delni odvzem poslovne sposobnosti - omejitev poslovne sposobnosti - nevarnost za premoženje večje vrednosti
Nasprotni udeleženec sicer ima razsodnost in voljo za uravnavanje osnovnih vsakodnevnih življenjskih potreb (skrb zase), ni pa sposoben samostojno in odgovorno ravnati s premoženjem in večjimi finančnimi sredstvi.
zamudna sodba - pogoji za izdajo zamudne sodbe - domneva o priznanju dejstev - vročanje sodnega pisanja - fikcija vročitve - vročitev v izpostavljeni oziroma hišni predalčnik - pravilno vročanje - upravičen razlog za vrnitev v prejšnje stanje - rok za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje - objektivni rok za vložitev predloga
Vročitev se šteje za opravljeno, ko naslovnik pisanje dvigne, če pisanja ne dvigne v petnajstih dneh, odkar mu je bilo puščeno obvestilo, pa se šteje, da je bila vročitev opravljena s potekom tega roka. Za pravilnost vročitve je torej odločilno, ali je naslovnik prejel obvestilo.
V primeru, ko sodne pošiljke iz kateregakoli razloga, ki se tiče hišnega predalčnika, ni moč pustiti v hišnem predalčniku, vročevalec druge možnosti, kot da jo vrne sodišču, v skladu z ZPP nima. Po preteku navedenega roka se namreč pisanje pusti v naslovnikovem hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku (če ga naslovnik ima oziroma je ta uporaben) zato, da se zagotovi čim večja dejanska verjetnost, da se bo naslovnik kljub načinu vročitve (fikcija) res seznanil s pisanjem, ne pomeni pa navedeno, da zato vročitev ni bila pravilna oziroma ni bila opravljena.
plačilo razlike plače - plača - plačilo za poslovno uspešnost
Sodišče prve stopnje je napačno kot ključno podlago za zavrnitev zahtevka za plačilo razlike plače poudarilo, da ni ugotovilo soglasja volj glede zvišanja plače, kot je bila sicer določena v pisni pogodbi o zaposlitvi. Pritožba utemeljeno poudarja kot pomembnejše dejstvo, da je tožena stranka tožnici dejansko vseskozi obračunavala in izplačevala višjo plačo, kot je bila določena v pogodbi o zaposlitvi, pri čemer ji je izdajala tudi plačilne liste, ki so med drugim vsebovale tudi jasen podatek o višini osnovne bruto plače.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00007517
ZPP člen 8. OZ člen 564, 564/1. ZZZDR člen 124, 124/1. URS člen 33, 67.
pogodba o preužitku - pogodba o dosmrtnem preživljanju - darilna pogodba - dokazovanje navideznosti pogodbe - kavza pogodbe - causa acguirendi - darilni namen - skupni namen pogodbenih strank - zaupnost razmerja med pogodbenikoma - aleatornost - odplačna pogodba - načelo enake vrednosti dajatev - bodoče obveznosti - prevzemnikove obveznosti - dolžnost preživljanja staršev - nujni delež - prikrajšanje nujnega deleža - zasebna lastnina - ničnost pogodbe
Iz pogodbe (in ostalih izvedenih dokazov) izhaja, da se je toženka v zameno za prejeto premoženje zavezala staršema pomagati in da je to že prej delala. Takšna pogodba ni darilna pogodba. Upoštevaje tudi zaupnost oziroma osebnostnost odnosa med pogodbenikoma (očitno zapustniku ni bilo vseeno, kdo mu (je) pomaga(l) v času bolezni in premagovanja odvisnosti ter kdo poskrbi za njegovo ženo), bi bil vsakršen poskus primerjanja vrednosti danega in prejetega na podlagi sporne pogodbe, zgrešen. Ob tem, ko tudi ne gre za situacijo, ko bi pogodbenika že vnaprej ocenila, da bo imel kateri od njiju večje koristi od obveznosti, zaradi česar bi pogodba prenehala biti aleatorna, je ocena sodišča, da ne gre za darilno pogodbo, materialnopravno povsem pravilna.
Bistveni element ustavnega jamstva zasebne lastnine (33. in 67. člen URS) je v zagotovitvi in uresničitvi posameznikove svobode, ključni element te pa je svoboda razpolaganja. Nagib "izločiti iz dedovanja nujno dedinjo", tudi če bi obstajal, ne bi bil nedopusten in pogodba zaradi tega ne bi bila nična. Edina omejitev je tista, ki jo je tudi sodišče prve stopnje pravilno izluščilo v jedro spora - to je omejitev neodplačnega razpolaganja, če bi bil zaradi njega prikrajšan tožničin nujni delež. A ta omejitev, kot pojasnjeno, velja le za neodplačna razpolaganja. Ker sporna pogodba ni neodplačna, je izpodbijana odločitev pravilna.
URS člen 33. ZIZ člen 17, 17/1, 30, 40, 40/1, 40/1-3, 226. ZDR-1 člen 126. ZDavP-2 člen 3, 3/1, 3/2, 3/3, 57, 57/1, 58, 58/1, 58/1-1, 143, 143/1. OZ člen 629.
delovno razmerje - neto in bruto plača - obračun davkov in prispevkov - prisilna izvršba - denarna obveznost - nenadomestno dejanje - sodna ali upravna pristojnost - davčna izvršba - pristojnost civilnega sodišča - denarna kazen kot sredstvo izvršbe - prekomeren poseg v lastninsko pravico - navedbe v predlogu za izvršbo - trditveno breme na strani upnika - jasna in določna opredelitev izterjevanih obveznosti
V Sloveniji je uveljavljen sistem bruto dohodkov, kar pomeni, da je delavec upravičen do plače v bruto znesku, le da delavec celotnega zneska ne prejme na svoj račun, ampak je predpisan način izvršitve navedene denarne obveznosti tako, da delodajalec takoj odtegne (zadrži) od bruto zneska del za plačilo javnih dajatev.
Obračun neto plače in javnih dajatev v zvezi s plačo oziroma njenim nadomestilom ne pomeni samostojnega dejanja, ampak je nezdružljivo povezan s pojasnjenim načinom izpolnitve denarne obveznosti. Obračun le omogoča zneskovno konkretizacijo delov denarne obveznosti plačila za opravljeno delo po pogodbi o zaposlitvi (zneska neto izplačila delavcu in zneska, ki je namenjen plačilu javnih dajatev). Po svoji naravi je obračun računska operacija, ki upošteva zakonsko opredeljene elemente pripadajočih javnih dajatev. Po pojasnjenem obračun ni samostojna nenadomestna nedenarna obveznost, torej takšna, ki jo lahko opravi le dolžnik.
Naložitev in izterjava denarne kazni v skladu z določili 226. člena ZIZ kot prisile za izvedbo obračuna denarne obveznosti je prekomeren poseg v dolžnikovo pravico do zasebne lastnine. Denarna kazen je dopustna le, če drug način izterjave ni mogoč. Za namen izterjave denarne obveznosti so predpisana sredstva prodaje in prenosa dolžnikovega premoženja (30. člena ZIZ), ki učinkovito omogočajo upniku, da pride do poplačila.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00007925
ZPP člen 8, 213, 213/2, 339, 339/2, 339/2-8. SPZ člen 77, 77/2, 77/3, 77/4, 77/5.
dokazni sklep - zavrnitev dokaza - kršitev pravice do obravnavanja pred sodiščem - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - dokazna ocena - sodna določitev meje - mejni spor - lastninski spor - ureditev meje na podlagi močnejše pravice - ureditev meje po zadnji mirni posesti - ureditev meje na podlagi pravične ocene
Kadar sta pri oblikovanju dokazne ocene sodišču na volji dve verziji (vsaka od strank ponuja svojo), zadošča, da sodišče pojasni in utemelji, zakaj sledi eni, vsi navedeni razlogi pa a contrario pomenijo zadovoljivo obrazložitev, zakaj ni sledilo drugi, tej nasprotni verziji.
Postopek za ureditev meje je nepravdni in s kriterijem močnejše pravice lahko uspe le tisti udeleženec, ki jo izkaže. Če je eden ne, to še ne pomeni, da jo je avtomatično dokazal drugi, ali, povedano drugače: predlagateljev neuspeh, še ne vodi nujno v uspeh nasprotnega udeleženca. Predlagatelj je močnejšo pravico zatrjeval, a prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da je ni dokazal, in s tem zaključkom se pritožnik izrecno strinja. Toda sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da je ni dokazal niti nasprotni pritožnik, s tem zaključkom pa se strinja pritožbeno sodišče, saj pritožnik ni niti ustrezno trdil, še manj pa dokazal, da bi na spornem delu zemljišča pridobil močnejšo, npr. lastninsko pravico, zato je zaključek sodišča, da kriterija močnejše pravice v obravnavani zadevi sploh ni mogoče uporabiti, pravilen. V takem primeru je treba uporabiti naslednjega v vrsti kriterijev za urejanje meje - zadnjo mirno posest.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00008376
ZPP člen 8. OZ člen 131, 131/2, 144, 144/1.
odškodninska odgovornost - objektivna odškodninska odgovornost - krivdna odškodninska odgovornost - odškodninska odgovornost šole - odgovornost delodajalca - odgovornost drugih za mladoletnika - odgovornost šole za škodo, ki jo povzroči mladoletnik - otrok s posebnimi potrebami - posebne potrebe otroka - varstvo otroka - zaposleni v šolah - strokovna usposobljenost - vzgojno-izobraževalni zavod - delo s povečano nevarnostjo - predlog za postavitev izvedenca - neizvedba predlaganega dokaza
Trditev tožnice, da za delo ni bila usposobljena, ni šla v smeri njene formalne (ne)usposobljenosti (ni torej trdila, da za delo varuhinje v šoli s prilagojenim programom ni izpolnjevala formalnih pogojev) ali neizkušenosti (ni trdila, da za delo varuhinje otrok s posebnimi potrebami ni imela ali je imela premalo izkušenj), ampak je bila trditev o njeni neusposobljenosti postavljena zgolj v kontekstu trditev o lastnostih varovanca (to je trditev o njegovi fizični moči, nepredvidljivosti, agresivnosti in neobvladljivosti) in le v zvezi z njim. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da vedenje varovanca ni bilo tako kot je tožnica trdila, je ugotovitev, da je bila tožnica za delo z njim usposobljena (kot je trdila toženka), le logična posledica te ugotovitve. Ker tožničina formalna usposobljenost za delo v šoli s prilagojenim programom in zadostna izkušenost med pravdnima strankama niti nista bili sporni, je tudi pravilna.
Ker sodišče v dokaznem postopku preverja zgolj sporna dejstva, ni bilo nobene potrebe, da bi vprašanje usposobljenosti za delo varuhinje v šoli s prilagojenim programom preverjalo v dokaznem postopku oziroma z izvedencem za varstvo pri delu. Odločitev, da tega dokaza ne izvede, zato ni povzročila ne zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ne postopkovne kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker trditev o tožničini usposobljenosti za delo varuhinje v šoli s prilagojenim programom med strankama ni bila sporna, sodišče te svoje ugotovitve tudi ni bilo dolžno posebej obrazložiti, izostanek teh razlogov pa ne predstavlja kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
V konkretnem primeru odgovornosti zavarovanke toženke ni mogoče presojati po prvem odstavku 144. člena OZ, saj tožnica, ki je bila pri zavarovanki zaposlena in zadolžena za varovanje varovanca, ki je škodo povzročil, ni "druga oseba" v smislu te določbe. Dejstvo, da ima po tej določbi status odgovorne osebe šola kot pravna oseba in ne tožnica, na takšno presojo ne vpliva. Tožnice v konkretnem primeru ni mogoče ločevati od njenega delodajalca, saj je bila tožnica le njegova podaljšana roka. Opravljala je delo s področja svojega delodajalca in v njegovo korist.
Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja, da naj bi bil upravičen vzrok za zamudo roka za vložitev pritožbe zoper sodbo v nevestnem ravnanju njene odvetnice. Pooblastilno razmerje med tožnico in njeno odvetnico je prenehalo šele, ko je tožnica odvetnici ob vložitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje preklicala pooblastilo. Do takrat pa se pasivnost odvetnice (nevložitev pritožbe zoper sodbo v pritožbenem roku) šteje kot tožničina. To pomeni, da so okoliščine zamude vendarle nastale v tožničini sferi. Zato sodišče prve stopnje pravilno ni ugotovilo podlage za vrnitev v prejšnje stanje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00007800
ZOZP člen 7, 7/2. OZ člen 179. ZPP člen 243.
zavarovanje avtomobilske odgovornosti - regresni zahtevek zavarovalnice - škodni dogodek - dokazovanje z izvedencem - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - strah - pravno priznana škoda
Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da je bil pri oškodovanki prisoten le blažji sekundarni strah za izid zdravljenja, saj je šlo za lažjo poškodbo. Ker pa ni bilo ugotovljeno, da bi bilo pri oškodovanki porušeno njeno psihično ravnovesje in ker navaden, običajen strah za izid zdravljenja ni pravno priznana škoda, oškodovanki odškodnina iz tega naslova ne gre.
NEPRAVDNO PRAVO - STAVBNA ZEMLJIŠČA - STVARNO PRAVO
VSL00007551
ZVEtL člen 26. ZVEtL-1 člen 47, 47/3, 57, 57/3. ZNP člen 37.
določitev pripadajočega zemljišča - postopek za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - dodatni sklep - vknjižba služnostne pravice - ustanovitev služnosti v postopku za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - sprememba materialnega predpisa - prehodna določba
Čeprav sodišče prve stopnje pri odločanju ni napravilo napake pri uporabi tedaj veljavnega predpisa, je bilo treba zaradi kasnejše spremembe tega materialnega predpisa, ki ga je po izrecni predhodni določbi treba uporabiti, izpodbijani sklep razveljaviti ter vrniti zadevo v nov postopek zaradi odločanja o služnosti na pripadajočih zemljiščih.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00009043
SPZ člen 39, 48, 48/1, 48/2. OZ člen 996.
tožba tretjega na nedopustnost izvršbe - izločitvena tožba - lastninska pravica na predmetu izvršbe - pridobitev (so)lastninske pravice - pravna podlaga za pridobitev lastninske pravice - dogovor o nastanku solastnine - družbena pogodba - načini pridobitve lastninske pravice - neodpravljiva nesklepčnost tožbe
Kot pravico, ki preprečuje izvršbo, je tožnica uveljavljala solastninsko pravico na nepremičninah, ki sta predmet izvršbe. Zatrjevala je, da jo je zaradi dogovora z zemljiškoknjižnima lastnikoma pridobila že na podlagi zakona (torej originarno), pri čemer iz njenih navedb (smiselno) izhaja, da jo je na ta način pridobila v času veljavnosti OZ in SPZ. Sodišče prve stopnje se je zato pravilno ukvarjalo z vprašanjem, ali je tožnica pridobila solastninsko pravico na podlagi 996. člena OZ oziroma vsaj na podlagi 48. člena SPZ.
Določba 996. člena OZ ne predstavlja samostojne podlage za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, temveč določa le višino solastninskih deležev družbenikov na premoženju v družbi za primer, da družbena pogodba takšnega dogovora ne vsebuje.
Pravna teorija in sodna praksa vknjižbi lastninske pravice na nepremičnini res ne pripisujeta več absolutnih učinkov. Sodna praksa daje nevknjiženemu pridobitelju, ki razpolaga z overjenim zemljiškoknjižnim dovolilom, varstvo v izločitveni pravdi proti upniku, ki ga ne varuje načelo zaupanja v zemljiško knjigo.
Za neodpravljivo nesklepčnost gre, če je v tožbi življenjski primer popolno opisan, vendar iz njega ne izhaja pravna posledica, kakršno tožnik zahteva s tožbenim predlogom. Takšen je tudi obravnavani primer.
NEPRAVDNO PRAVO - STAVBNA ZEMLJIŠČA - STVARNO PRAVO
VSL00008328
ZVEtL člen 7, 7/4, 30, 30/6. URS člen 72.
pripadajoče zemljišče - določitev pripadajočega zemljišča - določitev pripadajočega zemljišča k stavbi, zgrajeni pred januarjem 2003 - definicija pripadajočega zemljišča - funkcionalno zemljišče k stavbi - redna raba stavbe - določanje namenske rabe zemljišča - namenska raba zemljišč - pretekla raba zemljišča - pričakovanje - zazidalni načrt - sprememba prostorskega akta - izvedensko mnenje - urbanizem - pravica do zdravega življenjskega okolja
Za zemljišče, ki je neposredno namenjeno za redno rabo stavbe v smislu pripadajočega zemljišča, se šteje zemljišče, ki je bilo kot tako načrtovano v prostorskih aktih ali določeno v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ali v drugih upravnih aktih, s katerimi je bilo določeno takšno zemljišče. Šele, če pripadajočega zemljišča na tak način ni mogoče ugotoviti, ga določi sodišče, upoštevajoč vse okoliščine primera, zlasti namen zemljišča in preteklo rabo zemljišča.
Dejstvo, da parcele, za katere predlagatelji predlagajo, da se jih določi kot pripadajoče zemljišče, predlagatelji uporabljajo že vrsto let, ni pravno odločilno. Glede na zazidalni načrt je bilo lahko predvideti, da bosta na sporni površini nekoč zgrajeni šola in športni parki, ki bi bili namenjeni prvenstveno pouku. Dopustnost uporabe s strani prebivalcev soseske (najverjetneje tudi s strani tretjih oseb) ne pripelje do pridobitve pravice uporabe, ki bi bila pomensko enakovredna sedanji lastninski pravici. Enako velja za urejanje in vzdrževanje spornega zemljišča s strani etažnih lastnikov. Njihovo pričakovanje je bilo lahko omejeno le na pričakovanje bodoče deljene rabe obšolskega prostora, ne pa na pričakovanje pridobitve lastninske pravice. Zgrajeni objekt bi bil namreč javnega značaja in bi bil prvenstveno namenjen osnovnošolcem, podrejeno pa najverjetneje nedoločenemu krogu oseb pod enakimi pogoji.
Za odločitev v obravnavanem primeru ni ključna razlaga termina "površina dvonamenske rabe" kot menijo predlagatelji v pritožbi, pač pa ugotovitev, kako so prostorski akti, veljavni v času gradnje soseske, obravnavali sporne parcele. Prvostopno sodišče je ugotovilo, da prostorski akti spornih zemljišč niso obravnavali niti kot skupno niti kot individualno pripadajoče zemljišče k obravnavanim stavbam, pač pa kot individualno gradbeno parcelo predvidenega objekta šole. V pritožbi zatrjevano dejstvo, da predlagatelji to parcelo že ves čas nemoteno uporabljajo in jo tudi vzdržujejo, je morda lahko osnova za kak drug sodni postopek, ne pa za določitev pripadajočega zemljišča po ZVEtL.
ZUreP-1 člen 105, 105/1, 105/2, 105/3, 107, 107/2.
denarna odškodnina zaradi razlastitve - določitev višine odškodnine - namembnost zemljišča pred razlastitvijo - namembnost zemljišča ob razlastitvi - sprememba namembnosti - zmanjšana vrednost nepremičnine - metoda za oceno višine odškodnine
Nasprotnemu udeležencu je bila poleg odškodnine za razlaščeni nepremičnini priznana tudi odškodnina zaradi zmanjšanja vrednosti preostalih nepremičnin nasprotnega udeleženca, do česar je prišlo zaradi razlastitve. Do navedene odškodnine je nasprotni udeleženec upravičen na podlagi določila drugega odstavka 105. člena ZUreP-1 in drugega odstavka 107. člena ZUreP-1.
Pri določitvi višine odškodnine zaradi razlastive je treba upoštevati izvoren status zemljišča.
napotitev na pravdo - prekinitev zapuščinskega postopka - sporna dejstva v zapuščinskem postopku - manj verjetna pravica
V primeru spornih dejstev, od katerih je odvisna pravica do zapuščine, o spornih dejstvih odloča pravdno sodišče. Zapuščinsko sodišče v takem primeru obravnavo prekine in stranke napoti na pravdo. Na pravdo napoti tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno.
Postrožena skrbnost dobrega strokovnjaka ne terja preprečevanja vsakršnih oziroma vseh situacij, ki lahko nastanejo hipno in v naprej nepredvidljivo ter v določenem rizičnem trenutku neodvrnljivo, kar je značilnost obravnavanega primera. Ni nepomembno, da se je dogodek pripetil na oddelku sadja in zelenjave, kjer se prodaja hrana, zato se tudi od obiskovalcev - v konkretnem primeru tožnice - zahteva večja skrbnost. Pritožba se pravzaprav zavzema, da bi moral zavarovanec toženke opravljati neprestan, nenehen nadzor nad pohodno površino in bi moral takoj, ko zazna madež, kraj zavarovati oziroma tla obrisati. V tem primeru bi bilo že moč govoriti o izenačitvi objektivne in krivdne odgovornosti, če nemudoma ne bi postopal na prej navedeni način. Povsem življenjsko je, da prihaja tudi do takšnih, sicer neljubih dogodkov, vendar pa je na mestu zaključek, da je bil padec nesrečno naključje, ki je posledica običajnega rizika, ne pa posledica protipravnega ravnanja zavarovanca toženke.
OZ člen 131, 131/1, 158, 158/2, 169, 171, 171/1, 179, 299, 299/2.
odgovornost imetnika domače živali - krivdna odgovornost lastnika psa - soodgovornost za škodo - ustrezno varstvo in nadzorstvo - dolžna skrbnost lastnika živali kot pravni standard - popolna odškodnina - višina denarne odškodnine - obseg škode - vzročna zveza - načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine - tek zakonskih zamudnih obresti - dolžniška zamuda - dopis - pisni poziv na izpolnitev - vsebina poziva
Za škodo, ki jo povzroči domača žival, odgovarja njen imetnik. Toženec je ob zaslišanju priznal, da je v času škodnega dogodka on skrbel za psa. Toženca je zato mogoče obravnavati kot imetnika živali.
Dejstvo, da naj bi psa imela v posesti tudi toženčeva sestra in brat, bi sicer lahko imelo za posledico njihovo solidarno odgovornost za nastalo škodo, ne more pa izključiti toženčeve odškodninske odgovornosti. Ta se presoja po krivdnem načelu; toženec bi se lahko razbremenil le, če bi dokazal, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo psa.
Tožnica je psa res brcnila, a je na ta način poskušala pred psom ubraniti svojo mladoletno hčer. Takšen tožničin odziv na pretečo nevarnost ne pomeni protipravnega ali neskrbnega ravnanja, zato ni pogojev za deljeno odgovornost.
Pritožbeno sodišče povzete trditve ocenjuje za dopustno pritožbeno novoto, saj je toženka izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla podati in predložiti pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP). Nove trditve je namreč utemeljila z vsebino dveh elektronskih sporočil, za kateri ni mogla vedeti, preden je ni z njima seznanil eden od udeležencev pogovora.
stečajni postopek nad premoženjem izbrisane pravne osebe - posebna razdelitvena masa - razdelitev posebne stečajne mase - načrt prve razdelitve - prodaja premoženja - ugovor proti načrtu razdelitve posebne razdelitvene mase - predračun stroškov - specifikacija stroškov - vrste stroškov stečajnega postopka - otvoritveno poročilo upravitelja - preizkus pravilnosti izračuna stroškov - nepreverljivost odločitve
Upnica je načrtu prve razdelitve posebne razdelitvene mase opredeljeno ugovarjala v postavkah stroškov prodaje v višini 600,00 EUR in drugih stroškov stečaja v višini 3.540,00 EUR, ker ni bilo jasno, kaj ti stroški po vsebini predstavljajo. Prvostopenjsko sodišče se je bilo zato glede na dolžno odločanje o ugovoru dolžno osredotočiti na presojo vsebine ugovora in preizkusiti utemeljenost in pravilnost navedenih postavk stroškov.
Predračun stroškov stečajnega postopka glede na fazo stečajnega postopka, v kateri mora biti izdelan njegov predlog predstavlja le okvir teh stroškov, zato samo dejstvo, da so obračunani stroški v skladu s potrjenim predračunom (kar v razlogih izpodbijanega sklepa ugotavlja prvostopenjsko sodišče), ne more veljati za tisti del stroškov, ki so do izdelave načrta razdelitve (posebne) stečajne mase že nastali in so že znani. Ti stroški se v načrtu razdelitve namreč upoštevajo v dejanski višini in ne v predračunu stroškov predvideni višini. Prav za ta del že znanih dejanskih stroškov so zato razlogi izpodbijanega sklepa napačni.
ZDR-1 člen 118, 118/1.. ZPP člen 291, 291/1, 311, 311/1, 321, 321/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - sodna razveza - datum sodne razveze
Sodišče odločitev sprejme na naroku, na katerem je bila glavna obravnava končana (drugi odstavek 321. člena ZPP). Zato je sodišče prve stopnje trajanje delovnega razmerja v posledici nezakonite odpovedi pravilno ugotovilo le do 7. 6. 2017, tj. do datuma zaključka glavne obravnave, ko je bila odločitev sprejeta (datum izdaje sodbe - prvi odstavek 291. člena ZPP), ne pa do kasnejšega datuma odpreme sodbe (21. 9. 2017) oziroma, vročitve sodbe tožnici (22. 9. 2017).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00008597
ZIZ člen 24, 24/3, 58, 58/1. ZPP člen 214. ZFPPIPP člen 374.
vstop novega upnika v izvršilni postopek - konstitutiven sklep - domneva resničnosti dolžnikovih ugovornih navedb - domneva priznanja neprerekanih dejstev - prenos premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti - poplačilo upnika
Sodišče prve stopnje s sklepom, s katerim ugodi predlogu novega upnika za vstop v izvršbo namesto prvotnega upnika, hkrati odloči o procesni in stvarni legitimaciji na aktivni strani. S spremembo upnika po vložitvi predloga za izvršbo pride namreč do spremembe sklepa o izvršbi v subjektivnem delu na aktivni strani, zaradi načela formalne legalitete pa je sklep o vstopu novega upnika konstitutiven z materialnopravno in procesno pravno naravo.
Ob smiselni uporabi določbe 214. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ se neprerekanih (in s tem priznanih) dejstev ne dokazuje.
Upnik se šteja za poplačanega v obsegu, navedenem v pravnomočnem sklepu o končni razdelitvi, katerega sestavni del je končni načrt končne razdelitve. Niti v določbah ZIZ niti v določbah ZFPPIPP ni podlage za stališče, da bi se upnik štel za poplačanega v višini ocenjene vrednosti prevzetih nepremičnin, ne glede na pravnomočni sklep o končni razdelitvi.