopi v vsa pravna razmerja v zvezi s prenesenim podjetjem podjetnika. Zato je navedena d. o. o. pravdna stranka, to je tožena stranka v tem individualnem delovnem sporu, poleg prvotnega toženca.
Obravnavani individualni spor je posledica ravnanja tožene stranke, saj so se pri sklepanju pogodb o zaposlitvi z dodatnimi ustnimi dogovori o višini plač voznikov (tudi tožnika), kakor tudi pri obračunavanju prejemkov iz delovnega razmerja delavcev pojavljale nepravilnosti, očitno z namenom, da se zmanjšajo obveznosti za zaposlene iz naslova plačila davkov in prispevkov. Prav iz teh razlogov je bilo potrebno obsežno delo izvedenke in številne dopolnitve. Tudi sicer pa pritožbi v tem delu ni mogoče pritrditi, saj zgolj pavšalna kritika izvedenskega mnenja ni sprejemljiva. Sodišče prve stopnje torej s tem, ko ni postavilo novega sodnega izvedenca, ni z ničemer kršilo določb pravdnega postopka.
ZDSS-1 člen 58, 63, 63/1, 67, 81, 82.. ZŠtip člen 24, 24/1, 24/1-1.. URS člen 14.. - člen 3, 10.. ZOsn-UPB3 člen 10.
Zoisova štipendija - povprečna ocena - športna vzgoja - pasivna legitimacija - enakost pred zakonom - osnovna šola
V socialnih sporih je pasivno legitimiran tisti organ oziroma nosilec javnih pooblastil, ki je izdal akt, s katerim se je upravni postopek končal oziroma, ki je izdal dokončno odločbo. Zoper posamični upravni akt, izdan na prvi stopnji, je praviloma dovoljena pritožba, o kateri odloči drugostopenjski organ z dokončno odločbo. Prvotoženec je z izpodbijano prvostopenjsko odločbo z dne 18. 10. 2012 zavrnil tožničino zahtevo za priznanje pravice do Zoisove štipendije, vendar je na njeno pritožbo dokončno odločbo z dne 4. 6. 2013 izdal drugotoženec, torej Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. To pomeni, da Javni sklad Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije kot prvostopenjski organ, v tem sporu ni pasivno legitimiran.
Zakonodajalčevo polje proste presoje pri urejanju vprašanj s področja gospodarske in socialne politike, kamor sodi tudi pravica do Zoisove štipendije, je še posebej široko in ima na področju socialne varnosti široko polje samostojnega odločanja. V tem okviru so določeni tudi pogoji za priznanje Zoisove štipendije, med njimi tudi pogoj dosežene povprečne ocene pri vseh obveznih predmetih v zaključnem razredu osnovne šole. Tako določen pogoj dosežene povprečne ocene je po stališču pritožbenega sodišča skladen z namenom dodeljevanja Zoisovih štipendij, ki so kot dopolnilni prejemek namenjene kritju stroškov v zvezi izobraževanjem najbolj nadarjenih in talentiranih dijakov in študentov, ter njegova logična posledica.
Telesna višina 158 cm in nošenje očal sicer po stališču pritožbenega sodišča načeloma ne predstavljata takšnih telesnih značilnosti, zaradi katerih pri predmetu športna vzgoja ne bi bilo mogoče doseči najvišje končne ocene. Bistveno pa je, da je imela tožnica, če bi bili podani utemeljeni razlogi, možnost uveljavljati oprostitev sodelovanja pri tem predmetu.
Ker tožnica z doseženo povprečno oceno 4,91 ni izpolnila pogojev iz 1. alineje 1. odstavka 24. člena ZŠtip in 10. člena Pravilnika o dodeljevanju Zoisovih štipendij za priznanje pravice do Zoisove štipendije, je bil z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih odločb in priznanje Zoisove štipendije zoper drugotoženca utemeljeno zavrnjen.