SODSTVO - STANOVANJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VS30261
SZ člen 158. ZPP (1977) člen 15, 16, 17.
stvarna pristojnost - pristojnost v stanovanjskih sporih - spor o pristojnosti
V sporu za izpraznitev službenega stanovanja, ki je bil sprožen po uveljavitvi stanovanjskega zakona, je stvarno pristojno okrajno sodišče in ne delovno sodišče.
stanovanjska najemna razmerja - odpoved najemne pogodbe - tožba na izpraznitev stanovanja - dodelitev drugega primernega stanovanja
Pravnomočno je že odločeno, da se mora toženka izseliti iz stanovanja na, ki ji ga je 19.7.1991 dodelil stanovanjski organ bivše JLA. Predmet nadaljnjega postopka po nasprotni tožbi je bila le utemeljenost njenega zahtevka, da ji mora tožnica ob izselitvi priskrbeti drugo primerno stanovanje. Tak nasprotni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je s pobijano odločitvijo potrdilo tako odločitev, pri čemer sta obe sodišči nižjih stopenj oprli svoji odločitvi na ugotovitev, da je toženki prejšnje stanovanje na dodelila Občina Ljubljana-Center (in ne bivša JLA) in da je toženka navedeno stanovanje tudi vrnila občini, ki je bila lastnica stanovanja. Glede na take ugotovitve je odločitev sodišč druge in prve stopnje materialnopravno pravilna. Toženka v revizijskih izvajanjih, ki jih materialnopravno določno ne podkrepi, prezre, da v stanovanju na ni bila imetnica stanovanjske pravice ali pa uporabnica stanovanja v smislu določb prejšnjega zakona o stanovanjskih razmerjih (ki je zagotavljal določeno stanovanjsko zaščito le imetnikom stanovanjske pravice - tako naprimer drugo primerno stanovanje v členih 66., 67. in podobno - ali uporabnikom stanovanja - naprimer v prvem odstavku 6. člena).
bistvena kršitev določb pravdnega postopka - če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti
Tožnik v svoji reviziji revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni opredeljeno navedel. Iz vsebine revizijskih izvajanj pa je mogoče zaključiti, da uveljavlja tožnik take pomanjkljivosti sodb sodišč prve in druge stopnje, zaradi katerih naj bi se sodbi ne mogli preizkusiti. Kolikor ta izvajanja vsebujejo očitek sodišču druge stopnje, da ni upoštevalo s sodbo sodišča prve stopnje zagrešene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, pomenijo uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. točke prvega odstavka 385. člena ZPP, storejene na drugi stopnji. Po oceni revizijskega sodišča taka kršitev ni podana, ker je sodišče druge stopnje po preizkusu obstoja navedenih procesno pravnih kršitev pravilno zaključilo, da je izrek sodbe sodišča prve stopnje v skladu z razlogi sodbe, ki so dovolj jasni, popolni in da zato sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih bi se jo ne moglo preizkusiti.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija iz smotrnosti - stranka je zakonec tajnice sodišča - preprečitev dvoma o nepristranskosti
Po 68. členu zakona o pravdnem postopku lahko vrhovno sodišče tudi na predlog pristojnega sodišča določi, da postopa v posamezni zadevi drugo stvarno pristojno sodišče, če so za to tehtni razlogi. Med slednje je mogoče uvrstiti tudi obravnavani primer spričo razloga, ki ga je navedlo sodišče prve stopnje, se pravi, ko naj bi postopek tekel na sodišču, na katerem dela kot tajnica dolžnikova žena. Spričo te okoliščine bi se utegnil poroditi dvom ne le o nepristranskosti odločanja, marveč tudi o korektnosti celotnega postopka. Da se takšen dvom ali sum preprečita, je smotrno, da teče postopek v tej zadevi pred drugim sodiščem.
SZ člen 6, 6/1, 56, 57, 117, 147, 147/3. ZPP (1977) člen 12, 12/1, 213, 213/1-1.
lastninjenje in privatizacija stanovanj - sklenitev najemne pogodbe z dosedanjim imetnikom stanovanjske pravice - določitev najemnika po razvezi zakonske zveze (razpadu izvenzakonske skupnosti) - predhodno vprašanje - prekinitev postopka zaradi reševanja predhodnega vprašanja
Če pride do razveze zakonske zveze imetnika stanovanjske pravice ali do prenehanja zunajzakonske skupnosti (prvi odstavek 6. člena, 56. in 147. člen SZ), kakor v tem primeru, in to pred sklenitvijo prodajne pogodbe za stanovanje, je pomembno za presojo, kdo je privatizacijski upravičenec za stanovanje, rešitev vprašanja po 57. členu SZ, se pravi, kako sta se zunajzakonska partnerja sporazumela, kdo od njiju (p)ostane najemnik stanovanja oziroma koga določi kot najemnika sodišče.
povrnitev negmotne škode - denarna odškodnina - pravno priznane vrste škod - pomen prizadete dobrine - namen odškodnine - zadoščenje v posebnih primerih - spolna integriteta
Možne oblike negmotne škode, za katere gre lahko oškodovancu odškodnina to je gmotno zadoščenje, določa prvi odstavek 200. člena ZOR, drugi odstavek istega člena pa določa načela oziroma merila, ki se upoštevajo pri določanju odškodnine. V 202. členu ZOR je določena še pravica do zadoščenja v posebnih primerih (ki pa ne izključuje denarne odškodnine za druge oblike pravno priznanih nepremoženjskih škod po 200. členu ZOR - glej poročilo o sodni praksi VS SRS - št. I/89). Tako določa 202. člen ZOR, da ima pravico do pravične denarne odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin oseba, ki je bila - med drugim - s silo zapeljana h kaznivemu spolnemu občevanju, kot tudi oseba, proti kateri je bilo storjeno kakšno drugo kaznivo dejanje zoper dostojanstvo osebnosti ali moralo. Spolna integriteta, ki je del telesne integritete in ki je tako zavarovana še posebej tudi odškodninsko, je tudi ustavnopravno varovana pravica (po 35. členu ustave RS). V 202. členu ZOR je tako določena posebna pravna podlaga, ki daje oškodovancu pravico do pravične denarne odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin, ki jih ima zaradi nedovoljenega posega v spolno integriteto.
sodba zaradi izostanka - nasprotje s predloženim dokazom - pomanjkljiv dokaz
Med pogoji, ob katerih izda sodišče sodbo zaradi izostanka, določa zakon tudi, "da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana" (5. točka prvega odstavka 332. člena ZPP). Bistveno je torej samo to, da zatrjevano dejstvo ni v nasprotju z dokazom, pri čemer je nepomembno, kakšne narave je predloženi dokaz, kakšne so njegove kvalitete, ali je zadosten ipd. Tudi če gre za kakorkoli pomanjkljiv dokaz, ki morda v kontradiktornem postopku ne bi zadostoval za utemeljenost zahtevka, ki pa v tožbi zatrjevanim dejstvom ne nasprotuje, ni razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče šteti, da ni izpolnjen pogoj iz citirane zakonske določbe.
Ugotovitve, ki so bile potrebne za odločitev o pristojnosti, so pokazale, da predlagateljevo premoženje, ki je predmet pobijanega delnega sklepa, ni prešlo v državno last na podlagi pravnega posla ampak na podlagi nacionalizacije (poslovni prostori) oziroma razlastitve. Na te ugotovitve (na kakšni podlagi je predlagateljevo premoženje prešlo v državno last in ki se presojajo na podlagi materialnih določb to je 5. člena ZDen) je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 385. člena ZPP). Ker je bilo torej ugotovljeno, da je prešlo sporno predlagateljevo premoženje v državno last na podlagi odločb o nacionalizaciji oziroma razlastitvi, za obravnavanje zahteve o denacionalizaciji ni pristojno sodišče pač pa upravni organ (52. člen ZDen). Glede na tako procesnopravno stanje je izpodbijana odločitev o zavrženju predloga za denacionalizacijo (16. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP) procesnopravno pravilna.
revizija - dovoljenost revizije zoper sklep o predlogu za izločitev sodnika
Revidenta sta vložila revizijo zoper sklep. Po določilu prvega odstavka 400. člena zakona o pravdnem postopku (naprej ZPP), lahko stranke vložijo revizijo tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Pravnomočno končan postopek (v smislu prvega odstavka 400. člena ZPP) pa je le tedaj, če je s sklepom popolnoma prenehala obstojnost ali visečnost pravde (litispendenca) v določenem sporu. Z izpodbijanim sklepom litispendenca ni prenehala, ker je sodišče druge stopnje odločalo zgolj o procesnopravni sposobnosti določene sodnice, da sodi v konkretnem sporu in kar je procesna predpostavka. S pobijanim sklepom, s katerim je bila zavržena pritožba sedanjih revidentov zoper sklep predstojnika okrajnega sodišča (s katerim je izločitveno zahtevo M. K. zavrgel, V. K. pa zavrnil), spor, ki sta ga revidenta sprožila na sodišču, ni končan. O utemeljenosti (ali pa dovoljenosti) v njuni vlogi postavljenega zahtevka, bo moralo sodišče šele odločiti. Ker torej s pobijanim sklepom postopek ni bil pravnomočno končan, revizija zoper ta sklep ni dovoljena, zaradi česar jo je moralo revizijsko sodišče zavreči (četrti odstavek 400. člena v zvezi s 392. členom ZPP).
Investitor praviloma lahko začne z gradnjo, ko si pridobi gradbeno dovoljenje. Na podlagi priglasitve del po 46. členu ZGO pa le v primeru, če gre za dela, ki se ne štejejo za rekonstrukcijo objektov po tem zakonu, vendar si tudi v tem primeru mora predhodno pridobiti odločbo o dovolitvi priglašenih del po 62. členu ZUN.
povrnitev negmotne škode - denarna odškodnina - telesne bolečine - duševne bolečine zaradi zmanjšanja telesnih aktivnosti - dolžnost oškodovanca da zmanjša škodo
Amputacija je poseg v integriteto telesa, ki se mu tožnica ni dolžna podvreči. Od njene odločitve je odvisno, ali bo pristala na operacijo, ki je povezana z bolečinami in vsemi drugimi nevšečnostmi zdravljenja pri ne docela gotovem uspehu glede omilitve posledic poškodbe. Predvsem pa je vsaka operacija tveganje in vsak poseg v telo najmanj neprijeten. Amputacija pa še dodatno pomeni okrnitev telesa, čemur vsemu se tožnica ni dolžna podvreči zato, da bi s tem morebiti zmanjšala odškodnino, ki bremeni toženca. Tako daleč ne seže obveznost oškodovanca, da zmanjšuje svojo škodo.
ločitvene pravice - premoženje stečajnega dolžnika
Premoženje stečajnega dolžnika, na katerem je mogoče uveljavljati ločitveno pravico, je le aktiva. Na dolgovih stečajnega dolžnika že pojmovno ni mogoče pridobitvi ločitvene pravice.
revizija - dovoljenost revizije - vsebina tožbe - vrednost spornega predmeta - uveljavljanje več tožbenih zahtevkov v eni tožbi - objektivna naknadna kumulacija zahtevkov - samostojna presoja zahtevkov
Tožeča stranka izpodbija sodbo glede odločitve o naknadnem zahtevku, ki ni denarne narave. Po drugem odstavku 186. člena ZPP mora tožnik v primeru, ko je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta in predmet tožbenega zahtevka ni denarni zahtevek, navesti vrednost spornega predmeta v tožbi. Navedba vrednosti je potrebna zaradi določbe 382. člena ZPP. Po drugem in tretjem odstavku tega člena revizije ni v premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega določenega zneska. Tožeča stranka bi torej morala navesti vrednost spornega predmeta, zdaj obravnavanega zahtevka, česar pa ni storila. Zato si pravice do revizije ni zagotovila.
SZ člen 58, 126, 126/3, 148, 148/1. ZSR člen 60, 60/3.
privatizacija stanovanj in stanovanjskih hiš - izplačilo ob izselitvi iz stanovanja (odpravnina) - odklonitev sklenitve najemne pogodbe - tožba na izpraznitev stanovanja
Iz neizpodbite pogodbe med strankama, sklenjene že pred uveljavitvijo SZ, izhaja tožnikova obveznost izprazniti stanovanje do določenega datuma, to pa ustvarja pravni položaj, kakršnega zajema določba prvega odstavka 148. člena SZ, po kateri lastnik ni dolžan skleniti najemne pogodbe, če je, med drugim, imetniku mogoče odpovedati stanovanjsko razmerje brez zagotovitve najpotrebnejših prostorov skladno z določbami zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur. list SRS, št. 35/82 in 14/84 - ZSR). Takšna pogodba oziroma tožnikova obveznost nadomešča postopek, ki bi ga lahko ubrala tožena stranka v smislu tretjega odstavka 60. člena ZSR, po kateri v primeru, če družinska stanovanjska hiša še ni dograjena, imetnik stanovanjske pravice pa bi jo lahko dogradil, potrdi sodišče odpoved stanovanjskega razmerja in določi izpraznitveni rok... Tožena stranka potemtakem ne bi bila dolžna skleniti s tožnikom najemne pogodbe za nedoločen čas, to pa jo odvezuje plačati tožniku odpravnino na podlagi navedenih zakonskih določb.
Ovira za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje tujca v smislu 4. alinee 3. odstavka 19. člena zakona o tujcih bi bila pri osebi, ki je postala tujec potem, ko je že zakonito prebivala na območju Republike Slovenije v okviru nekdanje SFRJ, če oseba ne bi imela nobenega veljavnega dokumenta, na osnovi katerega bi bilo mogoče ugotoviti njeno istovetnost (6. alinea 10. člena ZTuj).
Šele po zaslišanju izvedenca na glavni obravnavi je zagovornik zahteval izločitev njegovega mnenja iz spisa in postavitev drugega izvedenca, kar je sodišče prve stopnje zavrnilo in svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo. V zakonu je namreč določeno, kdaj se sodba ne sme opreti na mnenje izvedenca in kdaj je potrebno izvedensko mnenje izločiti iz spisa.
ugotovitev državljanstva - ugotovitev dejanskega stanja - obrazložitev
Dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno, če tožena stranka ob ugotovitvi, da je državljanstvo prenehalo s sodbo vojaškega sodišča, ni ugotovila, kdaj je ta sodba postala pravnomočna in izvršljiva.
izredna pravna sredstva - zahteva za varstvo zakonitosti - razlogi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti - dejansko stanje
V zvezi z uveljavljano kršitvijo kazenskega zakona obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da so podane okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost obsojenca, pri čemer trdi, da je obsojenec ravnal v silobranu, kar dokazujejo poškodbe, ki jih je zadobil, vendar pa je sodišče kljub temu v celoti verjelo izpovedbi priče M.M., iz katere pa izhaja, da obsojenec ni bil poškodovan. Tako izvajanje zagovornika obsojenca pa ne pomeni obrazlaganja zatrjevane kršitve kazenskega zakona (v 372. členu ZKP je določeno, kdaj je podana kršitev kazenskega zakona), pač pa pomeni uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po določilu II.odstavka 420. člena ZKP pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.
Tožbeni ugovor, da je stranka storila vse, da ne bi prišlo do rušenja, se nanaša na samo odločbo, ki se izvršuje in zato v upravnem izvršilnem postopku ni utemeljen.
Pogojni odpust, določen po prvem, drugem, petem ali šestem odstavku 109. člena KZ, šteje za dodatno obliko izvršitve kazni zapora. Čas, prebit na pogojnem odpustu, se zato obsojencu šteje kot čas prestajanja kazni.