Zakon o splošnem upravnem postopku (prečiščeno besedilo) (1986) člen 223, 223/1.
denacionalizacija - preoblikovanje zahtevka - akt zoper katerega je možen upravni spor - zavrženje pritožbe
Sodišče pritrjuje organoma obeh stopenj v izpodbijani in pritožbeni odločbi, da s samim pozivom za preoblikovanje zahtevka za denacionalizacijo (še) ni bilo odločeno o njegovi pravici ali pravni koristi v denacionalizacijskem postopku. Zato sodišče sodi, da je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je tožnikovo pritožbo zoper poziv za preoblikovanje denacionalizacijskega zahtevka zavrgel.
Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (1992) člen 8, 8/1, 8/2. ZDen člen 13.
denacionalizacija - obseg podržavljenega premoženja - neto aktiva podjetja
Da bi bilo mogoče govoriti o dejanski izterljivosti terjatve na podlagi sodbe, ki je priznala terjatev podržavljenega podjetja do podjetja E., bi bilo treba odgovoriti na vprašanja o izterljivosti terjatve do dolžnika, ki je tuja pravna oseba, na podlagi tuje sodne odločbe, vse ob upoštevanju časa neposredno po vojni in nerešenimi državnimi vprašanji z Italijo, dejstva, da država FRLJ ni bila stranka pravdnega postopka in da se je sodba glasila na fizične osebe, družbenike C.
ZDen člen 62, 62/1, 64, 64/1. ZUP člen 66, 71, 71/3.
denacionalizacija - pravočasna zahteva - odškodnina - zaslišanje priče
Nedvoumo izhaja, da mora vlagatelj zahteve za denacionalizacijo določno navesti, katero premoženje naj se mu vrne, zato po presoji sodišča tega ne more ugotavljati upravni organ na podlagi predloženih zemljiškoknjižnih izpiskov. Zato zgolj k zahtevi za denacionalizacijo predloženi izpisek za vl. 62 k.o. ... ne pomeni, da je vlagateljica pravočasno zahtevala vse, v tem vložku podržavljene nepremičnine kot zmotno meni prvostopenjski organ.
Zaslišanje priče na ustni obravnavi je temeljno pravilo, ker se samo tako stranki omogoči takojšnje in neposredno izpodbijanje njenih navedb ter postavljanje dodatnih vprašanj, s katerimi se lahko pripomore k razjasnitvi dejanskega stanja. Pridobitev pisne izjave priče je možna, če uradna oseba presodi, da to "dovoljuje narava zadeve", to pa pomeni praviloma le tedaj, kadar (nobena) stranka temu ne nasprotuje. V takem primeru mora odločitev obrazložiti, kar je toženka opustila.
denacionalizacija - vrnitev nepremičnine v naravi - ovire za vračilo v naravi
Na sam obstoj ovir po drugem odstavku 32. člena ZDen ne morejo vplivati niti, kot zatrjujeta tožnika, pravnomočne odločitve pristojnih sodišč o ničnosti sklenjenih pravnih poslov. Upoštevanje specialne materialne določbe drugega odstavka 32. člena ZDen je namreč v denacionalizacijskem postopku zavezujoče. Zato sklicevanje tožnikov na 88. člen ZDen in s tem v zvezi na pravnomočne odločitve pristojnih sodišč o ničnosti sklenjenih pravnih poslov ne more vplivati na odločitev v tej zadevi, saj je kot rečeno organ ugotovil obstoj ovire po drugem odstavku 32. člena ZDen (in ne po 16. členu tega zakona).
ZDen člen 3, 9, 9/1, 10, 11, 12, 64, 64/2. ZD člen 144.
denacionalizacijski postopek - podržavljeno premoženje - upravičenci - državljanstvo
Gramatikalna in namenska razlaga določbe drugega odstavka 64. člena ZDen ne daje podlage za razlago, da zahteva stranke, ki do podržavljenega premoženja ne more izkazati statusa upravičenca oziroma pravnega naslednika upravičenca, varuje rok za upravičenega upravičenca oziroma njegovega pravnega naslednika.
Iz navedb izhaja, da tožena stranka dejansko ne dopušča drugega dokaza, temveč samo zabeležbo ustne izjave v uradnem dokumentu iz obdobja do dne 5. 7. 1947. S tem je tožena stranka v naprej odločila, da ne glede na to, kaj bi zaslišana stranka oz. priča izpovedala, ne bi moglo vplivati na njeno odločitev, kar pa je v nasprotju z načelom proste presoje dokazov. Stranka mora imeti dejansko možnost dokazovanja pomembnih dejstev z vsemi dokaznimi sredstvi, drugače je pravica zgolj navidezna.
Po presoji sodišča je bila ugotovitev organa o obsegu podržavljenih živali pravilna. Zapisnik, na katerega se organ sklicuje, je listina, ki jo predpis določa kot merodajnega, tožnik pa ne v upravnem postopku, kot tudi ne k tožbi, svoje trditve, da je bilo na posestvu več živali, razen posplošene navedbe, da že sama velikost posestva kaže drugačno dejansko stanje, ni izkazal, saj o tem ni predložil, kot tudi ne predlagal izvedbe nobenih dokazov, ki bi se nanašali na obseg podržavljenega premoženja na posestvu ..., kot ga k temu zavezuje tudi 140. člen ZUP in prej veljavni 137. člen ZUP/86 (ta se po 6. členu ZDen uporablja v postopkih za uveljavljanje pravic po tem zakonu).
denacionalizacija - agrarna skupnost - vračanje premoženja agrarni skupnosti - aktivna legitimacija - pravno nasledstvo - stranka v upravnem postopku - potrdilo o pravnomočnosti - razveljavitev potrdila o pravnomočnosti
Iz 180. člena ZUP izhaja, da potrjevanje pravnomočnosti ne pomeni potrjevanja podatka, o katerem se vodi uradna evidenca, zato je za potrdilo o pravnomočnosti treba ugotoviti vsa dejstva, ki vplivajo na nastanek omenjenega pravnega dejstva (od tega, ali je bila posamezna odločba vročena strankam postopka, do tega, ali je za stranke potekel rok za vložitev pravnega sredstva in ali je bilo pravno sredstvo vloženo). To ne spreminja pravne narave potrdila, ki samo po sebi ni upravna odločba, tudi ne v smislu ugotovitvene odločbe. Potrdilo tudi ne pridobi lastnosti dokončnosti in pravnomočnosti, saj takšen značaj pridobijo samo upravni akti, s katerimi se odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika. Tukajšnje sodišče dodaja, da glede na povedano v zakonu ni podlage za stališče, da bi se potrdilo kot dokazna listina o določenem dejstvu lahko izdalo samo enkrat.
denacionalizacija - upravičenci do denacionalizacije - pogoj vzajemnosti - državljanstvo - hrvaški državljan - vračanje podržavljenega premoženja - napačna uporaba materialnega prava - obrazložitev odločbe
Za ugotovitev vzajemnosti ne zadostuje ugotovitev, da imajo slovenski državljan v tuji državi (načelno) pravico do vrnitve podržavljenega premoženja, pač pa je potrebno pri presoji vzajemnosti upoštevati tudi morebitne omejitve te pravice oziroma vsebinsko primerjati pogoje za vračanje podržavljenega premoženja. Zgolj okoliščina, da naj bi iz navedenih spornih odločb izhajalo, da so bili slovenski državljani v nekaterih primerih upravičeni do vrnitve podržavljenega premoženja, ne zadostuje za ugotovitev obstoja dejanske vzajemnosti v skladu s tretjim odstavkom 9. člena ZDen, saj je pri presoji te, kot že navedeno, potrebno upoštevati tudi omejitve in pogoje iz ZON, v zvezi s katerimi iz sodb in odločb hrvaških sodišč relevantne okoliščine za presojo ne izhajajo in do katerih se toženka tudi sicer ni opredelila. Zgolj ugotovitev, da imajo slovenski državljani v Republiki Hrvaški (načelno) pravico do vrnitve podržavljenega premoženja, kot že pojasnjeno ne zadostuje. Za presojo, ali med državama obstoji zahtevana vzajemnost, je namreč pomembno, ali bi potencialni slovenski upravičenci v Republiki Hrvaški lahko uspeli s takšnimi zahtevki, kot jih je mogoče uveljavljati po določbah ZDen (in kot se uveljavljajo v predmetni zadevi), in sicer tako z vidika kroga upravičencev, premoženja, ki je predmet denacionalizacije, kot tudi vrednosti premoženja oziroma višine nadomestila.
denacionalizacija - parcelacija zemljišč - zavezanec za vračilo - vračilo v naravi - prostorski kompleks - ovire za vračilo v naravi
Že iz jezikovne razlage prvega odstavka 38. člena ZDen je mogoče nedvoumno sklepati, da je tožnica (ne glede na to, da - kot je nesporno ugotovljeno - ni pravna naslednica podržavljenega podjetja, ki je bilo ob nacionalizaciji likvidirano) zavezanka za vračilo podržavljenih nepremičnin v naravi (če so, seveda, za to izpolnjeni pogoji za vračanje v naravi). Podržavljene nepremičnine, ki so se (ob uveljavitvi ZDen - op. sod.) nahajale v premoženju tožnice, so bile iz njenega lastninskega preoblikovanja izločene (ravno) zaradi vloženega denacionalizacijskega zahtevka - vračila nepremičnin v naravi.
Tožnica na spornih nepremičninah ne opravlja nobene dejavnosti ter del le-teh oddaja v najem, čemur tožnica niti ne oporeka. To pa po presoji sodišča pomeni, da v tem primeru ni mogoče govoriti o okrnitvi prostorske kompleksnosti oziroma namena izrabe prostora in nepremičnin v primeru vrnitve nepremičnin v last denacionalizacijskima upravičencema z vzpostavitvijo solastninskih deležev na teh nepremičninah, saj proizvodni proces na predmetnih nepremičninah nesporno ne poteka.
ZUP člen 180, 180a, 180a/2, 180a/4, 225, 225/5, 274. ZUS-1 člen 2, 2/2.
denacionalizacija - vračanje premoženja članom agrarne skupnosti - ponovna vzpostavitev agrarne skupnosti - agrarna skupnost - stranka v postopku - pravna sposobnost - pooblastilo za zastopanje - potrdilo o pravnomočnosti
Stranka ima pravico zahtevati izdajo potrdila ali spremembo njej izdanega potrdila, organ pa je dolžan, če se z zahtevo ne strinja, o tem odločiti z odločbo. Izdati mora torej upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1, s katerim zavrne v zakonu določeno strankino pravico po pridobitvi spremenjenega ali novega potrdila, ta akt pa lahko stranka izpodbija v upravnem sporu. Takšna odločba mora imeti sestavne dele, kot jih sicer ima odločba, ki se izda v upravnem postopku. Kot še izhaja iz stališč pravne teorije, bi ob upravičenju stranke, da zahteva spremembo oziroma izdajo novega potrdila, ob očitno ugotovljenih napakah oziroma napačni potrditvi dejstva potrdilo lahko spremenil tudi sam organ, vendar pa v nobenem primeru organ ne more poseči v obstoječe potrdilo tako, da bi ga npr. razveljavil. Upravni organ torej ne more poseči (tudi ne na podlagi pravnih sredstev) v obstoječe potrdilo tako, da bi ga razveljavil ali odpravil. Za obravnavani primer to pomeni, da drugostopenjski organ ni imel pravne podlage za to, da je potrdili z dne 29. 9. 2017 in 16. 7. 2018 odpravil po uradni dolžnosti po nadzorstveni pravici, torej na podlagi izrednega pravnega sredstva, ki, kot jasno izhaja tudi iz določb 274. člena ZUP, omogoča (ob izpolnjenih tam predpisanih pogojih) le odpravo ali razveljavitev upravne odločbe, kar potrdilo po obrazloženem ni.
Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka določila odškodnino za stavbo, leseni drvarnici in delavnico na podlagi izvedeniškega mnenja ..., vendar je bila odškodnina za objekte, ki jih je ocenil ... v cenitvi z dne 15. 1. 2009, že določena v odločbah z dne 31. 1. 2009 in prisojena denacionalizacijskim upravičencem (tudi tem iz izpodbijane odločbe). Toženka torej za iste objekte, ki naj bi stali na delu parcele 473, ki je imel 320 m2, in za katere je že bila določena odškodnina z odločbama z dne 31. 1. 2009, istim upravičencem ni mogla ponovno določiti odškodnine za isto stvar. Kolikor so bili na parceli 473 le objekti, ki so bili že upoštevani v izvedeniškem mnenju izvedenca ... z dne 15. 1. 2009 in za njih določena odškodnina z odločbama z dne 31. 1. 2009, za iste objekte toženka odškodnine ne bo mogla določiti.
ZUP člen 279, 279/1, 279/1-3. ZSZ člen 2, 2/1. ZUN člen 46.
denacionalizacija - ničnost - stavbno zemljišče - funkcionalno zemljišče k stavbi - vračilo zemljišč v naravi - nemožnost izvršitve odločbe - ničnost odločbe
Zemljišče, ki je neločljivo povezano z objektom in zato od njega ne more biti oddeljeno in vrnjeno v denacionalizaciji, je poleg zemljišča pod stavbo tudi zemljišče, ki je potrebno za redno rabo stavbe – funkcionalno zemljišče. Funkcionalno zemljišče kot pojem se je izoblikoval v sistemu družbene lastnine in ga je treba zato razumeti v okviru pravil, ki so veljala v tistem času. Po prvem odstavku 2. člena ZSZ/84 in drugem odstavku 46. člena ZUN (ta predpisa sta veljala v času, ko naj bi parc. št. 266/87 postala funkcionalno zemljišče k objektu predlagatelja ničnosti – tj. leta 1989) pa je funkcionalno zemljišče tisto zemljišče, ki je potrebno za redno rabo objekta.
Vsako stavbno zemljišče, ki ne presega dovoljene velikosti funkcionalnega zemljišča, namreč še ni funkcionalno zemljišče, če ni kot tako formalno odmerjeno oziroma če po svoji dejanski rabi nima te vsebine. Če obravnavano zemljišče kot funkcionalno zemljišče še ni bilo formalno odmerjeno, je bil organ v obravnavanem postopku dolžan opraviti preizkus, ali zemljišče izpolnjuje pogoje za tako odmero. Tega preizkusa pa ni opravil zgolj z navedbami, da sporno zemljišče služi kot vrt, zelenica, delno kot garaža. Zgolj na tej podlagi namreč ni mogoče sklepati o funkcionalni povezanosti zemljišča s stavbo in posledično tudi ne, ali ima zato naravo funkcionalnega zemljišča v smislu prvega odstavka 2. člena ZSZ/84 oziroma drugega odstavka 46. člena ZUN. V zvezi s tem sodišče dodaja, da bi na funkcionalno povezanost lahko kazal na njem zgrajen objekt, če se ta uporablja kot pomožen objekt k stanovanjskemu objektu predlagatelja, pri čemer pa je za odločitev pravno pomembno tudi, ali je bil objekt zgrajen pred zaključkom denacionalizacije.
denacionalizacija - vrednost podržavljenega premoženja - vrnitev zaplenjenega premoženja - neto aktiva - vrednost premoženja ob vračanju le do vrednosti neto aktive ob podržavljenju
Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka vrednost v tej zadevi vrnjenih kmetijskih zemljišč ugotavljala na podlagi Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije, ni pa hkrati ugotovila tudi vrednosti podržavljenega podjetja po metodi neto aktive, ki je skupna vrednost vsega vrnjenega premoženja tega podjetja, torej vključno z v tej zadevi obravnavanimi kmetijskimi zemljišči, ne sme preseči. Ker tega ni storila, torej, ker pred odločitvijo o zadevi ni ugotovila vrednosti neto aktive podjetja, je zmotno uporabila materialno pravo, dejansko stanje pa je zato ostalo nepopolno ugotovljeno.
Iz besedila 175. a člena SZ-1 ne izhaja zahteva po zakonitosti bivanja v hišniškem stanovanju v smislu obstoja veljavnih civilnopravnih predpisov. Po besedilu zakona so upravičenci do ugodnosti iz 175. a člena SZ-1 tisti imetniki pravice začasne uporabe oziroma stanovanjske pravice na hišniških stanovanjih, ki spadajo v eno od kategorij, opredeljenih v štirih alinejah navedene zakonske določbe, pri čemer za vse velja pogoj, da so v hišniškem stanovanju bivali ob uveljavitvi SZ in v stanovanju še prebivajo; pri tem pa se zahteva (dejanskega) prebivanja nanaša na čas uveljavljanja ugodnosti iz 175. a člena SZ-1.
zahtevek za povrnitev vlaganj - denacionalizacija - upravna zadeva
Gre za tožnikov predlog za izdajo ugotovitvene odločbe o prenehanju njegove obveznosti do stranke z interesom, ki temelji na (pravnomočni) upravni odločbi, tj. plačila odškodnine iz naslova vlaganj v denacionaliziran objekt. Za izdajo predlagane ugotovitvene odločbe toženka ni imela pravne podlage v nobenem materialnem ali procesnem abstraktnem predpisu, s čimer tudi ni bila prisojna odločati o tožnikovem predlogu. Gre za primer absolutne stvarne nepristojnosti, po kateri tožnik zahteva nekaj, kar mu organ glede na načelo zakonitosti sploh ne more priznati z upravno odločbo. Toženka je tako – upoštevaje 2. člen ZUP – pravilno odločila, da v tem primeru ne gre za upravno zadevo, posledično pa o tožnikovem predlogu ni odločala meritorno.
ZDen člen 3. Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (1958) člen 34, 34/1.
denacionalizacija - pravni interes za tožbo - podržavljeno premoženje - vrnjeno premoženje - v isti zadevi že prej izdana pravnomočna odločba
Glede na dejstvo, da je Upravno sodišče RS s sodbo ... že odločilo o izpodbijani odločbi glede 2. do 4. točke izreka odločbe, sodišče v predmetni zadevi ne more o vsebinsko isti zadevi ponovno odločati, saj je o stvari že pravnomočno razsojeno v 2. do 4. točki, kakor tudi tožeča stranka v okviru tega postopka zaradi navedene odločitve nima več pravnega interesa.
denacionalizacija - vračilo podržavljenega premoženja - delna odločba - zadeva, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno
Upravna enota Ljubljana je z delno odločbo odločila, da se zahteva za denacionalizacijo podržavljenega premoženja parc. št. 473, 474 in 481, vse k.o. ... 15/72 vlagateljice A.A. zavrne. V obrazložitvi je pojasnjeno, da je zavrnjena zahteva za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega B.B. roj. ..., roj. ..., umrli ..., torej babici A.A.. S 1. točko izreka izpodbijane odločbe, pa je bil tej osebi vrnjen del podržavljenih parc. št. 473, 474 in 480 k.o. .... To pomeni, da je toženka v tem delu odločala o vračilu solastniškega deleža na dveh nepremičninah, tj. 473 in 474 k.o...., o čemer je bilo že pravnomočno odločeno. Pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, pa je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom (158. člen Ustave).
Odlok o odpravi in razveljavljenju vseh pravnih predpisov, izdanih med okupacijo, po okupatorjih in njihovih pomagačih, o veljavnosti odločb izdanih v tej dobi, o odpravi pravnih predpisov, ki so veljali v trenutku okupacije po sovražniku (1945) člen 8, 9.
denacionalizacija - upravičenec do denacionalizacije - vrnitev premoženja
Sodišče se s tožnico strinja, da je bila Napotilna odločba okupatorja z dne 29. 5. 1941 razveljavljena na podlagi 8. člena Odloka o odpravi in razveljavljenju vseh pravnih predpisov, izdanih med okupacijo, po okupatorjih in njihovih pomagačih, o veljavnosti odločb izdanih v tej dobi, o odpravi pravnih predpisov, ki so veljali v trenutku okupacije po sovražniku.
denacionalizacija - vrnitev nepremičnine v naravi - zmanjšanje vrednosti nepremičnine
V zvezi s tožbenim ugovorom glede obstoja ovir za vračanje v naravi sodišče odgovarja, da ovire za vračanje določa ZDen. Tožnik v tožbi ni navedel, na katero oviro za vračanje v naravi se njegov ugovor nanaša, saj tega ugovora ni konkretiziral in tako ostaja le na splošni ravni, zato ga sodišče ne more obravnavati po vsebini.
Tožbeni ugovor, da je toženka izpodbijano odločbo izdala še pred pravnomočnostjo odločbe Ministrstva za okolje in prostor št. 490-27/2012/300 s 30. 11. 2018, s katero je bilo odločeno o vračilu deleža parc. št. 1189/1 k.o. ..., ki v naravi v fizični obliki pomeni gozdno zemljišče, v času podržavljenja pa je bilo oštevilčeno s številkami zazidanih zemljišč *251, *252 in *253 k.o. ... (predmetne parcele), pa sicer drži. Vendar to dejstvo samo po sebi ter ob upoštevanju vsega prej obrazloženega po presoji sodišča ni nikakor vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe.