Pritožbeno sodišče povzete trditve ocenjuje za dopustno pritožbeno novoto, saj je toženka izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla podati in predložiti pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP). Nove trditve je namreč utemeljila z vsebino dveh elektronskih sporočil, za kateri ni mogla vedeti, preden je ni z njima seznanil eden od udeležencev pogovora.
KMETIJSKA ZEMLJIŠČA - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00007408
ZTLR člen 28, 28/2, 72, 72/1. ZKZ člen 17, 17/2.
priposestvovanje - promet s kmetijskim zemljiščem - ničnost pogodbe - pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestovanja - zakonita in dobroverna posest - sklenitev kupoprodajne pogodbe - predmet pogodbe - kmetijsko zemljišče - ugovor ničnosti pogodbe
Ker se sodišče prve stopnje o trditvi - da je kupoprodajna pogodba nična, ker je bilo zemljišče, ki je bilo predmet prodaje/nakupa v času sklepanja tega posla kmetijsko zemljišče in zato pravni promet z njim z določili Zakona o kmetijskih zemljiščih omejen - ni izreklo in v okviru teh trditev ni preverilo toženčeve ne/dobrovernosti pri izvrševanju posesti, bo to moralo storiti v ponovljenem postopku.
poenostavljena prisilna poravnava - ugovor zoper sklep o izvršbi - učinek pravnomočno potrjene prisilne poravnave - obseg terjatve - prenehanje terjatve - nezapadla terjatev - posodobljen seznam terjatev - skupni znesek terjatev - glavne in stranske terjatve - stroški pravdnega postopka - izvršilni naslov - načelo formalne legalitete - odgovor na ugovor - neprerekane trditve - priznana dejstva - nova dejstva - nedopustne pritožbene novote - časovne meje pravnomočnosti - neutemeljeno povzročeni stroški izvršilnega postopka - nepotrebni stroški
Za terjatev, ki ni v celoti oziroma izrecno zajeta v posodobljenem seznamu terjatev, pravnomočno potrjena poenostavljena prisilna poravnava ne učinkuje. V skupnem znesku terjatev nekega upnika v posodobljenem seznamu terjatev morajo biti vsebovane tako vse njegove glavne kot tudi vse njegove stranske terjatve (stroški postopka, obresti), za katere naj bi učinkovala poenostavljena prisilna poravnava.
Ker upnik v predlogu za izvršbo ni upošteval, da je bila nad dolžnikom s pravnomočnim sklepom potrjena poenostavljena prisilna poravnava, je sodišče ob odločanju o dolžnikovem ugovoru zoper sklep o izvršbi poleg upoštevanja načela formalne legalitete moralo ugotoviti tudi, ali in v kolikšnem obsegu je ta poenostavljena prisilna poravnava vplivala na konkretni izvršilni naslov - to je, ali in za kateri del izterjevane terjatve upniku še ostaja veljaven izvršilni naslov oziroma v katerem delu je bil ta izvršilni naslov spremenjen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00008357
ZPP člen 214, 214/1, 318, 318/1, 318/1-4, 318/4, 339, 339/2, 339/2-7. OZ člen 179, 182.
zamudna sodba - priznanje dejstev - povrnitev odškodnine - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - nepremoženjska škoda - višina odškodnine za nepremoženjsko škodo - odškodnina za pretrpljene telesne bolečine - odškodnina za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - denarna odškodnina zaradi okrnitve osebnostne pravice - odškodnina za strah - posttravmatska stresna motnja - obseg škode - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - sklepčnost tožbe - neodpravljiva nesklepčnost - neprava zamudna sodba - zavrnilna zamudna sodba
Utemeljen je pritožbeni očitek, da odločitev o zahtevku temelji na ugotovitvah o (deloma) drugačnem obsegu telesnih bolečin in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti od zatrjevanih. S tem, ko se je sodišče o obstoju zatrjevanih dejstev v zvezi z navedenima oblikama škode izreklo na podlagi izvedenih dokazov, je bila storjena bistvena kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Ker iz dejstev izhaja utemeljenost le dela tega tožbenega zahtevka (2.200,00 EUR) in ker tožnik delne nesklepčnosti ne bi mogel odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka, so glede tožbenega zahtevka v višini 2.000,00 EUR podani pogoji za izdajo neprave zamudne sodbe (četrti odstavek 318. člena ZPP).
izločitve iz zapustnikovega premoženja - izločitev v korist potomcev - skupno pridobivanje - vlaganja - izvedensko mnenje - dejansko stanje
Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, zakaj razmerje med zapustnico in tožnikom (potomcem) ni ustrezalo dejanskemu stanu iz 32. člena ZD. Sodišče prve stopnje pri tem ni izpostavilo le, da med njima ni bilo skupnega življenja, ampak tudi da ni bilo (niti) skupnega pridobivanja. Prav tako je moč iz celotne (ožje) obrazložitve jasno razbrati, da tožnikove pomoči zapustnici ni moč opredeliti kot znatnejše. Ob tem, da ni razvidno, da bi tožnik v tej smeri v postopku na prvi stopnji sploh podal ustrezne (to je pravočasne in konkretne) trditve, pa upoštevaje prepričljivo obrazloženo ugotovitev sodišča prve stopnje, da med njima ni šlo (niti) za skupno pridobivanje, pritožbeno izpostavljanje pomena dejanske pridobitne skupnosti (med prednikom in potomcem) za obravnavani primer niti ni relevantno.
ZPP člen 216, 286, 355, 358. ZOR člen 188, 200, 201, 201/3, 376.
medicinska napaka (zdravniška napaka) - katastrofalna škoda - invalidnost - poškodbe glave - nevrološka poškodba možganov - predhodna poškodba oškodovanca - poškodba otroka med hospitalizacijo - teorija jajčne lupine - nepremoženjska škoda - duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti - doživljenjska mesečna renta - odškodnina za duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti bližnjega - premoženjska škoda - odmera odškodnine - pravična ocena - zastaranje odškodninske obveznosti - temeljna obrestna mera - zamudne obresti
Prva tožnica vtožuje odškodnino za škodo zaradi hude poškodbe glave, ki jo je dobila aprila 1995 med hospitalizacijo. Z vmesno sodbo je bilo glede prve tožnice že odločeno o vseh elementih odškodninske odgovornosti in o ugovoru zastaranja, ki sta ga uveljavljali toženki. Odločeno je bilo tudi o odgovornosti druge toženke, kot je jasno razvidno iz uvoda in obrazložitve vmesne sodbe, ki ju je treba upoštevati v povezavi z njenim izrekom.
Ni mogoče ugotoviti, kako bi potekal razvoj prve tožnice in kakšne posledice bi imela, če do škodnega dogodka ne bi prišlo. V njem je bil poškodovan del že prej difuzno okvarjenih možganov (leva možganska polobla), in sicer tista hemisfera, ki je bila predhodno že prizadeta (del, kjer sta centra za vid in govor).
ugovor tretjega - odgovor na ugovor tretjega - pasivnost upnika
Sankcija za nevložitev odgovora na ugovor tretjega po prvem odstavku 65. člena ZIZ je možna samo, če se da z gotovostjo ugotoviti, da je bil upnik pasiven.
ZPP člen 101, 101/1, 111, 111/4, 116, 116/1, 141, 141/1, 142, 142/4, 143, 143/4, 143/5, 343, 343/1, 343/2. ZIZ člen 15. OZ člen 6, 6/2.
vročanje s fikcijo - zamuda roka za vložitev pravnega sredstva - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - štetje rokov - iztek roka za dvig pisanja na dan dela prosti dan - razlaga zakonske določbe - vezanost na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča - ustaljena sodna praksa - neupravičen razlog za vrnitev v prejšnje stanje - pravna zmota - nepoznavanje prava - skrbnost dobrega strokovnjaka - ugotavljanje časa vročitve - dejanska vročitev - vročitev v hišni predalčnik - vročitev pisanja pooblaščencu - prenehanje pooblastila za zastopanje - sklep o nadaljevanju izvršbe
Sklicevanje na razlago določb ZPP o vročanju in štetju rokov, ki ni v skladu z aktualno sodno prakso in pri katerem ni upoštevano že nekaj časa veljavno načelno mnenje Vrhovnega sodišča RS z občne seje dne 14. 1. 2015, predstavlja za vrnitev v prejšnje stanje neupošteven razlog.
Ker sklep o nadaljevanju izvršbe pooblaščenki ni bil vročen zaradi zastopanja novega dolžnika (o tem zastopanju sodišče tedaj še ni bilo obveščeno), temveč kot pooblaščenki za zastopanje prvotnega dolžnika, ki tedaj ni več obstajal, te vročitve pooblaščenki v razmerju do novega dolžnika ni mogoče upoštevati kot pravilne in veljavne.
prošnja za preklic naroka - upravičen razlog - fikcija umika tožbe
Tožeča stranka je res v prošnji za preklic in preložitev naroku zatrjevala, da ima pooblaščenec ob istem času določen narok v pravdni zadevi Okrožnega sodišča v Murski Soboti in da je bil narok za glavno obravnavo določen že na naroku 14. 7. 2017 in da pooblaščenec ne more biti ob istem času na obravnavi v Murski Soboti in Celju ter da naj sodišče ugodi njegovi prošnji (listna št. 65 spisa). Vendar, kot je bilo ugotovljeno, je bil pooblaščenec tožeče stranke obveščen o zavrnitvi njegove prošnje za preklic - preložitev naroka tri tedne pred narokom. Zakaj ne bi mogel zagotoviti nadomestnega pooblaščenca - substituta ali zakaj ni vsaj poskusil sporazumno preložiti narok pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti in zakaj naj bi tožeča stranka zahtevala zastopanje točno tega pooblaščenca ni konkretizirala.
stečajni postopek nad premoženjem izbrisane pravne osebe - posebna razdelitvena masa - razdelitev posebne stečajne mase - načrt prve razdelitve - prodaja premoženja - ugovor proti načrtu razdelitve posebne razdelitvene mase - predračun stroškov - specifikacija stroškov - vrste stroškov stečajnega postopka - otvoritveno poročilo upravitelja - preizkus pravilnosti izračuna stroškov - nepreverljivost odločitve
Upnica je načrtu prve razdelitve posebne razdelitvene mase opredeljeno ugovarjala v postavkah stroškov prodaje v višini 600,00 EUR in drugih stroškov stečaja v višini 3.540,00 EUR, ker ni bilo jasno, kaj ti stroški po vsebini predstavljajo. Prvostopenjsko sodišče se je bilo zato glede na dolžno odločanje o ugovoru dolžno osredotočiti na presojo vsebine ugovora in preizkusiti utemeljenost in pravilnost navedenih postavk stroškov.
Predračun stroškov stečajnega postopka glede na fazo stečajnega postopka, v kateri mora biti izdelan njegov predlog predstavlja le okvir teh stroškov, zato samo dejstvo, da so obračunani stroški v skladu s potrjenim predračunom (kar v razlogih izpodbijanega sklepa ugotavlja prvostopenjsko sodišče), ne more veljati za tisti del stroškov, ki so do izdelave načrta razdelitve (posebne) stečajne mase že nastali in so že znani. Ti stroški se v načrtu razdelitve namreč upoštevajo v dejanski višini in ne v predračunu stroškov predvideni višini. Prav za ta del že znanih dejanskih stroškov so zato razlogi izpodbijanega sklepa napačni.
Posestna tožba in sklep sodišča, ki ji sledi, sta dajatvena. Restitucijski in prepovedni zahtevek morata biti določna in konkretizirana, da ju je mogoče izvršiti. Uveljavljanje in oblikovanje zahtevka je v dispoziciji tožeče stranke, sodišče pa o njem odloča v mejah postavljenega zahtevka.
Ponovno materialno procesno vodstvo sodišča glede nepopolnosti tožbenega predloga po tem, ko je bilo enkrat že opravljeno (in mu je tožnica sledila, a je kasneje pravilno modificiran zahtevek spet umaknila) in jo je na nepopolnost opozarjala tudi tožena stranka, ni bilo več potrebno. Aktivnost sodišča pri opozarjanju na pomanjkljivosti v tožbenem predlogu je omejena. Oblikovanje pravilnega tožbenega zahtevka je na strani tožeče stranke.
Ker je kabelsko omrežje že zasuto in teren utrjen, posest zemljišča pa tožnici že vzpostavljena, je pravilno ugodeno le prepovednemu zahtevku za bodoče izvajanje takšnih motilnih dejanj. Vrnitev v prejšnje stanje kot sankcija za ugotovljeno samovoljno zasebno uveljavljanje pravic motitelja mora biti objektivno mogoče in upravičeno.
plačilo razlike plače - plača - plačilo za poslovno uspešnost
Sodišče prve stopnje je napačno kot ključno podlago za zavrnitev zahtevka za plačilo razlike plače poudarilo, da ni ugotovilo soglasja volj glede zvišanja plače, kot je bila sicer določena v pisni pogodbi o zaposlitvi. Pritožba utemeljeno poudarja kot pomembnejše dejstvo, da je tožena stranka tožnici dejansko vseskozi obračunavala in izplačevala višjo plačo, kot je bila določena v pogodbi o zaposlitvi, pri čemer ji je izdajala tudi plačilne liste, ki so med drugim vsebovale tudi jasen podatek o višini osnovne bruto plače.
Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja, da naj bi bil upravičen vzrok za zamudo roka za vložitev pritožbe zoper sodbo v nevestnem ravnanju njene odvetnice. Pooblastilno razmerje med tožnico in njeno odvetnico je prenehalo šele, ko je tožnica odvetnici ob vložitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje preklicala pooblastilo. Do takrat pa se pasivnost odvetnice (nevložitev pritožbe zoper sodbo v pritožbenem roku) šteje kot tožničina. To pomeni, da so okoliščine zamude vendarle nastale v tožničini sferi. Zato sodišče prve stopnje pravilno ni ugotovilo podlage za vrnitev v prejšnje stanje.
načelo formalne legalitete - notarski zapis kot izvršilni naslov - določenost predmeta obveznosti - določljivost predmeta
V izvršilnem postopku velja načelo formalne legalitete in zato mora biti obveznost, ki naj se izvrši, enako kot velja za sodne odločbe in sodne poravnave ter druge izvršilne naslove, tudi v notarskem zapisu določno opredeljena.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSL00007932
SZ-1 člen 93. ZPP člen 70.
zahteva za izločitev sodnika - izločitveni razlog - stanovanjska najemna razmerja - dolžnosti lastnika stanovanja - opustitev dolžnosti lastnika - znižanje najemnine
Tožnik ni dokazal, da najeto stanovanje ne bi bilo primerno za bivanje. Zato ne more uveljavljati odškodninskega zahtevka iz tega naslova in tudi ne more zahtevati povračila plačanih najemnin (93. člen SZ-1).
umik tožbe - odločitev o pravdnih stroških - zastopanje več strank
V primeru, če je vloženih več posamičnih tožb (za 13 tožnikov) in se več pravd združi v skupno obravnavanje po določbi 300. člena ZPP, se nagrada za zastopanje več strank po 7. členu OT odmeri za odvetniške storitve, opravljene po sprejemu sklepa o združitvi, za odvetniške storitve, ki so opravljene pred združitvijo pravd, pa se nagrada odmeri po Tar. št. 15 (in 18). Zato je sodišče prve stopnje stroške odmerilo pravilno in vsakemu od tožnikov priznalo stroške za pristop na narok, od tedaj dalje pa le nagrado za združeni postopek v skladu z določbo tretjega odstavka 7. člena OT.
NEPRAVDNO PRAVO - STAVBNA ZEMLJIŠČA - STVARNO PRAVO
VSL00008328
ZVEtL člen 7, 7/4, 30, 30/6. URS člen 72.
pripadajoče zemljišče - določitev pripadajočega zemljišča - določitev pripadajočega zemljišča k stavbi, zgrajeni pred januarjem 2003 - definicija pripadajočega zemljišča - funkcionalno zemljišče k stavbi - redna raba stavbe - določanje namenske rabe zemljišča - namenska raba zemljišč - pretekla raba zemljišča - pričakovanje - zazidalni načrt - sprememba prostorskega akta - izvedensko mnenje - urbanizem - pravica do zdravega življenjskega okolja
Za zemljišče, ki je neposredno namenjeno za redno rabo stavbe v smislu pripadajočega zemljišča, se šteje zemljišče, ki je bilo kot tako načrtovano v prostorskih aktih ali določeno v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ali v drugih upravnih aktih, s katerimi je bilo določeno takšno zemljišče. Šele, če pripadajočega zemljišča na tak način ni mogoče ugotoviti, ga določi sodišče, upoštevajoč vse okoliščine primera, zlasti namen zemljišča in preteklo rabo zemljišča.
Dejstvo, da parcele, za katere predlagatelji predlagajo, da se jih določi kot pripadajoče zemljišče, predlagatelji uporabljajo že vrsto let, ni pravno odločilno. Glede na zazidalni načrt je bilo lahko predvideti, da bosta na sporni površini nekoč zgrajeni šola in športni parki, ki bi bili namenjeni prvenstveno pouku. Dopustnost uporabe s strani prebivalcev soseske (najverjetneje tudi s strani tretjih oseb) ne pripelje do pridobitve pravice uporabe, ki bi bila pomensko enakovredna sedanji lastninski pravici. Enako velja za urejanje in vzdrževanje spornega zemljišča s strani etažnih lastnikov. Njihovo pričakovanje je bilo lahko omejeno le na pričakovanje bodoče deljene rabe obšolskega prostora, ne pa na pričakovanje pridobitve lastninske pravice. Zgrajeni objekt bi bil namreč javnega značaja in bi bil prvenstveno namenjen osnovnošolcem, podrejeno pa najverjetneje nedoločenemu krogu oseb pod enakimi pogoji.
Za odločitev v obravnavanem primeru ni ključna razlaga termina "površina dvonamenske rabe" kot menijo predlagatelji v pritožbi, pač pa ugotovitev, kako so prostorski akti, veljavni v času gradnje soseske, obravnavali sporne parcele. Prvostopno sodišče je ugotovilo, da prostorski akti spornih zemljišč niso obravnavali niti kot skupno niti kot individualno pripadajoče zemljišče k obravnavanim stavbam, pač pa kot individualno gradbeno parcelo predvidenega objekta šole. V pritožbi zatrjevano dejstvo, da predlagatelji to parcelo že ves čas nemoteno uporabljajo in jo tudi vzdržujejo, je morda lahko osnova za kak drug sodni postopek, ne pa za določitev pripadajočega zemljišča po ZVEtL.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00007517
ZPP člen 8. OZ člen 564, 564/1. ZZZDR člen 124, 124/1. URS člen 33, 67.
pogodba o preužitku - pogodba o dosmrtnem preživljanju - darilna pogodba - dokazovanje navideznosti pogodbe - kavza pogodbe - causa acguirendi - darilni namen - skupni namen pogodbenih strank - zaupnost razmerja med pogodbenikoma - aleatornost - odplačna pogodba - načelo enake vrednosti dajatev - bodoče obveznosti - prevzemnikove obveznosti - dolžnost preživljanja staršev - nujni delež - prikrajšanje nujnega deleža - zasebna lastnina - ničnost pogodbe
Iz pogodbe (in ostalih izvedenih dokazov) izhaja, da se je toženka v zameno za prejeto premoženje zavezala staršema pomagati in da je to že prej delala. Takšna pogodba ni darilna pogodba. Upoštevaje tudi zaupnost oziroma osebnostnost odnosa med pogodbenikoma (očitno zapustniku ni bilo vseeno, kdo mu (je) pomaga(l) v času bolezni in premagovanja odvisnosti ter kdo poskrbi za njegovo ženo), bi bil vsakršen poskus primerjanja vrednosti danega in prejetega na podlagi sporne pogodbe, zgrešen. Ob tem, ko tudi ne gre za situacijo, ko bi pogodbenika že vnaprej ocenila, da bo imel kateri od njiju večje koristi od obveznosti, zaradi česar bi pogodba prenehala biti aleatorna, je ocena sodišča, da ne gre za darilno pogodbo, materialnopravno povsem pravilna.
Bistveni element ustavnega jamstva zasebne lastnine (33. in 67. člen URS) je v zagotovitvi in uresničitvi posameznikove svobode, ključni element te pa je svoboda razpolaganja. Nagib "izločiti iz dedovanja nujno dedinjo", tudi če bi obstajal, ne bi bil nedopusten in pogodba zaradi tega ne bi bila nična. Edina omejitev je tista, ki jo je tudi sodišče prve stopnje pravilno izluščilo v jedro spora - to je omejitev neodplačnega razpolaganja, če bi bil zaradi njega prikrajšan tožničin nujni delež. A ta omejitev, kot pojasnjeno, velja le za neodplačna razpolaganja. Ker sporna pogodba ni neodplačna, je izpodbijana odločitev pravilna.