program izobraževanja in usposabljanja za varno vožnjo – izbris kazenskih točk
Pritožnik sicer utemeljeno navaja, da ZVCP-1 določa obvezno usposabljanje le v primeru, ko storilec zbere med trinajst in sedemnajst kazenskih točk in da ne določa pravil za tiste, ki si želijo prostovoljnega usposabljanja, vendar pa prav, upoštevajoč pritožbeni argument o enakem obravnavanju kandidatov, ki se »morajo«, in tistih, ki se »želijo« prostovoljno usposabljati, ni mogoče določbe 2. odstavka 189. člena ZVCP-1 razlagati tako, kot to uveljavlja v pritožbi. V obeh primerih morata biti namreč položaja enaka, to pa je, da ima možnost izbrisa štirih kazenskih točk le tisti imetnik veljavnega vozniškega dovoljenja, ki doseže ali preseže trinajst kazenskih točk, pa ne preseže sedemnajst kazenskih točk.
fikcija umika tožbe – obrazložitev sklepa o ustavitvi postopka
V zadevi ni jasno, kaj je bil razlog, da se je že končana glavna obravnava začela znova. Tudi v izpodbijanem sklepu prvostopno sodišče te okoliščine ni pojasnilo, kot tudi ne, zakaj ni izdalo sodbe na podlagi stanja spisa v skladu s 4. in 5. odstavkom 282. člena ZPP, temveč se je odločilo za najstrožjo sankcijo za tožečo stranko, torej da naj bi ta, ker se naroka ni udeležila, tožbo umaknila.
Določili 4. in 5. odstavka 282. člena ZPP je možno uporabiti skrajno restriktivno, v skladu s kontekstom, ki izhaja iz ustavne odločbe glede 2. odstavka 282. člena ZPP. To pa pomeni, da ne sme iti za prekomerne posege, da je potrebno varovati pošteno sojenje in da mora biti odločitev sodišča v skladu z načelom sorazmernosti. Vsekakor bi moralo biti obrazloženo, zakaj meritorna odločba ni mogoča.
odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - odškodnina zaradi opustitve ukrepov iz varstva pri delu – neustrezna oprema
Dokazno breme krivdne odgovornosti tožene stranke kot delodajalca za nastalo delovno nezgodo je bilo na strani tožeče stranke (ZZZS). Vendar se pritožbeno sodišče strinja z oceno izpodbijane sodbe, da je tožeča stranka povsem konkretno očitala toženi stranki, kako je prišlo do poškodbe njenega delavca in sicer zaradi neustrezno vzdrževane delovne opreme, te trditve pa je tudi dokazala.
prodaja kmetijskih zemljišč - konkurenca zakonitih predkupnih pravic - zakonita predkupna pravica solastnika in občine
Določila 89 člena ZUreP-1 so jasna, da je nična kupna pogodba, sklenjena v nasprotju z določili tega člena. Tako se pokaže, da je bila toženkina dosedanja prodajna aktivnost po določilih ZKZ preuranjena, saj jo veže uveljavljanje zakonitega predkupnega upravičenja Občine Y po določilih ZUreP-1.
Šteje se, da sprememba tožbe ni smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama, če bi zaradi tega prišlo do spremembe stvarne pristojnosti sodišča (prvi odstavek 185. člena ZPP).
Odvetnikovo skrbnost oziroma njegovo odgovornost za „napačen“ pravni nasvet je treba presojati prav v kontekstu okoliščin, na katere opozarja pritožnica. Če držijo pritožbene navedbe, da delodajalec v sodnem postopku ne more več sanirati napačne pravne kvalifikacije odpovednega razloga, smejo biti zahteve po profesionalni skrbnosti odvetnika tudi glede materialnopravne pravilnosti njegovih nasvetov na takšnem področju toliko strožje in je tudi standard skrbnosti, ki se od odvetnika pričakuje, ustrezno višji.
Tožeča stranka se je v tožbi sklicevala na odškodninski zahtevek, ki ga je že pred vložitvijo tožbe posredovala toženi stranki in ga je tožbi tudi priložila. Navedeni zahtevek, v katerem je opredeljena vsebina posameznih postavk odškodninskega zahtevka, je potrebno upoštevati kot zatrjevano dejansko podlago tožbe. Postopkovno pravilo, da trditvene podlage zahtevka ni mogoče nadomestiti z izvajanjem dokazov, namreč ne velja v celoti za listine, ki jih stranka predloži v spis. Če so le-te dovolj določne in vsebujejo razumljive podatke, zadostuje, da se stranka v vlogah nanje sklicuje, ne da bi ji bilo treba posebej prepisovati vsebino teh listin v vloge.
pravdni stroški – potrebni stroški – strošek odgovora na pritožbo – načelo vestnosti in poštenja
Pri odgovoru na pritožbo so stroški potrebni le tedaj, ko stranka utemeljeno in strokovno oceni, da glede na vsebino prejete pritožbe le z odgovorom na njo lahko spremeni procesni položaj, ki se sicer glede na vsebino pritožbe nakazuje.
možnost obravnavanja pred sodiščem – trditveno in dokazno breme
Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi z dne 17.11.2008 navedla le, da je za toženo stranko opravila "določene" storitve. Katere so to bile, pa je bilo toženi stranki očitno znano, ne pa tudi sodišču. Ker je bila glede na obrambo tožene stranke sporna višina zaračunanih stroškov, je bilo torej na tožeči stranki trditveno in dokazno breme o utemeljenosti terjanih, pa po toženi stranki nepriznanih stroškov. Nobenih trditev, niti dokazov v tej smeri, pa tožeča stranka sodišču ni ponudila. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo trditev in dokazov tožeče stranke.
pravdni stroški – umik tožbe po izpolnitvi zahtevka – trditveno in dokazno breme
Po 1. odstavku 158. člena ZPP mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Ker tožena stranka ni prerekala trditev tožeče stranke o datumih in višini delnih plačil iz njenih delnih umikov, ni pa dokazala, da je poplačevala dolg glede na prejeta plačila glavnega investitorja, čeprav je bilo trditveno in dokazno breme na njej, gre za situacijo, ko je tožeča stranka tožbo umaknila takoj po toženkini izpolnitvi njenega zahtevka. Ob pravilni uporabi 1. odstavka 158. člena ZPP se tako pokaže, da tožeča stranka ni zavezana k povračilu stroškov tožene stranke.
IZVRŠILNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0061119
OZ člen 40, 40/2, 86, 86/1, 92 ZFPPod člen 27,27/1. ZFPPIPP člen 441. ZSReg člen 27, 27/5. ZGD-1 člen 481, 481/3, 482, 482/1.
ničnost pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža – prenos poslovnega deleža – trditveno breme – dokazno breme – razpravno načelo – nagib za sklenitev pogodbe – odplačna pogodba – nasprotovanje moralnim načelom – odsvojitev poslovnega deleža – deklaratornost vpisa v sodni register – odgovornost družbenika za dolgove družbe
Določba 86. člena OZ je načelne narave in ni izčrpna, zato je v primeru, ko že sam zakonik predpisuje ničnost pogodbe (in pogoje za izrek ničnostne sankcije), treba uporabiti tovrstno konkretno pravno normo. Ne glede na 92. členu OZ mora načeloma zainteresirana stranka, ki opozarja na ničnost določene pogodbe, dejstva v zvezi s tem vsaj ustrezno zatrjevati.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB - RAZREŠITVE IN IMENOVANJA
VSL0058452
ZGD-1 člen 263, 263/2, 515, 515/1, 515/6.
odškodninska odgovornost poslovodje d.o.o. - vršilec dolžnosti direktorja - upravičenja vršilca dolžnosti direktorja - kršitev nalog direktorja - izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja v sporu majhne vrednosti
Iz ugotovitev, da je nadzorni svet tožeče stranke kot pristojni organ za imenovanje vršilca dolžnosti direktorja toženo stranko 30. 1. 2007 imenoval na to funkcijo, s te funkcije pa jo je razrešil 5. 2. 2007, izhaja, da je bila tožena stranka v obdobju med 30. 1. 2007 in 5. 2. 2007 vršilec dolžnosti direktorja tožeče stranke. S tem je bila upravičena za vodenje poslov družbe in njeno zastopanje. Vršilec dolžnosti direktorja ima namreč enak položaj in enake prisojnosti kot direktor družbe z omejeno odgovornostjo, zato tudi ni utemeljena pritožbena navedba tožeče stranke, da toženi stranki svojstvo vršilca dolžnosti direktorja ni dajalo pravice, da v imenu in za račun družbe naroča storitve, s katerimi ugovarja določenim organom družbe.
V skladu z 2. odstavkom 263. člena ZGD-1 je poslovodja družbi odgovoren za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njegovih nalog, razen če dokaže, da je pošteno in vestno izpolnjeval svoje dolžnosti. V zvezi s kršitvijo nalog je tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala le, da je tožena stranka neupravičeno in za lastne potrebe naročila izdelavo izvedenskega mnenja in vložitev ugovora svoji pooblaščenki ter da sta bili obe storitvi namenjeni tožencu kot fizični osebi, saj sta bili naperjeni proti odločitvam pristojnih organov, zlasti nadzornega sveta. Po presoji pritožbenega sodišča so te trditve o zatrjevani kršitvi nalog premalo konkretizirane, saj iz njih ne izhaja, katero svojo nalogo naj bi tožena stranka kršila in v čem naj bi bila ta kršitev. Samo dejstvo, da sta bili obe storitvi naperjeni proti odločitvam pristojnih organov tožeče stranke, pa še ne pomeni, da sta bili storitvi zato namenjeni toženi stranki osebno.
zakonske zamudne obresti - tek zakonskih zamudnih obresti - ugovor prenehanja obveznosti - prenehanje obveznosti s kompenzacijo - kompenzacija - pobot - nesklepčnost trditev
Ker sodišče prve stopnje ni omejilo teka zakonskih zamudnih obresti do višine glavnice, je jasno, da te kot akcesorna obveznost tečejo do izpolnitve glavne obveznosti. Ta odločitev sodišča prve stopnje je tudi materialno pravno pravilna.
Tožena stranka je zatrjevala, da je datum kompenzacije na originalni listini (24. 1. 2003) napačen, pri tem pa ni navedla, kdaj naj bi bila sporna pobotna izjava dejansko podana. To dejstvo pa je v konkretnem primeru odločilno za presojo, ali se je s sporno kompenzacijo sploh lahko poplačal vtoževani račun z dne 15. 2. 2003, saj je že sodišče druge stopnje v svojem sklepu, opr. št. I Cpg 124/2007, z dne 16. 1. 2008 opozorilo, da v času, ko je bila pobotna izjava podana (24. 1. 2003), vtoževani račun sploh še ni bil izdan (15. 2. 2003).
CIVILNO PROCESNO PRAVO – STATUSNO PRAVO – POGODBENO PRAVO
VSL0058446
ZPP člen 80, 139/3, 141, 142, 337/1. ZGD člen 7/1. ZOR člen 85, 454.
časovni zamik med izdajo sodbe s skrajšano obrazložitvijo in obrazloženo sodbo – neaktivnost sodišča – relativna bistvena kršitev določb postopka – možnost obravnavanja pred sodiščem – vročanje vabila na narok za glavno obravnavo – fikcija vročitve – sprememba pravne subjektivitete – izbris s.p. iz poslovnega registra – pravica do izjave – prodajna pogodba – omejitev teka zakonskih zamudnih obresti
Daljši časovni zamik med zadnjim narokom za glavno obravnavo (oktober 2002) in dnem izdaje obrazložene sodbe (november 2009) ni posledica neaktivnosti sodišča prve stopnje, temveč procesnih zapletov v zvezi s plačilom sodne takse za pritožbo. Zaradi pritožb tožene stranke zoper sklep prvostopenjskega sodišča, s katerim je bil zavrnjen njen predlog za oprostitev plačila sodne takse, oziroma zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje pritožbo tožene stranke štelo za umaknjeno, je bil predmetni spis kar trikrat predložen v reševanje pritožbenemu sodišču. Od zadnjega sklepa pritožbenega sodišča (25.3.2009) do izdaje obrazložene sodbe (23.11.2009) je tako minilo osem mesecev, in ne sedem let, kot to neutemeljeno očita pritožba. Pritožbeno sodišče v ravnanju sodišča prve stopnje tako ni zasledilo nezakonitosti.
Sodišče mora po uradni dolžnosti ves čas paziti, da je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka in da je pravdno sposobna, z ukinitvijo dejavnosti in izbrisom iz Poslovnega registra pa se pravna subjektiviteta tožene stranke ni spremenila, saj je samostojni podjetnik, skladno z določbo 7. odstavka 1. člena ZGD, fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost kot svojo izključno dejavnost.
ZPIZ/92 člen 126. ZPIZ člen 60, 94. ZDSS-1 člen 63, 63/1, 81, 81/3.
invalid III. kategorije - poslabšanje zdravstvenega stanja - nadomestilo za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu - nadomestilo za invalidnost
Dodatna omejitev pri delu pri tožnici še ne pomeni popolne nezmožnosti za delo, zaradi spremembe v stanju invalidnosti pa tožnica v primeru priznanja novih pravic ne bi bila več upravičena do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, ki ga prejema na podlagi ZPIZ/92 (v višini 50 % od pokojninske osnove, od katere bi se ji odmerila invalidska pokojnina), pač pa (ob izpolnjenih pogojih) do nadomestila za invalidnost (v višini 40 % enake osnove), ki bi bilo nižje. Iz tega razloga je odločitev, da se izpodbijana odločba tožene stranke ne odpravi oz. spremeni, pravilna, saj bi bila sprememba tožnici v škodo.
Na novo zastekljeno avtobusno postajališče brez posebnih okvirjev in brez posebnih označb na steklu ni nekaj običajnega in pričakovanega, saj je splošno znano, da so gladke steklene površine (objekti) v vsakodnevnem življenju bodisi zasenčene bodisi šrafirane bodisi označene s posebnimi nalepkami (npr. ptiči, s čimer se še živali varuje pred slučajnimi trki v steklo). Za zasteklitev, ki ni takšna, je možno in celo verjetno, da se jo spregleda. Objektivno predvidljiva posledica opustitve toženke, da steklo ni bilo na nobenega izmed možnih načinov označeno, je bila torej verjetnost nastanka škode, omilitev tega povečanega rizika pa bi ob le malo večji skrbnosti toženka zlahka prevedla v lastne stroške. Ker toženka ni dokazala, da je ravnala tako, kot je treba, odgovarja tožniku, ki se je kot pešec zaletel v steklo, za škodo, ki jo je pri tem utrpel. Le tako lahko odškodninsko pravo opravi tudi svojo preventivno družbeno vlogo, ki je v spodbujanju udeležencev v razmerju k čim bolj skrbnem ravnanju.
Ni v skladu z namenom sistema dvostopenjskega sojenja in funkcijo pravice do pravnega sredstva, če bi pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo prvič odmerilo šele sodišče druge stopnje.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0064011
ZPP člen 318.
zamudna sodba – nesklepčna tožba – priposestvovanje – nasprotje med dejstvi in dokazi
Zatrjevana tožnikova posest ni v nasprotju z dejstvom, da je v zemljiški knjigi kot lastnik spornih nepremičnin vpisan toženec. Res se sicer domneva, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v ZK, vendar ravno to domnevo tožnik izpodbija s tožbo. Lastninska pravica na nepremičnini se namreč s priposestvovanjem pridobi na izviren način in po samem zakonu, vpis v ZK pa je le deklaratorne narave.
tekst :
Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (prvi odstavek izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, s katero je ugotovilo, da je tožnik lastnik nepremičnin parc. št. 1144/2 – pašnik v izmeri 5270 m2, parc. št. 1144/1 – njiva v izmeri 15412 m2 in parc. št. 1141/4 – pašnik v izmeri 1570 m2, vpisanih v vl. št. 34 k.o. V., katerih zemljiškoknjižni lastnik je toženec. Tožnikov zahtevek za izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine za vpis njegove lastninske pravice pa je zavrnilo.
Toženec se je pravočasno pritožil zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe zaradi nesklepčnosti tožbe, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Meni, da za izdajo zamudne sodbe ni bilo zakonskih pogojev. Tožnikove navedbe v tožbi so kontradiktorne in iz njih ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Toženec je pričakoval, da bo sodišče ugotovilo nesklepčnost tožbe, zato tudi ni odgovoril na tožbo. Ta je naravnost smešna. Iz zemljiškoknjižnega izpiska, na katerega se sklicuje, jasno izhaja, da je toženec lastnik spornih parcel, predlagane priče R. S. pa sodišče ni zaslišalo. Sodbo je oprlo na tožnikovo neresnično trditev, da je v dobri veri užival sporne nepremičnine 35 let. Nasprotno lahko potrdijo vaščani R. in še marsikdo drug. Sodišče prve stopnje bi zato moralo zavrniti tožbeni zahtevek.
Tožnik je odgovoril na pritožbo, vendar prepozno. Pritožbo je prejel 21.1.2010, odgovor pa je vložil šele 17.2.2010, torej po izteku 15-dnevnega roka iz 1. odstavka 344. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/07 – UPB3, 45/08, 57/09 in 12/10). Sodišče druge stopnje ga zato pri odločanju o pritožbi skladno z 2. odstavkom istega člena ni upoštevalo.
Pritožba ni utemeljena.
Zamudna sodba, s katero sodišče brez obravnavanja ugodi tožbenemu zahtevku, če so izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 318. člena ZPP, temelji na domnevi, da toženec, ki ni odgovoril na tožbo, priznava tožnikove dejanske navedbe v tožbi. Zamudne sodbe zato po 2. odstavku 338. člena ZPP ni dopustno izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To pomeni, da toženec v pritožbi ne more več ugovarjati, da tožbene trditve, ki predstavljajo dejansko podlago izpodbijane sodbe, niso resnične.
Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da tožba ni sklepčna. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da iz dejstev, navedenih v tožbi, izhaja prav takšna pravna posledica, kot jo uveljavlja tožnik. Ta naj bi sporne nepremičnine skupaj s svojimi pravnimi predniki že več kot 35 let užival v prepričanju, da so njegova last. Potemtakem je tožnik s priposestvovanjem pridobil lastninsko pravico na spornih nepremičninah že po prejšnjem Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR; Ur. l. SFRJ, št. 6/80, 20/80 in 36/90). Za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s priposestvovanjem je v skladu s 3. odstavkom 28. člena ZTLR namreč zadoščala 20-letna dobroverna posest.
Katere tožbene navedbe naj bi bile kontradiktorne, toženec v pritožbi ni pojasnil. Dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju s predloženimi dokazi in je drugačna pritožbena trditev brez podlage. Sodišče pred izdajo zamudne sodbe ni bilo dolžno zaslišati predlagane priče in tudi tožnik njene pisne izjave ni bil dolžan priložiti tožbi, kot si zmotno razlaga toženec. Sodišče namreč izda zamudno sodbo brez obravnavanja. Zatrjevana tožnikova posest ni v opreki z dejstvom, da je v zemljiški knjigi kot lastnik spornih nepremičnin vpisan toženec. Res se po 1. odstavku 11. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ; Ur. l. RS, št. 87/02) domneva, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo, vendar ravno to domnevo tožnik izpodbija s tožbo. Lastninska pravica na nepremičnini se namreč s priposestvovanjem pridobi na izviren način in po samem zakonu, vpis tako pridobljene lastninske pravice v zemljiško knjigo pa je le deklaratorne narave.
Domnevnega nasprotja med dejstvi in dokazi, kot ga poskuša prikazati pritožba, torej v obravnavanem primeru ni. Ker so bili za izdajo izpodbijane zamudne sodbe izpolnjeni vsi zakonski pogoji, je bilo brez podlage toženčevo pričakovanje, na katerega se sklicuje v pritožbi, da bo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek (v celoti) zavrnilo, če že ne zavrglo tožbo.
V postopku na prvi stopnji je bilo torej pravilno uporabljeno materialno pravo. Zatrjevanih procesnih kršitev ni bilo, prav tako ne tistih, na katere mora sodišče druge stopnje v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Toženčevo pritožbo je zato kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v izpodbijanem delu potrdilo prvo sodbo.
POGODBENO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0058441
ZPP člen 458/1, 495/1.
pogodba o sodelovanju – splošni pogoji poslovanja – uporaba splošnih pogojev poslovanja – izguba pošiljke – spor majhne vrednosti - vezanost na ugotovljeno dejansko stanje
Pravilno je pravno stališče tožene stranke, da splošni poslovni pogoji poslovanja, sprejeti leta 2006, ne morejo veljati za nazaj. Zato je prvostopno sodišče ravnalo pravilno, ko je svojo odločitev oprlo na splošne poslovne pogoje iz leta 2002. Ker pa iz teh splošnih pogojev ne izhaja, da znaša jamstvo tožene stranke za vsako izgubljeno pošiljko le 550,00 EUR, pač pa 2.08646 EUR, je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, neutemeljen.
Odločba o brezplačni pravni pomoči, na katero se vložnik pritožbe sklicuje, ni pooblastilo, pač pa je podlaga za sklenitev pooblastilnega razmerja za zastopanja pred sodiščem pod določenimi pogoji.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – večje število delavcev – program razreševanja presežnih delavcev
Ker je postalo nepotrebno delo večjega števila delavcev, je bila tožena stranka dolžna izdelati program razreševanja presežnih delavcev. Pri številu presežnih delavcev bi morala upoštevati tako delavce, katerim dejansko preneha delovno razmerje zaradi odpovedi iz poslovnega razloga, kot delavce, katerim se poda odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi oziroma se na drug način reši njihov status (skupno 14 delavcev od 98 delavcev).