odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - kriteriji za določitev presežnih delavcev
Če ne gre za odpoved večjemu številu delavcev, delodajalec ni dolžan upoštevati posebnih kriterijev za izbiro delavca, ki mu bo redno odpovedal pogodbo o zaposlitvi, izmed več delavcev, ki delajo na enakem delovnem mestu. Odločitev o tem, kateremu delavcu bo redno odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je v izključni pristojnosti delodajalca.
zamudne obresti - prepoved ultra alterum tantum - izvršilni naslov - prehodne določbe OZ
Glede na to, da prva upnica razpolaga z izvršilnim naslovom-sodbo, ki je postala pravnomočna pred sprejetjem OZ in ustavne odločbe, upoštevajoč načelo stroge formalne legalitete v izvršilnem postopku, prepoved ultra alterum tantum v konkretnem primeru torej ne more veljati; ni namreč mogoče posegati v pravnomočen izvršilni naslov, tudi glede konca teka obresti.
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - zakonske zamudne obresti - načelno pravno mnenje občne seje VS RS z dne 26. 6. 2002
V tej zadevi je tožnik na podlagi I. odstavka 919. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo zahteval od 19.04.1998 dalje do plačila, to je od 15. dne po tem, ko je tožena stranka prejela njegov odškodninski zahtevek. 9. Uporaba tega zakonskega določila v konkretnem primeru ne pride v poštev, saj je predmet spora odškodninska (in ne pogodbena) odgovornost zavarovanca tožene stranke, ki se presoja po določbah ZOR, ki urejajo odškodninsko odgovornost. Upoštevati je treba ustaljeno stališče sodne prakse, da se denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo prisoja ob analogni uporabi določila II. odstavka 189. člena ZOR, torej se višina odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe. Takrat postane višina odškodnine znana in od takrat naprej gredo oškodovancu tudi zakonske zamudne obresti. Sodišče to določbo uporabi vedno, kadar oškodovanec odškodnino zahteva neposredno od odgovorne osebe, uporabiti pa jo mora tudi v primeru, ko oškodovanec zahteva odškodnino iz istega škodnega dogodka od zavarovalnice, ki je zavarovala tujo odgovornost, ker zaradi tega odgovarja oškodovancu le in v enakem okviru kakor sama odgovorna oseba. Obveznost zavarovalnice sicer temelji na pogodbi, vendar pa je njena vsebina enaka temu, za kar je odgovoren zavarovanec.
Pravilno pa glede teka zamudnih obresti po 01.01.2002 tožnik v svoji pritožbi opozarja na stališče Vrhovnega sodišča RS, izraženo v načelnem pravnem mnenju z dne 26.06.2002. Po tem stališču namreč oškodovancu od dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo pripadajo zamudne obresti od dneva uveljavitve OZ pa vse do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od prvega dne po dnevu izdaje sodbe sodišča prve stopnje pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti in to ne glede na to, kdaj je prišlo do škodnega dogodka.
V primeru, ko je kupec, ki je edini upnik, oproščen položitve kupnine, mora sodišče prve stopnje ugotoviti razliko med vrednostjo nepremičnine in vrednostjo terjatve, razen v primeru, če je terjatev večja od vrednosti nepremičnine.
ZKP člen 371, 371/1-11, 502b, 502c, 371, 371/1-11, 502b, 502c.
začasno zavarovanje - trajanje začasnega zavarovanja - razlaga odločitve sodišča
1. Možnost različnih razlag odločitve sodišča, na kar upravičeno opozarja pritožnik, lahko privede do neučinkovitosti izvršitve začasnega zavarovanja. Razlaga odločitve sodišča ne more in ne sme biti prepuščena subjektom, katerih obveznost je, da to zavarovanje izvršijo. Pritožnik pa nima prav, ko meni, da je prvostopenjsko sodišče s podaljšanjem zavarovanja prekoračilo predlog Okrožnega državnega tožilstva. Podaljšanje začasnega zavarovanja, namreč glede na 3. odst. 502.b čl. ZKP, po vložitvi obtožnice, ne sme biti daljše od šestih mesecev, hkrati pa skupno trajanje začasnega zavarovanja ne sme presegati treh let. Prvostopenjsko sodišče je pri odločanju o začasnem zavarovanju pravilno upoštevalo predlog državnega tožilstva o predlaganem obdobju šestih mesecev njegovega trajanja in to glede na stanje, ko je o predlogu dejansko odločalo in ne glede na stanje ob vložitvi predloga, kot bi sicer bilo pravilno po mnenju pritožnika. Prvostopenjsko sodišče je pri tem vezano le na absolutno časovno omejitev, ki jo določa skupen čas trajanja začasnega zavarovanja po vloženi obtožnici, torej na čas treh let.
2. Zgolj sklicevanje na nerazpisan narok, ki naj bi šele omogočil ugotovitev pravilnega dejanskega stanja, ne omogoča preverjanja teh pritožbenih navedb in jih zato pritožbeno sodišče ni upoštevalo.
ZD člen 132, 133, 133/1, 163, 132, 133, 133/1, 163. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339, 339/2, 339/2-8.
kršitev načela kontradiktornosti
Uveljavljena bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju, je podana v primeru, ko sodišče stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročanja, odvzame možnost obravnavanja pred sodiščem. Vendar se po oceni pritožbenega sodišča nanjo utemeljeno sklicuje le oseba, ki te možnosti ni imela, v danem primeru tisti dediči, ki z izpodbijanim sklepom niso razglašeni za dediče, ne pa pritožnik, ki je v postopku ves čas sodeloval. Poleg tega pa kot rečeno pritožnik ne trdi, da bi mu sploh kateri dediči(i) odstopil(i) dedni delež.
Pritožbeni očitek, da naj bi do zaključka glavne obravnave natekle zamudne obresti dosegle prisojeno glavnico, je tako materialnopravnega kot tudi dejanskega značaja. Materialnopravni del predstavlja sklicevanje na zakonsko ureditev iz določbe 376. člena OZ, ki določa omenjeno omejitev teka zamudnih obresti (prepoved ultra alterum tantum). Dejstveni substrat ugovora pa predstavlja prvenstveno postavljena dejanska trditev, da so zamudne obresti presegle glavnico ter konkretni matematični izračun zamudnih obresti, opravljen na podlagi računalniškega programa, ki izkazuje zatrjevano okoliščino, pri čemer odločilne objektivne parametre, ki morajo biti izkazani, da je takšen izračun mogoč, predstavljajo podatki o glavnici, datumu zapadlosti terjatve, številu dni zamude, izbiro ustrezne metode obrestovanja glavnice (linearna oziroma komformna). V skladu z razpravnim načelom uzakonjenim v 1. odst. 7. člena ZPP je tožena stranka tista, ki je dolžna tudi za svoje ugovore, s katerimi nasprotuje tožbenemu zahtevku, navesti vsa pravno odločilna dejstva in predložiti dokaze, s katerimi ta dejstva dokazuje.
ZOR člen 200, 203, 324, 324/1, 324/2, 200, 203, 324, 324/1, 324/2.
odškodnina - nepremoženjska škoda - zamudne obresti - tek obresti
Zapadlost obveznosti, pri kateri rok izpolnitve ni določen, in nastop zamude v tem primeru, ureja II. odstavek 324. člena ZOR, ki določa, da pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pismeno z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Pri takšnih obveznostih dolžnikova zamuda nastopi šele kot posledica upnikovega aktivnega ravnanja, ki je lahko tudi enostranska pravnoposlovna izjava volje, s katero upnika pozove, da obveznost izpolni. Takšno ravnanje upnika, ki ima za posledico nastop dolžnikove zamude z izpolnitvijo, je tudi odškodninski zahtevek tožnika, naslovljen na toženo stranko, ki ga je slednja prejela in torej zamuda tožene stranke nastopi z dnem prejema odškodninskega zahtevka.
Zaradi zgrešenega materialnopravnega izhodišča, da je zahtevek tožnice stvarnopravni, je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožba nesklepčna, preuranjen, saj sodba nima razlogov glede obligacijskega zahtevka.
ZNP člen 35, 35/2, 35/3, 35, 35/2, 35/3. SPZ člen 70, 70.
delitev stvari v solastnini - potrebni stroški - skupni stroški
Če so nastali skupni stroški, odloči sodišče, v kakšnem razmerju jih udeleženci trpijo (2. odstavek 35. člena Zakona o nepravdnem postopku - ZNP). Res je sicer, da v primeru, če je nepravdni postopek izveden izključno v interesu nekaterih udeležencev, trpijo stroške ti udeleženci (3. odst. 35. člena ZNP), vendar pa je v obravnavani zadevi razdelitev stvari v solastnini v interesu vseh udeležencev, saj lahko odslej z dodeljenimi nepremičninami v celoti razpolagajo sami.
Vročanje tožbe tožeče stranke toženi stranki ni bilo opravljeno v skladu z navedeno določbo 142. člena ZPP, saj bi sicer vročevalec ob poizvedovanju lahko ugotovil, da tožena stranka na navedenem naslovu ne prebiva.
tožba na ugotovitev obstoja lastninske pravice - trditveno in dokazno breme - identifikacijsko potrdilo
Tožeča stranka ni zatrjevala niti dokazovala kakršnekoli druge podlage, razen že omenjenega identifikacijskega potrdila, za obstoj lastninske pravice na navedeni parceli, zato je tudi po mnenju pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da je imela na parceli št. 1927/2 lastninsko pravico do 3/6.