Po prepričanju pritožbenega sodišča je prvi toženec kriv za tožnikovo škodo 60 %, tožnik pa 40 %. Prvostopenjsko sodišče je pravilno poudarilo, da sta tožnik in prvi toženec pred nesrečo skupaj popivala in da je, preden se jima je vozilo pokvarilo, celo vozil tožnik ter da se je strinjal s tem, da se naprej odpelje s prvim tožencem, ki je bil vinjen, brez vozniškega dovoljenja, vzvratno, z vozilom, ki ni dopuščalo normalne vožnje. Vse to vodi do visokega deleža sokrivde, ki ga nosi za lastno škodo. Pa vendarle je ta delež pri prvem tožencu po oceni pritožbenega sodišča večji, saj je bil ne glede na skupni pojem vožnje vzvratno s pokvarjenim vozilom v vinjenem stanju on tisti, ki je z avtom dejansko zapeljal na bankino tako, da se je vozilo prevrnilo po klancu navzdol. (Lastništvo vozila po prepričanju pritožbenega sodišča v teh okoliščinah ni igralo posebne vloge.)
Odtujitev in obremenitev nepremičnin je dopustna le v sorazmerju z višino zavarovane terjatve.
Nedopustno je izdati začasno odredbo na premoženju, ki občutno in večkrat presega vrednost terjatve (terjatev 2.000.000 SIT) različne zgradbe in zemljiška vredna najmanj 50.000.000 SIT).
ZFPPod člen 27, 27/4, 27/5. ZGD-1 člen 425, 425/1. ZPP člen 81, 81/5.
izbris iz sodnega registra - pravno nasledstvo - rok - nadaljevanje izvršbe
Dne 7.4.2007 je pričel veljati ZFPPod-B, ki v 1. odstavku 4. člena določa, da se vsi pravdni, upravni in izvršilni postopki, začeti na podlagi ZFPPod, v katerih upniki izbrisane družbe uveljavljajo terjatve zoper družbenike take družbe, ki na dan uveljavitve tega zakona še niso končani, z dnem uveljavitve tega zakona ustavijo. Nato pa je z dnem 21.4.2007 začel učinkovati sklep Ustavnega sodišča RS, št. U-I-117/07-7 z dne 20.4.2007, ki je v 2. do 4. točki izreka določal, da se do končne odločitve Ustavnega sodišča zadrži izvrševanje ZFPPod-B, da v času zadržanja ustavitve postopkov iz 1. odstavka 4. člena ZFPPod-B nimajo pravnih učinkov in da so v času zadržanja prekinjeni vsi upravni in sodni postopki, začeti zoper družbenike na podlagi 4. in 5. odstavka 27. člena ZFPPod, novih postopkov pa ni mogoče začeti, ter da zastaranje terjatev v času zadržanja ne teče. Ustavno sodišče RS je v postopku za oceno ustavnosti ZFPPod-B nato dne 21.6.2007 z odločbo št. U-I-117/07-19 odločilo, da se sodni in upravni postopki, začeti zoper družbenike izbrisanih družb pred uveljavitvijo ZFPPod-B, nadaljujejo in končajo po določbah ZFPPod (6. točka izreka). Tako je bil na podlagi sklepa Ustavnega sodišča RS, št. U-I-117/07-7 z dne 20.4.2007 zadržan tudi enoletni rok za uveljavljanje zahtevkov upnikov zoper družbenike izbrisanih družb po ZFPPod, zato se je le-ta podaljšal za toliko dni, kolikor je trajalo učinkovanje sklepa Ustavnega sodišča RS, št. U-I-117/07-7 z dne 20.4.2007, tj. od 21.4.2007 pa do 3.7.2007 (ko je začela učinkovati odločba št. U-I-117/07-19 z dne 21.6.2007 - 42. točka obrazložitve). V konkretni zadevi je pričel teči enoletni rok za uveljavljanje zahtevkov zoper družbenike izbrisane družbe dne 23.5.2006 (dan objave izbrisa dolžnika iz sodnega registra v Uradnem listu RS). V času od 21.4.2007 do 3.7.2007 pa je bil zadržan in se zato do 4.7.2007, ko je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijani sklep, še ni mogel izteči.
ZIZ člen 88, 88/1, 107, 107/1, 88, 88/1, 107, 107/1. ZPP člen 108, 108/1, 108, 108/1.
predlog za nadaljevanje izvršbe - novo sredstvo izvršbe - vsebina predloga - rubež terjatve - dopolnitev predloga - predlog za ponovni rubež premičnin
Če je bila upniku v skladu s prej veljavnim besedilom I. odstavka 88. člena ZIZ dana možnost, da ponovni rubež dolžnikovih premičnin predlaga v roku enega leta od dneva prvega rubeža, mu te pravice ni mogoče odvzeti iz razlogov, da bi glede na spremenjeno besedilo tega določila ZIZ (z novelo ZIZ-C) ponovni rubež moral predlagati v roku treh mesecev od uveljavitve ZIZ-C.
V kolikor je sodišče prve stopnje menilo, da upnikov predlog ni bil dovolj določno opredeljen, bi moralo upnika konkretno pozvati, kako naj predlog popravi oz. dopolni in pojasniti, zakaj šteje, da je le-ta nerazumljiv oz. nepopoln, ne pa zgolj abstraktno navesti številko člena zakona.
V konkretnem primeru teče izvršilni postopek na podlagi izvršilnega naslova - sodbe, s katero je določena obveznost dolžnika. Ker dolžnik svoje obveznosti ni izpolnil prostovoljno v paricijskem roku 15 dni, je bil upnik primoran sprožiti predmetni postopek. Sicer drži, da je v predlogu za izvršbo predlagal izvedbo del po družbi G. d.o.o., in da je bila le-ta določena tudi v sklepu o izvršbi, vendar pa je tu potrebno upoštevati dejstvo, da sta stranki predmetnega postopka upnik in dolžnik, ne pa tudi družba G. d.o.o. ali L. d.o.o. S sklepom o izvršbi sodišče pooblasti upnika, da sam ali s pomočjo tretje osebe, izvrši potrebno dejanje, in na ta način doseže namen dolžnikove obveznosti. Tako kot ni potrebno, da upnik v predlogu za izvršbo določi tretjo osebo, tako tudi ni izključena možnost, da to dejanje opravi upnik sam, če bi tretja oseba ne bila določena, včasih pa to dejanje izvršita tudi upnik in tretja oseba skupaj. Tretja oseba tako ni udeleženec v izvršilnem postopku. Vendar pa upnik odgovarja za pravilno izbiro tretje osebe. Če je torej ravnal vestno in z dolžno skrbnostjo, neuspeh ali pomanjkljivosti izvršenega dejanja nista breme upnika, temveč je za to odgovoren dolžnik, ker je s svojim ravnanjem oz. pasivnostjo povzročil, da se njegova obveznost izvršuje na takšen način (dr. Borivoj Starovič, Komentar zakona o izvršnom postupku, str. 551). V konkretnem primeru je upnik za izvajalca izbral družbo G. d.o.o., vendar pa je sodišču prve stopnje večkrat sporočil, da le-ta gradbenih del zaradi prenizke cene noče izvršiti, končno pa je predlagal, da se potrebna dela izvršijo preko družbe L. d.o.o. Sodišče prve stopnje je to vlogo vročilo dolžniku v izjavo, vendar pa ta nanjo ni odgovoril, iz česar je mogoče sklepati, da takšnemu upnikovemu predlogu ni nasprotoval. Glede na navedeno so zato dolžnikove pritožbene navedbe, da upnik gradbenih del ni izvršil z izvajalcem, ki je bil določen v sklepu o izvršbi, pravno irelevantne.
odgovornost - nesreča - premikajoča vozila - obojestranska krivda
Pravna podlaga za ugotavljanje odškodninske odgovornosti je v tem gospodarskem sporu določba čl. 178/II (takrat veljavnega) ZOR, po kateri se pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila, uporabljajo pravila v krivdni odgovornosti. Če je ugotovljena obojestranska krivda, je namreč odškodninska odgovornost sorazmerna stopnji krivdne vsakega od imetnikov motornih vozil. Ob pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, da sta k nastanku prometne nesreče pripomogla oba udeleženca, vendar, da je glavni vzrok za nastanek nesreče v ravnanju zavarovanca tožeče stranke, ki je bistveno bolj pripomogel k nastanku nesreče, saj je vozil motorno kolo pod vplivom alkohola, z neustreznim nakazovanjem smeri in zavijanjem v levo v neustreznem trenutku ter brez poprejšnjega preverjanja vozil okoli sebe, in da je zavarovanec tožene stranke s tem, ko je vozil prehitro, pripomogel k nesreči le v manjšem delu, je pravilna tudi njegova razmejitev krivdnih deležev med zavarovancema tožeče stranke in tožene stranke ter s tem njune odgovornosti za škodo v razmerju 70%:30%.
odškodninska odgovornost borzno posredniške hiše - zastaranje
Borzno posredniška hiša objektivno odgovarja za unovčenje delnic. Zastaranje začne teči tedaj, ko je oškodovanec zvedel za škodo in ne takrat, ko bi lahko izvedel za škodo.
Prvostopenjsko sodišče ugotavlja, da so bile tožnikove duševne bolečine blažje in da niso bile dolgotrajne, da tožnik ni izgubil avtoritete in ugleda v službi, da zadeva na njegovo profesionalno (managersko) integriteto ni vplivala in da tožniku pri opravljanju dela ni bilo posebej neprijetno. Ne gre prezreti nespornega dejstva, da se tožnikova izjava ni razširjala vse vprek, na primer preko medijev, pač pa le znotraj podjetja, katerega predsednik uprave je bil tožnik. V tem smislu je še toliko bolj pomembna ugotovitev, da ugleda in avtoritete v službi ni izgubil. Iz vseh navedenih okoliščin spora pritožbeno sodišče sklepa, da pravična denarna odškodnina kot satisfakcija za tožnikove duševne bolečine v tem primeru ne pride v poštev.
kaznivo dejanje posebno hude telesne poškodbe - bistveno zmanjšanje prištevnosti - silobran - putativni silobran - skrajna sila - kaznivo dejanje hude telesne poškodbe na mah - naklep
Zaradi osebne spremenjenosti obtoženca v posledici razvoja sindroma odvisnosti od alkohola in alkoholnega psihoorganskega sindroma, vpliva odnosov v družini ter čustveno nasičenost situacije, katere ni načrtoval, je v celoti sprejemljiv zaključek, da je obtoženec dejanje storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. V okviru te je ravnal z direktnim naklepom kar dokazuje uporabljeno sredstvo, moč zamaha in dejstvo, da oškodovancu - očetu ni pomagal.
Dejanja ni storil v silobranu ali prekoračenem silobranu, saj manjka za to potreben element istočasnosti protipravnega napada in neizogibno potrebne obrambe. Po odvzemu palice očetu ta ni več bil v fazi napada in glede tega obtoženec tudi ni bil v zmoti (putativni silobran), saj oškodovanec ni storil ničesar več. Zaradi napada in ne odvračanja kakšne druge nezakrivljene nevarnosti pa ni mogoče govoriti tudi o skrajni sili. Zatrjevano ravnanje v smislu IV. odst. 135. čl. KZ - na mah pa izključuje okoliščina, da napad in žaljivke s strani oškodovanca pri normalno občutljivem človeku objektivno ne bi povzročile reakcije katero je izkazal obtoženec. To je pripisati njegovim subjektivnim lastnostim in stanju, v katerem se je takrat nahajal.
povrnitev škode - nesreča pri delu - varstvo pri delu - opustitev izvajanja ukrepov varstva pri delu - delo z viličarjem - viličar - nevarna stvar - poškodba delavca - odgovornost delodajalca - delodajalčeva razbremenitev odgovornosti - regresni zahtevek zavoda - Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) - stroški zdravljenja - povrnitev stroškov zdravljenja - izstavitev računa - dokazovanje plačila
Odgovornost tožene stranke v smislu 87. člena ZZVZZ je podana zato, ker tožena stranka ni izvedla vseh ukrepov varstva pri delu, ker je delavca, ki ni bil usposobljen za delo z viličarjem niti opozorjen na morebitne nevarnosti, napotila k transportu tovora celo kot vodjo skupine, pri čemer je bilo delo z viličarjem (nalaganje tovora na vilice, dvigovanje bremena, razlaganje tovora) pravzaprav edina vsebina te delovne operacije. Tudi za vodjo (to je za osebo, ki naj bi delo zgolj organizirala in nadzirala, ne pa neposredno opravljala), tožena stranka ne bi smela zadolžiti osebe, ki dela z viličarjem ne obvlada in za to delo nima opravljenega ustreznega izpita za varstvo pri delu oz. predhodno ni bila poučena o pravilnem in varnem rokovanju z viličarjem in o nevarnostih, ki pri delu z viličarjem pretijo udeležencem.
Toženkina ocena situacije je bila več kot očitno neustrezna, če že ne lahkomiselna, saj kaže na to, da je po eni strani podcenjevala tveganja pri delu z delovnim strojem, ki nedvomno predstavlja nevarno stvar, po drugi strani pa precenjevala strokovno usposobljenost svojih delavcev. Svoje odgovornosti bi se lahko razbremenila le, če bi izkazala, da je bil poškodovanec usposobljen za delo z viličarjem oz. da mu je dala povsem konkretizirana (in ne zgolj splošna) navodila o tem, kako naj delo organizira in opravi in da je pri tem izvedla vse ukrepe za varstvo pri delu.
Tudi pritožbeni ugovor, da tožeča stranka ni izkazala, da je stroške zdravljenja dejansko plačala in da se sodišče prve stopnje do tega ugovora ni opredelilo, ni utemeljen. Odločitev o višini tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na s strani tožeče stranke izstavljene račune za zdravljenje, kar za odločitev v zadevi povsem zadostuje. Tožeča stranka je oseba z javnimi pooblastili, katere organiziranost in pristojnosti so določene z zakonom. Ker njenega poslovanja ne usmerjajo zasebni interesi, niti ga ne ogrožajo običajni poslovni riziki, se predpostavlja, da svoje obveznosti napram zavarovancem in tretjim osebam v skladu s svojimi javnimi pooblastili korektno izpolnjuje. Zato je v primeru uveljavljanja regresnih zahtevkov dolžna dokazovati lastna plačila le v primeru, če obstojijo kakršnekoli okoliščine, ki vzbujajo resen dvom v to, da je tožeča stranka svoje obveznosti do zavarovancev izpolnila. Takšnih okoliščin pa tožena stranka niti v postopku na prvi stopnji niti v pritožbi ni zatrjevala.
začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve – opravičba začasne odredbe
Sodišče je izdalo začasno odredbo v zavarovanje upnikove nedenarne terjatve. Pritožbi priložene listine pa izkazujejo, da je tožnik vložil tožbo zaradi plačila odškodnine 21.614,42 EUR za škodo, ki mu je nastala do sedaj zaradi toženkinega odklanjanja prenosa lastninske pravice na parcelah. Le podrejeno je uveljavljal zoper toženko zahtevek na sklenitev kupoprodajne pogodbe. Odškodninska tožba torej ne opravičuje tistih razlogov, zaradi katerih je sodišče prve stopnje začasno odredbo izdalo.
promet s kmetijskimi zemljišči - predkupni upravičenec - sprejem ponudbe - sklenitev pogodbe - stroški postopka
Upravni organ v trenutku, ko je o tožbi odločalo sodišče prve stopnje, o usodi pogodbe še ni odločil, zato tožnik ne more v tej pravdi uspeti z zahtevkom na razveljavitev prodajne pogodbe in sklenitev take pogodbe z njim. Njegov položaj predkupnega upravičenca in v zvezi s tem spoštovanje določil ZKZ o prometu s kmetijskimi zemljišči ter o prednostnem vrstnem redu kupcev po 23. čl. ZKZ, je v fazi presoje pred upravno enoto.
Pooblastilo po zaposlitvi predstavlja izjemo od splošnega pravila, po katerem izjava volje, ki jo poda pooblaščenec brez izrednega pooblastila, nima učinkov za zastopanega. Že iz tega razloga je treba določilo 80. čl. OZ tolmačiti restriktivno. Pooblaščenci po zaposlitvi ne smejo prenašati pooblastil na tretje osebe.
ZTPDR člen 14. ZDR/90 člen 16, 100, 100/1, 100/1-4.
stari ZDR – sklep o prenehanju delovnega razmerja – poskusno delo – akt o sistemizaciji delovnih mest
Ker tožnikovo delovno mesto, kot je bilo določeno v pogodbi o zaposlitvi ter nato predmet spremljanja ter ocene poskusnega dela, ni bilo vsebovano v veljavni sistemizaciji delovnih mest pri toženi stranki, tožena stranka zaradi negativne ocene poskusnega dela ni zakonito izdala sklepa o prenehanju delovnega razmerja.
kazniva dejanja zoper premoženje - kaznivo dejanje velike tatvine - kaznivo dejanje tatvine - konkretni dejanski stan
Da je bil v preiskavo na CFP poslan prav zaseženi izvijač, kljub različnim a nebistvenim navedbam barve njegovega ročaja, dokazuje tudi dejstvo, da kak drug izvijač ni bil zasežen in zato do zamenjave ni moglo priti. Verjeti je oškodovanki, da je v trgovini bil prav obtoženec, saj sam pove, da jo je spraševal po risalnem papirju, kar ta potrjuje. Zato ob dejstvu, da oškodovanka obtoženčevega brata pozna, je tej verjeti, da je obtoženca prepoznala kot storilca na pokazanih ji fotografijah na policiji, kar je potrdila na glavni obravnavi.
ZSZ člen 18, 18/2, 24, 24/2. ZUreP člen 177, 177/2.
razlastitev zemljišča – določitev odškodnine – odvzem ostalih nepremičnin – poslabšanje položaja razlaščenca
V razlastitvenem postopku mora sodišče določiti odškodnino, saj se lastninska pravica v postopku razlastitve lahko odvzame ali omeji le proti plačilu odškodnine (2.odst. 18.čl. Zakona o stavbnih zemljiščih – ZSZ).
ZIZ člen 29, 29/1, 29/2, 34, 34/2, 56, 56/1, 169. ZOR člen 277. OZ člen 376.
izvršilni postopek – narok – omejitev izvršbe – ugovor po izteku roka – tek zamudnih obresti
Odločba št. U-I-300/2004 ima za posledico, da je tudi za tista obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo OZ treba za čas po 1.1.2002 uporabljati 376. člen OZ, ki določa, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih pa neplačanih obresti doseže glavnico. Glede 376. člena OZ je bil dan tudi predlog za oceno njegove ustavnosti in tudi v zvezi s tem vprašanjem je Ustavno sodišče RS že odločilo (odločba št. U-I-267/06) in sicer, da 376. člen OZ ni v neskladju z Ustavo. Dolžnik v rednem ugovornem postopku zoper sklep o izvršbi višini terjatve ni mogel ugovarjati, ker je prišlo do izdaje omenjene Ustavne odločbe šele kasneje. Ker izvršilni postopek še ni pravnomočno zaključen temveč izvršba še teče je po oceni pritožbenega sodišča dolžnikov ugovor prvostopenjsko sodišče nepravilno obravnavalo in tega zavrglo kajti obravnavati bi ga moralo vsebinsko po 1. odst. 56. člena ZIZ kot dovoljen ugovor po izteku roka.
Stranke postopka niso upravičene podajati predloge za kaznovanje po 11.čl. ZPP. Določbe o kaznovanju namreč predstavljajo disciplinska pooblastila pravdnega sodišča, ki temeljijo na izvirni pristojnosti sodišča.
nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom invalidu 2. kategorije
Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje je delodajalcu dolžan povrniti izplačano nadomestilo plače za zmanjšani delovni čas invalidu II. kategorije, ki ni dejansko pričel z delom na drugem, primernem delovnem mestu zato, ker je zbolel (nastopil bolniški stalež).
V obravnavni zadevi ni bilo pravne podlage za ustavitev izvršbe na podlagi 88.čl. ZIZ, ki govori o neuspešnem, ne pa o neopravljenem rubežu, kot je bilo v konkretnem primeru. Po oceni pritožbenega sodišča je utemeljen upnikov očitek, da bi potem, ko je sodišče ugotovilo, da dolžnikov naslov ni pravilen, moral biti upnik s strani sodišča pozvan, da v določenem roku sodišču predloži nov naslov dolžnika.