določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - pridobitev lastninske pravice na stanovanju - obseg pripadajočega zemljišča - redna raba nepremičnine - upravni akt - načelo enakovrednosti - ugovor javnega dobra - infrastrukturni objekt - lastninjenje družbenega premoženja
Katero zemljišče je pripadajoče zemljišče, definira prvi odstavek 42. člena ZVEtL-1, ki določa, da je to tisto zemljišče, ki je bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe in je postalo last lastnika stavbe na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. 1. 2003, kot so zlasti predpisi o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini ali predpisi, ki so urejali pravila o posledicah gradnje na tujem svetu, pravila etažne lastnine in pravila o vezanosti pravic na zemljišču na pravice na stavbi. Pravna pravila, ki omogočajo uveljavitev in (dokončno) ureditev pripadajočih zemljišč, so se izoblikovala postopoma, določbe ZVEtL oz. ZVEtL-1 pa predstavljajo sistemsko rešitev. V skladu z njimi ugotavljanje pripadajočega zemljišča pomeni odločanje, katero je tisto zemljišče, ki je v lasti lastnikov stavbe.
V prvem odstavku 43. člena ZVEtL-1 so določeni kriteriji/merila za ugotovitev obsega pripadajočega zemljišča, med katerimi je v 2. točki navedena tudi pretekla redna raba zemljišča. Zato je zmotno stališče pritožbe, da je dejanska/pretekla redna raba zemljišča lahko kvečjemu dodatni kriterij k odločilnemu kriteriju, ki je (po zmotnem mnenju prve nasprotne udeleženke) opredelitev pripadajočega zemljišča v prostorskih in upravnih aktih (ta predstavlja zgolj enakopraven kriterij). ZVEtL-1 meril za določitev obsega pripadajočega zemljišča ne obravnava več izključujoče in ne določa njihovega vrstnega reda, temveč jih našteva primeroma, sodišču pa omogoča, da s sočasno uporabo vseh naštetih enakovrednih meril na najprimernejši način določi obseg pripadajočega zemljišča.
Nepremičnine so bile, tudi ob uveljavitvi ZGJS, v naravi funkcionalno zemljišče, namenjeno redni rabi stavb in ne splošni rabi. Ker so pravico uporabe na nepremičnini dejansko izvrševali etažni lastniki, jih ni mogoče uvrstiti med infrastrukturne objekte, ki so bili predmet lastninjenja po ZGJS.
Pravilnik o vročanju po detektivih in izvršiteljih v civilnih sodnih postopkih in v kazenskem postopku (2019) člen 3, 3/1, 8, 8/1. ZPP člen 140, 140/1, 142, 142/3.
V skladu s prvim odstavkom 140. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 142. člena ZPP se vročitev, če se tisti, ki mu je treba pisanje vročiti, ne najde v stanovanju, opravi tako, da se pisanje izroči kateremu od njegovih odraslih članov, ki so ga dolžni sprejeti. Vročevalec, ki mora vročanje opraviti v skladu z določbami ZPP (prvi odstavek 3. člena Pravilnika), bi torej smel in moral pisanje izročiti odraslemu članu toženčevega gospodinjstva, ki ga je bil dolžan sprejeti. Pritožnik zato utemeljeno opozarja, da potni stroški za več kot eno pot vročevalca niso utemeljeni.
upravičeni razlogi za preložitev naroka - opravičljiv razlog za neudeležbo stranke na naroku za glavno obravnavo - dokazovanje opravičljivega razloga - priznanje neprerekanih dejstev
Za izkazovanje opravičljivega razloga za izostanek je sprejemljiv vsakršen dokaz, ki potrjuje zatrjevano dejstvo, ki naj bi predstavljalo razlog za nujno in nepredvidljivo ter neodložljivo obveznost, ki je stranki oziroma njenemu zakonitemu zastopniku onemogočila pristopiti na razpisani narok. Zato je ustreznost dokaza za izkazovanje opravičljivega razloga za izostanek odvisna od zatrjevanih okoliščin, ki pa so znane le stranki sami. Ker gre za okoliščine, ki so objektivno dokazljive, tožena stranka pa prav nobenega dokaza o zatrjevanem ni predložila in tega tudi ni storila z obravnavano pritožbo, se izkaže ravnanje sodišča prve stopnje, ki odsotnosti zakonitega zastopnika tožene stranke ni štelo za opravičljive oziroma opravičilo za neustrezno, kot povsem pravilno.
postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča - pripadajoče zemljišče k stavbi - pridobitev lastninske pravice na zemljišču - lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini - pravna podlaga za pridobitev lastninske pravice - zakonska podlaga - promet s stavbnimi zemljišči - stavba in zemljišče - pravica uporabe na zemljišču v družbeni lastnini - zakonske domneve - lastninska pravica na posameznem delu zgradbe - merila - obseg pripadajočega zemljišča - pravno vprašanje - strokovno vprašanje - postavitev sodnega izvedenca - pretekla raba zemljišča - ureditev uporabe funkcionalnega zemljišča
V postopku po ZVEtL-1 se (lastninska) pravica na pripadajočem zemljišču ne pridobiva na novo, ampak se z namenom ureditve nepremičninskih evidenc (oziroma uskladitve teh z dejanskim stanjem) le za nazaj ugotavlja dejanski položaj nepremičnine in varuje po zakonu pridobljena lastninska pravica predlagateljev. Priznanje lastninske pravice v tem postopku torej po vsebini ni razlastitev zemljiškoknjižno vpisanega lastnika. Zmotno je pritožnikovo mnenje, da ZVEtL-1 vzpostavlja (neizpodbitno) zakonsko domnevo (z retroaktivnim učinkom), zaradi katere je z uveljavitvijo navedenega zakona izgubil lastninsko pravico. Nepravilen vpis v zemljiški knjigi, ki nima dejanske podlage, ne more biti temelj pridobitve lastninske pravice, niti predmet ustavnega varstva zasebne lastnine.
Sporna zemljišča so se dejansko uporabljala kot funkcionalno zemljišče, ki je stavbi pripadalo po zakonu, zato se v korist prvega nasprotnega udeleženca formalno vknjižena pravica uporabe po ZLNDL ni pretvorila v lastninsko pravico (ker dejanske lastninske pravice nikoli ni imel, mu ta ne danes ne v preteklosti ni bila odvzeta oziroma je ni izgubil).
Pravna pravila, ki omogočajo uveljavitev in (dokončno) ureditev pripadajočih zemljišč, so se izoblikovala postopoma, določbe ZVEtL oz. ZVEtL-1 pa predstavljajo sistemsko rešitev. V skladu z njimi ugotavljanje pripadajočega zemljišča pomeni odločanje, katero je tisto zemljišče, ki je v lasti lastnikov stavbe; to izhaja iz izhodišča, da so dobroverni lastniški posestniki na stavbah, zgrajenih pred 1. 1. 2003, skupaj s pridobitvijo pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice na stavbi ali njenem delu, pridobili tudi pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na pripadajočem zemljišču.
Prvemu nasprotnemu udeležencu (na kateremu je trditveno in dokazno breme) ni uspelo izpodbiti domneve iz prvega odstavka 44. člena ZVEtL-1, saj ni uspel dokazati (niti), da bi bil po izgradnji stanovanj na kakršenkoli način povezan z zemljišči. V postopku je bilo ugotovljeno, da je pravni prednik prvega nasprotnega udeleženca sporne nepremičnine dobil le v najem kot investitor gradnje stavbe na naslovu Cesta 1.
Ker je pri gradnji v času družbene lastnine veljalo obrnjeno načelo superficies solo cedit (pravica na zemljišču se je prenašala skupaj s pravico na stavbi oz. na njenem posameznem delu po samem zakonu), za prenos lastninske pravice oz. pravice uporabe na funkcionalnem zemljišču poseben razpolagalni akt in izrecen zapis prenosa v pogodbi niti ni bil potreben, saj je bila souporaba na funkcionalnem zemljišču na podlagi prej veljavnih predpisov ex lege predmet upravičenj na posameznih delih stavbe.
Vprašanje, ali predstavlja posamezna parcela pripadajoče zemljišče, je pravno vprašanje, ki ga lahko sodišče rešuje s pomočjo izvedenca ustrezne stroke. Merila, po katerih se ugotovi obseg pripadajočega zemljišča, določa zakon, za ugotovitev dejstev, potrebnih za ugotovitev obsega pripadajočega zemljišča, pa je običajno potrebno strokovno znanje, s katerim ne razpolaga, zato mora angažirati izvedenca. Prav to je sodišče prve stopnje storilo v tem postopku: vanj je pritegnilo izvedenko z urbanističnimi in geodetskimi znanji, ki je sodišču pomagala pri tolmačenju vsebine upravnih dovoljenj in prostorskih aktov ter normativov, ni pa ji bila prepuščena presoja materialnopravnega vprašanja, v čigavi lasti je nepremičnina ali del nje.
ZPP člen 142, 343, 343/1, 343/2. ZS člen 83a. ZZUSUDJZ člen 3.
prepozna pritožba - osebno vročanje fizični osebi - vročanje sodbe - vročanje s fikcijo - procesni prekluzivni rok - pričetek teka roka - zadržanje teka roka - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19) - rok za pritožbo - zavrženje pritožbe
Pisanje je bilo tožencu vročeno po uveljavitvi ZZUSUDJZ, ki je med drugim določal, da procesni roki v nenujnih zadevah ne tečejo do prenehanja razlogov za ukrepe po 83.a členu ZS in ZZUSUDJZ. 8-dnevni rok za vložitev pritožbe je tako pričel teči prvi naslednji dan po prenehanju začasnih ukrepov, to je s 1. 6. 2020.
ZD člen 210. ZPP člen 7, 8, 212, 339, 339/2, 339/2-8.
izločitev iz zapuščine - darilo - preklic darila - huda nehvaležnost - pravica do izjave - zaslišanje priče - dokazna ocena - dejansko stanje
Prav je, da sodišče ob zaslišanju stranke z dodatnimi vprašanji preveri, ali stranka izpoveduje po resnici, vendar mora pri tem ostati znotraj vsebinskega okvira spora. To pomeni, da se mora omejiti na odločilna in druga pravnopomembna dejstva.
odločitev o stroških postopka - taksna obveznost - načelo uspeha pravdnih strank - pravdni stroški po uspehu - postopek izterjave sodne takse
Postopek izterjave sodne takse je samostojen postopek, ki vsebinsko sicer ni del pravdnega postopka, vendar pa teče znotraj tega postopka in brez dvoma zaradi tega postopka. Stroški, nastali tožeči stranki v zvezi z njeno taksno obveznostjo, nanašajočo se na obravnavani postopek, predstavljajo zato del pravdnih stroškov. Upoštevaje navedeno okoliščina, da so stroški, ki so predmet obravnavanja izpodbijane odločitve, nastali tožeči stranki v postopku izterjave sodne takse, tovrstnim stroškom ne jemlje narave pravdnih stroškov, zaradi česar ti stroški predstavljajo del pravdnih stroškov.
Prav tako ni nobene podlage za ločevanje doseženega uspeha strank v postopku o glavni stvari in v postopku izterjave sodne takse, še posebej ob dejstvu, da je po Zakonu o sodnih taksah v postopku izterjave sodne takse vzpostavljeno neposredno razmerje med stranko kot taksnim zavezancem in državo in ne med pravdnima strankama. Temu ustrezno je odločitev o povrnitvi stroškov, nastalih v postopku izterjave takse, podvržena splošnim pravilom o povrnitvi pravdnih stroškov.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 449, 449/2, 458, 458/1, 458/2. OZ člen 619, 635, 635/1, 637, 637/1, 639, 639/1, 639/3.
delni umik tožbe - gospodarski spor majhne vrednosti - nedovoljeni pritožbeni razlogi - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - podjemna pogodba - stvarne napake - enoletni rok za sodno uveljavitev zahtevka - sodna uveljavitev zahtevkov
V sporih majhne vrednosti je pritožbeno sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Mogoče je sicer uveljavljati, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (drugi odstavek 458. člena ZPP), ne pa tudi obratne situacije. Že iz tega izhaja, da ni pravilno pritožbeno izraženo stališče tožeče stranke, da pravilo, da dejanskega stanja v sporih majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati s pritožbo, ne velja v primeru, ko je slednje posledica bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Kot izhaja iz zgoraj navedenega, edino izjemo namreč predstavlja situacija, ko je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno zaradi napačne uporabe materialnega prava, ne pa tudi, ko naj bi bilo to posledica procesnih kršitev.
Zatrjevane nepravilnosti so neposredna posledica dela, ki ga je tožena stranka (glede na očitke tožeče stranke premalo skrbno) opravila za to, da bi izpolnila svojo pogodbeno obveznost. Glede na svojo naravo te nepravilnosti pomenijo napako na sami stvari, tj. objektu, katerega predelava, je bila predmet podjemne pogodbe. Oplesk sten, vodovodne in elektroinštalacije, (vzidan) jekleni nosilec ipd. namreč pomenijo sestavine objekta, saj se v skladu s splošnim prepričanjem štejejo za del druge stvari, tj. objekta (prim. prvi odstavek 16. člena SPZ). Po mnenju pritožbenega sodišča bi bil namreč posledica pravilne izpolnitve obveznosti tožene stranke objekt, ki bi imel preboje izvedene tako, da zgoraj navedenih nepravilnosti ne bi bilo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo pravila OZ o stvarnih napakah pri podjemni pogodbi.
ZZK-1 člen 63, 86, 87, 87/3, 88, 88/3.. ZIZ-UPB4 člen 24.
zaznamba sklepa o izvršbi po uradni dolžnosti - zaznamba pravnega dejstva - zaznamba - obvestilo izvršilnega sodišča
Zaznamba je glavni zemljiškoknjižni vpis, s katerim se vpisujejo pravna dejstva, za katera zakon določa, da se vpisujejo v zemljiško knjigo (63. člen Zakona o zemljiški knjigi, v nadaljevanju ZZK-1). V predmetni zadevi torej ne gre za vpis pravice, temveč le za to, da se v zvezi s sklepom o izvršbi zaznamuje pravno dejstvo, da se je za realizacijo že vpisane hipoteke z ID 1 začel izvršilni postopek. Da se je postopek izvršbe začel in da je terjatev prešla na udeleženca, v korist katerega je bil 21.5.2019 izdan sklep o izvršbi, izhaja iz priloženih listin.
začasna odredba v zavarovanje denarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve - kumulativna izpolnitev pogojev - neznatna škoda - nevarnost, da bo zaradi dolžnikovega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena - subjektivna nevarnost za uveljavitev terjatve - kontradiktornost postopka - ugovor zoper sklep o zavarovanju - naknadna kontradiktornost - pravica do izjave - trditvena in dokazna podlaga - navadno sosporništvo na pasivni strani
V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje po izvedenem ugovornem postopku razveljavilo svoj sklep o zavarovanju denarne terjatve z začasno odredbo, ker je ugotovilo, da tožnica ni niti s stopnjo verjetnosti izkazala enega od dveh pogojev za zavarovanje, ki morata biti izpolnjena kumulativno – nevarnosti, da bo zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek 270. člena ZIZ), niti izjeme iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ (nikakršna ali neznatna škoda). Zato se tudi ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je izkazana verjetnost terjatve (prvi odstavek 270. člena ZIZ).
Toženca sta navadna sospornika v smislu 195. člena ZPP, zato je treba obstoj nevarnosti presojati za vsakega od njiju posebej. Zato trditve in dokazi, ki se tičejo nevarnosti na strani enega od tožencev, še ne izkazujejo obstoja nevarnosti tudi na strani druge tožene stranke. Iz istih razlogov tudi ugovorne navedbe, ki so v korist enemu od njiju, ne učinkujejo avtomatično tudi v korist drugega toženca.
Po naravi stvari je jasno, da se z morebitno obnovo vrednost nepremičnine zelo verjetno poveča, to pa pomeni, da bo nepremično premoženje tožencev še več vredno, zato bi to dejstvo lahko kvečjemu olajšalo tožničino izterjavo sporne terjatve in ne obratno. Tožnica niti v pritožbi konkretizirano ne zatrjuje, da bi toženca izvajala kakršnakoli konkretna ravnanja v smislu odtujevanja nepremičnin, kar bi lahko pomenilo aktivno ravnanje v smeri onemogočanja ali oteževanja izterjave.
Zaradi narave postopka zavarovanja z začasnimi odredbami je v tem postopku vzpostavljena t. i. naknadna kontradiktornost. Praviloma sodišče o utemeljenosti predloga za zavarovanje odloča zgolj na podlagi trditev (in eventuelno predloženih listinskih dokazov) le ene stranke (upnika oz. tožnika). Šele v ugovornem postopku je zagotovljena kontradiktornost, saj dolžnik šele z ugovorom dobi možnost, izjaviti se o upnikovih navedbah v predlogu za izdajo začasne odredbe. Tudi v konkretnem primeru je bila začasna odredba izdana zgolj na podlagi navedb tožnice, toženi stranki pa sta imeli možnost nanje odgovoriti (in s tem uresničiti svojo ustavno varovano pravico do izjave v postopku) šele z ugovorom. V ugovornem postopku je bila varovana tudi tožničina pravica do izjave (z odgovorom na ugovor), šele nato je sodišče prve stopnje odločilo o usodi sklepa o začasni odredbi.
V teoriji in sodni praksi se je ustalilo stališče, da je (praviloma) dokazno breme na tistem, ki zatrjuje obstoj, in ne na tistem, ki zatrjuje neobstoj dejstva.6 Torej mora nasprotnik stranke, ki se brani z zatrjevanjem negativnega dejstva, na trditveni in dokazni ravni izkazati t. i. pozitivno dejstvo, torej, da negativno dejstvo ne obstoji.
Dokazi so namenjeni zgolj potrjevanju že oblikovanih trditev, zato z izvedbo dokaza (vključno z zaslišanjem stranke) ni mogoče nadomestiti in dopolnjevati pomanjkljive trditvene podlage; sodišče prve stopnje morebitne širitve trditvene podlage, podane na zaslišanju, niti ne bi smelo upoštevati, saj bi šlo za t. i. preiskovalni dokaz, ki je v civilnih postopkih načeloma prepovedan.
Začasna odredba je sredstvo za zavarovanje bodoče izvršbe, ki se izda, če so izpolnjeni zakonski pogoji, in ne sankcija za morebitna nemoralna ravnanja dolžnika.
pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - višina denarne odškodnine - izvedensko mnenje - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - odškodnina za zmanjšanje življenjskih aktivnosti
Pri odmeri pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče vezano na merila iz 179. člena OZ. Po tej določbi sta temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo pa upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.
pripor - podaljšanje pripora ob izreku sodbe - obrazloženost sklepa
Povsem neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navajalo določene dokaze povsem na splošno in brez natančne obrazložitve, kaj naj bi določen dokaz dokazoval oziroma zakaj je dejansko pomemben ter da se obtoženec do določenih dokazov sploh ne more opredeliti, ker ne ve, zakaj so bili ti dokazi izpostavljeni. Te pritožbene navedbe pa so protispisne, saj sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa glede utemeljenega suma, sploh ni navajalo določenih dokazov, ampak se je glede obstoja le-tega, sklicevalo na pravnomočno obtožnico, ki jo dokazi, izvedeni na glavni obravnavi niso omajali, utemeljen sum pa je še dodatno potrjen, s sicer še nepravnomočno obsodilno sodbo.
URS člen 15, 15/2, 15/3, 23, 25. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. ZST-1 člen 11, 12.
zavrženje predloga za taksno oprostitev - poziv za dopolnitev predloga za taksno oprostitev - popolnost predloga za taksno oprostitev - obveznost plačila sodnih taks - plačilo sodne takse kot procesna predpostavka za pritožbo - pravica do sodnega varstva - pravica do pravnega sredstva
Ustavna pravica stranki, ki je v slabem premoženjskem stanju, je kljub obveznosti plačila sodne takse kot procesne predpostavke ustrezno zagotovljena preko določb ZST-1 o oprostitvi, odlogu in obročnem plačilu sodnih taks. Zahteva, da stranka vloži popolno zahtevo za oprostitev plačila, ki sodišču omogoča presojo njenega premoženjskega položaja, ni v ničemer pretirana.
Zakon o obveznim odnosima (Zakon o obligacijskih razmerjih, Hrvaška, 2005) člen 230, 1045, 1089, 1090, 1095.
ugovor zastaranja - denarna renta - izgubljeni dobiček (zaslužek) - premoženjska škoda - mejni prag verjetnosti
Tožniku je lahko to, da so njegove zmožnosti za nadaljnji razvoj in napredovanje, to je za nadaljnji visokošolski študij in dosego visokošolske izobrazbe in kvalifikacije ter tej ustreznega zaslužka kot škode, postalo znano takrat, ko se je zavedal, da tega ne bo zmogel in je visokošolsko izobraževanje opustil. Tožnik je tožbo vložil znotraj triletnega roka iz 230. člena ZOO, ki je subjektivni rok, saj ga opredeljujejo subjektivna merila.
Drugi odstavek 1095. člena ZOO določa, da je poškodovani upravičen do denarne rente, če zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek ali so njegove potrebe trajno povečane ali pa so možnosti za njegov nadaljnji razvoj in napredovanje uničene ali zmanjšane. Tožnik je zatrjeval obstoj škode na podlagi zadnjega.
Pri oceni višine izgubljenega dobička se upošteva dohodek, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi povzročiteljevega dejanja ni bilo mogoče doseči. Pri tem pa je trditveno in dokazno breme, da so tožnikove možnosti za nadaljnji razvoj in napredovanje uničene oziroma zmanjšane ter o nastanku in višini izgubljenega dobička kot škode, na strani tožnika. Navedeno pomeni, da bi moralo sodišče pri presoji tega, ali bi tožnik dosegel visokošolsko izobrazbo diplomiranega inženirja gradbeništva ter posledično plačo le-tega kot izgubljen dobiček, izhajati iz prognoze, temelječe na okoliščinah in dogajanju pred škodnim dogodkom, ki jih je mogoče korigirati z okoliščinami nastalimi po škodnem dogodku, če so te takšne, da lahko predvidevanje o normalnem teku stvari korigirajo. Pri tem pa pravni standard ″normalni tek stvari″ nalaga, da tožnik končanje zatrjevanega visokošolskega študija dokaže z mejnim pragom verjetnosti, ki presega 50 %.
Zavrženje tožbe pomeni, da sodišče stranki odreče sodno varstvo, kar že samo po sebi predpostavlja posebno previdnost sodišča pri predhodnem preizkusu tožbe. Sodišče prve stopnje je premalo upoštevalo, da gre v tem postopku za nadaljevanje izvršilnega postopka, kjer se je nasprotna stranka o zahtevku že izjavila, zato se položaj razlikuje od položaja pri predhodnem preizkusu "običajne" tožbe. Katera dejstva mora tožeča stranka v postopku navesti, je namreč vedno odvisno tudi od ugovorov nasprotne stranke. Zato je treba pri odločanju o izpolnjenosti procesnih predpostavk v postopku, ki se nadaljuje po razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, upoštevati celotno procesno gradivo, s katerim sodišče v tistem trenutku razpolaga. Za dolžnika (zdaj toženo stranko) v ugovoru ni bila sporna "razmejitev vtoževanega historičnega dogodka od drugih historičnih dogodkov, iz katerih lahko prav tako izvira obveznost plačila nominalno enakega denarnega zneska". Zato ne gre za vprašanje nepopolnosti tožbe, saj je (strankam) jasno, kateri historični dogodek je podlaga zahtevku.
ZZK-1 člen 108, 120,146, 336.. ZPP člen 105, 108, 336.
zemljiškoknjižni postopek - ugovor - informacijski sistem - vlagatelj - nepopolna vloga - zavrženje ugovora - postulacijska sposobnost
Strožja zahteva glede postulacijske sposobnosti, to je sposobnosti dati svojim procesnim dejanjem pravnorelevantno obliko, terja od aktivnih udeležencev večjo stopnjo skrbnosti, pri uporabi informacijskega sistema pa so jim na voljo tudi uporabniška navodila za eZK opravila. Pritožnica je pravilno označila, da vlaga ugovor proti sklepu o vpisu (dejanje št. 331), ni pa zatem pripela dokumenta s takšno vsebino. Z uporabo koraka "predogled oddane vloge" bi se lahko prepirčala ali je vlogo oddala pravilno, popolno in v skladu z uporabniškimi navodili.
ZST-1 člen 11, 11/1, 11/6. ZBPP člen 13, 13/2. ZSVarPre člen 8, 27, 27/1. ZUPJS člen 13, 14, 17, 17/1-5.
stroški kazenskega postopka - sodna taksa odmerjena v kazenski zadevi - oprostitev plačila sodne takse - oškodovanec kot tožilec - pogoji za oprostitev plačila sodnih taks na podlagi sodne odločbe - materialni položaj - premoženjsko stanje stranke in njenih družinskih članov - premoženje, ki se ne upošteva
Prvi odstavek 11. člena ZST-1 določa, da sodišče v celoti ali deloma oprosti stranko plačila taks, če bi bila s tem plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja stranka ali njegovi družinski člani. Šesti odstavek 11. člena ZST-1 nadalje določa, da je ne glede na določbo prvega odstavka 11. člena ZST-1, do celotne oprostitve plačila taks upravičena (tudi) stranka, ki izpolnjuje materialne pogoje za prejemanje redne brezplačne pravne pomoči po zakonu, ki ureja brezplačno pravno pomoč. V 13. členu ZBPP je določeno, da je do brezplačne pravne pomoči upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči. Šteje se, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni povprečni dohodek na člana družine ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, ki ga določa ZSVarPre.
O tem, katero premoženje prosilca in njegovih družinskih članov se pri premoženjskem kriteriju v izračun sploh všteva, govori določba 17. člena ZUPJS. Na podlagi 5. točke prvega odstavka 17. člena ZUPJS se v premoženje osebe štejejo tudi vrednostni papirji.
prevalitev plačila takse na nasprotno stranko - sodna poravnava - kdo plača takso oproščene stranke - obveznost plačila sodnih taks - oprostitev plačila sodnih taks - uspeh strank v postopku
O uspehu v postopku ob sklenitvi sodne poravnave ni mogoče govoriti, ker je sodna poravnava akt dispozicije pravdnih strank. Predstavlja izraz volje, ne izraz uspeha v postopku. Presojanje uspeha pravdnih strank je v nasprotju z namenom in bistvom sodne poravnave.
uporabnina - zastaranje - škoda zaradi kršitve pogodbene obveznosti - zastaranje najemnine - prosti preudarek
Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da je začel zastaralni rok teči tedaj, ko je tožnik ugotovil, da naj bi toženka povzročila določene poškodbe, kar izhaja iz dopisa "pregled stanja" z dne 26. 1. 2015. Najemnik se je namreč z najemno pogodbo zavezal, da bo po prenehanju pogodbe najemodajalcu izročil prostore v stanju, v kakršnem jih je najel.