ZDR-1 člen 12, 12/2, 110, 110/1, 110/1-8, 118, 118/1, 118/2.. - člen 233.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev navodil zdravnika - pogodba o zaposlitvi za določen čas - sodna razveza - denarno povračilo
Tožena stranka tožniku ni vročila vabila pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ga ni seznanila z kršitvijo pogodbenih obveznosti, na podlagi katere mu je izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, tožnik pa je istega dne, kot je prejel odpoved, prejel tudi vabilo in obdolžitev iz drugega odstavka 85. člena ZDR-1. Dokler vabilo ni bilo vročeno, tožena stranka ni mogla zakonito podati izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
Dejstvo, da tožnik ni bil prisoten na naslovu prebivanja ob kontroli spornega dne, ne zadostuje za dokazni zaključek, da ni spoštoval navodil pristojnega zdravnika, in da je v času bolniške odpotoval iz kraja bivanja.
Z izjemo posebnih specialističnih znanj pri evidentiranju podatkov za obračun davkov v pritožbi niso omenjena druga razbremenilna dejstva, denimo splošna neurejenost računovodskega področja v Republiki Sloveniji (izvedenka za ekonomijo) ter obdolženčeve duševne težave (priča S.R.), ki medsebojno povezane tudi po presoji pritožbenega sodišča ne omogočajo zanesljive ugotovitve o obdolženčevi zavesti v času objektivno storjenega kaznivega dejanja in še manj, da se je to, kljub določenim izkustvenim zadržkom, zgodilo po njegovi volji.
Glede na to, da je bila pri tožnici že v letu 2008 ugotovljena invalidnost in je bila tudi razvrščena v III. kategorijo invalidnosti od 17. 4. 2008 dalje, je za odločitev v sporni zadevi ključen odgovor na vprašanje, ali je pri tožnici prišlo do poslabšanja invalidnosti in ali je tožnica upravičena do novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku pravilno presodilo, da je pri tožnici prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, ker so potrebne dodatne fizične razbremenitve pri delu od 1. 2. 2015 dalje. Zaenkrat pa pri delu ni potrebna časovna razbremenitev, zato je ta del tožbenega zahtevka utemeljeno zavrnjen.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00016311
ZKP-UPB8 člen 18, 18/1, 355, 355/2, 373.
zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - celovita dokazna ocena
Ni se moč strinjati z obtoženčevo zagovornico, da izpodbijana sodba temelji na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju. Okoliščine primera so namreč pravilno in v celoti ugotovljene, sprejete zaključke pa je prvostopenjsko sodišče zelo podrobno in prepričljivo obrazložilo.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM0023930
ZKP člen 129a.
predlog za alternativno prestajanje zaporne kazni z delom v splošno korist - neutemeljenost predloga - preklic izrečene pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve v tej obsodbi naloženega posebnega pogoja - izrek zaporne kazni
Odločanje o tem, ali naj obsojenka prestaja zaporno kazen na polodprtem ali odprtem oddelku zavoda za prestajanje kazni zapora, ne more biti predmet tega pritožbenega postopka, v katerem pritožbeno sodišče odloča o utemeljenosti pritožbe obsojenke zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo njeno prošnjo oziroma predlog, da se kazen zapora izvrši tako, da opravi delo v splošno korist. O pravilnosti te odločitve prvostopenjskega sodišča pa pritožbeno sodišče zaključuje, da drugačna odločitev ne bi bila utemeljena.
Iz sodnega spisa ne izhaja, da bi tožnica skupaj s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje opravila tudi zamujeno dejanje, to je vložitev prevoda svoje vloge v slovenski jezik in dostava dokončne odločbe zoper katero je tožnica vložila vlogo. Po določbi prvega odstavka 120. člena ZPP prepozne in nedovoljene predloge za vrnitev v prejšnje stanje predsednik senata zavrže s sklepom. Zato je ravnanje sodišča, ko je predlog vložnice za vrnitev v prejšnje stanje zavrglo, pravilen.
odločitev o pravdnih stroških - prisilna poravnava
V skladu z določbo 217. člena ZFPPIPP sodišče v primeru, če po pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave v postopku, ki teče proti insolventnemu dolžniku, odloča o terjatvi, za katero učinkuje potrjena prisilna poravnava in ni bila ugotovljena v postopku prisilne poravnave, ter presodi, da terjatev obstaja, z odločbo ugotovi obstoj celotnega zneska terjatve ob začetku postopka prisilne poravnave in insolventnemu dolžniku naloži plačilo terjatve v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni prisilni poravnavi. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici v roku štirih let od pravnomočnosti sklepa o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave plačati (le) 50 % v prvem odstavku I. točke izreka sodbe ugotovljenih terjatev, kar pa ne pomeni, da tožnica v tem delu ni uspela. Njena terjatev je bila ugotovljena v celoti, nato pa je bila zaradi dejstva, nastalega v sferi tožene stranke, naložena v plačilo v omejenem obsegu. Po presoji pritožbenega sodišča je zato tožnica do stroškov postopka, ki so bili odmerjeni s sodno odločbo šele po pravnomočnosti sklepa o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave, upravičena tako po temelju kot v celotni, pravilno odmerjeni višini.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - ukinitev delovnega mesta - posebno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi - starejši delavec - prehodno obdobje
Ni odločilno, ali delavec dopolni predvideno starost enkrat v letu, v katerem je odpovedana pogodba o zaposlitvi, temveč ali to starost dopolni ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Varstvo po prvem odstavku 114. člena ZDR-1 se povezuje s starostjo delavca v odpovedi pogodbe o zaposlitvi in se ne veže na dopolnitev te starosti kadarkoli v letu, v katerem delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi. Nobenega razloga ni, da bi v prehodnem obdobju veljala drugačna pravila glede relevantnega trenutka dopolnitve ustrezne starosti, kot sicer veljajo in da bi prav v prehodnem obdobju oziroma samo v tem obdobju delavci uživali varstvo na drugih podlagah oziroma širše varstvo, kot delavci po koncu prehodnega obdobja.
prekinitev pravdnega postopka - izpodbijanje dejanj v stečaju - zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika - poplačilo terjatve v stečajnem postopku - predhodno vprašanje - obseg poplačila
Takšne presoje - presoje, ki je povezana z obsegom poplačila tožnice kot navadne upnice v stečaju njene dolžnice (obseg poplačila pa vpliva na na višino zmanjšanja čiste vrednosti premoženja tožnice in s tem na (delno) utemeljenost dajatvenega dela zahtevka v postopku izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika) - sodišče v pravdnem postopku ne more opraviti.
materialno procesno vodstvo - nezadostna trditvena podlaga - pavšalne navedbe - obrazložen ugovor - odvoz komunalnih odpadkov - odškodninska odgovornost občine
Gre za obrazložene ugovore, ki terjajo ustrezen odgovor tožeče stranke, saj plačani računi drugim izvajalcem sami po sebi niso enaki izgubi, ki je tožeči stranki nastala iz dejavnosti zaradi odvažanja odpadkov na druga odlagališča, oziroma bi to dejstvo morala tožeča stranka posebej in konkretizirano pojasniti. V opisani procesni situaciji dodatno materialno procesno vodstvo s strani sodišča ni bilo potrebno. Do konca postopka tožeča stranka svojemu trditvenemu bremenu ni zadostila, saj so njene dodatne navedbe ostale na ravni pavšalnih zatrjevanj. Tako ni postavila trditev o višini prihodkov iz te dejavnosti (kar bi bila lahko podlaga morebitne subsidíame odgovornosti občine po ZVO-1) in ni postavila konkretnih trditev, ki bi jih bilo mogoče preveriti, v zvezi z ugovori glede že obračunanih storitvam uporabnikov.
Pravdni stranki sta se dogovorili, da v primeru, če se s cenami, ki jih izvajalec zaračunava odjemalcem, ne pokrivajo stroških izvedenih del, določenih s plani, razliko pokriva tožena stranka in da razliko ugotavlja tričlanska komisija, ki jo stranki skupno dogovorita. Zato ne zadoščajo že računovodski izkazi poslovanja, ampak mora razliko šele ugotoviti posebna komisija. Takega postopka tožeča stranka ni sprožila. Ker je bil postopek določanja višine subvencije v pogodbi podrobno predviden, pogodba pa zavezuje tudi tožečo stranko, so pravilni tudi razlogi sodišča prve stopnje za zavrnitev zahtevka po četrtem računu.
Tožba je bila pravilno vročena. Šlo je namreč za nasprotno tožbo, to je tožbo, vloženo v okviru pravde, ki je že tekla. V tej pravdi je nasprotna stranka že imela pooblaščenca, predmet nasprotne tožbe pa je po vsebini predhodno vprašanje v zadevi po tožbi, zato je sodišče prve stopnje pravilno vročilo tožbo in poziv na odgovor pooblaščencu
plača - samostojni podjetnik - statusno preoblikovanje - pravna oseba - izvedensko mnenje - postavitev novega izvedenca
Na strani tožene stranke je prišlo do statusne spremembe v tem smislu, da se je tožena stranka (samostojni podjetnik) statusno preoblikovala v pravno osebo. S prenosom podjetja samostojnega podjetnika na kapitalsko družbo glede na določbe 667. člena ZGD-1 kapitalska družba kot univerzalni pravni naslednik vstopi v vsa pravna razmerja v zvezi s prenesenim podjetjem podjetnika. Zato je navedena d. o. o. pravdna stranka, to je tožena stranka v tem individualnem delovnem sporu, poleg prvotnega toženca.
Obravnavani individualni spor je posledica ravnanja tožene stranke, saj so se pri sklepanju pogodb o zaposlitvi z dodatnimi ustnimi dogovori o višini plač voznikov (tudi tožnika), kakor tudi pri obračunavanju prejemkov iz delovnega razmerja delavcev pojavljale nepravilnosti, očitno z namenom, da se zmanjšajo obveznosti za zaposlene iz naslova plačila davkov in prispevkov. Prav iz teh razlogov je bilo potrebno obsežno delo izvedenke in številne dopolnitve. Tudi sicer pa pritožbi v tem delu ni mogoče pritrditi, saj zgolj pavšalna kritika izvedenskega mnenja ni sprejemljiva. Sodišče prve stopnje torej s tem, ko ni postavilo novega sodnega izvedenca, ni z ničemer kršilo določb pravdnega postopka.
ZDSS-1 člen 58, 63, 63/1, 67, 81, 82.. ZŠtip člen 24, 24/1, 24/1-1.. URS člen 14.. - člen 3, 10.. ZOsn-UPB3 člen 10.
Zoisova štipendija - povprečna ocena - športna vzgoja - pasivna legitimacija - enakost pred zakonom - osnovna šola
V socialnih sporih je pasivno legitimiran tisti organ oziroma nosilec javnih pooblastil, ki je izdal akt, s katerim se je upravni postopek končal oziroma, ki je izdal dokončno odločbo. Zoper posamični upravni akt, izdan na prvi stopnji, je praviloma dovoljena pritožba, o kateri odloči drugostopenjski organ z dokončno odločbo. Prvotoženec je z izpodbijano prvostopenjsko odločbo z dne 18. 10. 2012 zavrnil tožničino zahtevo za priznanje pravice do Zoisove štipendije, vendar je na njeno pritožbo dokončno odločbo z dne 4. 6. 2013 izdal drugotoženec, torej Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. To pomeni, da Javni sklad Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije kot prvostopenjski organ, v tem sporu ni pasivno legitimiran.
Zakonodajalčevo polje proste presoje pri urejanju vprašanj s področja gospodarske in socialne politike, kamor sodi tudi pravica do Zoisove štipendije, je še posebej široko in ima na področju socialne varnosti široko polje samostojnega odločanja. V tem okviru so določeni tudi pogoji za priznanje Zoisove štipendije, med njimi tudi pogoj dosežene povprečne ocene pri vseh obveznih predmetih v zaključnem razredu osnovne šole. Tako določen pogoj dosežene povprečne ocene je po stališču pritožbenega sodišča skladen z namenom dodeljevanja Zoisovih štipendij, ki so kot dopolnilni prejemek namenjene kritju stroškov v zvezi izobraževanjem najbolj nadarjenih in talentiranih dijakov in študentov, ter njegova logična posledica.
Telesna višina 158 cm in nošenje očal sicer po stališču pritožbenega sodišča načeloma ne predstavljata takšnih telesnih značilnosti, zaradi katerih pri predmetu športna vzgoja ne bi bilo mogoče doseči najvišje končne ocene. Bistveno pa je, da je imela tožnica, če bi bili podani utemeljeni razlogi, možnost uveljavljati oprostitev sodelovanja pri tem predmetu.
Ker tožnica z doseženo povprečno oceno 4,91 ni izpolnila pogojev iz 1. alineje 1. odstavka 24. člena ZŠtip in 10. člena Pravilnika o dodeljevanju Zoisovih štipendij za priznanje pravice do Zoisove štipendije, je bil z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih odločb in priznanje Zoisove štipendije zoper drugotoženca utemeljeno zavrnjen.
Na podlagi ugotovljene III. kategorije invalidnosti je toženec pravilno zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine, saj tožnik ne izpolnjuje pogoja, določenega v 4. alineji 41. člena ZPIZ-2. Tožnik namreč še ni dopolnil starosti 65 let, da mu iz tega razloga ne bi bila zagotovljena ustrezna zaposlitev glede na ugotovljeno preostalo delovno zmožnost.
V obravnavani zadevi gre za spor o preplačilu in načinu vračila neupravičeno prejetih zneskov starostne pokojnine. Gre namreč za izpodbojno tožbo zoper drugostopenjsko odločbo z dne 26. 1. 2016 o zavrnitvi pritožbe zoper prvostopenjsko odločbo z dne 12. 10. 2015. S slednjo je ugotovljeno, da je tožnik od 11. 1. 2013 do 31. 7. 2015 zaradi lastnosti zavarovanca neupravičeno prejel starostno pokojnino, in da je ta znesek dolžan vrniti obročno v 12-ih mesecih, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pravna podlaga za rešitev zadeve je podana v 194. členu ZPIZ-2 v zvezi s 190. členom OZ. Po 194. členu ZPIZ-2, je oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, dolžna prejeto vrniti v skladu z določbami zakona o obligacijskih razmerjih. Po 3. odstavku 190. člena OZ pa obveznost vrnitve neupravičene pridobitve obstaja vselej, če kdo nekaj prejme, glede na podlago, ki se ni uresničila, ali je pozneje odpadla. Gre za verzijsko terjatev, za katero je bistven premik premoženja brez pravnega temelja ali na temelju, ki je naknadno odpadel, kot v predmetni zadevi na podlagi pravnomočne odločbe z dne 30. 7. 2015.
ZDR člen 184.. OZ člen 131, 131/1, 135.. ZZ člen 38, 38/3.
odškodninska odgovornost delodajalca - direktor - razrešitev s funkcije - nepremoženjska škoda
Za presojo, ali je v konkretnem postopku zaradi nezakonite razrešitve podana odškodninska odgovornost tožene stranke, ugotavljanje utemeljenosti razlogov za razrešitev ni potrebno. Pritožba utemeljeno navaja, da predstavlja nezakonita razrešitev (kot posledica nezakonitega postopka) prvi element odškodninske odgovornosti tožene stranke. Za presojo, ali gre za odškodninsko odgovornost tožene stranke, pa je pomemben odnos tožene stranke, njenega organa oziroma delavca do nezakonitega postopka, ki je rezultiral v nezakoniti razrešitvi.
Pravica do obrambe in obrazloženosti odločb je temeljna pravica v postopku varstva pravic delavcev v delovnem razmerju. Svet tožene stranke te pravice tožniku ni zagotovil, hkrati pa se na opozorila pravnika ni odzval, in je kljub več kršitvam postopka izglasoval tožnikovo razrešitev. S tem so člani sveta zavestno kršili postopek razrešitve, in privolili v posledice, ki lahko nastanejo z nezakonito razrešitvijo tožnika. Zato jim je pri izvrševanju njihovih funkcij mogoče očitati eventualni naklep oziroma vsaj hudo malomarnost. Za škodo, ki jo njen organ oziroma delavec povzroči pri opravljanju oziroma v zvezi z opravljanjem svojih funkcij drugemu delavcu naklepoma ali iz malomarnosti, odgovarja tožena stranka kot delodajalec.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0007023
KZ-1 člen 44, 44/3, 44/4, 58, 58/4, 324, 324/3. ZKP člen 76, 76/3, 137, 137/6, 285č, 285č/6, 372, 372-5.
kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu – glavna kazen – stranska kazen – prepoved vožnje motornega vozila – izrek pogojne obsodbe – obvezen izrek stranske kazni – nerazumljiv kaznovalni predlog državnega tožilca – kršitev kazenskega zakona v škodo obdolženca
Sodišče v sodbi, s katero se obtoženec spozna za krivega na podlagi priznanja krivde in sprejetega priznanja krivde, ne more izreči strožje kazenske sankcije kot jo je predlagal državni tožilec. Če je kaznovalni predlog nejasen in dopušča več razlag, s tem pa tudi različne kazenske sankcije, mora sodišče izreči takšno kazensko sankcijo, ki je za obdolženca najbolj ugodna, sicer stori kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP.
ZDR člen 9.. ZDR-1 člen 4, 11, 11/1, 11/2, 17, 17/4, 18, 54, 118.
obstoj delovnega razmerja - študentsko delo - sodna razveza
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imelo tožničino delo pri toženi stranki v spornem obdobju naravo delovnega razmerja. Tožnica je bila vključena v organizirani proces dela pri toženi stranki na isti način kot redno zaposleni delavci. Na podlagi evidenc prisotnosti je sodišče prve stopnje nadalje ugotovilo, da je delo opravljala neprekinjeno, redno, v izmenah ter na podlagi vnaprej pripravljenih tedenskih razporedov oziroma urnikov. Delala je v istih prostorih ter z isto opremo kot redno zaposleni delavci, za svoje delo je mesečno prejemala plačilo, med njenim delom in delom redno zaposlenih primerljivih delavcev pa ni bilo nobene razlike v številu mesečno opravljenih ur dela. Tožnica je opravljala vse oziroma vsaj pretežni del nalog delovnega mesta tehnik magnetoskopov. Pritožba zato neutemeljeno poizkuša tožničino delo prikazati kot študentsko delo, ki naj ne bi pokrivalo večine oziroma pretežnega dela nalog tega delovnega mesta, saj iz dokazne ocene izhaja drugačen zaključek.
naložitev stroškov priči - stroški prisilne privedbe - pravilnost vabljenja na glavno obravnavo
Po obrazloženem je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so stroški prisilne privedbe nastali po krivdi priče J. K., ki se na vabilo ni odzval in na glavno obravnavo ni pristopil, zaradi česar je moralo na naslednji narok zanj odrediti prisilno privedbo, da ga je na glavni obravnavi lahko zaslišalo in mu je zato stroške prisilne privedbe utemeljeno naložilo v plačilo.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00001816
ZDR člen 43, 184.. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 179.. ZVZD člen 5, 5/1.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - krivdna odgovornost - objektivna odgovornost - nepremoženjska škoda - pravična denarna odškodnina
Dvigovanje kontejnerja, kljub togi in zviti jeklenici in teži 5 ton ter dejstvu, da je bil kontejner postavljen izven transportne linije, ni predstavljalo nevarne dejavnosti, saj je bilo mogoče ob zadostni skrbnosti nevarnost pri dvigovanju 5 ton težkega kontejnerja nadzorovati, zato tveganje za nastanek škode ni bilo večje od običajnega.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so v konkretnem primeru podani vsi elementi krivdne odškodninske odgovornost prvo tožene stranke, torej protipravno ravnanje, ker ni poskrbela za varno delovno okolje, krivda oziroma malomarno ravnanje, ker kljub vedenju, da se delavci pri delu dvigovanja kontejnerja izpostavljajo nevarnosti, te ni odpravila, vzročna zveza med opustitvijo varnostnih ukrepov in nastalo škodo ter nastanek škode.